4. avgust 2021 | #DEDIŠČINA
Cesare Dell’Acqua: V Evropi čislan, v Piranu pozabljen
Olje na platnu Materino poučevanje, foto: Nataša Fajon
Pisalo se je leto 1892 in v Piranu so se pripravljali na praznovanje dvestoletnice rojstva Giuseppeja Tartinija. Znameniti violinist, ki se je v spomin mnogih najbolj zapisal kot izjemen učitelj, je večino svojega življenja preživel izven svojega rodnega kraja, a je Piran vse do smrti nosil v svojem srcu. Njegovo zvestobo in ne nazadnje svojo hvaležnost zanjo so Pirančani ovekovečili tako, da so mu sredi mesta postavili spomenik, ob pomembnih obletnicah pa pripravili veliko praznovanje, ki so se ga vselej udeležili številni gostje od blizu in daleč. Razen če jim okoliščine tega niso preprečile. Tako kot se je to zgodilo še enemu piranskemu izseljencu, ki je tistega davnega leta vljudno odklonil vabilo piranske oblasti, da v čast dvestoletnice Tartinijevega rojstva obišče Piran, saj bi bila pot iz Bruslja, kjer je živel, preveč naporna za moža njegovih let. Počaščen, ker so ga povabili, je poleg zahvalnega pisma v Piran poslal eno svojih slik in jo pospremil s pojasnilom, da je to dar ’njegovemu mestu’. Slika je bila akvarel, na kateri ’se ženska v orientalskih oblačilih igra z dvema malima opicama’, njen avtor in pošiljatelj pa Cesare Dell’Acqua.
Pričakovali bi, da se s tovrstnim darom ravna ’v rokavicah’, se ga skrbno hrani in varuje, da se mu ne bi pripetilo kaj čudnega. Da bi preprosto izginil, recimo. Da, prav to se je zgodilo z znamenito sliko Cesara Dell’Acque. Izginila je neznano kam. Podobno usodo je, žal, doživel tudi njen avtor, saj se o njem in njegovih delih v Piranu, ’njegovem mestu’, ni ohranila nikakršna sled.
Vpis v krstni knjigi, foto: Nataša Fajon
Cesare Dell’Acqua se je rodil v Piranu, 22. julija 1821
Letos mineva 200 let od rojstva priznanega slikarja Cesara Dell’Acque in ob tej častitljivi obletnici so se v piranski italijanski skupnosti odločili odstreti vsaj kakšen odtis, ki bi ga lahko odrešil kolektivne pozabe. Najprej so znova (pogajanja potekajo že nekaj let) poskusili dobiti dovoljenje lastnikov slikarjeve rojstne hiše, da bi na njeno pročelje postavili spominsko ploščo. A tudi tokrat je bilo zaman. Hišo na naslovu Vidalijeva 11, kjer se je 22. julija 1821 (takrat se je ulica imenovala Via Delfin) rodil Cesare Dell’Acqua, so šele nedavno ’odkrili’. Zasluge za to ima umetnostni zgodovinar Franco Firmiani, ki jo je prepoznal po posebnem vogalu na njeni desni strani, opisanem v frančiškanskem katastru z začetka 19. stoletja. Cesarjev oče Andrea, sicer Koprčan, se je z ženo, Tržačanko Caterino Lengo, naselil v Piranu leta 1809, saj je na tamkajšnjem sodišču zasedel delovno mesto sodnika. Zakonca sta imela pet otrok. Najmlajši Cesare je v krstno knjigo, ki jo hranijo v kapiteljskem arhivu cerkve sv. Jurija v Piranu, vpisan kot Cesare Felix Georges Dell’Acqua.
Rojstna hiša Dell’Acque v Vidalijevi ulici, foto: Nataša Fajon
Žal je gospod Dell’Acqua pet let po rojstvu Cesara umrl, žena pa se je s petimi otroki najprej preselila v Koper, nato pa v Trst. Mladi Cesare se je kljub zanimanju za likovno umetnost po šolanju takoj zaposlil, saj si študija ni mogel privoščiti. A njegov talent ni ostal neopažen. Beneški kipar Pietro Zandomeneghi in tržaški zgodovinar Pietro Kandler sta mu priskočila na pomoč in z občinsko štipendijo ’v žepu’ je odpotoval v Benetke ter pet let obiskoval tamkajšnjo akademijo za likovno umetnost. Po uspešnem študiju se je ustalil v Bruslju, kjer je že bival brat Eugenio in kjer ga je pod svoje okrilje vzel belgijski slikar Louis Gallait.
V Belgiji se je najprej uveljavil kot slikar zgodovinskih dogodkov, nato pa tudi v dekorativnem in žanrskem slikarstvu. Uspešen je bil tudi njegov prehod v tehniko akvarela, saj je bil soustanovitelj belgijskega društva akvarelistov (Société belge des aquarellistes, 1856) in redno sodeloval na letnih razstavah. Razstavljal je v številnih evropskih mestih ter celo v Združenih državah Amerike in Avstraliji, a kljub temu ohranjal tesne stike z rodno deželo. Umrl je v Bruslju, 16. februarja 1905. Njegova dela hranijo v številnih muzejih v Evropi, ZDA in Aziji, pa tudi v mnogih zasebnih zbirkah.
Flavio Tossi se je posvetil raziskovanju življenja in dela Cesara Dell’Acque. Foto: Nataša Fajon
Razpršena razstava o življenju in delu Cesara Dell’Acque
Pobudo za razstavo je dal raziskovalec in ljubitelj umetnosti Flavio Tossi iz Trsta, ki je skupaj z že omenjenim Francom Firmianijem zaslužen za obuditev spomina na Cesara Dell’Acquo. Veliko ambicioznejše načrte za predstavitev umetnikovega življenja in dela je ustavila pandemija, zato so se ob letošnjemu jubileju odločili za skromnejšo, razpršeno razstavo, katere večji del gosti Tartinijeva hiša, nekaj panojev, ki v sliki in besedi pripovedujejo zgodbo o v Piranu rojenem umetniku, pa je na ogled v avli občinske palače, piranskem arhivu in mestni knjižnici.
V piranski italijanski skupnosti so kljub skromnejši izvedbi z razstavo zadovoljni. V nagovoru ob njenem odprtju, 22. julija 2021, sta tako predsednica Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini in piranska podžupanja Manuela Rojec kot predsednik Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Piran Andrea Bartole izpostavila pomen obeleževanja tovrstnih obletnic, saj ’se v Piranu skriva veliko zakladov, ki so očem skriti, zaprti v temnih palačah in pogosto zanemarjeni in pozabljeni’.
»Velikokrat prav mi, z vašo pomočjo, predvsem z vašo pomočjo, obudimo te spomine,« je dejala podžupanja.
»Piran ima bogato dediščino, dihamo jo skozi stavbe, ko se sprehajamo po ulicah in trgih in pomemben del te dediščine je tudi Cesare Dell’Acqua,« se je strinjal Bartole.
Slednje je v svojem govoru večkrat izpostavil tudi Flavio Tossi, njegove čustveno obarvane besede so na trenutke zvenele kot prošnja prisotnim, naj se pridružijo kulturnemu poslanstvu brisanja prahu s pozabljenih spominov in Piranu povrnejo gostoljubnost do njegovih meščanov, ki so ga sicer zapustili, a nosili s seboj vse življenje.
»Tovrstne pobude so nujne, ker se tukajšnji ljudje še vedno ne zavedajo, da je Cesare Dell’Acqua del piranske dediščine. Z Giuseppejem Tartinijem predstavljata najpomembnejši osebnosti tod okrog. Ne nazadnje nobenemu drugemu umetniku 19. stoletja, doma iz teh krajev, ni uspelo doseči takšne mednarodne prepoznavnosti, kot je njemu. Vključno s Trstom,« je dejal Tossi.
Na slikah Dell’Acque pogosto najdemo sledi Istre. Foto: Nataša Fajon
Svojo ljubezen do rodnih krajev je prenašal na slike
Poznavatelj, ki prav tako že nekaj časa živi v Bruslju, je prisotne povabil k ogledu razstave, kjer bodo v delih Dell’Acque našli nešteto dokazov o njegovi ljubezni do Istre, saj jo je vse do poznih let prenašal na slike.
Najtesnejše stike je seveda ohranil s Trstom, posvojenim mestom, kot ga je sam poimenoval. Tako lahko v tamkajšnji cerkvi sv. Nikolaja (Chiesa di San Nicolò dei Greci) najdemo sliki z evangelijskimi prizori – San Giovanni che predica nel deserto, 1852 (Sveti Janez Krstnik pridiga v puščavi) in Cristo e i pargoli, 1854 (Jezus in otroci), ki ju je naročila grška pravoslavna cerkev. V Muzeju Revoltella se med drugim lahko pohvalijo s slikama, ki sta nastali v letih 1855 in 1856 za barona Pasquala Revoltello in prikazujeta zgodovinska prizora Trsta pod avstrijsko vladavino: La proclamazione del portofranco di Trieste nel 1719 (Razglasitev Trsta za svobodno pristanišče leta 1719) in La dedizione di Trieste all’Austria nel 1382 (Predaja Trsta Avstriji leta 1382). Grad Miramare oziroma njegova zgodovinska dvorana gosti ciklus sedmih alegoričnih slik, ki jih je Dell’Acqua ustvaril med letoma 1857 in 1867 za nadvojvodo Ferdinanda Maksimilijana Habsburškega, ki je takrat v njem prebival. Zelo znana je tudi slika z naslovom Prosperità commerciale di Trieste (Trgovski razcvet v Trstu), ki se nahaja v avli tržaške občinske palače in predstavlja alegoričen prikaz trgovskega razcveta Trsta.
Dell’Acqua je uprizarjal zgodovinske dogodke, slikal pa je tudi portrete. Foto: Nataša Fajon
Slika, podarjena Piranu, je skrivnostno izginila
’Domača zbirka’ slik Dell’Acque je veliko skromnejša od tržaške, pa še tisto, poslano Piranu v dar, smo izgubili. Zato so v italijanski skupnosti zelo ponosni, da lahko obiskovalcem Tartinijeve hiše kadarkoli pokažejo čudovito olje na platnu z naslovom Insegnamento materno (Materino poučevanje), dar Tržačana Gianfranca Pertoldija, ki je živel v Bruslju in imel v lasti eno največjih zasebnih zbirk umetnin Dell’Acque. V sosednji dvorani je na ogled še ena dragocenost, portret slikarjeve sestre Virginie, ki so si ga za namene razstave sposodili iz Pokrajinskega muzeja v Kopru. Vsa ostala dela so razstavljena v obliki fotografij, med katerimi seveda izstopa tista v avli občinske palače, saj velja za edino pričevalko o znameniti sliki z naslovom La donna in costume orientale che gioca con due schimiette (Ženska v orientalskih oblačilih, ki se igra z dvema malima opicama).
Portret sestre Virginie hranijo v Pokrajinskem muzeju Koper. Foto: Nataša Fajon
Fotografija iz leta 1921, ki jo hranijo v Mestnih muzejih v Trstu, je raziskovalcem odstrla še en košček skrivnosti, saj so z njeno pomočjo ovrgli domnevo o olju na platnu in potrdili, da je bila slika v resnici akvarel. Na njem je upodobljena ženska v orientalskih oblačilih, ki s prekrižanima nogama sedi na velikem kavču, deluje sproščeno in igrivo, in medtem ko se naslanja nazaj ter pomaha s povodcem, pritegne pozornost dveh malih opic. Kot lahko preberemo v enem izmed del Franca Firmianija, je Dell’Acqua večkrat upodobil motiv ženske v orientalskih oblačilih med igro z različnimi živalmi, saj so bili orientalski motivi takrat v modi. Nekatera tovrstna olja na platnu so prodali na dražbah hiš Sothesby’s in Christie’s v Londonu. Bistven element teh del predstavlja bogastvo oblačil, ki so včasih upodobljena z večjo občutljivostjo kot ženski obraz, je še zapisal Firmiani.
Znamenita slika, ki je skrivnostno izginila. Foto: Nataša Fajon
Katalog del Cesara Dell’Acque
Lov na Žensko v orientalskih oblačilih, ki se igra z dvema malima opicama, se torej nadaljuje, v kratkem pa bo, kot je ob odprtju razstave napovedal Kristjan Knez, predsednik Društva za zgodovinske in geograske študije Piran, izšel katalog del Cesara Dell’Acque, v katerem bo zbran ves njegov umetniški opus. Katalog je sad desetletnega raziskovanja Flavia Tossija in bo referenčna točka za vse, ki se želijo poglobiti v posamezne aspekte ali pa oblikovati splošen, celosten pogled na umetnikovo ustvarjanje, je še dejal Knez.