14. junij 2021 | #UMETNOST

Safet Zec v Piranu: Od ganjenosti ostal brez besed

Mojster Safet Zec na obisku v Piranu, foto: Nataša Fajon

Ob koncu predstave me je teta, ki je sedela na moji desni, pogledala s še solznimi očmi in rekla: “Nisem zdržala.”

“Brez skrbi, sama sem, a le za las,” sem ji odvrnila.

Težko je zadržati bolečino, ko ti v različnih izraznih jezikih podajajo srce parajočo zgodbo. Že podobe mojstra Safeta Zeca povedo vse, preveč o človeškem trpljenju na eni in zlu na drugi strani. Zgodbo o Admiri in Bošku iz cikla Objemi so obiskovalci Gledališča Tartini v sredo, 9. junija, že drugič lahko srkali še skozi besede Toneta Partljiča, glasbo Jureta Lesarja, Luke Mrdakoviča in Denisa Horvata ter ples Eve Tancer in Siniše Bukinca.

Pripoved je bila tako pristna, da je še sam mojster ostal brez besed. V prvi vrsti je vidno ganjen spremljal Partljičev monolog, ki ga je, navdahnjen z zgodbo o Bošku in Admiri, napisal v eni sami noči. V njem prikazuje tragiko sarajevskih zaljubljencev, ki jima je poskus bega iz obleganega Sarajeva v nek drugačen svet, kjer bi lahko bila skupaj, preprečila krogla ostrostrelca. Pod njo je na sarajevskem mostu Vrbanja padel Boško, pod drugo, ki ji je sledila, pa še Admira. Ta se je uspela priplaziti do tedaj že trupla ljubljenega mladeniča in na nikogaršnjem ozemlju sta ležala sedem dni in sedem noči.

Plesalca Siniša Bukinac in Eva Tancer, foto: Nataša Fajon

Zgodba, ki je navdihnila cikel Objemi, nosi v sebi ogromno simbolike. Ljubezen, ki vedno najde pot in na koncu zmaga, razsežnost človeškega zla, ki kot da bi ves čas kot speči vulkan čakalo nekje v nas, da izbruhne … A kot zlo nikoli ne počiva, je tudi dobro vedno nekje blizu, čaka v zasedi, da pošlje svojo vojsko nad razbojnika.

Prepovedana ljubezen je bila pogosto opevana tematika v umetniških delih nekih drugih časov. Vsaj zdi se nam tako. Pa niso tako daleč primeri, ne časovno ne prostorsko, ko je to še vedno sredstvo, orožje, s katerim ljudje obstreljujejo svobodo sočloveka. Tudi razlogi za takšne sprevržene posege v nedotakljivost človeške intime se niso spremenili, še vedno se oklepajo umetno in zlonamerno ustvarjenih razlik zaradi vere ali narodnosti ali obojega.

Kot je povedal Safet Zec, je zgodbo o Admiri in Bošku dolgo nosil v sebi, preden jo je lahko delil s svetom. Vrtala je po njegovi notranjosti, izpraševala njegovo vest, burila njegove dvome, prebujala njegove strahove in mu naposled pričarala mir. Mir, v katerem je o njej lahko končno spregovoril tudi sam. V svojem jeziku. S svojim sporočilom.

Na obrazih upodobljenih ljudi bi namreč pričakovali drugačne izraze, sledi jeze, srda, želje po maščevanju. Ko tega ne najdemo, začnemo iskati vsaj odtise razočaranja, otopelosti, resignacije, pa spet ostanemo praznih rok. Komur je pot prekrižalo zlo, ta dobro ve, kako zareže v mehko in krhko človeško bistvo. Najlaže je ob tem ‘udariti nazaj’ z viharjem prvinskih vzgibov, ki smo se jih učili in nekateri tudi naučili brzdati. Veliko teže je zreti v oči pobesnelemu sovraštvu in ostati človek. Kaj šele zbrati toliko moči, da najdeš v sebi mir. In ravno ta sije z obrazov tragičnih likov Safeta Zeca. Mir in spokojnost. Celo nekakšno upanje prodira skozi sence obupa, ki skuša zagrniti nebo, pa mu sonce tam nekje daleč žuga s prstom, naj se pripravi na težak boj.

Glasbeniki Luka Mrdakovič, Denis Horvat in Jure Lesar ter pisatelj Tone Partljič, foto: Nataša Fajon

Mojster Zec pravi, da z ljudmi deli svoj dar. Sposobnost, da v izbranem jeziku prenese neko sporočilo. To je najprej namenjeno njemu samemu, šele nato drugim. Tistim, ki jim prepušča nalogo, da preprečijo nadaljnji razkroj civiliziranega sveta, v katerem tehnološki napredek izpodriva čut za sočloveka.

Predstavo Premišljevanja so si poleg Safeta Zeca ogledali še visoki predstavniki treh največjih verskih skupnosti pri nas. Paroha pravoslavne cerkve v Kopru Toma Ćirkovića, koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka in muftija islamske skupnosti v Sloveniji Nedžada Grabusa je piranski župan Đenio Zadkovič povabil v duhu vizije Pirana kot multikulturnega kraja, mesta miru in prijateljstva med narodi, prežetega z visoko kulturo. Njeno bistvo sloni na spoznanju, da so razprtije absurd sodobnega časa, so nam povedali na piranski občini.

Razstava Objemi in Exodus je postavljena na osmih prizoriščih z veliko kulturno, arhitekturno in zgodovinsko vrednostjo. Z ogledom slik bosanskega umetnika v štirih cerkvah, krstilnici, Tartinijevi hiši in Gledališču Tartini v Piranu ter nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu obiskovalci tako spoznavajo tudi bogato kulturno dediščino kraja. In nič hudega, če vam obisk razstave še ni uspel. Zaradi velikega zanimanja so se organizatorji namreč odločili, da je ne bodo zaprli 30. junija, kot so načrtovali, temveč bo v Piranu gostovala še vse poletje ter se poslovila šele v prvih dneh jeseni, 26. septembra.

Koprski škof Jurij Bizjak je ob koncu predstave dejal: “Ne žalujte, ker ste jih izgubili, temveč se veselite, ker ste jih imeli.”

Četudi kdaj ne zdržite in priznate premoč solzam. Nič hudega. Solze so biseri, ki jih ustvarja srce, da bi se laže spopadli s trpljenjem.

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: