Opazovalec

12. februar 2021 | #INTERVJU

Boris Pahor: Ljubezen mi je vrnila upanje v človeštvo

Pahor

Profesor Boris Pahor podpisuje knjigo, foto: Nataša Fajon
Lani je dopolnil častitljivih 107 let. Več kot stoletje dolgo življenje mu ni prizaneslo s preizkušnjami, tudi takimi, ki jih ne bi smel izkusiti nihče. Pa so jih. Veliko preveč njih. Ogromno jih je pod njimi klonilo, on je preživel. In si obljubil, da bo vse do konca svojih dni pričevalec. Zanje, zase, za nas, za tiste, ki pridejo za nami.
“Imejte se radi. Ljubite se, kadar koli utegnete in kjer koli se lahko. Za ljubezen ni nikoli prezgodaj ali prepozno,” ima navado reči. Profesor, pisatelj, pričevalec, preživelec taborišča, neutrudni branilec slovenskega jezika in večni častilec ljubezni, ki ga je vedno rešila iz še tako hudih življenjskih preizkušenj.
Bilo je junija, ko sem imela čast spoznati in tudi sama postaviti nekaj vprašanj profesorju – zelo rad sliši, da ga tako naslovite – Borisu Pahorju. Vseh ne bi bilo mogoče, saj bi morala potem napisati knjigo. Še ves mesec sem nato zbirala na kupček milijon vtisov z obiska. Skrbno sem v poseben predalček spravila čisto vse. Od treme, ki me je spremljala vsaj ves teden prej, njene rasti, ko mi je gospa Vera na vratih dejala, da že ves dopoldan sprašuje, kdaj pridem, trenutka stiska roke, ki je tremo dobesedno odpihnil, pa vse do tistega toplega slovesa, ko je vstal in rekel “zdaj pa še en prijateljski objem”, gospa Vera pa je zadrževala solze. Takšni dnevi ostanejo v spominu za vedno. In hvaležnost, da si jih bil deležen.
Boris Pahor se je rodil leta 1913, kot Tržačan slovenskega rodu. Trst je takrat predstavljal okno v svet Avstroogrske monarhije, po uničujoči prvi svetovni vojni pa je postal del italijanske kraljevine, takrat še z demokratičnim predznakom. A čeprav je parlament uradno deloval vse do leta 1922, se je po ulicah pristaniškega mesta že nekaj let pred tem začel širiti fašistični duh v podobi t.i. skvadristov. In ko so si ti za krstno izvedbo svojih z nasiljem obarvanih predstav izbrali požig slovenskega Narodnega doma, je tistega usodnega 13. julija 1920 v ognjeno nebo zaprepadeno zrl tudi takrat sedemletni Pahor.
»Nič nisem razumel. Nič. Razen tega, da smo s tem postali sužnji italijanskega gospostva,« so besede, s katerimi je začel opisovati svoje spomine na tragičen dogodek, ki je za slovenske prebivalce v Trstu pomenil uvod v katastrofo. In čeprav še otrok, je Pahor razumel dovolj. Preveč.

Pahor

Na obisku pri Borisu Pahorju, foto: Nataša Fajon

»Razumel sem, da moramo postati podložni, da moramo nekako postati Italijani. Ne samo govoriti italijansko. Ta dogodek je naznanjal začetek fašizma in mene kot sedemletnega dečka je tako prizadel, da sem bil prepričan, da je konec sveta,« je dejal.

Zatiranja slovenskega prebivalstva so se lotili temeljito, zaprli so slovenske šole, prepovedali uporabo slovenskega jezika kjerkoli in kadarkoli, ukinili vsa slovenska kulturna in športna društva, slovenske časopise, postopno odpravili slovenske priimke in krajevna imena, za piko na i pa so vse »kršitelje« kaznovali brez milosti. Za Pahorja, ki je bil v slovenski šoli zelo dober učenec, je bila najhujša kazen to, da bi moral tuj jezik priznati za svojega, zato mu v italijanski šoli nič ni šlo od rok.

»Na začetku sploh nisem poslušal, kaj učitelj govori. Peti razred bi moral opraviti v italijanščini, slednje pa prej nisem imel. Bil sem v veliki psihični stiski, več kot deset prihodnjih let sem bil kot v nekakšni komi. Priskrbeli so mi zasebnega učitelja, da bi me naučil italijansko in bi tako zaključil osnovno šolo. Bil sem tako “zarukan”, da me je oče potem vpisal na dveletni trgovski tečaj. Na novo realnost sem se odzval z odporom, ker nisem razumel, kako lahko nekdo pride in me prisili, da postanem Italijan,« je o soočanju z novimi razmerami dejal profesor.

Pahor

Podpisovanje knjige, foto: Nataša Fajon

Slovenski otroci so v šoli preživljali pravi pekel, ki jih je zaznamoval za vse življenje.

»Niso namreč pričakovali samo znanja italijanščine, če je kdo spregovoril v slovenščini, ga je učitelj s palico, ki je imela železne dodatke, tepel po rokah in mu zadal take rane, da so mu jih morali obvezati,« je Pahor ponazoril takratni šolski vsakdan.

Danes si težko predstavljamo, kako je bilo živeti v takšnih okoliščinah, se odpovedati svojemu jeziku in narodnosti. Vsaj navzven, doma so namreč še vedno gojili ljubezen do slovenstva.

»Oče je vsak dan kupil naš časopis Edinost, ki ga je bral na trgu, kjer je prodajal maslo. Ko je prišel domov, sta se z mamo pogovarjala o člankih, ki jih je prebral. Pri sedmih letih sem bil glede ljubezni do jezika in njegove zaščite popolnoma na tekočem,« je poudaril.

Zaradi te zaveze se je po kapitulaciji Italije in vrnitvi v Trst, pred vrati katerega so že čakali nacisti, priključil slovenskemu odporu. In le štirinajst let po tragediji z Narodnim domom je Pahorja usoda znova postavila pred hudo preizkušnjo. Pahnila ga je namreč v roke gestapa in več kot leto dni trajajoč boj za preživetje v koncentracijskih taboriščih Natzweiler – Struthof, Dachau, Harzungen (Dora) in Belsen- Bergen, od koder so jih aprila 1945 osvobodili zavezniki. Najdlje so ga zadržali v majhnem taborišču sredi francoskega hribovja, kjer se je pred vojno nahajalo smučarsko središče. Za njegov obstoj jih ni vedelo veliko. Natzweiler – Struthof je bil poseben kraj, v tamkajšnjih barakah so namreč prebivali izključno politični zaporniki, t.i. rdeči trikotniki, ki so predstavljali suženjsko delovno silo. Za razliko od Judov, ki so jih pobijali v plinskih celicah, je njih čakala daljša in težja pot, zaznamovana s hudo lakoto, izčrpanostjo od dela ter različnimi boleznimi, ki pa je prav tako vodila v peč.

»Izumili so posebno kategorijo mučenja. Huda lakota, združena s prisilnim delom vodi v bolezni, kot bolnik pa prej ali slej umreš. Ne morete si predstavljati, kako je, ko ste lačni od šeste ure zjutraj, a ko greste ven, vam dajo lopato in kramp ali pa neko delo v tovarni. Vi pa ste sposobni misliti samo na to, kdaj boste lahko spet jedli,« je Pahor poskušal ponazoriti, v kakšnih razmerah so bili primorani živeti.

Kot da to ne bi bilo dovolj, jim je pogled dan in noč uhajal h krematoriju, ki je kot nekakšna prikazen iz najhujše nočne more v nebo spuščala dim smrti.

»V Natzweilerju smo bili 800 metrov visoko nad morjem, ves dan smo strmeli v krematorij, v katerem je gorela peč, iz nje pa se je kadilo. Nemogoče je bilo ne misliti nanj, ker je bil ves čas pred našimi očmi, prav tako nas je nanj opozarjal vonj po zažganem mesu. Enkrat ponoči, ko so nas šteli, sem stal čisto poleg njega in takrat sem doživel bližino smrti. Lahko bi rekel dotik smrti,« je dodal.

Pri iskanju kakršnegakoli smisla za takšno početje ostane človek praznih rok. In strtega srca. Kaj neki mora gnati nekoga, da drugemu povzroči toliko gorja?

“S svojimi rokami niso nikomur nič storili. Samo poskrbeli so za to, da je bil vsak, ki je nasprotoval njihovemu mišljenju, obsojen. Obsojen na lakoto in prisilno delo. To je bilo plačilo za škodo, ki jo je storil nemškemu ugledu, nemški avtoriteti. Strel v glavo bi bil nekoristna kazen. Obsojenec je moral biti koristen,” je svojo razlago o nacistični miselnosti ubesedil nekdanji taboriščnik.

Ko se človek znajde v brezizhodnem položaju, se poskuša na vse načine iz njega rešiti ali si vsaj olajšati trpljenje. Pahorju je to uspelo z nekaj sreče in veliko znanja, predvsem jezikov.

Pahor

Boris Pahor na predstavitvi knjige v Domu knjige v Kopru, foto: Nataša Fajon

“Ob prihodu v taborišče sem imel obvezano roko, ker sem si med delom v predoru poškodoval prst in mi je iz rane tekel gnoj. Ko sem videl, da je papir že umazan in strgan in je roka že cela, sem šel k zdravniku in ga prosil, naj mi jo še enkrat obveže, da bom še nekaj časa oproščen dela. Rana je bila zaceljena, skušal sem se izogniti kamnolomu. Zdravnika je presenetila moja francoščina. Ni razumel, kako to, da govorim francosko, ko pa sem Italijan. Ko je slišal, da nisem Italijan, ampak Slovenec, pa je ugotovil, da bi najbrž bolje kot on razumel vse tiste Ruse, Čehe, Poljake in druge, ki so bili v taborišču. In tako me je vzel za prevajalca, hkrati pa so me postavili za bolničarja pacientom z drisko,” je opisal, kako se je s prevajalstvom rešil težaškega dela.

Ko so jih spomladi 1945 osvobodili, so jih pripeljali v Pariz, kjer so Pahorju diagnostiricali tuberkolozo in ga poslali v sanatorij v pariškem predmestju. Okrevanje je trajalo dobro leto in pol. Telo je okrevalo hitreje kot njegov duh. Slednjega je naposled s prav posebno skrbjo rešila francoska deklica, ki je v sanatoriju delala kot bolniška sestra.

“Izgubil sem vero v človeštvo. Francoska deklica po imenu Arlette mi jo je vrnila. Imela je poseben značaj, umetniški, in bila je zelo inteligentna. Vrnila mi je voljo do življenja. Ljubezen mi je dala upanje, začel sem znova upati v človeštvo,” je o svoji rešiteljici dejal Pahor.

Ljubezen z Arlette je ovekovečil v romanu Spopad s pomladjo, ki še vedno sodi med pisateljeve najljubše stvaritve. Zgodba o nagajivi in neukrotljivi deklici, ki mu s svojo iskrenostjo in pristnostjo, predvsem pa naklonjenostjo pokaže pot na drugo stran pekla, kjer ni smrti, kjer ni lakote in zlobe, kjer nanj čaka ljubezen, nima srečnega konca, a je kljub temu živa priča o Pahorjevi veri v moč najglobljega odnosa med moškim in žensko.

“Takrat sem ugotovil, da lahko ženska ustvari novega človeka, novo življenje. Ženska je torej rešitev. Njena ljubezen rešuje,” je pojasnil.

Po koncu vojne in vrnitvi v svoj rodni Trst, ko bi moral vpijati vase vsak košček svobodnega neba, se je izza njegovega hrbta, po prstih, skoraj neopazno priplazil občutek krivde. Da je kriv, ker je preživel.

“Deloma se počutim krivega še danes. Ker sem se rešil. Moja mama je rekla, da sem se rešil, ker je molila zame. V to se ne bom spuščal, ker je to stratosfera, je nevidno. Meni je bilo laže v taborišču kot drugim. Imel sem srečo, sem se pa tudi dobro znašel,” je o občutkih krivde povedal najstarejši preživelec taborišča.

Gotovo je tako trpke spomine kot krivdo uspel vsaj za silo vkleniti med črke, besede in poglavja knjige Nekropola, v kateri je na svojstven način opisal svoje življenje v taborišču. V Sloveniji je ob prvem izidu ostala neopažena, zanimanje zanjo je vzniknilo šele, ko je bila prevedena v francoščino in so jo v Franciji razglasili za izjemno delo. Še veliko drugih prevodov je doživela in s svojo zgodbo osupnila bralce po vsem svetu. Le pri sosedih so se obotavljali. Na italijansko različico je moral Pahor čakati vse do leta 2008, ko je končno izšla tudi v Italiji.

“Kmalu po izidu je postala knjižna uspešnica, zelo hitro je šla v prodajo. Italijanski bralci so jo sprejeli z navdušenjem. Cel ’halo’ je bil. Na koncu je še prejela nagrado za najboljši tuji roman leta,” je o svojem zadoščenju ob izidu italijanskega prevoda Nekropole povedal pisatelj.

Pahor

Za vsak rojstni dan je izšla nova knjiga, ki jo je predstavil tudi na obali, foto: Nataša Fajon

Po Pahorjevi zaslugi je bil Trst v povojnih desetletjih središče čezmejnega intelektualnega povezovanja. Leta 1966 je namreč na njegovo pobudo začela izhajati revija Zaliv, katere začetni poudarek je slonel na literaturi, kasneje pa so v njej našla prostor tudi družbena in politična vprašanja o narodni zavesti in identiteti, prispevke zanjo pa so prispevali ugledni intelektualci tako iz zamejstva kot Slovenije. V času sodelovanja pri reviji se je poglobil odnos med Pahorjem in Edvardom Kocbekom, njuno ustvarjalno prijateljstvo pa je trajalo vse do Kocbekove smrti in močno zaznamovalo življenji obeh.

Najbolj znan in odmeven podvig revije je bila brošura ’Edvard Kocbek, pričevalec našega časa’, ki so jo kot prilogo izdali leta 1975, v njej pa objavili intervju, v katerem je Edvard Kocbek izpraševalcu Borisu Pahorju odkrito spregovoril in obsodil povojne poboje iz Avstrije vrnjenih domobrancev, ki jih je na slovenskem ozemlju zagrešila komunistična oblast.

»Številni so me spraševali in me še zdaj, če sem Kocbeka nagovarjal k objavi. Brez težav priznam, da sem, je pa tudi res, da je tudi sam hotel javno spregovoriti o tem. Ni pa se bilo lahko odločiti, da o nekom, kot je Tito, ki je bil slavljen po svetu kot voditelj neuvrščenih, izjaviš, da je moral vedeti, kaj so počeli v Sloveniji,« je o nastanku pogovora dejal Pahor.

Intervju je požel veliko pozornosti v širši mednarodni javnosti, najbolj pa je seveda razburkal domače politično vodstvo, ki se je nanj odzvalo z medijskim linčem Kocbeka, Pahorju so za nekaj let prepovedali vstop v Jugoslavijo, sodelavca iz Slovenije pa obsodili na zapor.

»Iskreno vam povem, da me je bilo sram za državo kot tako. Da se država odloči kaznovati nekega pisatelja, ki živi izven nje, ki ima svojo revijo, v kateri objavlja, kaj on oziroma njegovi prijatelji mislijo, tako da mu prepove vstop vanjo. Ni mi bilo prav, seveda, a navsezadnje sem se na to tudi konkretno požvižgal. Nisem se razburjal zaradi tega,« je Pahor povedal o svojem soočanju z ravnanjem jugoslovanske komunistične oblasti.

Prijatelju Edvardu Kocbeku je ob vsaki priložnosti stopil v bran in izpostavljal pomen tako njegovega političnega kot literarnega udejstvovanja. Sicer pa je še naprej opravljal svoje poslanstvo, ki si ga je izbral, in še z večjo vnemo opozarjal na nevarnosti totalitarizmov – fašizma, nacizma in komunizma – ter nujnost naslavljanja pomena narodne zavesti. In ko beseda nanese na reševanje slovenske identitete, profesor Pahor vedno rad izpostavi svoje srečanje s takratnim ministrom za kulturo, Jožefom Školjčem.

»Ministru sem dejal: ’Oprostite, bom jaz začel ta pogovor in povedal samo eno stvar. Od države, katere predsednik me je odlikoval zaradi moje skrbi za narodno zavest in ljubezni do našega jezika, pričakujem vsaj to, da bi v program slovenskih šol uvrstila tudi pouk o patriotizmu oziroma narodni zavesti.’ Rekel je, da bo naredil vse, da se to uresniči,« je dejal o ministrovi obljubi.

Žal, Školjč ni bil uspešen, zato je po Pahorjevih besedah naš pogled na narodno zavest močno zastarel.

»Prepričan sem, da smo še vedno v t. i. ’kardeljevščini’. Kardelj je namreč rekel, da je slaba stran narodne zavesti ta, da prej ko slej vodi v nacionalizem. In mi smo še vedno tukaj, pri tej razlagi, pogledu na narodno zavest. Kardelj ni priznaval slovenskega nacionalnega vprašanja. Ko smo postali samostojni, nismo pomislili, da bi morali tudi to takoj spremeniti. Ostali smo pri komemoraciji biti povezani v Jugoslaviji, v ’bratstvu in edinstvu’. Kardelj je hrepenel po tem, da se poenotimo. Danes še vedno velja, da hvaljenje nekega naroda ali jezika pomeni ustvarjanje neke nove, posebne enote in resnice, ločene od drugih. V resnici pa ni ločena od drugih. Ni res, da vodi v nacionalizem,« je odločno povedal.

Ob tem je izpostavil nedavno izdano knjižico v italijanščini, v kateri so zbrani njegovi odgovori na najpogostejša vprašanja italijanskih dijakov, s katerimi se je nekaj časa srečeval. Kot je dejal, jim je na vsakem pogovoru položil na srce, kako pomembno je, da se že od mladih let učijo o narodni zavesti.

»Narodna zavest pomeni gojiti ljubezen do svoje domovine, kulture, jezika, ne pa opevanja in poveličevanja. K zdravju nekega človeka pa sodi, da se ne loči od te zavesti. Čeprav je narod majhen, kakor smo mi. Res pa je, da to zahteva določeno mero samozavesti in ponosa. Še posebej ponosa,« je pojasnil vlogo narodne zavesti pri oblikovanju lastne identitete.

Med osrednjimi elementi Pahorjevega pisanja je poleg slovenstva in pričevanja o zgodovini tudi ljubezen. Ta ga je nekako vedno rešila, da ni podlegel popolni temi. Skozi srhljivost zaporniške celice se mu je pomagala prebiti Danica, v taborišču se je spomina nanjo oklepal kot rešilne bilke, po njem ga je iz rok smrti iztrgala Arlette, dokončno pa je vse rane iz preteklosti zacelila Radoslava.

Francoska bolničarka ni bila samo njegovo zavetje pred grozljivimi podobami iz taborišča, ki so ga preganjali dan in noč, temveč jo je oklical za nekakšno zastopnico vseh ljudi na domnevnem nasprotnem bregu reke zla.

Ker zgodilo se je, da kljub krematorijski resnici vladarji niso dozoreli v novo, globljo modrost, temveč so se mimo ton evropskega pepela podali na pot tradicionalne tekme za premoč in za vplivna področja, je zapisal v knjigi Spopad s pomladjo.

»Tudi na radiu in televiziji so me predstavljali kot prvega deportiranca, ki piše o življenju v taborišču, ob tem pa svoje vprašanje do človeštva rešuje s pomočjo ljubezni,« je pisatelj povzel bistvo prvega zapisa o taboriščni izkušnji.

Pahor

Prijetna družba ob predstavitvi Pahorjeve knjige v Kopru, foto: Nataša Fajon

Muhasto Francozinjo, ki je s svojo nepremišljenostjo v njem vzbujala tudi strah in dvom, je v Trstu zaman čakal dve leti, spoznanje, da le ni bila dovolj močna, da bi se uprla očetovi volji, pa mu je na pot prineslo novo, predvsem zrelejšo ljubezen, ali kot jo je sam poimenoval – dar življenja.

»Bila je lepa, inteligentna, sestra od narodnega heroja, za katerega se ni vedelo, kdo ga je pokončal. V meni je spoštovala človeka, ki je trpel. Ker je trpela tudi sama,« je začel pripoved o ženi.

Radoslava Premrl je bila pisateljica in prevajalka. Njen brat Janko Premrl – Vojko je v zgodovino zapisan kot narodni heroj, njegova smrt pa je še vedno zavita v tančico skrivnosti, saj naj bi ga glave stala njegova kritičnost do početja komunistične oblasti. Slednji se je zamerila tudi Radoslava, ker se ni hotela vključiti v politiko, kasneje pa je zaradi moževih pripomb v reviji Sidro ostala še brez službe.

Ob omembi citata, ki ga je, ko je beseda nanesla na nekdanjo sopotnico, pogosto izrekel, to je, da je ni bil vreden, je kot bi imel v rokah zmagovalno serijo kart, vzkliknil: »To je res!« In nato, ne da bi moral kaj dosti razmišljati, pojasnil, zakaj. Najbolj obžaluje to, da je ostala v njegovi senci.

»Nisem je bil vreden, ker je pristala na življenje brez težnje, da bi se sama razvijala. Spoznavala ljudi, se z njimi družila. Sam namreč nisem iskal družbe. Iskal sem samo pisalni stroj, ki je zdaj tam na mizi, v kuhinji. Vzel sem tisti pisalni stroj, se zaprl v sobo in delal,« je dejal.

Svojo ljubezen je Radoslava kronala z razumevanjem njegovega nasprotovanja poroki, ki ga je pojasnil z besedami: “Zakaj se ne bi ljubila in ne bi bila poročena? Boš videla, čez 20, 30 let bo vprašanje ‘me ljubiš, me poročiš’ odpadlo.”

In res je. Sprejela je njegovo željo po skupnem življenju brez obljube večne zvestobe, on pa je pristal na poroko. Več kot pol stoletja je bila spoštljiva do njegove potrebe po svobodi, čeprav je zaradi nje tudi trpela, a ker je bila ponosna, je bolečino skrbno skrila nekam na dno srca. Profesor se še vedno spominja, kako ga je nekoč presenetila z opisom svojih občutij.

»Brala je francoski roman Gigi, pisateljice Colette in ob stavku ’raje nesrečna z njim kakor brez njega’ dejala, da bi to izjavo prav lahko podpisala tudi sama,« je povedal.

Svoji Radonči, kot jo je rad imenoval, je posvetil zajetno Knjigo o Radi, v kateri se ni pozabil večkrat opravičiti za svoja dejanja, med katerimi je odkrito spregovoril tudi o pisateljskem egoizmu in nezvestobi, in v kateri 58 let dolgo zvezo opiše kot »polstoletno solidarno sožitje z drago osebo«.

»Moje pomanjkljivosti si je razlagala kot nekaj, kar sodi v oklepaj. Če te oklepaje vzamemo stran, ostane vrednost knjige vedno enaka,« je še dodal Pahor.

V dnevniških zapisih so svoj prostor našla tudi številna pisateljeva gostovanja tako po Italiji kot slovenskih krajih. Na teh srečanjih je naslavljal predvsem mlade in nujnost narodnega ozaveščanja, posebno sporočilo pa je vedno namenil tudi ženskam.

“Preteklo zlo bomo rešili, če boste ve, dekleta in žene, razumele, da je ljubezen, ki jo izzovete v nas, poroštvo, da lahko človeštvo spet začne vse na novo. Vaša ljubezen pa mora biti ljubezen do bližnjega, do vsakogar, ki potrebuje pomoč,” je Pahor citiral samega sebe, ob tem pa poudaril tudi širšo vlogo ženske oziroma njeno aktivno vpetost v družbeno življenje.

“V današnji družbi mora biti ženska aktivna kot ženska! Ne samo kot partnerka, ne samo kot mati, ampak tudi kot ženska – sodelavka pri razvoju družbe. To se pravi, da se mora vključiti v različne pobude, sindikate, skupine … Biti mora povsod, kjer je treba organizirati nekaj za tistega, ki nima nič ali je bolan,” je bil jasen profesor.

Najin pogovor sva zaključila v varnem zavetju filozofske misli. ‘Že sam boj za neko višjo vrednoto zadošča za potešitev človeškega srca,’ je dejal Camus, njegove besede pa je pogosto citiral tudi sam.

»To podpišem takoj. Pa tudi Spinozovo misel ’tisti bo obstajal vedno, ki se bo zavzemal za večne vrednote’. Mednje ne sodita samo bog in božje življenje, ampak vse vrednote. V tem smislu omenja tudi narod. Sam se nisem šel borit z orožjem v rokah, se pa za svoj narod bojujem s peresom. Potemtakem tudi jaz sodim med tiste, ki bodo obstajali tudi po smrti,« je filozofsko zaključil stosedemletnik.

Avtor: NF