Opazovalec

31. avgust 2022 | #ZGODOVINA

Naj zgodbe iz tišine dobijo svoj glas

Danica

naslovnica knjige Katje Hrobat Virloget, foto: FB
V društvu Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč so se v sodelovanju s Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem in zavodom Epiona lotili prav posebnega projekta z naslovom Moja zgodba iz tišine, s katerim želijo ozavestiti spomine in krivice, ki so se skozi zgodovino dogajale tako na eni kot na drugi strani meje na obalno-kraškem območju.
Zamisel je nastala po izidu knjige V tišini spomina, v kateri Katja Hrobat Virloget obravnava eno najbolj tabuiziranih obdobij slovenske zgodovine po drugi svetovni vojni, t.i. »eksodus« (večinoma) italijanskega prebivalstva iz Istre. V projektu so pojav povezali s psihoterapevtsko vlogo travme, ki predstavlja pomemben dejavnik pri razumevanju duševnega zdravja širše skupine ljudi.
V sklopu projekta bodo zbirali zgodbe iz preteklosti, ki so zaznamovale generacijo starejših oseb obalno-kraške regije, predvsem tiste, ki so bile zamolčane, boleče ali krivične in ki so bile utišane zaradi političnih, osebnih ali drugih razlogov. Z njihovo pomočjo bodo raziskovali, kako je povojno dogajanje vplivalo na duševno zdravje posameznikov.
Več o zbiranju zamolčanih zgodb nam je povedala Manca Švara, vodja projekta iz Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper in zavoda Epiona.

Kako je prišlo do projekta in kako je povezan s knjigo Katje Hrobat Virloget V tišini spomina?

Katjina knjiga je spregovorila o rani Istrskega prostora, ki smo jo terapevti že dlje časa opazovali pri svojem delu, hkrati pa navdihnila s svojo zmožnostjo pripovedovanja zgodbe o pogosto utišanih spominih ljudi, ki v naši družbi morda niso bili del večinske, prevladujoče narodnosti. Hkrati pa nam je ponudila tudi izhodišče, ki se nam ga je zdelo vredno raziskati, in sicer to, da bi ljudje tako z ene kot druge strani meje začeli pripovedovati zgodbe, ki jih morda iz takšnih ali drugačnih razlogov v preteklosti niso smeli.

S terapevtskega stališča se nam je to zdela odlična ideja za nagovarjanje tematike travme, s katero se v psihoterapiji pogosto srečujemo. Ena glavnih značilnosti travme je prav tišina, ki preživelim iz različnih razlogov onemogoča spregovoriti o travmatičnem dogodku. Ker je minilo že precej časa in ker so se vmes zamenjale že generacije, se nam je zdelo vredno poskusiti dati tem zgodbam glas. Velikokrat jih slišimo predvsem pri starejših ljudeh, ki nas včasih z njimi nočejo obremenjevati, namen projekta je pa je prav razbremenitev generacije ljudi, ki so te dogodke preživeli, ali pa potomcev, ki so s temi obremenjujočimi zgodbami živeli.

Kako ste projekt zasnovali? Takšne zgodbe ‘čuvajo’ predvsem starejši ljudje, mislite, da bo poziv sploh prišel do njih?

Projekt smo zasnovali zelo interaktivno in interdisciplinarno. Zgodbe bomo zbirali preko spletne platforme www.mojazgodbaiztisine.si, kjer se bodo lahko uporabniki registrirali in delili svoj zapis na forumu. Možno jih bo deliti tudi znotraj Facebook skupine Moja zgodba iz tišine, za tiste, ki jim je bližje, je na voljo tudi Instagram. Ker pa gre za generacijo starejših ljudi, smo upoštevali tudi to in zgodbe zbiramo tudi v obliki pisem in razglednic, ki jih lahko pošljejo po pošti na naslov Tominčeva 1, 6000 Koper – Capodistria.

Zavedamo se, da so starejši posebna populacija, ampak upamo, da bomo do njih prišli s pomočjo njihovih potomcev. Poziv bomo delili tudi po knjižnicah in večgeneracijskih centrih, še posebej pa nas zanima tudi populacija italijanskih samoupravnih skupnosti, kjer upamo, da se bodo odzvali na pobudo. Ne nazadnje pa nekaj ljudi pozna tudi avtorica knjige, Katja Hrobat Virloget, ki so ji ljudje po izdaji knjige pričeli prinašati različne zgodbe, ne samo iz Istre, temveč tudi s Krasa in Brkinov. Želeli bi si slišati tudi zgodbe ljudi iz zamejstva in pa zgodbe tistih, ki so morali oditi, emigrirati.

Danica

Poziv za deljenje zgodb iz tišine, foto: FB

Koliko časa boste zgodbe zbirali in kaj bo sledilo?

Kot že omenjeno, bomo pričevalce skušali privabiti preko različnih platform, zbirali pa jih bomo vse do junija 2023. Druga faza projekta temelji na seriji petih terapevtskih delavnic, ki jih bomo izvedli na podlagi prispelih zgodb, kjer bomo poskušali te izkušnje osmisliti preko pogovora v skupini in s pomočjo različnih umetniških izraznih sredstev. Projekt ima terapevtsko izhodišče, saj želimo s pripovedovanjem te zgodbe osmisliti in ljudem pomagati do integracije.

Zgodbe bomo ob koncu projekta, predvidoma spomladi 2023, izdali v publikaciji Utišani spomini, z udeleženci delavnice pa bomo tudi izvedli fotografsko delavnico, kjer bomo udeležence portretirali, fotografije pa skupaj z odlomki iz zgodb razstavili v centru Kopra. V končni fazi ima projekt tudi umetniško vrednost in želi v staro mestno jedro pripeljati različne zgodbe iz širšega koprskega, kraškega in zamejskega zaledja.

Kdo vse sodeluje v projektu in kakšen pomen mu pripisujete?

V projektu sodeluje Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper, zavod Epiona in Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, projekt poteka v okviru razpisa Dolgoživa družba, ki ga sofinancira Stičišče nevladnih organizacij Istre in Krasa – ISKRA in Ministrstvo za javno upravo iz Sklada za nevladne organizacije. Glavni prijavitelj je Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper, ki že leta nudi psihoterapevtsko in psihosocialno pomoč osebam v obalno-kraški regiji, pogosto preko razpisov posameznikom nudimo tudi subvencionirano psihoterapevtsko ali psihosocialno pomoč.

Duševnih stisk je veliko, sploh zaradi krize, v kateri smo se znašli in pogosto, žal, tudi naše društvo, zaradi omejitev posamičnih terapevtov, ne more delovati v obsegu, kakršnem bi si želeli. S projektom želimo predvsem ozaveščati o tem, kaj pomeni “povedati svojo zgodbo”, procesu, ki se pogosto odvija prav v psihoterapiji. Hkrati pa želimo ozaveščati o pomenu psihoterapije, duševnega zdravja in opomniti na to, da živimo na zapletenem, medetničnem in večkulturnem območju, kjer se je zgodovina skozi stoletja velikokrat spreminjala, na ljudeh pa puščala globoke rane.

Kaj v primeru, da odziv ne bo tak, kot ga pričakujete?

Zaenkrat upamo, da bo odziv ljudi dovolj velik, da izpeljemo, kar smo si zadali. Nekaj zgodb smo s pomočjo poziva že prejeli, upamo pa, da bo ljudi tema nagovorila in da bodo pripravljeni na sodelovanje. Pripravljeni smo prilagoditi tudi skupinska srečanja in jih spremeniti v individualne, razbremenilne pogovore, hkrati pa upamo, da nam bo dano raziskovati zgodbe v skupini, saj je predvsem v skupnosti in povezovanju moč zdravljenja travme. Zaenkrat smo zelo radovedni in čakamo na odziv ljudi, hvala tudi vam, ker nam pomagate deliti poziv!

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: