2. junij 2021 | #RECENZIJA
The Vicious Head Society: Extinction Level Event
Naslovnica albuma Extinction Level Event, vir: FB The Vicious Head Society
Založba: Hostile Media Datum izida: 28. 5. 2021 Produkcija: Graham Keane Dolžina albuma: 60.58 min Zvrst: Progressive Metal Ocena: 10/10 The Vicious Head Society je otrok irskega glasbenega genija, predvsem in v prvi vrsti vrhunskega kitarskega virtuoza, komponista, aranžerja in producenta ter D.I.Y. maga Grahama Keana. Da z možakarjem ni prav nobene šale, je dokazal že prvenec »Abject Tomorrow«, saj je s svojim talentom in idejami k sodelovanju pritegnil samega Dereka Sheriniana (Sons of Apollo, ex-Dream Theater), na albumu pa sta sodelovala tudi Wilmer Waarbroek iz zasedbe Computer Mind, kot tudi novo odkritje med klaviaturisti Nauhel Ramos. Uvoda še ni konec. Že na prvencu je namreč pomembno vlogo odigral nihče drug kot slovenski bobnarski as in vešč Klemen Markelj, ki je prispeval bobne za dve skladbi. Po več kot štirih letih se Graham Keane vrača z naslednikom »Extinction Level Event«, na katerem je četa sodelujočih glasbenikov nekoliko skrajšana glede na prvenec. Tudi na novem albumu je Keane poleg kitare prispeval tudi bas kitaro in klaviature. Vseeno pa je tudi za slednja dva instrumenta vpoklical “pomočnike”. Virtuoz je sestavil nekakšno instrumentalno jedro na relaciji trianga kitara – klaviature – bobni. Česar ni zmogel postoriti sam, je namesto njega postoril klaviaturist Nahuel Ramos. Keane je opravil odličen nabor. Za novi album je ob sebi zadržal Marklja in Ramosa (za solaže na klaviaturah), ki jima je zaupal igranje na celotnem albumu. Dodatne bas kitare sta prispevala dva glasbenika: Pat Byrne in Matheus Manente. No, če pa se odločiš še za vokalne komade, potrebuješ tudi tu konkretno vsestranskost. Keane je tako vključil dva vokalista. Andy Ennis (Overoth) je prispeval »growle«, Nathan Maxx pa čisto petje. Treba je torej znova poudariti, da je Keane izvenserijski glasbenik, ki ob svoji neverjetni tehnični izpiljenosti dojema komponiranje zelo plastovito in zelo adventivno. Rad preizkuša različne ideje in jih združuje v obsežne in kompleksno zasnovane glasbene konglomerate. Prav tako izraža album nivo vrhunskega perfekcionizma in piljenja vseh detajlov. Zvočnih in aranžerskih. Temu pa ne more slediti povprečen glasbenik. Zato je zahtevana res vrhunska ekipa. In Keane jo je našel. Glasbe je več kot uro. Pohvali se z izjemno dovršenostjo. V komponiranje, aranžiranje in ne nazadnje v produkcijsko loščenje zvoka je bilo vloženega ogromno truda. Izpostaviti je treba, da stoji za glasbo apokaliptični koncept. V središču je posameznik, ki skozi svoje oči in doživetja opisuje razpad sistema in življenja, kot smo ga poznali. Dejansko izbira koncepta ne prinaša nič novega, prihaja pa kot naročena. Ob pravem času. Smo namreč na robu propada ureditve, kot smo jo poznali, rojeva pa se novi svet. Ob tem pa poezija ne skopari s pikrostjo zavoljo kompletnega opustošenja in devastacije planeta, ki ga je povzročil človek s svojo nečimrnostjo in blaznostjo. Album nosi izjemno močno sporočilno noto in prinaša budnico, nekakšno dramilo.Skladbe na albumu so izjemno kompleksno grajene, konkretno razrahljane, vendar nikdar ne zapadajo v avantgardno čudaštvo. Vseskozi je prisotna zaznavna rdeča nit neverjetne angažiranosti, predanosti ter izjemnega entuziazma, ki so spremljali material skozi proces njegovega nastajanja. Album nosi zaželen učinek nepredvidljivega razvoja dogodkov in preseneča in zaposluje poslušalca na vsakem koraku. Uvodna naslovna skladba je skoraj desetminutni instrumental, ki že takoj kreira mračno apokaliptično vzdušje, obenem pa se razvija kot progresivni simfonični ep, v katerem se novi in novi vodilni motivi nenehno navezujejo drug na drugega. Je najbolj razrahljana skladba albuma, ki takoj uvodoma razkaže izjemne vrline in akrobatske spretnosti instrumentalistov.
Album je dosegljiv tudi digitalno, vir: FB Vicious Head Society
Album vsebuje tudi silno všečen in vseprisoten stik epske bombastike, ki pa je podkrepljena z dramatičnim in mračno teatralnim vzdušjem, tu je kup neo-klasičnih elementov aranžiranja, ki pa je odlično balansirano z visoko vibrantno apokaliptično atmosfero. Harmoniziranje vodilnih napevov lahko občasno (ne nujno) v vibraciji potegne na nizozemske Ayreon, kot je to sledljivo npr. v skladbah On A Silver Thread, silno melanholični Throes of Despair, ali/in Absolution. Prav tako je primerjava z Ayreon na mestu, ko govorimo o opremljanju skladb s klaviaturami (aranžiranje). Keane je aranžmaje mestoma podkrepil tudi z dodatnimi zvočnimi zankami in programiranjem, kot je to sledljivo v The Signal, ki poseduje izrazito speven refren. Posebna poslastica albuma je skladba Judgement. Elemente neo-klasičnega aranžiranja na sredini preseka daljša pasaža z arabskim vložkom in ritmiko (tolkala), ki naznanja, kot da gre za končni spopad med propadajočim zahodnim imperijem ter obubožanim, a izjemno jeznim vzhodom. YP 138 je posebno apokaliptično zveneč instrumental, ki se odpira s kitarsko frazo, sorodno frazam Karla Grooma (Threshold), njen razvoj pa pridobiva tudi na elementu zlobnikavosti in pogube. Zlasti zavoljo integracije izbranih motivov in zvoka klaviatur. Te se večkrat držijo tudi čokatega zvoka orgel, sicer pa Keane osupne z domiselno rabo raznovrstnih zvokov in palet, s katerimi opremlja podobo skladb. Ni treba poudarjati, da se Keane in Ramos večkrat srečujeta v kreaciji harmonij in seveda navzkrižnega ognja supersoničnih duelov na relaciji kitara – klaviature. Preko celega albuma. Zvočna krajina albuma je mojstrsko izkoriščena ter zapolnjena. Kot povedano. Album spremlja na vsakem koraku mračno in turobno vzdušje ter melanholično koprnenje. Aranžmaji so vrhunsko umerjeni z muzikalnimi deli, ki gredo takoj v ušesa, in hoja med kompleksnim in tehnično zahtevnim ter muzikalnim je naravnost fascinantna v doseganju ubranega ravnovesja. Kar se aranžiranja tiče je Keane tu položil zrelostni izpit z najvišjo možno oceno.The Vicious Head Society – On A Silver Thread, vir: Youtube
Album ne bi imel nikdar tako učinkovito grabežljivega formata brez fantastične predstave Klemna Marklja, ki je na tem albumu, na enem mestu, v 61 minutah resnično pokazal in razkazal, kakšen mojster svojega posla je. Z The Vicious Head Society je končno prišel v družbo tako urjenih in talentiranih glasbenikov, ki dosegajo enakovredno raven glasbene izpiljenosti, da se lahko njegovi bobnarski talenti zaiskrijo v polnem sijaju. Neverjetno, koliko idejne prožnosti, duhovitosti in pronicljivosti pri plasmaju prehodnih vložkov, kot tudi fascinantnih prelomov v sami ritmiki in ritmičnih ključih opravi Klemen Markelj na tem albumu. Težko je izpostaviti vrhunce, vendar pa je nemara najbolj reprezentativna predstava izrazite prožnosti in plastovitosti bobnanja v srednje hitri Absolution, kjer posebej fascinira način, kako Klemen spretno zapolnjuje prostor s serijo raznolikih vložkov, ornamentov in slikovitimi prehodnimi eskapadami, ki dajejo ne le tej skladbi, pač pa celotnemu albumu poseben pečat in karakter. Markelj je ob soničnih avanturah kitare in klaviatur eden glavnih in temeljnih nosilcev tega brezmejno navdušujočega progresivnometalskega albuma. Njegov doprinos na njem je tudi nov triumf za samo slovensko glasbeno sceno. Znano je namreč, kako težko se je slovenskim glasbenikom prebiti na mednarodnem prizorišču. Ob Tilnu Hudrapu (U.D.O.) je Klemen Markelj šele drug tak osamljeni jezdec iz Slovenije, ki mu je to uspelo realizirati. Markelj je vseskozi ob pravem trenutku na pravem mestu. Nič mu ne uide. Bodisi ko je treba biti mehak, ali ko se je treba polnokrvno razstreliti in razmahniti. Govorimo o zelo zahtevnem albumu, ki zahteva od glasbenikov izrazito prožnost in širino v dojemanju vizionarstva, za katerim stoji Graham Keane. Za mnoge, ki Marklja še ne poznajo (ciljam predvsem na poslušalce iz tujine), bo naš bobnar na tem albumu prav posebno odkritje. Upajmo, da mu doprinos na »Extinction Level Event« pomaga zgraditi ime.
»Extinction Level Event« je odlična progresinvometalska plošča. To je izdelek, kjer noben recenzentski esej ne zadovolji objektivne ocene o substanci albuma. Keane je z njim še razširil sam izpovedni domet prvenca. Poanta glasbenikovega udejstvovanja je namreč ta, da mu je že s prvencem uspelo najti samoniklo izrazno glasbeno usmeritev in da so energetska vibracija, vzdušja, aranžmaji, predvsem pa domet instrumentalno-vokalne ekspresije z novim albumom preskočili na nov kakovostni nivo. Z izrazitim zrelostnim artističnim premikom. Album je prava glasbena poslastica, ki vseskozi pretkano odmerja najboljše artistične zavoje združevanja progresivno tehnične kompleksnosti ter muzikalne definiranosti (kompaktnosti). Glasba na njem je samorasli unikum, ki mu težko najdeš primerjavo. Je delo, ki bo poslušalcu z vsakim poslušanjem odstrlo vedno nekaj novega in ga soočilo z novim izkustvom poslušanja. Kot tak bo album polno zaposlil tudi najbolj zahtevne glasbene gurmane. Na njem The Vicious Head Society delujejo skoraj kot ekipa – skupina, in ne le projekt enega človeka. Izrazni domet in format sta izjemna in vseskozi visoko navdušujoča avantura, ki bo v prihodnje zagotovo dostavila še kup briljantnih glasbenih pustolovščin.
The Vicious Head Society – The Signal, vir: Youtube
Seznam skladb:
1. Extinction Level Event 2. Solipsism 3. The Signal 4. Judgement 5. Throes of Despair 6. YP138 7. On a Silver Thread 8. Absolution 9. Hymn of Creation
Zasedba:
Graham Keane – kitara, klaviature, bas kitara
Sodelujoči glasbeniki:
Andy Ennis – “growl” vokal Nathan Maxx – vokal (čisto petje) Nahuel Ramos – klaviature (solaže) Shelley Weiss – violina na skladbi št. 4 Pat Byrne – bas kitara Matheus Manente – bas kitara na skladbah št. 3 in 7 Klemen Markelj – bobni