9. februar 2021 | #LITERATURA
Veronika Simoniti: Spomin je zanimiv umetniški laboratorij
Veronika Simoniti in Jasna Čebron na predstavitvi romana Ivana pred morjem v Kopru, foto: Tina Saražin
Veronika Simoniti je z romanom Ivana pred morjem postala četrta pisateljica v tridesetletni zgodovini kresnika, ki je prejela nagrado za najboljši roman. Med njegovimi nominiranci se je leta 2015 sicer že znašel njen romaneskni prvenec Kameno seme, hkrati z okronanim romanom pa je lani izšla tudi tretja kratkoprozna zbirka Fugato, ki je bila nominirana za nagrado novo mesto 2020. Pred njo je leta 2005 na knjižne police prišel njen kratkoprozni prvenec Zasukane štorije, šest let kasneje pa se mu je pridružila zbirka Hudičev jezik. Simonitijeva je romanistka in prevajalka iz italijanščine in francoščine. Po dvanajstih letih dela »na svobodi« je ugotovila, da tako ne bo šlo več in se je redno zaposlila. Še dobro, da se kljub temu redno posveča tudi pisanju, saj bi bil slovenski literarni svet brez njenih del veliko revnejši, bralci pa prikrajšani za »čudovit tuskulum«, kot je v utemeljitvi nagrade za roman Ivana pred morjem zapisala žirija. »V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim,« so še zapisali člani žirije. Kaj nam je o Ivani razkrila nagrajenka, pa v spodnjih vrsticah.Čestitamo za nagrado kresnik za najboljši roman leta. Po nominaciji leta 2015 končno tudi zmaga, bi lahko rekli. Kaj vam pomeni ta prestižna nagrada, tudi v luči tega, da ste šele četrta ženska dobitnica v treh desetletjih njenega obstoja.
Doslej je šlo le deset odstotkov pomembnejših umetniških nagrad v roke avtoricam, res pa je, da se zavest o odrinjenosti umetnic krepi; na to, na primer, konkretno in aktivno z nagrado mira opozarja istoimenski ženski odbor pri Slovenskem centru PEN. Na srečo dobivajo ženske v čedalje večji meri zasluženo mesto, saj se številnih imenitnih slovenskih umetnic ne da več spregledati. Vendar naj pri tem dodam, da sama nikoli ne bi rada bila nagrajena samo zato, ker sem ženska: merilo naj bo vselej kvaliteta avtorskega dela.
Kar me je pri nagradi kresnik prijetno presenetilo, pa je spoznanje, da je še odmevnejša, kot sem si predstavljala, in da ne samo vsako leto zvabi veliko ljudi na priljubljeno prižiganje rožniškega kresa, ampak da ji tudi dejansko uspe okuževati z branjem ljudi z vseh vetrov, torej da se ne omejuje samo na enkraten dogodek, ampak zna prepričati tudi ljudi, ki morda berejo manj, da sežejo po knjigi.
Zgodba o Ivani je začela nastajati že pred desetletjem. Ste se v tem času ves čas ukvarjali z njo ali je kdaj pristala v miselnem izgnanstvu?
V vsem tem času se seveda nisem posvečala samo temu besedilu, medtem je izšel roman Kameno seme in sem pisala zgodbe, zdaj zbrane v zbirki Fugato, ki je izšla malo za Ivano pred morjem. Sem pa vseh deset let imela ta tekst v mislih in zbirala različno gradivo zanj.Je bilo pisanje drugega romana lažje? Kaj je bilo drugače kot prvič?
Drugega romana sem se lotila z izkušnjo pisanja kratkih zgodb in svojega prvega romana. Tokrat sem vedela, da se ne smem zaplezati, kot se mi je zgodilo pri romanesknem prvencu, in da moram pisati precej premočrtno in trezno, brez preveč stranskih žepov, obširnih zastranitev in razglabljanj. V tem smislu je šlo pisanje drugega romana bolj gladko.Posebno vlogo v romanu ima čas. Sedanjost in preteklost sta nekako zašiti skupaj, kot bi se dogajali vzporedno. Ste zato zgodbo o preteklosti pisali v sedanjiku, zgodbo pripovedovalkine sedanjosti pa v pretekliku?
Tako je. S temi pripovednimi šivi sem hotela pokazati, kako blizu sta si sedanjost in preteklost, kako nas in našo identiteto preteklost po svoje definira in spremlja. Navsezadnje je to roman o času in spominu.Preteklost v nas živi v obliki spominov. V romanu pripovedovalkin spomin trči ob neznan delček te preteklosti in se sprašuje, ali naj ga poišče ali ne. Koliko je preteklost povezana z našo identiteto?
Kot rečeno, nas brez spominov ni, smo to, kar smo doživeli, česar se spominjamo, to, kar smo se naučili, izvedeli, prebrali. Ker pa je osebni, včasih pa tudi kolektivni spomin labilen, je fikcija in kot tak predstavlja zanimiv umetniški laboratorij.Ivana pred morjem pred koprskimi bralci, foto: Tina Saražin
Zgodbe v romanu “pišejo” predvsem predmeti (pisma, slike, fotografije) in prostori (kraji, dom, samostan, gozd, travnik). Kakšen pomen imajo v vašem življenju?
Roman Ivana pred morjem je naseljen s starimi nalivniki s posušenim črnilom, ki so zapisali kdove kakšne misli, knjigami, ki nosijo pripovedi, ogledali, v katerih še zmeraj odsevajo postave, pismi v skritih predalih stare kredence, da fotografije, ki sproži ugibanje in dogajanje, sploh ne omenjam. Sama sem na predmete in prostore (teh brez časa ni, tako kot ni časa brez prostora, kot zapišem v romanu) zelo navezana. Imajo simbolno vrednost, predstavljajo moj intimni muzej in mi pripovedujejo zgodbe.
Ivana je uporniška, pogumna, odločna, a hkrati občutljiva, nemočna in prestrašena. Ste ji že vnaprej določili njene lastnosti ali so se izoblikovale skozi samo zgodbo?
Pogosto se zgodi, da se mi liki izvijejo in krenejo svojo pot. To se je delno zgodilo tudi z Ivano, ki sem si jo zamislila kot žensko, ki je bila za tisti čas in okolje kar uporniška, kljubovalnost pa je bila po svoje druga plat njenega strahu. Njena svojeglavost pa me je presenetila predvsem v drugem delu romana, v povojnem obdobju, čeprav sem jo ves čas skušala oblikovati v skladu s tem, kako bi sama reagirala na njenem mestu.
V romanu se izmenjujeta osebni odziv pripovedovalke na pisma in vsebina pisem, meja med njima pa je zamegljena. Zakaj tak pristop?
Skozi roman tečeta dve pripovedni liniji in ena se dogaja v času vnukinje, ki je pisma odkrila in jih zdaj bere pred in skupaj z nami. In tudi kadar ne gre za direktne citate odlomkov iz teh pisem, se zgodba iz preteklosti rekonstruira zunaj njih skozi optiko vsevedne pripovedi, čeprav se razume, da se babičino življenje postopno lušči pred vnukinjinimi očmi. Podoben, pa vendar malo drugačen postopek sem si privoščila v Kamenem semenu, kjer posamezne osebe, ki imajo vsaka svoje poglavje, pravzaprav posredno govorijo o sebi, pripoved pa je tretjeosebna.
Morje ima nekakšno nasprotujočo si vlogo. Na eni strani Ivano navdušuje, poživlja, vodi, na drugi pa je simbol nedosegljivosti. Zakaj Ivana ostaja pred morjem? Je v tej podobi skrit tudi razmislek o tem, kaj vse bi lahko človek bil, pa si ne upa?
V romanu nastopajo tri vode in vsaka nekaj simbolizira in je povezana z enim od moških v Ivaninem življenju. Razlago, kaj simbolizirajo te vode in zakaj Ivana ostaja pred morjem, prepuščam vsakemu bralcu posebej: morje iz naslova je točno tisto, kar sami vidijo v njem. Od bralcev sem slišala tudi, da naslovnega predloga »pred« ne razumejo vsi krajevno, ampak tudi časovno, in to je bil tudi moj namen, ta dvoumnost; prav se mi zdi, da je interpretacij toliko, kolikor je bralcev.

Pogovor s kresnikovo nagrajenko v Kopru, foto: Tina Saražin
“V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati,” so zapisali v obrazložitvi za nagrado Kresnik. Tematika, ki vam je najbližje, je jezik, njemu ste namenili tudi drugo zbirko kratke proze Hudičev jezik. Kaj vas pri njem tako fascinira, katera vprašanja poraja v vas? Kakšen pomen igra v vašem življenju?
Jezik zame ni samo orodje pri prevajanju in pisanju, ampak je tudi igra, filter, skozi katerega dojemam resničnost, je kot glina, s katero pretvarjam in si na novo izmišljujem svet. Ker pa nista izmuzljiva samo svet in njegova resničnost, ampak je izmuzljiv tudi jezik, saj prinaša množico interpretacij, nesporazumov in osebnih govoric, je jezik nekaj vražjega: od tod »Hudičev« jezik, torej kot hudičev izum.
Zato pa pomeni tudi tak izziv tudi na vsebinski ravni, ko jezik ne samo uporabljam, ga oblikujem in se z njim igram, ampak o njem tudi pišem: like lahko presadim iz enega jezika v drugega, jih spravljam v konflikte zaradi dvoumnosti, jih postavljam na jezikovno mešana območja v težkih zgodovinskih obdobjih ali v take škripce, da se zatečejo v molk. O jeziku pravzaprav bolj ali manj neposredno pišem v vseh svojih delih.
Vprašanje jezika me preokupira tudi iz osebnega vidika, ker živim v dvojezični družini, dvojezičnost pa doživljam kot pomnožitev duhovnih, miselnih in čustvenih svetov, kot širino, odprtost in vajo v strpnosti. Fascinira me to, kaj se izgubi ne samo na poti iz enega jezika v drugega oziroma kaj se na tej poti pridobi, in v drugi fazi, kaj se dogaja v prenosu iz ene govorice v drugo znotraj enega samega jezika.
V nekem intervjuju ste dejali, da se z jezikom nahajamo na spolzkem terenu, terenu kompromisov. Nas torej jezik omejuje in ali je potem še toliko bolj na mestu skrb za njegovo pravilno uporabo in ohranjanje?
Ne bi rekla, da nas jezik omejuje, mogoče ravno obratno: da vsi nesporazumi izhajajo iz njegove bogatosti. Seveda se to razmišljanje nanaša na spraševanje o jeziku v literarni sferi. Kar pa zadeva njegovo pravilno rabo, naj o tem presojajo jezikoslovci. Zdi se mi, da se jeziku, ki ima svojo literaturo, slovnico, pravopis itn., sicer ni treba bati za obstoj, me pa skrbi siromašenje jezika, izpodrivanje slovenščine na račun angleščine na primer v visokošolskem pouku, vpliv elektronskih medijskih vsebin na račun klasičnega branja, motijo me zgrešeni pristopi pri poučevanju slovenščine v osnovnih in srednjih šolah. Je pa jezik nekaj živega, zato je treba loviti ravnotežje med tem, da mu pustimo prosto pot, hkrati pa ne dovolimo, da bi se nam skvaril zaradi neznanja na eni ali umetnih posegov vanj na drugi strani.

Veronika Simoniti v debatni kavarni Slovenskega knjižnega sejma 2019, foto: Nataša Fajon
Nekje ste dejali, da je treba jezik zelo dobro poznati, da lahko kršiš njegova pravila. Kdaj je slednje dopustno in v kakšni obliki?
To je, si predstavljam, približno tako kot pri abstraktni likovni umetnosti: skoraj vsak zna narisati neko abstraktno sliko, ne zna pa vsak mojstrsko narisati portreta, krajine ipd. in iz te veščine in znanja preiti v abstrakcijo.
Ne bi pa rada v zvezi z umetnostjo govorila o tem, kaj je dopustno – gre bolj za inovativnost in smisel zanjo in občutek …
V naši družbi je kršenje jezikovnih pravil postalo vsakdanja praksa tako med ljudmi kot tistimi, ki bi morali biti zgled skrbi za jezik. Kaj o nas pove tak površen odnos do lastnega jezika in kaj tak odnos pomeni za njegovo prihodnost?
Kot rečeno, ta odnos bi se moral začeti gojiti v šoli, kjer pa so pristopi po mojem pogosto zgrešeni: bodisi da učence zamorijo bodisi jim skušajo snov preveč poenostaviti ali pa določenih snovi sploh ne obravnavajo. Iz te šole bojo prišli tudi učenci, ki bojo potem postali jezikovni učitelji s pomanjkljivim znanjem.
Mislim tudi, da je odnos do jezika prvovrstno povezan z branjem, to pa je danes odrinjena dejavnost. Opažam, da nam besedni zaklad kopni iz generacije v generacijo, in pogosto je kaka beseda, ki ni iz vsakdanjega, osnovnega besedišča, že označena za arhaično ali slogovno zaznamovano.
Lansko leto ste na knjižne police poleg romana o Ivani poslali tudi zbirko kratke proze z naslovom Fugato. Rdeča nit zgodb je beg v različnih oblikah in pojavih. Kako sta povezana naslov zbirke in njena vsebino?
Moja osnovna ideja je bila spraševanje o begu in takšnem ali drugačnem begunstvu – od tod tudi podnaslov Oblike bega. Naslov sem si sposodila iz sveta glasbe, od fuge, ki pomeni beg in je oblika s precej strogimi pravili; značilno za fugo je namreč, da glasovi vstopajo zaporedoma, se zasledujejo, tako da se posnemajo in povzemajo in se nato na bolj ali manj zapletene načine povezujejo med seboj. Prav to počnem tudi sama s polifonostjo. Vendar je Fugato, kot sem naslovila svojo zbirko, v glasbi svobodnejši postopek: ne terja strogih pravil in v njem ni potrebe po točno določeni ekspoziciji tem in njihovem razvijanju.
Knjiga je razdeljena na tematske sklope, ki so prav tako povzeti iz glasbe in se navezujejo na fugo. Če ilustriram: uvodna zgodba 60 odstotkov je povzeta iz zadnje zgodbe prejšnje kratkoprozne zbirke Hudičev jezik in njena tema se množi na druge teme, ki se nadaljujejo v naslednjih zgodbah te nove zbirke, dokler se ne prevesijo v spraševanje o Evropi; zadnja zgodba pa povzema vse ostale.

Debata o ženski literaturi, Slovenski knjižni sejem 2019, foto: Nataša Fajon
Najprej je bilo prevajanje in nato pisanje. Kaj zahteva prvo, kaj drugo, kako je prvo vplivalo na drugo in kaj vam je bliže?
Res je, začela sem kot prevajalka in se pri tem veliko naučila o jeziku. Oboje, pisanje in prevajanje, se v meni povezuje in dopolnjuje. Dobri avtorji, ki sem jih prevajala, so vplivali name, ne v smislu, da bi jih hotela posnemati, ampak sem lahko od blizu pokukala v njihovo delavnico in secirala njihov način; pri manj dobrih avtorjih pa so me včasih zasrbeli prsti, da bi kje kaj popravila, ravno zaradi svoje avtorske izkušnje. Seveda tega nisem storila, je pa bilo prevajanje odlična vaja v oblikovanju jezika in brušenju sloga. Pri prevajanju je seveda zmeraj treba spoštljivo prenesti vse sestavine besedila v drug jezik, kajti izvirnik je sveto besedilo, kot pravijo v prevodoslovju, hkrati pa so pri tem potrebni domiselnost, iznajdljivost, občutek, tudi navdih – ti pa že segajo tudi v območje avtorskega pisanja, ki je širši prostor svobode.
Z možem sta ustvarila spletno stran slovensko-italijanske literarne izmenjave Papirnata hiša. Kaj lahko na njej najdemo in zakaj je nastala?
Blog PAPIRNATA HIŠA – LA CASA DI CARTA sva si pred šestimi leti zamislila, ker poznava kar nekaj ustvarjalcev z obeh strani meje in da sva lahko predstavila druge drugim in jih povezala. Nastanek bloga je bil kar odmeven in zdaj obiski niso samo iz Slovenije ali Italije, ampak iz vse Evrope in tudi sveta. V Papirnati hiši so objavljene pesmi, prozni odlomki ali kratke zgodbe, intervjuji, razmišljanja predstavitve itn., če se le da dvojezično, tako da sodelavci bloga niso samo avtorji, ampak tudi prevajalci. Z revijo Poiesis Petra Semoliča smo dvakrat priredili pesniško italijansko-slovensko prevajalsko delavnico z naslovom Hiša v Ljubljani/Casa a Lubiana in izdali DVOJEZIČNI ZBORNIK s pesmimi udeležencev.