16. november 2022 | #PIRAN

Zgodbe in legende o Piranu v novi preobleki

Barbara Habič in Slavko Pregl na predstavitvi knjige v piranski knjižnici, foto: Mestna knjižnica Piran

Nekoč sta se po piranskih ulicah sprehajala zaljubljenca, ki sta si poleg goreče ljubezni drug do drugega delila tudi gorečo ljubezen do tega starodavnega obmorskega mesteca. Prvič sta bila tu skupaj. Prvič sta po neskončnem labirintu, ki ju je skoraj na vsakem koraku presenetil s kakšnim skrivnostnim kotičkom, hodila z roko v roki.

Ko sta prispela do Prvomajskega trga, jima je pristopila ženica z vražje črnimi lasmi in jima rekla: ‘Pokažita mi dlan, pa vama razkrijem, kaj vaju čaka v prihodnosti.’

Na Barbarino presenečenje je Slavko v hipu iztegnil roko in ženici ponudil svojo dlan, a prav tako hitro je razumela, da je njegova nenadna navdušenost nad prerokovanjem najbrž le posledica hudomušnih misli o sublimnosti moči človeške domišljije, na krilih katere si nekateri domišljajo, da vidijo v prihodnost.

‘Vidim vas na nekem balkonu, zadovoljno se nasmihate, ko pogledujete proti obzorju, kjer se v eno združujeta morje in nebo. Prav tu v Piranu ste,’ je bilo slišati izpod kupa črnih las.

Slavko se je iskreno nasmehnil, se obrnil proti Barbari in rekel: ‘Vidiš, ko bom velik, bom imel balkon v Piranu.’

Če je legenda o Barbari Habič in Slavku Preglu resnična, ni znano, a če bi bila, bi danes vedeli, da so se napovedi ženice uresničile. Slavko Pregl je res postal velik in svoj čas pogosto preživlja v Piranu in da, čisto lahko se zgodi, da svoje ude zlekne v naslanjač na balkonu nad morjem. In tam je morda v sozvočju z Barbaro ustvaril vsaj kakšno od sedmih zgodb, legend o Piranu, ki so veliko bolj hudomušne, dovršene in ušesom prijazne, kot je bila ta.

Večkrat nagrajeni mladinski pisatelj in prav tako mladinska pisateljica sta združila svoje ustvarjalne zamisli, vpoklicala ilustratorja Bojana Jurca, ki jih je prelil v izvirne ilustracije, nato pa še dolgoletnega varuha najbolj dragocenih mestnih zakladov, župnika Zorka Bajca, ki je napisal spremno besedo, in nastala je knjiga, ki je že ponarodelim legendam o Piranu vdihnila povsem drugačno življenje.

Knjiga Piran: Zgodbe in legende, foto: FB

Knjigo Piran: zgodbe in legende in njuna avtorja so gostili v piranski mestni knjižnici v sklopu praznovanja letošnjega občinskega praznika, kar bi lahko pomenilo, da so ju posvetili v domačina. Piran je bil že od nekdaj zatočišče popotnikom z vseh koncev sveta, in kljub občasni negostoljubnosti nekaterih prebivalcev, ki jim njihovi nestalni prebivalci, t. i. vikendaši močno motijo miren spanec, sta si zakonca Pregl gotovo priborila prostor v njihovih srcih.

Sedem zgodb, ki sta jih Barbara Habič in Slavko Pregl oblekla v svoje besede, slednjim pa vdihnila svoj plesni korak, je svojevrsten preplet ženskega in moškega slavospeva morju, kamnom, skritim in vsem na očeh kotičkom, ki vsak po svoje pripovedujejo o preteklosti, zmagah in porazih, veselju in žalosti, življenju in smrti. Za velike in male bralce.

‘Knjiga je namenjena vsem oziroma otrokom od devetega do 99 leta. Če bi jo rad bral kdo, ki je mlajši, mu to na licu mesta dovolim, če pa bi jo rad bral kdo, starejši od 99 let, bo dobil pisno dovoljenje za branje,’ je hudomušno dejal Slavko Pregl.

Kot je dejala Barbara Habič, sta se pisanja knjige lotila zelo resno, kar pomeni, da sta se neumorno prebijala skozi gradivo o Piranu, iz katerega sta izluščila zanimive podrobnosti, jih nato prepletla v stare dobre legende, ki so tako zadihale v drugačnem, na trenutke skorajda poetičnem, spet drugič nagajivem in kdaj pa kdaj tudi posmehljivem vzdušju. Kot je izpostavil Pregl, sta se pri zgodbah izogibala šolskemu podajanju zgodovine.

‘Moje vodilo pri pisanju je bilo to, da smisel legende ni v podatkih, ampak sporočilu. V najini knjigi tako ni številk, letnic, kvadratur in podobnega. Zgodbo sem želel povedati na čim manj dolgočasen način,’ je dejal.

Zgodbe so med seboj prišite z veznim besedilom, nastalim izpod prstov ženskega dela pisateljskega dueta, ki je za razliko od prvih malo bolj poučne narave.

‘Zamislila sem si, da se splošno besedilo, ki ponudi še malo več vpogleda v zgodovino, dogajanje tega mesta, prelije v legendo in potem spet nadaljuje v naslednjo,’ je pojasnila Barbara Habič.

Po njenih besedah so v tem besedilu zbrani podatki, ki niso legende, a ker so se jima zdeli tako zanimivi, sta se odločila, da jih na tak način vključita v knjigo. To so podatki o pridelavi soli, pa o jokajoči ikoni z madono, ki je doživela tako žalostno usodo, ali pa kakšna hudomušna pripomba o vraževerju naših prednikov.

‘Ko je v solinah sredi 16. stoletja nasedel tisti grozen kit, so ljudje verjeli, da prihodi takih pošasti napovedujejo slabe stvari. Nedolgo zatem je v Piranu izbruhnila strahovita kuga, ki je pomorila tretjino prebivalstva. Temu sicer lahko rečemo vraževerje, a danes se nam dogaja podobno. K nam prihajajo eksotične, nenavadne živali in napovedujejo klimatske spremembe, ki smo jih ljudje sami povzročili in nam metanje soli čez levo ramo ne pomaga več prav veliko,’ je mladinska pisateljica potegnila vzporednico med nekoč in danes.

Knjigi je na koncu dodan informativni kotiček, ki bralca pospremi do vseh hramov, ki hranijo dragocene podatke, s pomočjo katerih je nastalo sedem zgodb, in kjer lahko vsakdo najde o Piranu nekaj, česar še ne ve. Tudi če živi tu petdeset let, je zatrdila Barbara Habič, ki je srečanje v knjižnici zaključila z besedami o tem, kako bi bilo domišljavo reči, da je knjiga darilo Piranu, a zanimanje tako za izvirno slovensko, kot tudi italijansko različico govori v prid temu, da so njeni pomisleki popolnoma odveč.

In kot je ob tem izpostavil gospod mladinski pisatelj z veliko začetnico, ‘Piran je čudovito mesto in lepo bi bilo, ko bi se meščani tega zavedali in po svojih močeh pomagali, da bi bil prijeten za življenje tako njim kot tistim, ki prihajajo samo na obisk.’

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: