Opazovalec

10. februar 2021 | #INTERVJU

Anica Mikuš Kos: Morda sem staromodna, a še vedno verjamem v človečnost

Savina

Vedno nasmejana Anica Mikuš Kos, foto: Nataša Fajon
Anica Mikuš Kos je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok. Bila je pediatrinja, otroška psihiatrinja, vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino, še vedno pa je predsednica Slovenske filantropije in še vedno večino svojega časa posveča otrokom in družinam v stiski.
V času balkanskih vojn je delala z begunskimi otroki s Hrvaške in iz BiH, svojo zamisel o psihosocialni pomoči otrokom, žrtvam vojnega in povojnega nasilja, pa je s seminarji prenesla na krizna območja po vsem svetu.
Je avtorica številnih knjig s področja duševnega zdravja ter skupnostnih modelov zaščite otrok v primerih oboroženih konfliktov. Za svoje izjemno delo je prejela že vrsto priznanj, bila je tudi med nominirankami v akciji 1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir 2005.
Letos se je znašla med dobitniki odličja za izjemne dosežke zdravnikov in zobozdravnikov za leto 2020, ki jih podeljuje Zdravniška zbornica Slovenije. Naziv častne članice so ji namenili za njen »izjemen prispevek k uvajanju in razvoju prostovoljne dejavnosti na področju zdravstva in socialnega varstva«.

Kot specialistka otroške psihiatrije ste veliko delali z otroki, mladostniki in starši. Kako ocenjujete mentalno zdravje današnjih otrok? Nekateri poročajo, da imajo že v osnovni šoli težave z depresijo, stresom, anksioznostjo.

Pri ocenjevanju, ali se je pojavnost duševnih motenj povečala, se je treba naslanjati na epidemiološke študije. Za nekatere motnje, recimo avtistične, so nekatere raziskave pokazale, da naraščajo, druge pa to zanikajo. Pogostost nekaterih motenj pa nedvomno narašča, med njimi predvsem anksioznost, ki jo povzročajo zunanji stresorji. Včasih je težko reči, ali gre res za naraščanje ali le bolj pogosto postavljamo diagnoze. Ko je namreč neka motnja odkrita ali postane moderna, se vedenje o njej razširi in jo začnemo množično odkrivati. Tako je bilo z Aspergerjevim sindromom, z drugimi motnjami avtističnega spektra, z ADHD. Sama sem veliko sodelovala pri uveljavljanju diagnoze ADHD pri nas. Dokler je ni bilo, ni bilo otrok s to motnjo, ko se je diagnoza uveljavila, je naenkrat začelo število teh otrok naraščati.

Pri pogostosti motenj so na delu družbeni dejavniki. Čim večje so zahteve okolja, predvsem zahteve šole, več je disfunkcionalnih otrok. Včasih smo rekli, da so leni, površni, zdaj pa jim dajemo diagnoze. Slednje so na nek način koristne tako za učitelje – ker vedo, zakaj otrok ne uspeva, in mu laže pomagajo -, predvsem pa za otroke, ker z njimi dobijo olajšave. Danes mnogi starši otrok s težavami v šoli želijo, da bi bili ti usmerjeni med otroke s posebnimi potrebami, zato da bi imeli bonitete, ki zagotavljajo prilagojene zahteve in pomoč pri učenju in seveda boljše možnosti za vpis na srednjo šolo. To je pač filozofija sedanjega časa.

Koliko teh diagnoz je realnih, koliko pa so samo orodje, ki prinaša ugodnosti?

Diagnoze se spreminjajo. V preteklosti je bila homoseksualnost psihiatrična motnja, danes ni več. Tudi levoročnost je nekoč veljala za motnjo, ki jo je treba odpraviti. Kaj je diagnoza, je stvar dogovora. Obstajajo velike psihiatrične bolezni, kot so shizofrenija, depresija, ki hudo prizadevajo človekovo dobrobit in jim pripada naziv bolezen ali obolenje. Imamo pa tudi množico stanj, ki jih označujemo kot duševne motnje v otroškem obdobju, ker smo se tako dogovorili.

Včasih smo za nekatere otroke recimo rekli, da imajo v riti mravlje ali da pišejo kot kura, danes dobijo diagnozo ADHD ali disgrafije ali disleksije. Moja prerokba je, da bodo diagnozo kmalu dobili tudi počasni otroci. Ena najpogostejših pritožb učiteljev in staršev je namreč, da je otrok pri svojem delu počasen. Proti tej medikalizaciji odklonov nastopa gibanje za spoštovanje nevrorazličnosti. Prizadeva si tudi za večjo strpnost do različnih, zlasti v izobraževalnem sistemu. Toda očitno smo mnogo bolj naklonjeni biodiverziteti rastlin in živali kot biodiverziteti ljudi.

So te diagnoze za otroke koristne?

Vprašati se je treba, koliko so koristne v današnjem času. Ko moraš biti hiter, uspešen, imeti visoko storilnost, je najbrž koristno, da te nekaj zaščiti, da ti kdo pomaga premostiti svoje posebnosti, ki so postale v sodobnem času resne pomanjkljivosti. Je pa diagnoza dvorezen meč – pomaga pri obvladovanju šolskih zahtev, lahko pa ima tudi neugodne posledice na samopodobo, psihično odpornost in osebnostno rast. Včasih smo govorili samo o stigmi, ki jo diagnoze povzročajo, danes pa so tudi sredstvo zaščite tako otrok kot odraslih. Otroci dobijo z njimi olajšave, ki so očitno nujne, če nočeš, da te sistem porine na rob, te kaznuje s slabimi ocenami, konflikti s starši, ker si pač bolj počasen, imaš šibkejšo pozornost in podobno. Nekoč je bilo drugače – če otroku v osnovni šoli ni šlo, je prej izstopil iz nje. Ker danes tega ne morejo storiti, lahko to za tiste, ki niso po meri šole, predstavlja devet let trpljenja. Diagnoza jih zaščiti, jim pomaga.

Pa še to, mnogi otroci, ki jim v šoli ne gre in zato dobijo diagnozo, so lahko zelo sposobni, imajo drugačno vrsto inteligentnosti, kot jo terja šola. Odgovor na vaše vprašanje se torej glasi – ko gre za težave, o katerih govorimo, sta škodljivost ali koristnost diagnoze odvisni od socialnega konteksta.

Eden glavnih elementov današnje vzgoje otrok je usmerjanje k doseganju uspeha, učinkovitosti, tekmovalnosti. Kakšen pritisk to pomeni za otroke in kaj to pomeni za odnose z drugimi?

V današnjem času je za posameznikovo samopodobo zelo pomembno, da je uspešen, ob neuspehu namreč hitro dobi občutek, da je “luzer”, nesposoben. Prav tako je uspeh pomemben za emocionalno in psihosocialno kakovost tvojega življenja in seveda za materialne življenjske okoliščine. Če ima otrok v šoli težave, odrasli pritiskajo nanj, neuspeh mu odvzame upanje in samozaupanje.

Mentaliteta tekme v izobraževalnem sistemu ustvarja atmosfero odnosov, v katerih si otroci ne pomagajo, vse manj je prosocialnega vedenja. Ko sem sama hodila v šolo, je veljalo nenapisano pravilo, da morajo dobri učenci pomagati slabšim, sicer si bil “šuft”, kot smo rekli. Med nalogo si tako pisal listke z rešitvami in jih pošiljal drugim, prišepetaval si izpraševanemu ali pa si pomagal sošolki pri učenju. Danes velja nenapisano pravilo, da mora delati vsak zase. Poznam dečka, ki je imel v prvem razredu težave s pisanjem, in je ves navdušen dejal, da sedi z Mihcem, ki slabo računa. Ta mu je namreč v zvezek napisal nekaj črk, on pa je njemu pomagal izračunati, koliko je 2 + 1. Staršem se je zdelo lepo in ganljivo, da si vzajemno pomagata. Njegov starejši brat, ki pa je že ponotranjil tekmovalna pravila šole, je bratcu povedal, da se tega ne sme početi, ker mora v šoli delati vsak zase.

Je pri taki vzgoji sploh še kaj prostora za komponento človečnosti? Gre za izbiro “biti uspešen ali biti človeški”?

Za človečnost je na srečo še vedno prostor. Do sedaj sva govorili o sistemu. Gre za sistem neoliberalnih vrednot, odnosov, sistem tekmovalnosti, v katerem si za vse sam kriv, si sam svoje sreče ali nesreče kovač. Sistem, v katerem je pomembno, da imaš dobro samopodobo, samozaupanje, samozavest … Vse se vrti okrog tebe kot posameznika. Je pa na tem svetu med ljudmi še vedno veliko človečnosti – pri otrocih, v družinah, pri učiteljih. Protiutež človečnosti še vedno deluje. Je pa zelo pomembno, da jo razvijamo in podpremo že pri otrocih. Te podpore je na ravni šolskega sistema premalo, zato tako vneto promoviram prostovoljno delo v šolah, vzajemno pomoč. To je način socializacije, ki daje zgled in priložnost za prosocialno vedenje.

Anica

Za človečnost je na srečo še vedno prostor, pravi Anica. Foto: Nataša Fajon

Okužena družba je idealen prostor za manifestacije zla. Smo ljudje vedno bolj zlobni ali je okolje tisto, ki spodbuja zlo?

Različna okolja spodbujajo različne človeške lastnosti. Neoliberalne družbe z individualističnimi vrednotami in jaz filozofijo gotovo ne nagovarjajo k solidarnosti. Toda ponavljam, v socialnem tkivu, med ljudmi, v skupnosti je še vedno veliko dobrega. To se je pokazalo tudi med sedanjo epidemijo.

Ste predsednica Slovenske filantropije, največ ste se ukvarjali ravno z begunci. Najprej s tistimi, ki so prišli k nam, potem pa ste potovali na vojna območja. Razvili ste model, po katerem ste učitelje opremili s potrebnimi znanji, da so nato oni pomagali otrokom. Ugotovili ste namreč, da je to bolj učinkovito kot strokovna pomoč posameznemu otroku. Zakaj?

Psihološka strokovna pomoč otrokom v vojnih okoliščinah je napihnjen balon. Gre za ogromno število, več tisoč ali stotine tisoč otrok, ki so utrpeli travme, izgube, druge čustvene rane. Strokovnjakov ni dovolj, da bi taki množici pomagali. Njihova pomoč je le kaplja v morje otrok, ki potrebujejo psihološko pomoč. Tudi v Slovenijo je v času zadnjih balkanskih vojn prišlo na tisoče begunskih otrok. Vsi so doživeli hude stvari, mnogi ekstremno hude, psihologov je bilo premalo. Poleg tega ljudje iz ruralnih področij Bosne večinoma niti niso bili zainteresirani za pomoč psihologov in psihiatrov. Hkrati pa smo pričeli spoznavati, da je za okrevanje otrok, žrtev vojne, pomembna predvsem kakovost življenja po tem, ko so prispeli v neko mirno okolje ali ko je vojna končana.

Kvaliteto življenja in pomoč pri okrevanju naj bi otroku nudila predvsem družina. Toda ta je v masovnih nesrečah prav tako prizadeta, pogosto staršev ni ob otroku. Drugi možni vir pomoči je šola, v kateri otrok preživi znaten del svojega časa. Zato smo začeli delati z učitelji begunci, jih skušali okrepiti, da bi laže prenašali lastne izgube in travme, jih spodbujali, da pomagajo otrokom, jim prikazali, kako pomembni so zanje, ter jim dali nekatera znanja, kako podpirati otroke s težavami. V učiteljih smo videli velik kapital – vir pomoči otrokom vojne. Veliko učiteljev je bilo zelo angažiranih.

Kasneje smo ta model razvijali tudi v drugih državah. Povsod je bil isti cilj – krepitev varovalne vloge šole. Ne glede na kulturne razlike je model vedno deloval – v državah nekdanje Jugoslavije, na severnem Kavkazu, v Gazi. Seveda so med otroci vojne taki, ki bi potrebovali strokovno pomoč. Toda kjer so travme in izgube največje, je te pomoči najmanj.

Vzgib za pomoč vam je dal spomin na vaše doživetje vojne, ko vas je slavonska družina vzela k sebi in zaščitila. Začutili ste dolžnost povrnitve dobrega, ki je bilo narejeno vam. Je ta težnja po povrnitvi dobrega pogosta?

Marsikdo, ki se ukvarja s prostovoljnim delom, pove, da so tudi njemu pomagali. Zlasti je veliko takih med prostovoljci, ki delajo v bolnišnicah. Vedno govorimo “zlo poraja zlo”, ne rečemo pa “dobro poraja dobro”, kar se pogosto zgodi. Bosanskim otrokom je v času zadnjih balkanskih vojn pomagalo veliko slovenskih prostovoljcev. Begunska kriza je s sprožila ogromen val prostovoljstva. Podobno se je zgodilo ob zadnjem begunskem valu leta 2015.

Pred nekaj leti so me poklicali na Zavod za rehabilitacijo, kjer so bili otroci iz Gaze. Tam se je zbrala skupina prostovoljcev, okrog 20 oseb, ki so jih vozili na izlete, se igrali z njimi … Med njimi je bila več kot polovica Bosancev. Ko smo skupaj sedeli, sem vprašala, zakaj so se odločili za prostovoljno delo. En razlog je bil skupna religija, po besedah Bosancev, ki so bili takrat že slovenski državljani, pa je bil drugi motiv ta, da so slovenski prostovoljci pomagali njim, ko so bili otroci – begunci, zato so se odločili, da bodo zdaj oni pomagali otrokom iz Gaze. Lahko bi napisala za celo knjigo podobnih zgodb.

V ZDA imajo opravljanje prostovoljnega dela vključeno v šolski sistem. Pri nas prostovoljstva ne predstavljamo kot nekaj vrednega, kar bi želeli prenašati na prihajajoče generacije. Zakaj?

Ja, v ZDA sem videla veliko vključevanja mladih v delo za skupnost ali pomoč ljudem v stiski v okviru šol. V Italiji ob naši meji je elitna šola, v kateri je socialno delo obvezno za vse dijake. Tudi v nekdanji Sovjetski zvezi so imeli v osnovnih šolah obvezno solidarnostno in medosebno pomoč učencem pod mentorstvom učiteljev. Sicer lahko rečemo, da to ni več prostovoljno delo, a meni se ne zdi nič hudega, če je prosocialno delovanje v šoli obvezno. Vsak prvošolček je imel svojega tutorja iz višjih razredov, ki ga je moral pripeljati v razred, spraševati, kako mu gre, skrbeti zanj.

Včasih je treba otroka ali mladostnika malo spodbuditi k prosocialnemu delovanju, da spozna, kakšne koristi ima tudi sam od tega. Občutek, da nekomu nekaj da, da nekomu nekaj pomeni, da se ga nekdo veseli, da lahko nekaj spremeni. Še posebej pomembno se mi zdi, da se v vlogi otrok in mladostnikov, ki nekaj delajo za druge ali skupnost, znajdejo tisti, ki imajo tudi sami težave. Da niso samo v vlogi nemočnih žrtev, ki pričakujejo pomoč, ampak prestopijo v čevlje tistih, ki jo tudi dajejo. Slednje namreč spremeni pogled nase in aktivira lastne zmogljivosti obvladovanja svojih težav.

V Sloveniji je kar nekaj prostovoljnega dela na šolah. Vendar je to predvsem odvisno od dobre volje posameznih šolskih svetovalnih delavcev, učiteljev, ravnateljev. Sedanja resničnost je pokazala, kako pomembno je aktivirati vire civilne družbe za pomoč ljudem v stiski. Želela bi si, da bi šolski sistem v večji meri podpiral razvoj prostovoljnega dela otrok in mladih, da bi to postalo sestavina delovanja vsake osnovne in srednje šole. Ne gre le za karitativnost, razvijanje prosocialnega vedenja mladih pomeni krepitev socialnega kapitala naše skupnosti.

Anica

Anica Mikuš Kos še vedno verjame v človečnost. Foto: Nataša Fajon

Pandemija koronavirusa je dodobra pretresla naše ustaljene navade. Mnogi opozarjajo na hude posledice, ki jih bo pustila na človeški duševnosti, predvsem pri otrocih. Vi ste doživeli in videli veliko hujše tragedije, smo premalo odporni in prilagodljivi in nas stvari prehitro potolčejo ali je spopadanje s trenutnimi razmerami pričakovano?

Pandemija predvsem prizadeva tiste otroke, ki so že tako v slabšem položaju. To so otroci, ki so imeli že pred pandemijo psihične težave, posebno ranljivi otroci, tisti iz disfunkcionalnih družin in iz socialno prikrajšanih okolij. Slednji so priča velikim razlikam v možnostih učenja v novih okoliščinah in odsotnost normalnega šolanja bo v večji meri osiromašila njihova znanja, prizadela šolsko uspešnost, predvsem pa v njihovi podobi sveta poudarila neenakost in nepravičnost.

Nikakor pa se mi ne zdi niti realistično niti etično prav, da razglašamo korona generacijo za izgubljeno in ji prerokujemo najslabši možni izid. Otroci imajo ogromne možnosti obvladovanja težav, okrevanja. O tem pričajo generacije otrok, ki so preživele najhujša vojna dogajanja. Dolžnost odraslih – staršev, vzgojiteljic, učiteljev, politikov – je, da podpremo tiste, ki potrebujejo pomoč pri obvladovanju težav, preprečujemo čustveno prizadetost in krepimo njihovo psihično odpornost. Vse to je možno tudi brez psihologov in psihiatrov. Za otroke, ki potrebujejo strokovno pomoč, pa je ta za razliko od vojnih okoliščin na voljo, a tudi pri nas, žal, ne v zadostni meri.

Kaj se lahko naučimo iz pandemične lekcije?

Predvsem to, da nismo vsemogočni gospodarji svoje usode in da smo kot posamezniki soodvisni od skupnosti. Od zdravja moje skupnosti je odvisna ogroženost mojega zdravja, je odvisno moje zdravje. In seveda obratno; ko varujem svoje zdravje, varujem tudi zdravje svoje skupnosti. Pa še prepoznali smo, kako pomembni sta solidarnost in vzajemna pomoč.

Zdravniška zbornica vam je podelila naziv častne članice za vaš izjemen prispevek k uvajanju in razvoju prostovoljne dejavnosti na področju zdravstva in socialnega varstva. Kaj vam pomenijo takšna priznanja vašemu delu?

Vsako priznanje je gotovo vzpodbuda in dobro dene. A pošteno povedano, ob vsakem priznanju pomislim na ljudi, s katerimi smo skupaj udejanjali kako zamisel, na ljudi, brez katerih bi lepe misli obvisele v zraku. Mislim, da bi se priznanja morala glasiti: osebi XY in vsem tistim, s katerimi je pretvarjala misel v prakso, in tistim, ki so to delovanje širili.

Kljub vsemu, kar ste videli, doživeli, še vedno verjamete v človečnost. Torej je res, da dobro premaga zlo?

Ne vem, če dobro vedno premaga zlo. Bojim se, da ni vselej tako. Lahko pa rečem, da verjamem v človečnost. Pa četudi bo kdo rekel, da sem staromodna.

Avtor: NF