8. februar 2021 | #KNJIGE
Od dnevniških zapisov do slovenskega literarnega fenomena
Bronja Žakelj na predstavitvi knjige Belo se pere na devetdeset v Sv. Antonu pri Kopru, foto: NF
Knjiga, ki to ni imela namena postati, pa je. Zgodba, ki si ni želela, da bi se dotaknila množice ljudi, pa se je. Besede, ki naj bi ostale le nekakšni dnevniški zapisi in jih ne bi prebral nihče, pa jih je. Veliko njih. In vedno več jih je, ki odkrivajo, da se lahko za preprostimi besedami na naslovnici “Belo se pere na devetdeset” skriva veliko globlje sporočilo. Sporočilo, zaradi katerega istih besed v knjigi ne moreš prebrati brez vsaj cmoka v grlu, brez vdiha, pa še enega in enega …Mnogo se jih še zvrsti do zadnje strani, vdihov in preprostih besed, ki jih stopnjujejo. Enkrat zaradi smeha, drugič zaradi žalosti, tretjič zaradi spoznanja. Spoznanja, da jih moramo deliti. Tudi in predvsem tiste, za katerimi se skrivajo naši strahovi. Rak, smrt, umiranje, bruhanje, obup, sesedanje vase, bolezen, izguba … Ker jih tako sprejmemo kot del nas, našega življenja.
Ker tako udomačimo strah. To je eno osrednjih sporočil romana, za katerega je avtorica Bronja Žakelj pred dvema letoma prejela kresnikovo nagrado časnika Delo. Med osrednjimi značilnostmi najboljšega slovenskega romana leta 2018 so vsekakor nasprotje med bolečo zgodbo in jezikom, ki spravlja v smeh in je pogosto ironičen, ter na videz preprosti stavki, ki pod svojim plaščem skrivajo veliko pomembnejšo vlogo. Nemalokrat se namreč zdi, da so tam, točno tam, kjer bralec bodisi potrebuje predah med surovostjo življenja (“Belo se pere na devetdeset, pika,” mi rečeš kmalu potem. “Zapomni si, belo se pere na devetdeset.” Zapomnim si to.) bodisi osvoboditev iz oklepa vsiljenih družbenih norm, v katerem si je skoraj nemogoče izboriti dovoljenje za občutke, ki ne sodijo v koncept popolne sreče (Edina (sta), ki si upata stopiti prek meja vsakdanjih uteh, ki so v hitro tolažbo le tistim, ki jih delijo. Samo njim.).
Izsek iz knjige Belo se pere na devetdeset, vir: Facebook profil založbe Beletrina
Bronji se je uspelo upreti tiraniji sreče in ob tem ohraniti nasmeh na obrazu. Po njenih besedah je temu botrovalo dvoje – v najhujših trenutkih je črpala iz zakladnice otroških spominov, kjer je skrbno shranila na tisoče podob družinske harmonije, veselja in materine ljubezni, hkrati pa je vse brutalne udarce sprejela za svoje in jim tako odvzela moč.
Da smo ujeti v tiranijo sreče, je le eno od spoznanj, ki ga deli z bralci, preproste rešitve pa ponuja nevsiljivo. Da, življenjske preizkušnje lahko ovijemo v humor, ironijo, a jim pri tem ne odvzamemo teže. In če jim pustimo, da korakajo skupaj z nami, smo lahko iskreni tudi v sočutju z drugimi, ko nemočni klonejo pred okrutnim sopotnikom. Jih ne pustimo samih v nemilosti sovražnika zaradi lastne strahopetnosti.
Predstavitev knjige Belo se pere na devetdeset in njenega italijanskega prevoda, foto: Nataša Fajon
Tudi pri opisih oseb in dogodkov je Bronja neizprosno odkrita. Ker ni pisala knjige, je lahko svoje misli ubesedila brez zadržkov, pristnost doživetega pa briljantno zakoliči z uporabo sedanjika, ki bralca dobesedno odnese na sam kraj dogajanja, kjer prostovoljno prevzame vlogo glavnega igralca. Prav taka pristnost krasi tudi pripoved o odraščanju v nekdanji skupni državi. Njeni otroški spomini na Gavrilovič paštete, Albert kekse, praznovanje Dneva mladosti, sarajevske olimpijske igre, pa tudi sistemske omejitve, kot je bila izmenična vožnja vozil z neparno/parno številko na registrskih tablicah, se ne ozirajo na morebitne obsodbe o politični opredeljenosti. Govorijo namreč o nostalgiji po manjših ekonomskih razlikah med ljudmi, večji solidarnosti, skupnosti. Z njimi nas nehote pripravi do razmisleka o tem, da je tudi v državi z neslavnim koncem mrgolelo veselih in zabavnih trenutkov vsakdana, ki jih lahko brez sramu pogrešamo.
Belo se pere na devetdeset je literarna uspešnica, saj je tudi po dveh letih od izida še vedno med najbolj prodajanimi knjigami, prav tako še vedno povzroča čakalne vrste v slovenskih knjižnicah. Bronja Žakelj si je menda od nekdaj želela, da bi bila takšna, kot so vsi drugi. Še dobro, da se ji želja ni uresničila. Danes si namreč veliko ljudi želi, da bi bili prav taki, kot je ona. Pogumni, vztrajni, čuteči, dojemljivi, trdni, a hkrati občutljivi, človeški. Ki si želijo, da Bronja ostane prav taka, kot je.