23. april 2022 | #DRUŽBA

Na začetku najprej pokukam v preteklost

Marko Strle, ravnatelj Centra za komunikacijo, sluh in govor Portorož, foto: osebni arhiv

Pisala so se, skoraj točno, sedemdeseta leta. Rodil se je deček, ki se mu ni nič kaj mudilo na ta svet. Pri svojih štiri tisoč tristo gramih se je naposled le odločil, da je čas pogledati, kaj ga čaka na drugi strani, onkraj njemu varnega materinega zatočišča, in ko ga je zdravnik že držal za nogici v zraku ter ga klofnil po ritnici, je življenju glasno zavpil v pozdrav. Istega dne je na svet privekalo tudi dekletce, ki se je v nekaj potezah že takoj ločilo od dečka. To, da je bila bolj suha, ne gre niti posebej izpostavljati. Imela pa je tudi slabši mišični tonus, njeni sklepi so bili prekomerno gibljivi, ušesa so bila manjša in nižje raščena, roke in noge so bile kratke v primerjavi s telesom, imela je bolj azijski videz oči, tanke ustnice, manjša usta, a jezik, ki deluje prevelik v primerjavi z njimi, širše podplate s kratkimi prsti, bolj sploščen obraz in majhen nos. Tudi ona je z jokom pozdravila življenje, a njen jok je bil šibek. Enako šibek, vsaj navidezno, je bil tudi jok dekličine matere, ko je spoznala, da ima njena deklica dodaten enaindvajseti kromosom v vsaki telesni celici, kar je pomenilo, da ima Downov sindrom, da se bo razlikovala od dečka, ki se je rodil istega dne. Spoznala je tudi začudenje, nevednost, hudobnost in zlobnost, a ne svoje, temveč drugih, ki so najpogosteje šepetaje izražali svojo nelagodnost in glasno zavijali s pogledi.

Pisala so se, približno, pozna osemdeseta leta. V velikem mestu so se odločili, da si skupina oseb z motnjami v duševnem razvoju lahko uredi drugačno življenje, bolj običajno, skoraj tako običajno, kot ga živimo vsi. Namesto da bi še naprej živeli v veliki ustanovi, ki jim zagotavlja svojstveno varnost, so hoteli živeti v manjši skupini, v svojem udobnem stanovanju, med ostalimi, običajnimi ljudmi, njihovimi novimi sosedi. Kmalu so ugotovili, da so ti sosedje v svoji običajnosti nevedni, hudobni in zlobni ter si jih ne želijo za nove sosede. Glasno so kričali ter še glasneje zavijali s pogledi in vihali nosove.

Pisala so se, skoraj, zgodnja devetdeseta leta. V neko večjo vas so želeli preseliti skupino mladih odvisnikov, ki so stopili na pot zdravljenja, a še preden so prišli tja, so obstali pred nevednostjo, hudobnostjo in zlobnostjo vaščanov. V tej vasi ni bilo mesta za skupino mladih in vaščani so jim to povedali z vreščanjem, obračanjem oči, celih glav in jeznim mahanjem z vilami.

Foto: Pixabay

In zdaj zrem v sedanjost.

Piše se, natanko, leto 2022.

V Divači gradijo sodobne bivalne skupnosti za osebe, ki so ob rojstvu pozdravili življenje z glasnim ali bolj šibkim jokom, na povsem običajen način, ki je enak njim, ki jim rečemo, da imajo posebne potrebe, motnje v duševnem razvoju ali duševne motnje, in vsem tistim, ki se danes skrivajo pod nazivom civilna iniciativa ter nasprotujejo, po njihovem, preštevilni naselitvi oseb v njihovo sosesko.

V resnici pa krajani velikih mest, razjarjeni vaščani, skrbne mamice in začudeni drugi zgolj pravijo, da jih je strah. Izbirajo vedenja, s katerimi svoje nevedenje in strahovanje poglabljajo. Namesto raziskovanja in povezovanja z neznanim izbirajo jezenje ter ostajajo nevedni, hudobni in zlobni. Prepričani so, da najbolje vedo, kaj je za druge dobro in celo najbolje. Verjamejo, da skupina oseb, ki potrebuje varnost, svobodo in ljubezen, tega ne more dobiti v njihovi sredi, četudi močno verjamejo, da si taisto varnost, svobodo in ljubezen zaslužijo njihovi otroci.

Foto: Pixabay

Osebno verjamem, da si varnost, svobodo in ljubezen krojimo sami, ob drugih.

Ko sem bil star šest let in v prvem razredu osnovne šole, sem zaradi ljubezni do učiteljice prekršil osnovni cestni predpis in ji stekel v objem kar po sredi ceste. Na drugi strani me je namreč čakala z obljubo, da ko se snideva v mestu, me pelje na sladoled. Na isti drugi strani ceste pa me je čakal tudi miličnik z namrgodenim čelom in karajočo poslanico, ampak kaj, zaradi ljubezni sem si drznil biti drugačen, zaradi ljubezni do sladoleda.

Dokaj hitro sem tudi ugotovil, da me bo poklicna pot zapeljala k sobivanju z osebami, ki niso v sivini povprečja družbe, in me bodo poklicne nepredvidljivosti z njimi veliko bolj zanimale kot vsaka napovedljiva normalnost.

Ob prebiranju (di)vaških zgodb mi je dokaj nerodno in spet razmišljam o tem, v kaj verjamem. Verjamem, da se z namenom nekaj zgodi. Ampak, kaj je to nekaj? Vedno bolj verjamem, da se zgodijo odnosi. Zgodijo se vedenja, ko spoznavamo, izkušamo, občutimo, mislimo, povemo … Z izbiro lastnih vedenj sooblikujemo odnose. S slehernim našim početjem oblikujemo odnose, v katerih zmoremo biti zelo kreativni, a drži, da le s povezovalnimi vedenji ustvarjamo najbolj plemenite odnose. Izbirajmo načine povezovanja, vključevanja, prepoznavajmo strahove, premagujmo pomisleke in predsodke, organizirajmo druženja, zabavajmo se skupaj, pripovedujmo si svoje življenjske zgodbe, poslušajmo se, ustvarjajmo skupne priložnosti za varnost, svobodo, ljubezen … večkrat.

Verjemimo, da so vse to možnosti in priložnosti za vse. Za tiste, ki pozdravljajo življenje z glasnim kričanjem in šibkim jokom. Jaz v to verjamem.

Avtor: Marko Strle, ravnatelj Centra za komunikacijo, sluh in govor Portorož

Povezane vsebine: