14. november 2022 | #PREVENTIVA

Pri uporabi zaslonov naj velja moto ‘manj je bolje’

Špela Reš iz drušva LogOut, foto: Osebni arhiv

Z vprašanjem, koliko časa naj otroci in mladostniki preživijo pred zasloni, ne da bi bili podvrženi negativnim posledicam, so se strokovnjaki poglobljeno ukvarjali že pred epidemijo in prisilnim šolanjem od doma, po njej pa temu področju namenjajo še več pozornosti. Ker so naprave vse bolj vpete v njihovo vsakdanje življenje in čeprav so mnoge oblike uporabe zaslonov lahko koristne, novi vzorci in trend naraščanja časa uporabe zaslonov med otroki in mladostniki zahtevajo temeljit premislek o količini časa in vsebini, ki še omogočata koristno in varno uporabo za njihovo zdravje. V ta namen je multidisciplinarna skupina strokovnjakov, ki se pri delu ukvarjajo z otroki in mladostniki, pripravila Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Gre za prva slovenska nacionalna priporočila za uporabo zaslonov. O tem, kako so nastala in kaj vse pokrivajo, smo se pogovarjali s Špelo Reš iz LogOuta, centra za pomoč pri prekomerni uporabi interneta.

Kako ste se sploh lotili smernic, ko pa, vsaj pri nas, nimamo raziskav niti o uporabi zaslonov, kaj šele o njihovem vplivu na otroke in mladostnike? Na podlagi česa so torej oblikovane?

Pobudo za smernice so dali primarni pediatri, ki opravljajo sistematske preglede že v prvem triletju. Ti so namreč opazili tisto, kar pri nas v Logoutu opažamo že nekaj časa , to je, da se pri otrocih, ki preživijo veliko časa za zasloni, pojavljajo primanjkljaji na govornem, čustvenem in socialnem področju. Prav tako so v čakalnicah opazili, da starši otroke zamotijo z zasloni, in to se jim ni zdelo v redu. Tako so širši skupini strokovnjakov, med njimi tudi nam na LogOutu, predlagali, da bi se končno pripravile slovenske nacionalne smernice, saj jih druge evropske države že poznajo. Smernice preprosto pomenijo širši strokovni konsenz o primerni in zdravi količini časa za zasloni v posameznem starostnem obdobju in o tem, katere vsebine so sprejemljive. Raziskav res nimamo, sploh za predšolsko obdobje, zato so se naše smernice naslonile na raziskave iz tujine in, seveda, na konsenz širokega kroga strokovnjakov.

Smernice so v prvi vrsti namenjene vsem, ki se pri svojem delu srečujejo z otroki in mladostniki, torej je bil cilj poenotenje obravnave ali lahko smernice pomagajo tudi staršem?

Smernice so v prvi vrsti namenjene strokovnjakom, ki se ukvarjajo z otroki in njihovimi starši, predvsem zato, da se vzpostavi poenoten način sporočanja staršem, kaj je primerno. Sam priročnik je namreč napisan precej strokovno, je pa LogOut v sodelovanju s Safe.si hkrati izdelal letak s smernicami za uporabo zaslonov, ki pa so namenjene staršem. V njem so zelo pregledno, po starostnih obdobjih napisana časovna in vsebinska priporočila. No, tudi priročnik vsebuje izsek, kjer so prav za starše zbrani glavni poudarki smernic.

Na prvi pogled so priporočila kar stroga, ob tisti največ uri v obdobju od 6-9 in uri in pol v obdobju od 10-12 let in dve uri do polnoletnosti, bodo starši najbrž pomislili, da so še sami kot otroci dlje časa preživeli ob televiziji. Kaj jim odgovoriti?

Morda se komu zdijo stroga, v praksi pa opažamo, da niso nerealna. Štirideset do petdeset minut za triletnega otroka je kar realen čas, ki naj bi ga preživel za zasloni. Na tedenski ravni je to že sedem ur. Naj povem, da smo pred tem na LogOutu že izdali podobne smernice, ki pa so bile bistveno bolj zaostrene.

Morda velja poudariti, da govorimo o uporabi zaslonov v prostem času, kar pomeni, da pomenijo priporočila eno močno sporočilo staršem; namreč, če njihovi otroci že zdaj preživijo več časa za zasloni – in raziskave to potrjujejo -, je to zanje škodljivo. Pretirana uporaba zaslonov namreč negativno vpliva tako na razvoj vida kot tudi na motorični, govorni in psihosocialni razvoj, zato je treba priporočila vzeti resno in kar strogo.

Poleg časa je seveda zelo pomembna vsebina, ki so ji otroci in mladostniki izpostavljeni. Kaj je pri tem tisto, kar najbolj negativno vpliva nanje?

Odvisno je od starosti. Vsekakor moramo biti pozorni na nasilne in erotične vsebine, digitalni marketing, pri tem pa je pomembno sodelovanje staršev. Vedno priporočamo, naj si najprej sami ogledajo vsebino, in presodijo, ali je primerna za njihovega otroka.

Otrok lahko kaj hitro pride do neprimernih vsebin, ki ga bodo pretresle, jih ne bo razumel, si jih bo po svoje razložil, zato je v predšolskem obdobju pomembno, da uporablja zaslone izključno v prisotnosti starša. Ta bo lahko tovrstne vsebine otroku predstavil, jih po potrebi nevtraliziral, hkrati pa s tem ustvarjal odnos in stik.

Izoblikovali ste tudi t.i. pravilo 20-20-2. Kaj to pomeni in kaj preprečuje?

To pravilo naslavlja gibanje in sam vid, ki je pri uporabi zaslonov zelo izpostavljen. Po dvajsetih minutah uporabe zaslonov je treba za kakih dvajset sekund usmeriti pogled v daljavo, stran od zaslona, hkrati pa je priporočljivo biti vsaj dve uri na dan fizično, gibalno aktiven.

Smernice lahko starši najdejo tudi v brošurah, najdejo jih v zdravstvenih domovih in drugih zdravstvenih ustanovah.

Bi morda lahko na kratko povzeli osnovne usmeritve po posameznih starostnih obdobjih, kako se čas uporabe zaslonov postopoma daljša in zakaj?

Čas se postopoma daljša, ker se otrok z leti razvija, razvojno prehaja na višjo stopnjo, ko je sposoben drugačnega razumevanja, boljše pozornosti in fokusa. Najprej bi izpostavila moto, ki se ga je zelo dobro držati. To je ‘manj je bolje’. Če starš recimo tehta, ali naj bo otrok za zaslonom štirideset ali šestdeset minut, je kar pravilo, da je bolje štirideset.

Do starosti dveh let je uporaba zaslona odsvetovana, saj otrok takrat potrebuje čustveno vez s staršem, njegovo pozornost, navezovanje stikov. Uporaba zaslonov v tem obdobju, recimo za pomirjanje otroka, uspavanje, preusmeritev pozornosti pri kakšnih neprijetnih aktivnostih, kot je privajanje na kahlico ali striženje nohtov, pomeni veliko tveganje za otrokov razvoj.

Prav tako je v tem času ključnega pomena, kako starš uporablja zaslone pred otrokom. Tako je strogo odsvetovana uporaba zaslonov med dojenjem, saj to predstavlja čustven stik, ki sodi med otrokove primarne potrebe. Ta vez je prekinjena že, če mama samo pogleda na zaslon.

V obdobju od dveh do pet let se čas stopnjuje glede na starost, ne sme pa preseči ure na dan. Pri starosti treh let je ta lahko dvajset minut, pol ure pri štiriletniku, petdeset pri petletniku. Postopoma daljšamo čas. Zelo pomembno je, da je starš prisoten, preverja vsebine in z otrokom vzpostavlja odnos, če gledata risanko, da se o njej pogovarjata, naslavljata vsebine skupaj. V tem obdobju je bistveno bolj pomembno, da ima otrok pristne stike v živo, saj se razvija tudi kognitivno, in zato realno izkušnjo dojema bistveno drugače kot izkušnjo za zaslonom. Iz izkušnje za zaslonom se ni sposoben učiti, iz realne izkušnje pa da.

V starosti od 6 do 9 let oziroma prvi triadi je primeren čas okrog ene ure na dan, pri čemer je pomembno, da otrok uporablja zaslone v skupnem prostoru, starš pa se postopoma oddaljuje. Po tem, ko je preveril vsebino, seveda.

V drugi triadi je priporočen čas nekje uro in pol na dan. Otrok lahko že relativno samostojno uporablja zaslon, a še vedno v skupnem prostoru, priporočamo didaktične vsebine. No, otroci, seveda, uporabljajo tudi zabavne vsebine, ki jih ni treba prepovedovati, a naj bodo v nekih časovnih okvirih in s starosti primernimi vsebinami.

In na koncu še obdobje od 13 do 18 let, ko je priporočen čas do dve uri na dan, ki se stopnjuje glede na starost. Ta časovni okvir velja tudi za odraslega človeka.

Posebno vprašanje, s katerim se starši soočajo, je, kdaj naj otrok postane lastnik pametnega telefona. Kaj priporočate?

Priporočilo je, da otrok nikoli ne postane lastnik pametnega telefona, lahko pa ga dobi v uporabo. Pomembna je torej že sama ubeseditev. Otrok, ki misli, da je naprava njegova, bo veliko težje sledil pravilom in dogovorom, zato je bolje, da starši rečejo ‘jaz sem lastnik naprave, ki ti jo dajem v uporabo pod sledečimi pogoji oziroma pravili’.

Bolj kot starost otroka je pomembna njegova zrelost, ki jo lahko starši ocenijo s pomočjo vprašalnika na naši spletni strani. Ali se otrok na splošno drži pravil, ali je sledljiv, ubogljiv, ali zna paziti na vrednejše predmete, ima skrben odnos do njih in kako se odzove na odvzem naprave, so vprašanja, ki zelo dobro prikažejo, ali je otrok dovolj zrel za uporabo pametnega telefona.

Če pa že govorimo o starosti, naj bo ta okrog devet, deset let, pri čemer je treba še posebej paziti pri otrocih s posebnimi potrebami, recimo s težavami v duševnem razvoju, čustvenimi težavami, z motnjo pozornosti, motnjo v spektru avtizma, ker so ti otroci bolj ranljivi za razvoj zasvojenosti in je zato priporočljivo, da se posvetujejo s strokovnjakom.

Otrok ne sme biti lastnik pametnega telefona. Foto: Pixabay

Posvečate se tudi spremembam, ki jih je prinesla epidemija. Lahko ocenite, kakšne posledice bo večja uporaba zaslonov imela na odraščajočo generacijo?

Žal, opažamo večji pojav zasvojenosti, več čustvenih težav, stisk, predvsem sta tako pri mladostnikih kot otrocih prisotni tesnoba in depresivnost, ravno tako pri starših. Potem so tu različne tesnobe, ki so se pojavile ob vrnitvi v razred, ko je otrokom manjkalo veliko znanja. Slednje bo še najlažje nadomestiti, primanjkljaj v socialnem razvoju pa veliko težje. Tega je treba nadomeščati počasi, s postopno socializacijo, z veliko stiki v živo, če gre za čustvene težave, pa kar z obiskom strokovnjaka. In seveda odprtim pogovorom doma. Domače okolje je namreč še vedno najbolj varno za pogovore o težavah.

Kdaj je priporočljiva strokovna pomoč, kako naj starši vedo, kdaj je uporaba zaslonov pri otroku šla predaleč?

Strokovna pomoč je priporočljiva, ko pri otroku opazijo znake prekomerne uporabe zaslonov. To pomeni, da otrok večino prostega časa preživi za zaslonom z njemu zabavno vsebino, druge prostočasne aktivnosti pa mu niso več tako zanimive. Ravno tako je strokovnjak priporočljiv, če pri otroku opazijo znake zasvojenosti. Ti so sprememba spalnih in prehranjevalnih navad, močna reakcija ob omejevanju ali ukinitvi zaslonske aktivnosti, upad interesa za druge aktivnosti, upad učnega uspeha, umik za zaslon. Znaki zasvojenosti so opisani tudi na naši spletni strani, pri oceni pa si lahko pomagajo z vprašalnikom.

Bolj specifična oblika odvisnosti je zasvojenost z računalniškimi igricami, ki so postale zelo priljubljena prostočasna aktivnost. Zakaj je zgolj takšno preživljanje prostega časa za otroke in mlade problematično? Zagovorniki njihove uporabe poudarjajo številne pozitivne učinke, kot so učenje angleškega jezika in raznih spretnosti, vztrajnost, zmagovanje, doseganje ciljev, reševanje problemov.

Temu bi tudi sama pritrdila. Veliko videoiger je takšnih, da otrok z njimi razvija določene veščine, ampak te se lahko razvijajo samo znotraj uravnotežene rabe. Če pa igranje videoiger presega priporočljiv čas, je učinek ravno nasproten. Pojavijo se težave s pozornostjo, koncentracijo … Naj izpostavim še to, da je zasvojenost z videoigrami od leta 2018 tudi klasificirana kot bolezen. Samo igranje videoiger ni problematično, problematična je zasvojenost.

Zakaj je pomembno, da imajo otroci/mladi stike z ljudmi tudi v realnem svetu? Veliko je namreč tistih, ki imajo pri takšnih stikih težave in raje komunicirajo spletno. Zakaj to ni povsem v redu?

Ne moremo zanikati, da to niso stiki, saj obstajajo spletna prijateljstva, tudi partnerstva, ampak ljudje se socialno in čustveno razvijamo s stikom v živo. Takrat smo namreč neposredno soočeni z neverbalno komunikacijo celotnega telesa, deležni smo odziva človeka, na katerega se nato odzivamo tudi sami, preko zaslona pa je ta odziv ali zakasnel ali delen ali zelo površinski. Gre torej za popolnoma drugačno raven stika.

Kako poteka reševanje zasvojenosti v vaših programih? So brezplačni, samoplačniški?

Programi so brezplačni, financirani so s strani ministrstva za delo, ministrstva za zdravje, pa tudi posameznih občin. Najprej povabimo družino ali posameznika, da se preko naše spletne strani ali telefonsko prijavi na uvodni posvet, kjer potem skupaj ocenimo, kakšen program bi bil najprimernejši. Veliko delamo individualno, pa tudi v skupinah, imamo skupine za mladostnike in starše, enkrat na leto pa mladostnike povabimo na tabor, ki pomeni en teden odklopa brez naprav.

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: