7. september 2021 | #RECENZIJA
Iron Maiden: Po skoraj šestih letih nov album angleških metalskih legend
Naslovnica albuma Iron Maiden – Senjutsu, vir: FB Iron Maiden
Založba: Parlophone Records/BMG Datum izida: 3. 9. 2021 Produkcija: Kevin Shirley Dolžina albuma: 81.58 min (2CD) Zvrst: Heavy Metal/N.W.O.B.H.M. Ocena: 7/10 Skoraj šest let so morali častilci največje britanske metalske institucije Iron Maiden čakati na izid njihovega novega, sedemnajstega studijskega albuma, »Senjutsu«, kar v japonščini pomeni ‘taktika in strategija’. Naslednik predhodnika »The Book of Souls« (2015, RockLine recenzija) je bil v studiu ustvarjen že v začetku leta 2019, vendar je bilo zaradi posledic koronakrize na njegov izid potrebno čakati še dobri dve leti. Tudi tokrat gre za dvojni album, ki vsebuje vsaj dvajset minut preveč glasbe, da bi se lahko govorilo o albumu, na kakršnega se je splačalo čakati kar šest let, saj je večina del na »Senjutsu« absolutno preveč raztegnjenih, medtem ko prevladujeta predvidljivost ter kronično pomanjkanje osvežilnih idej. Iron Maiden so se že na prejšnjih treh albumih z dolgimi skladbami, ki se običajno niso premaknile nikamor in so jih pogosto zaznamovali predvidljivi, repetitivni motivi, na vsak način trudili, da bi izpadli čim večji ‘progresivci’, a jim to nikakor ni uspevalo, medtem ko je njihovo (kvazi)intelektualstvo pri pisanju besedil, zlasti v zadnjem obdobju, pogosto pomilovanja vredno. Na prejšnjem albumu jim je tovrstne hibe še nekako uspevalo prikriti z nekaterimi osvežilnimi trenutki, vendar so se tokrat na večini stvaritev že tako ‘izpeli’, da se tega ni več dalo zakriti. Kot celota je »Senjutsu« nekoliko bolj melanholičen in ‘mehek’ dosežek v primerjavi z nekaterimi drugimi albumi te legendarne skupine v zadnjih dvajsetih letih, medtem ko Iron Maiden pri predvidljivem recikliranju že slišanih ‘keltskih’ motivov, dualnih kitarskih harmonij in razvlečenih akustičnih uvodov oz. zaključkov preprosto ne morejo iz svoje kože. S povečevalnim steklom bi na »Senjutsu« zaman iskali kar koli zares osvežilnega in vznemirljivegaIron Maiden poglavar Steve Harris, ki je poleg bas kitare ponovno odigral tudi klaviature, je imel spet večjo skladateljsko pobudo, čeprav je tokrat to prineslo zelo različne rezultate, kar velja tudi za kompozicije, ki so nastale v povsem samostojni režiji. Na koncu albuma se nahaja Harrisova epska trilogija, ki za seboj, tako kot večina del na »Senjutsu«, pusti mešane občutke, a za malenkost vendarle popravi vsesplošen bled vtis. Tri bolj opazne skladbe je prispevala dolgoletna skladateljska naveza med Brucom Dickinsonom in Adrianom Smithom, medtem ko Dave Murray prvič po »Powerslave« (1984) ni prispeval niti ene skladbe.
Bruce je za pevca nad 60 leti še vedno v zelo spodobni formi, zlasti če se ga primerja z večino njegovih vrstnikov, medtem ko je Nicko s svojimi bobni eden izmed najbolj zaslužnih, da se stara Iron Maiden lokomotiva z različnimi učinki tudi v studiu še nekako premika naprej, čeprav ji vse bolj primanjkuje pogonskega goriva. Tudi vse tri kitariste je treba pohvaliti, čeprav ritem kitare v produkciji pogosto zvenijo ‘sprano’. Za produkcijo, ki levjemu deležu kompozicij na »Senjutsu« dela medvedjo uslugo, čeprav se je večina Iron Maiden privržencev že davno navadila, da ta ne bo nikoli več na ravni tiste iz osemdesetih, ko je zanjo skrbel Martin Birch, je bil vnovič odgovoren ‘stari pajdaš’ Kevin Shirley.
Eddie, neuradni sedmi član benda, ki na naslovnici Marka Wilkinsona spominja na Yoshimitsuja iz japonskih igričarskih frašiz Tekken in Soul Calibur, je bil v svoji karieri že skoraj vse. Na »Senjutsu« je šel v obdobje fevdalne Japonske ter postal samuraj, čeprav je katano v rokah držal že na koncertnem EP-ju »Maiden Japan« (1981). Iron Maiden so v svojih najboljših letih, predvsem na staroegipčansko obarvanem »Powerslave«, futuristično začinjenem »Somewhere Out in Time« (1986) in z mistiko prepredenem »Seventh Son of a Seventh Son« (1988), uspeli združevati določeno idejo oz. koncept z ustreznim glasbenim ambientom, a se jim to že več let, kljub silnemu trudu, nikakor več ne posreči. Tako je tudi na »Senjutsu«, na katerem ni mogoče pričakovati nobenih morebitnih tradicionalnih motivov iz daljnovzhodne glasbe, ki bi dodobra poživili vzdušje in ga ‘sinhronizirali’ z naslovnico. To je za Iron Maiden že ‘višja znanost’, čeprav jim še kako godi, če jih kdo pomotoma označi za metalske ‘progresivce’.
Prvi predstavljeni single Writing on the wall, vir: Youtube
Vsa prej omenjena skladateljska, aranžerska in konceptualna izpraznjenost je slišna že v uvodni in obenem naslovni skladbi. Edini tradicionalni japonski element predstavlja nekaj sekund trajajoči uvodni ritem na tolkalih. Kot celota je ta skladateljski umotvor med Harrisom in Smithom na račun razvlečenosti in ritmične repetitivnosti s popolnoma neizrazitim refrenom ena izmed najbolj dolgočasnih uvodnih skladb v celotni Iron Maiden zgodovini in slaba popotnica za nadaljevanje albuma.
Vtis nekoliko popravi »Stratego«, ki je izšel kot drugi »Senjutsu« single. Stratego ni ime novega člana Gospodarjev vesolja, temveč je naziv popularne namizne igre, ki je zlasti na Zahodu postala priljubljena po 2. svetovni vojni. Čeprav gre za precej predvidljivo stvaritev, ob kateri bo večina privržencev takoj pomislila, kje je že slišala določen motiv in glavno kitarsko frazo, vsebuje dober refren ter ustrezno prilegajoče se epske kitarske harmonije.
Še boljše izpade »Writing On the Wall«, osrednji single s tega albuma ter eden izmed redkih trenutkov na »Senjutusu«, ki ne gre po prvem poslušanju v pozabo in dejansko vsebuje ‘oprijemljiv’ refren. Tudi rahlo bluesovsko obarvani nosilni rif za sodobne Iron Maiden razmere izpade dokaj osvežilno. Priznati je treba, da je to eden izmed boljših Iron Maiden singlov v zadnjih dvajsetih letih in enako velja tudi za njegov spremljevalni video.
»Lost In a Lost World« je ena izmed bolj dolgočasnih kompozicij na »Senjutsu« o čemer govori že njen neizviren naslov, saj so ga The Moody Blues za skladbo z istim imenom uporabili že skoraj petdeset let nazaj. Uvodni, akustično usmerjeni del se vleče in vleče ter ne razvije nikamor, medtem ko se po prehodu keltsko obarvane kitarske harmonije kmalu začnejo ponavljati ‘v nedogled’. Če bi bila ta skladba za polovico krajša, bi gotovo izpadla precej bolj zanimivo. Solidni »Days of Future Past«, ena izmed redkih stvaritev ustrezne dolžine, se opira predvsem na pompoznost, Smithovo karakteristično kitarsko solažo ter Dickinsonove še vedno spoštljive vokalne odlike.
»The Time Machine«, rezultat skladateljske naveze med Harrisom in Janickom Gersom, se kljub temu, da vsebuje veliko časovnih prehodov, uvršča v kategorijo ‘pozabljivo’, medtem ko bend to povsem povprečno skladbo razvleče čez vse razumne mere. Vtis spet nekoliko popravi Dickinsonov in Smithov melanholično-temačni umotvor z naslovom »Darkest Hour«, ki vsebuje dobre inštrumentalne sekcije in solidno gradacijo vzdušja. Z bolj memorabilnim refrenom bi gotovo izpadel še boljše.
Temu sledi Harrisova ambiciozna trilogija treh več kot deset minut dolgih del, ki bi lahko bile enotna suita iz treh medsebojno povezanih sekcij. Ta trilogija, nekakšen Harrisov odgovor na Dickinsonov »Empire of the Clouds« s prejšnjega albuma, po kvaliteti posameznih skladb izpade precej različno. Prvi del trilogije, »Death of Celts«, je nedvomno najšibkejša stvaritev med tremi epi in ne samo zaradi neumnega naslova ter ‘brenkanja na strune’ vsem škotskim, irskim in valežanskim Iron Maiden častilcem. Ta skladba je primer popolnega recikliranja starih motivov in niti ne skriva, da je šibkejše nadaljevanje »Virtual XI« (1998) klasike »The Clansman«, saj ju druži sorodno besedilo o upornih keltskih klanih ter temu ustrezni keltski motivi. Žal v nadaljevanju kmalu izpade razvlečeno in repetitivno.
Drugi predstavljeni single Stratego, vir: Youtube
»The Parchment« je brez dvoma najboljši dosežek od Harrisove zaključne trilogije in ena redkih kompozicij na »Senjutsu«, za katero se lahko reče, da se je Iron Maiden v celoti posrečila. Nekaj je k temu gotovo prispevalo tudi to, da gre za najtrše delo na tem relativno melanholičnem in ‘mehkem’ albumu. Gradacija ambientalne drame tokrat poteka na inteligenten način in tudi inštrumentalne sekcije s poudarkom na epskih kitarskih harmonijah so tokrat na izborni ravni ob ugodno tempiranih časovnih prehodih.
Dobro, kljub precej predvidljivemu akustičnemu uvodu, izpade tudi zaključni »Hell On Earth«, ki bi z nekoliko krajšo dolžino morda lahko celo postal vrhunec celotnega albuma. Če ne drugega, album zaključi v tradicionalnem Iron Maiden epskem slogu. Lahko bi se reklo, da zadnji dve kompoziciji nekoliko popravita ne pretirano navdušujoče občutke, ki jih za seboj pusti »Senjutsu«, vendar je to premalo, da bi se članom benda lahko čestitalo za še eno dobro opravljeno studijsko delo.
V celotni Iron Maiden diskografiji »Senjutsu« na žalost izpade kot precej povrečen in na trenutke dolgočasen dosežek, ki ob izidu ni opravičil visokih pričakovanj večine Iron Maiden privržencev. Od vseh albumov po Dickinsonvi in Smithovi vrnitvi leta 1999 je »Senjutsu« prepričljivo najmanj zanimiv ter ga je, kljub vsesplošni melodičnosti in dostopnosti, precej težko poslušati, ne da bi poslušalca zraven zagrabil dremež. Čeprav na »Senjutsu« ni nobene skladbe, ki bi se jo lahko označilo za izrazito slabo, ni najti tudi nobene, ki bi se jo lahko razglasilo za pristno Iron Maiden klasiko in eno izmed boljših kompozicij v zadnjih dvajsetih letih. Po drugi strani so to še vedno prepoznavni Iron Maiden in tudi njihovi slabši dosežki še vedno izpadejo boljše od dosežkov večine njihovih oponaševalcev, kaj šele sodobnih ‘mainstream’ bendov, ki se lahko tudi ob izidu povprečnega albuma. kot je »Senjutsu«, samo klanjajo pred angleškimi metalskimi legendami.
Lost in a lost world, vir: Youtube
Seznam skladb:
CD 1
1. Senjutsu (8:20) – Smith/Harris 2. Stratego (4:59) – Gers/Harris 3. The Writing On The Wall (6:13) – Smith/Dickinson 4. Lost In A Lost World (9:31) – Harris 5. Days Of Future Past (4:03) – Smith/Dickinson 6. The Time Machine (7:09) – Gers/Harris
CD 2
1. Darkest Hour (7:20) – Smith/Dickinson 2. Death Of The Celts (10:20) – Harris 3. The Parchment (12:39) – Harris 4. Hell On Earth (11:19) – Harris
Zasedba:
Bruce Dickinson – vokal Dave Murray – kitara Adrian Smith – kitara Janick Gers – kitara Steve Harris – bas kitara, klaviature Nicko McBrain – bobni