1. julij 2021 | #ZGODOVINA

Dragocena vez med Dantejevo Božansko komedijo in Izolo

Uvodni del instalacije Dante Copiosus, foto: RUK

Se spominjate trpljenja, ki smo ga bili deležni ob obravnavanju velike pesnitve, katere naslov je sicer dobro obetal, a kaj, ko se je božanskost komedije dokaj hitro prelevila v neskončne poskuse razumeti, česar se razumeti ne da? No, če bi nam recimo dejali, da se je v istem v kraju, kjer smo takrat ‘gulili’ šolske klopi, nekoč mudil notar in sekretar občinskega podestata, ki je prepisal takrat komaj desetletje staro spremno besedo, nujno za razpletanje zapletenih besednih kompozicij Dantejeve Božanske komedije, bi trpka bolečina ob spuščanju v pekel vsaj dobila nekakšen čar. Upamo, da to zanimivo, predvsem pa dragoceno odkritje iz preteklosti Izole, ki se je v zgodovino zapisala predvsem kot ribiško mesto in ne kot kraj, kjer so nastajali pomembni rokopisi, današnjim srednješolcem ni prikrito in je z njim njihova pot v (Dantejev) Pekel privlačnejša.

Letos septembra bo minilo okroglih 700 let od smrti enega največjih pesnikov srednjega veka, Danteja Alighierija, ki se je v večnost vpisal z versko-alegoričnim epom Božanska komedija. Pesnik je umrl v Ravenni v noči na 14. september 1321. V Italiji so lani razglasili nacionalni dan, posvečen Danteju, ki so ga praznovali 25. marca pod nazivom DanteDi. Na ta dan naj bi se namreč začelo popotovanje v onostranstvo v Božanski komediji.

V Italiji, pa tudi drugod po svetu so ob praznovanju jubilejnega leta pripravili številne dogodke, saj se je zanimanje za velikega pesnika razširilo po vsem svetu, na Japonskem je celo dobil prostor v njihovih mangah. Dante torej še vedno predstavlja nekakšen most med različnimi kulturami.

Potujoča razstava Božanska komedija v filateliji: Pekel

Enemu najpomembnejših osebnosti italijanske in svetovne literature so se ob začetku praznovanj poklonili tudi v Kopru, kjer so v nekem drugem času živeli Dantejevi rojaki. Mnogi Italijani iz Istre, Dalmacije, Trsta, Trenta in Gorice so se leta 1908 udeležili množičnega romanja na pesnikov grob v Ravenni, ki je takrat predstavljal nekakšen domovinski oltar. Med njimi je bil tudi Koprčan Nazario Sauro. V knjigo podpisov za leto 1908, ki jo hranijo v ravenski knjižnici Classense, se je namreč med ostale pomembne zgodovinarje v večnost zapisal tudi koprski učenjak.

Sredi 19. stoletja je slikar in domoljub iz Ravenne Attilio Runcaldier za Dantejev grob ustvaril doprsni portret pokojnika, ki je bil navdih koprskemu odboru Društva Dante Alighieri, ko so se pripravljali na obeležitev dneva Dantedi. V sklopu potujoče razstave Božanska komedija v filateliji: Pekel, ki jo je od 25. marca do 20. aprila gostila palača Gravisi – Buttorai, so namreč izdali spominsko znamko, na kateri je prav ta podoba, obiskovalci pa so na njej lahko kupili tudi spominsko razglednico, ki so jo poimenovali ‘carta maxima’ (s podobo Danteja Runcaldierja). Po besedah Valentine Petaros Jeromela naj bi razstava ljudi spodbujala k branju in ne samo gledanju. Vsaka vitrina je namreč vsebovala verze, ki so opisovali njeno vsebino, iz vseh treh različic Pekla, s čimer so želeli usmeriti pozornost obiskovalca na spremembe v njih.

Na primer:

Jovan Koseski; Paklo, Spev I, vv. 1-3, 1878: Na sredi bil sim našiga življenja – Prestrani v gojzd zašel mračivne hoste,- Naravno pot je krila megle tenja. […]

Jože Debevec; Pekel, Spev I, vv. 1-3, 1910: Dni naših polovica je za mano – bilà: tu znašel sem se v temni lozi – zgrešena prava pot in vse neznano!

Andrej Capuder; Pekel, Spev I, vv. 1-3, 2005: Na sredi našega življenja pota – sem gozdu črnemu zašel v globine, – ker me na stranpot je zavedla zmota.

Nova izdaja slovenskega prevoda Božanske komedije

Društvo Dante Alighieri Slovenija – koprski odbor je sicer del istoimenskega društva iz Rima in je eden izmed skoraj 500 odborov po celem svetu. Vsak je edinstven prav zaradi kraja, v katerem se nahaja. Kot nam je povedala Petaros Jeromela, so na lokalni ravni oblikovali prostor, kjer v slovenskem jeziku širijo spoznanja o Božanski komediji ter različnih interpolacijah, ki jih lahko zaznamo med obema kulturama v slovenski in italijanski literaturi. V sklopu Tedna italijanskega jezika v svetu v društvu vsako leto pripravijo tudi prireditev DanteXtutti (Dante za vse), kjer velikega pesnika predstavijo učencem prvih razredov.

Slovenski prevod Božanske komedije Jožeta Debevca, foto: FB Društvo Dante Alighieri Koper

Ob odprtju razstave so predstavili tudi slovenski prevod Božanske komedije učenjaka in prevajalca Jožeta Debevca, edinega, ki vključuje spremno besedo. Za izdajo prevoda je poskrbela Univerza v Trstu, uredila pa jo je Valentina Petaros Jeromela. Po njenih besedah je Debevčev prevod zelo pomemben tako za slovensko literaturo kot kulturo nasploh, saj predstavlja prvi poskus uporabe slovenskega knjižnega jezika v njegovi kompleksnosti. Kot je izpostavila, se je nad Dantejem navduševal tudi Čop in k njemu usmeril še prijatelja Prešerna, ki se je posvetil enakim motivom, le da jih je na novo izumil.

“Tako se je rodil sonet. Ta metrična oblika, preprosta, a zahtevna, je prevzela nalogo, da slovensko poezijo zavihti na višjo umetniško raven in jo iz ljudske spremeni v elitistično. Za slovenski jezik je pomenila prehod iz zaprtega etnocentrizma v bolj razvit, evropski literarni kontekst,” je dejala Petaros Jeromela.

Celotnega prevoda alegorične pesnitve sta se poleg Debevca lotila še Jovan Koseski leta 1878 in Andrej Capuder 2005, Debevčev pa je nastal leta 1910. Petaros Jeromela je vse tri primerjala in med drugim ugotovila, da so po Debevcu uporabili bolj ohlapne rime, kot so v Božanski komediji, pa tudi jezik je veliko bolj preprost. Sicer pa imamo v slovenščini še veliko delnih prevodov ali takih, ki vsebujejo samo eno kantiko, navadno Pekel, je dodala danteslovka, ki je o tem pisala v študiji “La Divina Commedia tra traduzione e versione. I tentativi della lingua slovena”.

Posebnost Debevčevega prevoda, ki njegov pomen še toliko bolj oplemeniti, je povzetek pesnitve. Ta je po besedah danteslovke Petaros Jeromela nujen za razumevanje besedila, ki je tako zapleteno, da ga zgolj z branjem ni mogoče razumeti.

“Božanska komedija je zbirka znanosti, zgodovine in srednjeveških elementov, vključno z jezikom, ki so nam zelo tuji. Brez indikacij tvegamo, da ne bomo dojeli celotnega Dantejevega dela, ki mu ne rečejo zaman monumentalno,” je pojasnila.

V Izoli sta nastala dva kodeksa z besedilom Božanske komedije

Kot je dejala, so se mnogi lotili spremne besede te literarne raritete, ki jo je sam veliki Giovanni Bocaccio med prvimi celo bral v javnosti, na trgih. Med najstarejše in zelo čislane sodi povzetek akademika in zgodovinarja Benvenuta Rambaldija iz Imole, ki naj bi prisostvoval javnim branjem znamenitega avtorja Dekamerona ter se pri svoji interpretaciji pesnitve naslanjal na njegove nauke. Kot lahko preberemo v zapisu dr. Darovca in dr. Glavine z ZRS iz Kopra, je bil Benvenuto avtoriteta latinske književnosti, ki je deloval predvsem v Bologni in Ferrari, na svojih predavanjih pa se je pogosto posvečal ravno Božanski komediji. Komentar, ki ga je pisal in urejal več let, je svojo končno podobo dobil leta 1383, v tisku pa je v celoti izšel šele leta 1887, izdajo je uredil Jacopo Filippo Lacaita.

Faksimile izolskega Dantejevega kodeksa, foto: Občina Izola

Benvenutov Comentum predstavlja osnovo dantejevske eksegeze do 19. stoletja, je zapisal dr. Darovec, več kot sto doslej znanih rokopisov pa govori o njegovem izjemnem pomenu v 14. in 15. stoletju. Prvi prepis tega znamenitega povzetka je nastal že manj kot deset let pozneje, z njim pa zgodba o Danteju in Božanski komediji prispe v naše kraje. Najstarejši rokopis Benvenutovega Comentuma je namreč nastal izpod rok Pietra Campenija, doma iz Tropee, ki je izvirnik prepisoval med službovanjem v Izoli, kjer je v obdobju 1398–1399 opravljal delo notarja in sekretarja izolskega podestata.

“Šlo je za najuglednejši cilj, dosežen v času dantejevske eksegeze, in ker je bil komentar zaključen samo dobrih deset let prej, je predstavljal najažurnejši instrument za spoprijemanje z Dantejevim besedilom,” sta zapisala Darovec in Glavina.

Globlji pogled v davno preteklost je odkril še tesnejšo povezanost enega največjih svetovnih književnikov z našim obmorskim mestecem. V Izoli namreč ni nastal samo en prepis Benvenutovega povzetka, temveč dva, oba pa skupaj z ostalimi besedili in seveda s samo pesnitvijo sestavljata dragocena izolska kodeksa. Izvirnik prvega , ki je nastajal med letoma 1398 in 1399, kaligrafsko pa je bil dokončan leta 1400 v kraju Portobuffolé, hranijo v Benetkah, drugega, ki je bil prepisan leta 1395, pa v Parizu.

Raziskovanje okoliščin, ki so omogočile, da sta kodeksa nastala ravno v Izoli, je dr. Darovca in dr. Glavino privedlo do hipoteze, da je tu deloval t.i. skriptorij oziroma delavnica za prepisovanje klasičnih in drugih rokopisov. O tem priča tudi prva glagolska knjiga, ki je šla v tisk leta 1480 ravno iz Izole, torej iz mesta, kjer so jo najprej prepisali.

Kodeksa se leta 2014 vrneta domov v Izolo

Leta 2010 so se v Izoli podali ’na lov’ za obema kodeksoma, pobudo za pripravo in izdajo faksimiliranih izdaj obeh je dal nekdanji izolski podžupan iz italijanske narodne skupnosti Silvano Sau. Štiri leta kasneje sta bila skupaj z večjezično spremno publikacijo nared in predstavljena javnosti. Kot so nam povedali na izolski občini, so v sklopu projekta natisnili 49 izvodov “pariškega” in prav toliko “beneškega” kodeksa, faksimili pa so namenjeni izključno za protokolarna darila. Nekaj izvodov je bilo podarjenih pomembnim institucijam v državi in v tujini. Faksimila si je mogoče ogledati v nekaterih knjižnicah, na sedežu Občine Izola in Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola ter v knjižnici ZRS Koper.

Silvano Sau ob predstavitvi faksimilov, leta 2014, foto: Občina Izola

V letu, ko obeležujemo 700-letnico smrti Danteja Alighierija, so v Izoli že nekaj mesecev nazaj postavili prostorsko instalacijo z naslovom Dante copiosus, a je zaradi epidemije koronavirusa samevala v zavetju palače Besenghi degli Ughi. Postavitev sodi v projekt RUK, katerega skrbnik je koprsko kulturno izobraževalno društvo PiNA, avtor pa kolektiv Stran 22 (Marko Čeh, Luka Frelih, Karlo Hmeljak, Kaja Kisilak, Neža Mekota, Katja Pahor, Marko Turkuš). Nastala je kot pilotni projekt mreže raziskovalnih centrov umetnosti in kulture, ki išče rešitve na presečišču znanosti, umetnosti in gospodarstva.

Od ponedeljka, 28. junija 2021, je Dante copiosus končno na ogled javnosti, svojevrstno zvočno-svetlobno instalacijo pa so že preizkusili prvi pogumneži.

Instalacija Dante copiosus v Benseghijevi palači

Pri snovanju instalacije so se avtorji naslonili na besedo ’copia’ in z njo tvorili pridevnik ’copiosus’, ki v latinščini pomeni obilen in bogat, pa tudi domiseln in besedovit. Izraz se je do danes ohranil v italijanščini in angleščini in po besedah Karla Hmeljaka iz kolektiva Stran 22 se jim je zdel najbolj primerna vez med tematiko Božanske komedije in potjo, ki jo je pripeljala do nas.

Instalacija Dante Copiosus, foto: RUK

Ob odsotnosti Dantejevega avtografa so edini vir zbliževanja z besedilom komedije rokopisne kopije. Te so se po pesnikovi smrti množile kot gobe po dežju, z njihovo številčnostjo pa so v besedilo zašle tudi mnoge napake. Avtor prvega znanega kodeksa celotne Božanske komedije je Forese Donati, ki je v želji, da bi se čim bolj približal izvirniku, primerjal več kopij. Žal, je tudi ta kodeks danes izgubljen. Ohranjenih je le še kakšnih osemsto, med njimi pa je 580 takih z integralnim besedilom komedije.

Ali sploh obstaja besedilo v obliki, kot jo je dejansko zapisal veliki Dante, ostaja skrivnost. Po Hmeljakovih besedah smo zaradi množice rokopisov in dvomov o njihovi točnosti izgubljeni, pojavljajo se celo prerekanja o tem, kakšen je dokončen tekst pesnitve.

»Dante nam je torej zagotovo zapustil neko izobilje, z njim pa tudi nešteto možnosti, kako se v njem izgubiti. Kot se je izgubil tudi sam in zato potreboval nekaj vodnikov,« je dejal Hmeljak.

Instalacija ima tako kot komedija tri dele. Uvodni predstavlja površino, preplet zunanjosti in notranjosti, na njej pa se že množijo odsevi. Na zunanjem obodu so zbrani podatki, ki predstavijo ključne akterje, zaradi katerih se je ta monumentalni ep ohranil vse do danes. Med njimi je seveda tudi Pietro Campenni, ki je zaslužen, da sta dva kodeksa nastala prav v Izoli.

Prav posebno doživetje pa je obisk osrednjega dela instalacije. Božanske komedije namreč ne bi bilo brez Beatrice Portinari. Ljubezen in izguba ljubljene ženske sta bili glavna pobuda za turbulentno popotovanje, na katerega se je Dante podal, da bi spet uzrl njen obraz. Prav ona Vergilu naroči, da ga vodi čez pekel in vice, kjer se ponovno srečata in se skupaj podata v raj.

»V notranjosti instalacije sta samo luč in zvok, ki naj vas vodita skozi vse tri kantike, skozi pekel, vice, in če boste vztrajni in boste sledili vodnikom, boste prispeli tudi v raj, tako kot je uspelo Danteju. Smrtniku, ki je moral opraviti vso to pot, da je lahko spet srečal ljubljeno Beatrice. In mi verjamemo, da jo je,« je ob odprtju instalacije še pojasnil Hmeljak.

Kaj prepisa tako izjemnega in pomembnega dela svetovno znanega pesnika, kot je Dante, pomenita za Izolo? Po besedah danteslovke Valentine Petaros Jeromela je kakršnakoli vez z Dantejem zelo pomembna za nek kraj ali mesto, četudi bi šlo zgolj za legendo, kot je domneva, da je veliki Dante Alighieri celo obiskal Izolo in med obiskom prespal v Casi Delise.

Poleg instalacije Dante Copiosus, ki je na ogled v pritličju Besenghijeve palače v Izoli, bo znova mogoče obiskati tudi filatelistično razstavo Društva Dante Alighieri iz Kopra, ki jo bodo septembra postavili v prestižnem turističnem hotelskem kompleksu Adria v Ankaranu.