6. februar 2021 | #IZLET

“Tu ćemo abitat za zdaj in za vekomaj!”

Abitanti očarajo s svojo pristnostjo in pridihom preteklosti, foto: NF

Na samem robu istrskega zaledja, tik pred hrvaško mejo, se nahaja vasica, ki bi jo lahko na kratko opisali kot kraj, ki preseneča. Kljub svoji majhnosti namreč skriva zelo veliko odtisov bližnje in daljne preteklosti. Nekateri še danes zatrjujejo, da je vas zapuščena, v resnici pa so mnogi nanjo le pozabili, najbolj prav tisti, ki bi lahko, če bi le hoteli, priskočili na pomoč tistim, ki so jo z grenkobo v srcu zapustili in odšli v svet, z obljubo, da se bodo vrnili. Obljubo so držali. V Abitante se počasi, a vztrajno vrača življenje.

Celotna vas je od leta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in že ob prvem pogledu na njena kamnita pročelja nas prevzame občutek, da smo se res znašli pred izjemno zgodovinsko znamenitostjo. Med sprehodom po Abitantih nas najprej zajame presenetljiv mir, ki upočasni korak, kot bi nam slikovita vasica šepetala, naj si vzamemo čas in prisluhnemo njeni zgodbi. Pripovedujejo jo napol porušene kamnite hiše, nekdaj polne življenja, ki danes skrite za grmovjem in zaraščene z bršljanom čakajo na nove gospodarje. Že nekaj korakov stran se preteklost preplete s sedanjostjo. Znajdemo se pred domačijami, ki so že dočakale svoje nekdanje prebivalce in s prenovljeno podobo sporočajo, da tod živijo skrbni ljudje, ki vasi počasi vračajo nekdanji čar.

Med njimi je tudi gospod Gracijan Perič, ki nas je prijazno sprejel na dvorišču njegove rojstne hiše, v kateri je uredil pristno istrsko kantino. Polne roke dela ima. Z velikim navdušenjem in predanostjo je opisal svoja prizadevanja za oživitev Abitantov. Zaupal nam je tudi svojo življenjsko zgodbo, kakršnih je v teh krajih veliko. Zgodbo o ljudeh, ki so bili prisiljeni zapustiti domačo vas in oditi “s trebuhom za kruhom”, v notranjost, na Obalo, proti Trstu in celo vse tja do daljne Avstralije.

Gracijan Perič si že dolgo prizadeva vrniti v Abitante življenje, foto: NF

A pojdimo po vrsti. Prvi Abitant je bil Gracijanov prednik, Giacomo Perich, ki je v te kraje prišel v 15. ali 16. stoletju, po drugi kugi. Po besedah Gracijana so ga najbrž pripeljali Benečani in mu naročili, naj se tu naseli. Tako je iz besede “habitare” nastalo ime Abitanti (tisti, ki v kraju živijo). Pranonoti in nonoti so otrokom pripovedovali legendo o znamenitem prvem prebivalcu vasi. Ta naj bi v roke vzel kramp, ga zabil v zemljo in rekel: “Tu ćemo abitat za zdaj in za vekomaj!”

Prebivalci Abitantov naj bi bili vedno zelo pridni. Gracijan je pojasnil, da se je pridnost prenašala iz roda v rod, zato še danes veliko delajo, morda celo preveč. Ko ga kdo vpraša, kako to, da nimajo cerkve, se vedno rad pošali, da so vaščani veliko delali in je niso imeli časa zgraditi, zato so postavili samo kapelico.

Prva bivališča v vasi so bile preproste lesene hišice, prekrite s slamo, kasneje so jih ometali z blatom, v ne tako daljni preteklosti pa so jih gradili iz kamna. Za njimi so si uredili njive, na katerih so gojili sredozemske kulture, kot so trta, figa, češnja …

Tabla, posvečena prvemu prebivalcu Abitantov, foto: NF

“Kar so posadili, je rodilo in rodi še danes,” je zatrdil Gracijan.

Vinogradništvo je bilo zelo pomembno. Gracijan vedno ponosno pove, da so bili Abitanti pred stoletjem znani po najboljšem vinu v širšem okolišu. Letno so pridelali 500 hektolitrov refoška in malvazije.

“Imeli so nekaj vrst belega grozdja, iz katerih so naredili mešano vino, ki je šlo za med, v Trstu so z njim oskrbovali kar tri gostilne. Do prve vojne so ga nosili v bačvah, po vojni pa vozili kar s kamioni, ki so jih prej uporabljali v boju,” je dejal.

V obalna mesta, predvsem pa v Trst so nosili tudi les, gobe in seno. Ženske so nosile stvari v panjerih na glavi, moški pa v brentelah na ramenih. Ukvarjali pa so se tudi z živinorejo, tod okrog se je paslo 130 glav živine.

“Ovce, boškarini, koze, purani, kokoši … na vsakega prebivalca vsaj ena žival,” se je hudomušno izrazil naš sogovornik.

Ob prihodu v vas nas pozdravi starodaven vodnjak, foto: Nataša Fajon

Druga svetovna vojna je bila za vas usodna. Po njenem koncu so jo začeli prebivalci množično zapuščati, dokler ni bila popolnoma izpraznjena. Kot je pojasnil Gracijan, so se v vasi ustavljale tri vojske, ki jih je bilo treba nahraniti.

“Fašisti so si sami vzeli, Nemce smo morali nahraniti, ker so nas prisilili, partizanom pa smo sami dali. Mamin oče je kot prvi mož vasi vse te vojske sprejemal, razdeljeval hrano, tu so tudi prespali. Pilo in jedlo se je, dokler se ni celotna vas izčrpala,” je obudil spomine, o katerih so mu pripovedovali.

Zadnje vaščane je pregnala razmejitev v času Svobodnega tržaškega ozemlja. Z njo so ostali odrezani od tržišč za prodajo sena, drv in pridelkov. V najboljših časih je vas štela 150 ljudi, po vojni pa je narod po Gracijanovih besedah trpel bolj kot med njo. Njegova družina je odšla med zadnjimi, konec 1969 oz. začetek 1970.

“Ker tu ni bilo več ničesar, smo šli s trebuhom za kruhom. Za nami je ostalo še 10 ostarelih in ena mladoletna punca. Osnovne stvari niso bile urejene, vse smo dobili veliko kasneje od drugih. Elektriko so v okoliških krajih uredili v letih 1948-1950, v Abitantih pa šele okrog leta 1972, ko smo mi že odšli,” je dejal z grenkobo v srcu.

Sprehod po vasi ne pusti nikogar ravnodušnega, foto: Nataša Fajon

Vas je nekaj let samevala, leta 1994 pa je Gracijan začel z zahtevnim projektom njenega oživljanja. Kot se za nosilca priimka Perič spodobi. Bil je namreč že čas za izpolnitev obljube, o kateri veselo pripoveduje še danes.

“Ko sem leta 1964 odšel, sem prijateljici obljubil, da pridem nazaj. Smilila se mi je, ker je ostala tukaj. Seveda mi ni verjela, a sem vztrajal, da se vrnem. Obljube nisem prelomil. Še danes, ko se srečava, obujava spomine na mojo obljubo. V vas sem začel prihajati leta 1994, uradno pa sem tu od leta 2009,” je opisal svojo vrnitev.

Vdihovanje življenja popolnoma zapuščenemu kraju pa še zdaleč ni bil mačji kašelj. Živo se spominja, kako je bilo ob njegovi vrnitvi vse zaraščeno, vas je bila videti kot gozd. Le zidovi so ostali. Počasi so začeli z urejanjem, očistili so blato, zemljo, odnesli smeti, leta 1999, ko je praznoval Abrahama, pa so prekrili prvi del rojstne hiše.

“Kasneje smo kupili še tisto poleg, v njej smo leta 2007 uredili kantino, ki je po 45 letih ponovno začela delovati. Zadnje vino pred odhodom smo pridelali leta 1962, leta 2007 je bilo vino domačije Grondali znova na mizi. S sinom Martinom živiva tukaj že devet let. Hiša ima zdaj eno stanovanje, v njej pa želimo urediti tudi apartmaje,” je o ponovnem rojstvu vasi dejal Gracijan.

Apartmaje napoveduje že dolgo, je dodal z grenkim nasmehom. Po skoraj dveh desetletjih trdega dela za obnovo vasi še vedno namreč čakajo na osnovno infrastrukturo, kot so vodovod, kanalizacija in cesta. Ob tem se vedno pošali, da se lahko pohvalijo s kar štirinajstimi “šternami”, ki pa so (razen vodnjaka na začetku vasi) vse izsušene.

Nekatere hiše so obnovljene in ohranjajo svoj prvotni videz, foto: Nataša Fajon

“Ker je vas razglašena za kulturni spomenik, sem upal na pomoč koprske občine, a sem se žal uštel. Pomagali so sicer z nekaj idejnimi načrti, a to je žal premalo. Ljudje so se prijavili na razpise, pa so bili zavrnjeni. Očitno nismo dovolj zanimivi,” je razočarano pobaral občinsko oblast.

A kot je dejal na začetku, se je marljivost v Abitantih ohranila vse do danes, tako da so veliko postorili in obnovili kar sami. Poleg hiš so poskrbeli tudi za okolico, okrog vasi so uredili vinograde, oljčnike in sadovnjake, očiščene stare poti privabljajo pohodnike, bujni gozdovi nabiralce gob, vas s svojimi posebnostmi pa očara vsakega obiskovalca. Slednjih je po Gracijanovi zaslugi, ki skrbi za promocijo kraja na vsakem koraku, vedno več, med njimi so poleg Slovencev tudi Avstrijci, Švicarji, Nemci in Italijani.

“Abitanti imajo osem obokov, samo naša hiša jih ima 4, druge štiri pa po enega, včasih pa je vas imela še 13 baladurjev. Imamo 14 vodnjakov, a vode ne, ogromno belih murv, dve trti zaščitenega avtohtonega refoška in najstarejši hrast v Istri, ki ima blizu 500 let,” je Gracijan ponosno opisal svoj rojstni kraj.

V Abitante se je vrnil tudi avtohtoni beli boškarin, foto: Nataša Fajon

Poleg prebivalcev se je po zaslugi družine Perič v vas vrnil tudi avtohtoni beli boškarin. Leta 2014 so namreč dobili potomko prvih desetih krav, ki jih je KGZ Gorica uvozila iz Pazina. Boškarinka je poskrbela še za dve potomki, tako da jih imajo zdaj tri.

“Takrat je bilo v Istri 1500 glav, lani 1700, letos jih je že čez 2000. Boškarinovo meso lahko dobijo samo restavracije in hoteli, ki imajo vsaj 4 zvezdice. Zelo odgovorno to počnemo. Boškarinova zgodba se je v Istri prijela in bilo bi prav, da tudi tukaj nekaj naredimo,” je pojasnil Gracijan in dodal, da si želijo urediti manjši center za vzgojo boškarinov. Trenutno imajo začasno štalo, potrebovali bi pravo, a je brez vode ne morejo postaviti.

Danes je v Abitantih uradno prijavljenih enajst ljudi, Gracijan je z 71 leti najstarejši, nedavno pa so po natanko 50 letih znova praznovali rojstvo nove prebivalke.

“Spominjam se, da se je leta 1968, ko sem odhajal v vojsko, rodila punčka Marija, lani pa smo ponovno dobili punčko. Ob njenem rojstvu bi lahko prišel kdo z občine … nam čestitati in kaj podariti … vsaj dva kilometra ceste,” je zamišljeno dejal.

Upamo, da bo v prihodnje v Abitantih še več “abitantov”. Z njimi bo kraj spet upravičeno nosil ime, ki so mu ga pred stoletji dali Benečani.

Avtor: NF