Opazovalec

3. maj 2021 | #RAZSTAVA

Brodolom človeškosti in zmaga ljubezni

Rezak

Poslednji objem Admire in Boška je na ogled v piranski krstilnici. Foto: Jadran Rusjan

26. marca so v Piranu odprli razstavo bosanskega slikarja in grafika Safeta Zeca, ki naj bi se sicer zaključila 30. junija letos, a organizatorji že napovedujejo možnost podaljšanja. Na osmih prizoriščih so prvič pri nas na ogled slike iz ciklov Objemi in Exodus, hkrati pa je to umetnikova doslej največja samostojna razstava v Sloveniji.

Safeta Zeca (1943, Rogatica, BiH), ki je diplomiral in končal slikarsko specialko na beograjski akademiji, so v nekdanji Jugoslaviji in tujini že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja poznali kot izjemnega slikarja in grafika. Leta 1992 je zaradi vojne vihre zapustil Sarajevo ter se najprej zatekel v Videm, tik ob koncu tisočletja pa se ustalil v Benetkah. Ves ta čas je svojo občutljivost do dogajanja v bližnji in daljni okolici izražal skozi likovni jezik. Tako so in še vedno nastajajo impresivni cikli del, s katerimi želi, kot so zapisali v katalogu, ki je izšel ob piranski razstavi, ‘najširši publiki na razumljiv način predstaviti tragiko sveta na koncu prejšnjega in začetku novega, visoko civilizacijsko in tehnološko razvitega tisočletja’. Pri tem se ga najbolj dotakne usoda vsakdanjega človeka, ki ga v vrtinec stiske pogosto pogoltnejo vojne ali drugi družbeni konflikti.

Zec je svoje slike in grafike predstavil na več kot sto razstavah v Evropi in ZDA, za svoje delo pa je prejel številne nagrade (med njimi leta 2007 Orden za umetnost in književnost Republike Francije in naziv Vitez umetnosti).

Cikla Objemi in Exodus prvič gostujeta v Sloveniji, prepotovala pa sta že velik del sveta. Prvi pripoveduje o krutosti, nečloveškosti, nesmiselnosti, banalnosti vojne, drugi pa o svetu, ki dopušča, da ljudje umirajo v iskanju boljšega, predvsem varnega jutri. Kljub domnevni brezizhodnosti in izničenju pa po besedah kustosinje Obalnih galerij Piran, Nives Marvin, Safet Zec ‘kruto in bridko aktualno stvarnost interpretira kot izvirno odo življenju, kot hvalnico malemu človeku in vsem nedolžnim žrtvam ter hkrati spodbuja še plemenito humanost za bodoče rodove’.

Zec

Safet Zec je cikel Objemi posvetil sarajevskemu paru, ustreljenemu med vojno v BiH. Foto: Jadran Rusjan

Cikel Objemi obsega 37 del, ki jih je umetnik posvetil mladima zaljubljencema iz Sarajeva, in se vije vse od Gledališča Tartini, proti cerkvi Marije Zdravja na Punti, se vzpne do krstilnice Janeza Krstnika, pa se znova spusti in obišče cerkve Marije Tolažnice, sv. Roka in sv. Petra, svojo pot pa zaključi v Tartinijevi hiši, kjer so razstavljene skice, ki nudijo vpogled v slikarjeve misli med pripravami na njihovo izlitje na platna.

Zgodba o Admiri in Bošku, ki je navdihnila cikel Objemi, nosi v sebi ogromno simbolike. Ljubezen, ki vedno najde pot in na koncu zmaga, razsežnost človeškega zla, ki kot da bi ves čas kot speči vulkan čakalo nekje v nas, da izbruhne … A kot zlo nikoli ne počiva, je tudi dobro vedno nekje blizu, čaka v zasedi, da pošlje svojo vojsko nad razbojnika.

Prepovedana ljubezen je bila pogosto opevana tematika v umetniških delih nekih drugih časov. Vsaj zdi se nam tako. Pa niso tako daleč primeri, ne časovno ne prostorsko, ko je ta še vedno sredstvo, orožje, s katerim ljudje obstreljujejo svobodo sočloveka. Tudi razlogi za takšne sprevržene posege v nedotakljivost človeške intime se niso spremenili, še vedno se oklepajo umetno in zlonamerno ustvarjenih razlik zaradi vere ali narodnosti ali obojega.

Zec

Delo iz cikla Objemi v cerkvi Marije Zdravja na Punti, foto: Jadran Rusjan

V zadnjem nesmiselnem spopadu z orožjem, ki je močno zaznamovalo naše nekdanje sodržavljane, so nepridipravi raztrgali in kot smeti pustili razpadati mnogo, premnogo življenj, samo zato ker jim niso bili všeč njihovi rituali, šege in navade. V nemilosti, morda še hujši, so bili tudi tisti, ki niso hoteli slediti takšnim senzibilnemu človeku tujim zablodam. Med njimi sta bila tudi Boško in Admira, ki najbrž niti za trenutek nista pomislila, da se bosta v zgodovino zapisala kot sarajevska Romeo in Julija. Vsak trenutek, ki sta ga lahko ukradla usodi, da bi ga užila skupaj, je bil preveč vreden za takšne prazne puhlice. Treba je bilo rešiti najtrdnejšo, a hkrati mnogokrat tudi najbolj krhko vez, ki ju je tiste noči gnala čez sarajevski most tja na drugo stran, kjer bi … Kjer bi lahko bila skupaj!

Nepredstavljivo je, da jima te, tako skromne želje niso dovolili. Ne samo to, cena zanjo je bila smrt. Pod naboji ostrostrelca je najprej padel on, malo stran še ona, ki pa se je s poslednjimi vdihi in izdihi uspela preriniti do njega in ga … objeti. Sedem dni in sedem noči sta zamrznjena v času in prostoru ležala tam, v posmrtnem objemu. In če za katero ljubezen velja, da je večna, se je mednje gotovo zapisala njuna, saj ji je novo življenje podaril umetnik, ki je v njuni zgodbi videl tako svojo, kot tudi zgodbo mnogih drugih mladih, ki so jo prekinili streli človeškega zla.

Safet Zec je Admiro in Boška, njune poslednje trenutke, njun zadnji objem ovekovečil na slikarskem platnu, iz njegove obsesije, ki mu je v mislih neprestano predvajala, morda celo v počasnem posnetku, zadnji kader tragične filmske zgodbe, je nastal srce trgajoč cikel biblijskih razsežnosti, s preprostim naslovom Objemi. Kot nekakšen križev pot dvajsetletnega umetniškega ustvarjanja. Toliko časa je namreč tudi nastajal.

Z njim sarajevska borca za svobodo, razum, dobroto, človeškost, potujeta po svetu in ljudem trkata na vest, naj ne dovolijo, da bi se kaj takšnega še kdaj zgodilo.

Zec

Poliptih Ladja z begunci iz cikla Exodus, Monfort Portorož, foto: Nataša Fajon

Cikel Exodus, ki obsega 13 del, med njimi sta kar dva poliptiha, je nastal med letoma 2015 in 2017 za prvo razstavo v cerkvi Santa Maria della Pieta v Benetkah. Ta je bila pravšnji prostor za pripoved o človeški brezbrižnosti do utapljajočih se – dobesedno nekje sredi morja in metaforično v obupu – iskalcev pravice do varnega in dostojnega življenja, že zaradi svojega imena, pa tudi nudenja umetniškega zavetja velikanom, kot sta Tintoretto in Piazzetto. A ob pogledu na razstavljena dela v kamniti dvorani portoroškega Monforta se je težko upreti misli, da so bila narejena prav za ta prostor. Vizualno zlitje na eni in tematsko na drugi strani. V davni preteklosti so namreč v teh prostorih skladiščili sol, katere bela barva sovpada z belino, ki prevladuje na platnih, tja pa so jo na barkah pripeljali solinarji, ki so vsako pomlad emigrirali v soline in tam vse poletje trdo delali, da bi si z zaslužkom od soli zagotovili preživetje.

“Želel je, da bi ob njegovih delih začutili, da se lahko tudi sami znajdemo na takem splavu sredi morja,” je o očetovih delih in predvsem poliptihu Ladja povedala Hana Zec.

In res, ko stojiš pred ogromnim platnom, na katerem je vsak zamah umetnikove roke za seboj pustil globljo zarezo v človeškem bistvu, se ti zazdi, da te je občutek krivde prikoval ob tla, da ja ne bi spet obrnil hrbta nemilosti prepuščenim žrtvam prezrtih stranskih učinkov civilizacijskega napredka.

Zec

Po fotografiji v časopisu je nastal poliptih z dečkom Alenom, Monfort Portorož. Foto: Nataša Fajon

Po Haninih besedah je očeta močno pretreslo poročanje o beguncih, predvsem fotografije s prizori, ki jim je bil sam priča v svoji domovini.

“Začel je zbirati časopise s temi objavami, in če se približamo slikam, lahko vidimo, da platna na obeh straneh prekriva kolaž iz časopisnih strani in drugega, že uporabljenega, popisanega papirja. Tako se na platnu z dečkom Alenom nahaja prav njegova fotografija iz časopisa,” je pojasnila umetnikova hči.

Slika malega dečka, čigar truplo je naplavilo na obalo, je namreč nastala po fotografiji, ki jo je septembra 2015, na plaži v Bodrumu posnela fotoreporterka Nilüfer Demir. Fotografija je hitro obšla ves svet in kot je dejal Zec, pustila neizbrisen pečat v njegovi zavesti.

Zec

Cikel Exodus je na ogled v nekdanjem skladišču soli Monfort Portorož. Foto: Nataša Fajon

Po besedah umetnostnega zgodovinarja Giandomenica Romanellija je Exodus ‘večnivojski slikarski cikel, mučen preplet teles in udov, ki je skupaj zgodba in alegorija, instalacija in obtožba, meditacija in krik jeze’.

Za postavitev razstave so moči združili Obalne galerije Piran, TA Maona in društvo »Prijatelji zakladov sv. Jurija«, pomagali pa so še Občina Piran, Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini, Župnija Piran, Avditorij Portorož in Turistično združenje Portorož.

Avtor: Nataša Fajon