18. junij 2021 | #RECENZIJA
Dan, ko je izšel šestnajsti studijski album skupine Helloween
Naslovnica albuma Helloween, vir: FB Helloween
Založba: Nuclear Blast Records Datum izida: 18. 6. 2021 Produkcija: Charlie Bauerfiend & Dennis Ward Dolžina albuma: 65.05 min Zvrst: Power Metal Ocena: 9.5/10 Nemški powermetalski kolosi Helloween so vnovič tu s svojim šestnajstim studijskim albumom, ki nosi sila preprost naslov – Helloween. Tako se je imenoval tudi njihov prvi EP iz davnega leta 1985, kar bo verjetno povzročilo nekaj zmede vsem tistim ljubiteljem dobre glasbe, ki prisegajo na glasbene aplikacije s statistično analizo, kot je last.fm. Tovrstni naslov simbolizira nov začetek in prerod te dolgožive skupine, ki se trenutno nahaja tako rekoč v sanjski postavi, s tremi kitaristi in tremi pevci. Sleherni izmed teh treh pevcev, ki se med seboj na inteligenten način izmenjavajo in si delijo glavne vokalne linije, je na svoj način pomembno zaznamoval določeno obdobje Helloween zgodovine. Za powermetalsko ikono in kitarista Kaia Hansena, ki si je ustvaril uspešno kariero tudi kot vodja skupine Gamma Ray, je to njegov prvi Helloween studijski dosežek po letu 1988, medtem ko se je leta 1993 zdelo, da Michael Kiske, ki se kasneje kot solo izvajalec ni ravno proslavil, ne bo nikoli več stopil v studio s preostalimi člani neuničljivih častilcev antropomorfnih buč, čudežnih ključev in čarobnih prstanov. Tako Hansen kot Kiske sta pomembno zaznamovala oba albuma sage »Keeper of The Seven Keys«, ki še danes veljata za ključna Helloween dosežka. Njuna odhoda ter s tem povezane slogovne spremembe so številni privrženci težko sprejeli. Helloween so po slovesu Kiskeja, z Andijem Derisom na glavnem mikrofonu ter pod (neuradnim) vodstvom kitarista ter idejnega vodje Michaela Weikatha, sredi devetdesetih vstopili v eno izmed svojih najbolj uspešnih obdobij, ki pa se je nekako končalo okoli leta 2000 z albumom The Dark Ride. Od tedaj naprej so Helloween izdajali albume bolj ali manj nihajoče, dvomljive kvalitete, z občasnimi prebliski nekdanje briljantnosti. Med svetlejše trenutke zadnjih dvajsetih let je vsekakor spadal prihod kitarista Sasche Gerstnerja in bobnarja Daniela Löbleja, ki sta s seboj prinesla svež veter v jadra ustvarjalno pešajoče skupine.Po izidu popolnoma nenavdahnjenega albuma My God-Given Right (2015), ki je po mnenju številnih privržencev celo njihov najslabši, se je zdelo, da je konec Helloween zgodbe tik pred vrati. Toda Hansen in Kiske, ki sta nekaj let prej vnovič združila moči kot člana skupine Unisonic, sta zakopala vse stare zamere ter se leta 2016 vrnila k starim pajdašem. Sledile so zelo uspešne koncertne turneje, izid dvojnega koncertnega albuma in napoved težko pričakovanega novega studijskega albuma, ki je končno izšel 18. junija 2021.
Že takoj je treba omeniti, da gre za prepričljivo najboljši Helloween album v zadnjih dvajsetih letih, tako da bodo (pre)velika pričakovanja dolgoletnih privržencev večinoma potešena. Že pogled na naslovnico Helloween, ki ni računalniško skrpucalo, kakršne so bile naslovnice zadnjih dvajset let, temveč umetniško delo v oljni tehniki, ter vrnitev logotipa s klasično stilizirano bučo pove, da bo glasbena vsebina po dolgem času pretežno spet na izborni ravni. Skupna produkcija Charlieja Bauerfeinda in aktualnega Magnum basista Dennisa Warda se je izkazala za idealno.
Vsi trije pevci so si večinoma na zelo dober in inteligenten način razporedili posamezne vokalne linije, kadar ne pojejo skupnih vokalnih harmonij, kar je definitvno glavna odlika ter posebnost tega albuma. Kiskejeva tehnična superiornost in operetnost je v ospredju predvsem na epsko usmerjenih sekcijah, Derisova vsestranska kameleonskost je osrednjega pomena na ambientalno zelo raznolikih sekcijah, medtem ko Hansen s svojimi vreščečimi podvigi dobi prednost na udarnejših in ambientalno mračnejših sekcijah. Podatek, ki bo marsikoga razveselil in prijetno presenetil, je tudi ta, da na Helloween ni nobenih balad, česar verjetno ni nihče pričakoval. Obenem se člani benda niso trudili ustvariti še enega ‘keeperja’, čeprav določene skladbe, pričakovano, tu in tam spomnijo na dneve največje slave, kar je zelo pohvalno. Namesto tega so raje združili najboljše skladateljske ideje vseh ključnih avtorjev glasbe tevtonskih metalskih šampionov. To pomeni, da so pri ustvarjanju posameznih del sodelovali vsi člani skupine, z izjemo bobnarja Löbleja in Kiskeja, ki nikoli ni bil zavidanja vreden skladatelj in se zdaj tudi sam verjetno zaveda svojih omejitev na tem področju.
Prvi single Skyfall, ki so ga predstavili 2. aprila. Vir: Youtube
Otvoritveni Out For the Glory je mogočen powertmetalski ep z borbenimi napevi ter melodičnimi kitarskimi harmonijami, ki že takoj postreže s skladno menjavo vseh treh pevcev, čeprav je zaradi prevladujoče epske atmosfere v ospredju Kiskejev neverjetno dobro ohranjen vokal. To je pristna Helloween klasika in odličen začetek albuma, ki v refrenu vsebuje nekaj minimalne sorodnosti s Keeper of The Seven Keys – Part II (1988) zimzelenom Eagle Fly Free. Fear of the Fallen, ki je izšel tudi kot single, vsebuje akustični uvod, a se na olajšanje mnogih ne spremeni v ljubezensko balado, temveč v pravi powermetalski energetski katalizator s številnimi spremembami tempa, večglasnim refrenom ter vselej kameleonsko razpoloženim Derisom v vokalnem ospredju.
Best Time je kratka, vendar epska in ritmično navita ‘bomba’ z izjemno nalezljivim refrenom, ki bi jo po atmosferi in refrenu lahko še najlažje postavili ob bok klasiki I Want Out, čeprav gre po strukturi za precej drugačni skladbi. Helloween se že dolgo ni posrečilo ustvariti tako dobre skladbe, ki bi bila dolga manj kot štiri minute. Družbenokritični, ekološko osveščeni Mass Pollution, z razjarjenim Derisom na glavnem vokalu, se odpre z melodičnimi bas linijami v režiji Markusa Grosskopfa, nakar se prelevi v sila zabavno ter epsko izkušnjo. Slogovno je ta kompozicija bliže Helloweenom z začetka Derisovega obdobja kot klasičnim Helloweenom iz osemdesetih.
Angels, ki vsebuje tudi nekaj sramežljivih simfoničnih aranžmajev, v ospredje ponovno postavi operetno in časovno neokrnjeno Kiskejevo vokalno imenitnost. Vnovič dokaže, zakaj je bil več kot dve desetletji pevec, ki so ga številni Helloween privrženci, kljub Derisovi briljantnosti, še vedno pogrešali. Vselej karizmatični Deris ponovno dobi priložnost, da se kot glavni vokalist izkaže, na odlični skladbi Rise Without Chains, ki ima vse potrebne elemente bodoče Helloween klasike, kar še posebno velja za njen bodrilni refren. Indestructible, ki jo verjetno lahko uvrstimo med skladbe z avtobiografskim besedilom, sodi med najbolj udarne trenutke na Helloween, kar pa mojstrov powermetalske epskosti ne ustavi, da ne bi ustvarili še enega mogočnega refrena, ki se bo v trenutku zasidral v srca večine privržencev.
Robot King, še en dober primer združevanja klasičnih in novejših Helloween skladateljskih prijemov, kjer osrednjo vokalno pobudo ponovno prevzame Deris, medtem ko predstavlja vrhunec epski, večglasni refren, je ritmično navita kompozicija, ki v besedilu odseva tako družbeno kritiko kot skupno zanimanje večine Helloween članov za vse, kar diši po znanstveni fantastiki. Samo z Derisom na vokalu bi bila to zelo solidna stvaritev in ena boljših v zadnjih dvajsetih letih, vendar ji Kiske in Hansen s svojima vokalnima prispevkoma zagotovita dodatno vrednost.
Cyanide, kratek vendar posrečen podvig, je neposreden energetski katalizator, na katerem ‘cvetijo’ mogočne kitarske harmonije in epski napevi z borbeno razpoloženim Derisovim petjem v ospredju. Na Down in the Dumps, še enem izmed Helloween vrhuncev, kjer enakovredno blestijo vsi trije pevci, je moč zaznati tudi nekaj progmetalskih elementov na račun povečane ritmične kompleksnosti in vsebnosti relativno sramežljivih zvočnih efektov v ozadju.
Enominutni inštrumental Orbit je uvod v naslednji (super)ep – Skyfall, ki je izšel tudi kot single. Helloween seveda ne bi bili Helloween, če za zaključek albuma ne bi ustvarili več kot 12-minut dolgega epa. Slednji vsebuje tpično, satirično besedilo o vesoljcu, ki po okvari vesoljskega plovila pristane na Zemlji ter komaj pobegne pred njenimi znanstveniki, agenti v črnem in vojsko. Kljub temu da ta ambiciozen ep ne konkurira mojstrovinam podobne dolžine, kot sta Helloween ter Keeper of the Seven Keys, gre še vedno za izjemno zanimivo in zabavno powermetalsko pustolovščino, ki za razliko od večine Iron Maiden epov novejšega datuma ne izpade razvlečeno. Tu dobijo vsi trije pevci, tudi Hansen, zavidljivo veliko prostora za grajenje napete in dramatične atmosfere. Kai pobudo prevzame sredi melodramatične sekcije, ki zelo potegne na lik in delo Gamma Ray, njegove druge skupine, ki je, predvsem v devetdesetih, pisala powermetalsko zgodovino. Epski refren je ustvarjen popolnoma po željah vseh dolgoletnih privržencev. Morda ne bi škodil še kakšen subtilnejši vložek več, sicer pa Skyfall ni mogoče veliko očitati, saj gre za enega izmed najboljših Helloween skladateljskih podvigov v zadnjih dveh desetletjih.
Drugi single Fear of the fallen, ki so ga predstavili 21. maja. Vir: Youtube
Posebna verzija albuma vsebuje dve bonus skladbi, ki pa še zdaleč nista nek odpadni material, temveč se po kakovosti lahko primerjata z ‘regularnim’ delom tega albuma. Golden Times vsebuje avtobiografsko besedilo in Kiskejevo vokalno pobudo. To je pristni Helloween standard s klasičnim, ‘veseljaškim’ refrenom, ki vsebuje kar nekaj vzporednic z ‘zlatimi leti’ (osemdeseta) te skupine. Save My Hide z Derisom v ospredju je naslednji primer kratke, vendar kvalitetne skladbe, kakršnih v zadnjih nekaj letih s strani Helloween ni bilo ravno v izobilju. Japonska verzija vsebuje še dve dodatni, avtobiografsko usmerjeni skladbi – veseli We Are Real s Kaijem v glavni vokalni vlogi in buditeljski antem Pumpkins United z vsemi tremi pevci v enakovredni vlogi. Slednji je bil prvi ustvarjeni studijski dosežek trenutne verzije benda po Hansenovi in Kiskejevi vrnitvi leta 2016.
Eksperiment stvaritve ultimativne verzije Helloween je tudi v studiu izpadel imenitno, kar je možno zaznati na sleherni Helloween kompoziciji. Po dvajsetih letih se lahko sprejme sila razveseljiv sklep, da so Helloween končno spet ustvarili vrednega naslednika njihove mogočne zapuščine iz osemdesetih, ki pa se niti ne trudi, da bi zvenel kot nadaljevanje tega slovitega obdobja, temveč odseva novo skladateljsko zrelost te kultne powermetalske skupine. Ponavadi se tovrstni ‘superband’ eksperimenti, ki bi jih požegnal tudi kakšen Dr. Stein (Helloween privrženci bodo takoj razumeli referenco), velikokrat izjalovijo, če se samo spomnimo, kaj se je zgodilo Yes na začetku devetdesetih, a so Helloween poskrbeli za zelo prijetno presenečenje in prekinili tovrstno negativno tradicijo v rock glasbi. Iron Maiden imajo že od leta 1999 dalje tri kitariste, vendar so Helloween naredili še korak dlje in poleg treh kitaristov v studiu zelo uspešno uporabili vse tri pevce, kar je studijski eksperiment brez primere v powermetalski zgodovini.
Seznam skladb:
1. Out For The Glory 2. Fear Of The Fallen 3. Best Time 4. Mass Pollution 5. Angels 6. Rise Without Chains 7. Indestructible 8. Robot King 9. Cyanide 10. Down In The Dumps 11. Orbit 12. Skyfall
Zasedba:
Andi Deris – vokal Michael Kiske – vokal Kai Hansen – vokal, kitara Michael Weikath – kitara Sascha Gerstner – kitara Markus Grosskopf – bas kitara Dani Löble – bobni