8. maj 2022 | #DEDIŠČINA

Giorgina Rebol: Ko soline enkrat doživiš, jih nikoli ne pozabiš

Giorgina Rebol, solinarka, foto: Nataša Fajon

Piranska skupnost italijanske narodnosti je bila vedno močno vpeta v kulturno dogajanje v občini. Njene kulturno-umetniške skupine so gostovale tudi izven Pirana in celo v tujini, kjer so predstavljale njegovo bogato kulturno dediščino. V Tartinijevi hiši je bilo ves čas zelo pestro, saj se je v njenih sobanah vselej kaj dogajalo. Medtem ko so nekje plesali, šivali, risali ali igrali kitaro, so drugje peli, pletli, vadili novo gledališko predstavo, oblikovali čudovite izdelke iz keramike in podobno. Med najbolj aktivnimi je gotovo skupina La famea dei salineri (Solinarska družina), brez katere bi bogato dediščino solin in solinarstva na piranskem področju poznalo veliko manj ljudi, kot jih po njeni zaslugi. Njihovo vztrajnost in predanost pri predstavljanju te pomembne dediščine je občina letos kronala s Tartinijevim priznanjem. Iz rok župana Đenia Zadkoviča ga je prejela Giorgina Rebol, ki skupino vodi že več kot desetletje.

Pojdiva kar na začetek. Skupina je nastala leta 2004, vi pa ste se ji pridružili leto kasneje. Kaj vas je privedlo v skupino?

Takrat sta me Fulvia in Norma vprašali, če bi sodelovala v skupini, saj sem bila kot nekdo, ki soline dobro pozna, pravšnja zanjo. Vabilo sem z veseljem sprejela, saj so mi bile soline od nekdaj všeč, hkrati pa sem zelo rada pripovedovala o njih. O tem, zakaj so tako edinstvene. Rada sem o tem pripovedovala ljudem, ki solin niso poznali. Imela sem navado reči, da so soline podobne Afriki. Ko jo enkrat obiščeš, se vedno vračaš tja. Tako je tudi s solinami.

Prireditve, namenjene oživljanju solinarske tradicije, so se večkrat spremenile. Včasih so trajale več dni skupaj, pripravljale so se ob začetku in koncu solinarske sezone in ob drugih praznikih, ki so povezani s solinami. Sčasoma se zdi, da je navdušenje nad obujanjem te tradicije zvodenelo.

Sprva je bil program razdeljen na tri dele. 24. aprila se je dogajalo v Piranu, ko smo obujali odhod solinarjev z barko v soline. S skupino smo želeli predstaviti soline na kraju samem, zato smo prireditev v sodelovanju s podjetjem Soline organizirali tudi tam. Postavili smo stojnice, bila je glasba, plesalo se je. Prava fešta.

Prvo julijsko soboto smo pripravili prireditev Marenda v solinah. Takrat so ljudje prišli v soline in lahko na lastne oči videli, kako se pobira sol, saj je bila že narejena. V času županovanja Vojke Štular je Občina Piran imela v najemu solni fond. Tako smo julija ob praznovanju sv. Martina šli v soline in pobirali sol. Žal, se je to opustilo. Ko se zamenjajo ljudje, se spremenijo tudi misli.

Avgusta smo se vrnili iz solin. Spomnim se, da smo šli na Bernardin, kjer smo se vkrcali na barko, in tukaj na trgu nas je pričakala velika množica ljudi. Občina je pripravila mošnje s soljo, ki smo jih delili med ljudi. Pri galeriji so celo pekli sardele, tako da je vsakdo dobil tudi nekaj sardel z žara. Res je bilo ogromno ljudi takrat.

Danes ni več sodelovanja med ustanovami, ki bi jim priprava tako pomembnih dogodkov morala biti v interesu – občina, podjetje Soline, turistično združenje, Avditorij Portorož …

Ima solinarska tradicija primerno mesto v predstavljanju Pirana in njegove dediščine ali postaja vse bolj zanemarjena? Kako bi po vašem mnenju morali predstavljati tako soline kot solinarstvo kot naravno in kulturno dediščino Pirana?

Piran ima v rokah dragulj, pa ga ne zna uporabiti. Imamo še vedno aktivne soline, muzej, skladišča soli in večstoletno tradicijo, ki je edinstvena na svetu. Potem imamo zgodbo Pirana, ki je nastal na soli, vpliv, ki so ga imele soline v času Serenissime – mi smo sol proizvajali, oni so jo prodajali -, Avstrijo, ki je v začetku 20. stoletja posodobila del solin – če jih ne bi, jih danes morda ne bi bilo več. Vse to bi se lahko spletlo v eno čudovito turistično predstavitev Pirana. A očitno nikogar ne zanima.

Kakšen je odnos današnjih prebivalcev Pirana do solin in solinarske tradicije? Jo poznajo, spoštujejo, cenijo, širijo glas o njej?

Soline se utapljajo v tišini. Izginjajo dan za dnem. Nekoč so na Leri pridelali 12.000 ton soli na leto, danes je veliko, če je pridelajo 3.000 ton. A nihče se ne vpraša, zakaj. Rekli bodo, da so se časi spremenili, sama bi rekla, da so se ljudje.

Podelitev letošnjega Tartinijevega priznanja, foto: NF

Solinarsko tradicijo ste predstavljali tudi na drugih prireditvah, tudi izven Pirana. Kje vse ste gostovali? Kam vse so vas povabili?

V vseh letih delovanja smo se vedno čudili, zakaj nas druge turistične organizacije, v krajih, kjer gostujemo, tudi zunaj naših meja, tako cenijo in spoštujejo, v Piranu pa ne. Povsod so bili navdušeni nad nami in našo zgodbo. Nekaj let smo se udeleževali Dneva narodnih noš v Kamniku, bili smo na Ptuju, v Petanjcih, Slovenj Gradcu, v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji v Furlaniji in Benetkah.

Predstavljali ste tudi Slovenijo na mednarodnem sejmu Expo v Milanu.

Da, Solinarska družina je sodelovala na sejmu Expo v Milanu leta 2015, kjer se je Slovenija predstavila s petimi temami: sol, med, mineralna in termalna voda, pohodništvo, kolesarjenje in čista energija.

Pred paviljonom smo postavili majhne soline s soljo, samokolnico, orodjem in mizo, kjer so solinarji po trdem delu nekaj pojedli in spili kozarec vina. Ob branju poezije, ki jo je pred 130 leti napisal nek Sarsin Antonio, smo prikazali solinarjev dan, od priprave vode do pobiranja soli, od transporta v skladišče do pogrnjene mize, do večernega počitka v siju mesečine in s cigaro v ustih.

Naš nastop na Expu je bil čudovit primer, kako se ovrednoti nek prostor. Milijoni obiskovalcev so nas videli in z zanimanjem prisluhnili zgodbi o pridelavi in kakovosti naše soli. Občina Piran bi morala izkoristiti to priložnost, a mislim, da je ni.

Ko ljudje rečejo Sečoveljske soline navadno mislijo na Lero, a to je le en del tega edinstvenega prostora …

Sečoveljske soline sestavljata dva dela, starejši in novejši. Prvi, imenovan Fontanigge, je sameval že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, drugi, ki ga poznamo pod imenom soline na Leri, pa deluje še danes. T.i. Nove soline so leta 1903 obnovili Avstrijci, ki so uvedli tudi nov sistem dela. Po njem se je to razdelilo med solinarje in vodarje, medtem ko je tradicionalni sistem poznal le solinarja. Zadnjih več kot sto let torej solinar ustvarja sol z vodo, ki mu jo pripravi vodar.

Prej je solinar sam opravil vse faze dela, od pridobivanja vode iz morja pa vse do kristalizacije. Z uvedbo vodarja, ki je prevzel upravljanje z vodo, je solinar dobil več časa za delo na samem solnem fondu oziroma za postopek kristalizacije.

Solinarska družina, foto: Nataša Fajon

Radi rečete, da takšne soli, kot je piranska, ni nikjer drugje na svetu. Zakaj je tako posebna?

Naša sol je posebna zaradi načina pridelave. Ta je povsem naravna. Zaradi sile teže voda prehaja iz enega bazena v drugega. Morska voda, ki prihaja v soline, je čista. Preden voda pride v bazene za kristalizacijo, v ’servidorih’ odloži ’il gesso’, zaradi česar se sol ne strdi. Ta se odloži na dno, narejeno iz posebne plasti – petule, iz katere pridobi določene minerale. Od tod tudi rek, da je piranska sol sladka. Dnevno pobiranje soli in vzdrževanje petule zagotavlja pridobivanje naravne soli, ki ne potrebuje čiščenja, pranja ali beljenja. Naša sol je povsem naravna, ne zahteva nikakršne obdelave, ničesar ji ne dodajamo ali odvzemamo, uporabi se takšna, kot je pridelana.

Kako je bilo vaše življenje povezano s solinami? Kje ste pridobili toliko znanja o delu in življenju v solinah, pridelavi soli?

Moji sorodniki so delali v solinah, a očitno so me nekako pritegnile, saj so se mi zdele zelo domače, ko sem prišla tja delat.

Kot računovodja sem v solinah delala od leta 1968 do nekaj let pred pokojem, ko sem zamenjala lokacijo, a sem še vedno imela razgled na soline. Z možem sva nekaj let imela v najemu solni fond. Med delom sem bila vsak dan v stiku s solinarji. Bili smo kot družina. Takrat je v solinah delalo sto ljudi, skupaj s skladiščem soli nas je bilo sto osemindvajset.

Bi lahko morda na kratko opisali, kakšen je bil tipičen dan v solinah?

Zjutraj je moral solinar preveriti vodo v kavedinih, odpreti ’bokele’ in dodati vodo. Opoldne je moral odstraniti ’l’afioreto’. Sledil je popoldanski počitek. Pozno popoldne se je začela žetev soli, ki je lahko trajala do poznega večera, ko je spet preveril vodo in odšel domov.

Hudo je bilo ob slabem vremenu, ko je deževalo. Takrat je moral pohiteti s pobiranjem soli, ’rešiti’ vodo, ki je že imela določeno nasičenost, da je prispela v primerne kanale, torej izprazniti kavedine. Ko je nehalo deževati, so se prazni kavedini znova napolnili z vodo. Če je dež obilen, je solinar delal zastonj.

Ob slabem vremenu se vodo v solinah ’rešuje’ tudi ponoči. Sliši se zelo zapleteno, a ko se dela naučiš, postane vse rutinsko.

Kaj vam osebno pomenijo soline kot prostor in kaj solinarska dediščina?

Soline so mi dale veliko. Poleg dela tudi zavedanje, da živim v okolju, ki je zaznamovano s pozitivno energijo. Ko soline enkrat doživiš, jih nikoli ne pozabiš.

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: