27. julij 2021 | #DEDIŠČINA
Večerja ob sončnem zahodu sredi čarobnih Sečoveljskih solin
Sončni zahod v solinah, foto: Nataša Fajon
Polenta je poceni in za pripravo nezahtevna jed, zato ni čudno, da se je pogosto znašla tudi na krožnikih nekdanjih solinarjev, ki so v nekih drugih časih poletje posvetili pobiranju soli. Včasih so ji slabšalno nadeli ime kmečka jed, danes pa jo postrežejo tudi v najboljših restavracijah. Obiskovalci drugega srečanja v sklopu projekta Solinarska kulinarika, ki je potekalo v sredo, 21. julija 2021, pa so lahko polento okušali kar v restavraciji na prostem, natančneje v restavraciji sredi čarobnih piranskih solin, ki nosijo naziv Fontanigge.
Projekt Solinarska kulinarika poteka že drugo leto kot plod sodelovanja Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Piran, Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran, Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Župnije Sečovlje, upravljavca Krajinskega parka Sečoveljske soline in Pokrajinskega arhiva Koper. Z njim želijo prispevati k spoznavanju, vrednotenju, varovanju in ohranjanju še vedno žive, a tudi vse bolj ogrožene in izginjajoče, solinarske dediščine. Soline so se namreč v preteklosti, ko so močno zaznamovale vsakdan prebivalcev Istre, razprostirale ob celotni slovenski obali, veliko več kot danes, ko so njihovo osrednjo vlogo pridobivanja soli nadomestili s turistično točko, s katero skušajo (mnogi so mnenja, da premalo) ohraniti žive vsaj spomine, če že sol pridelujejo le še na enem, novejšem, manjšem delu solin.
Tudi zato so solinarska kulinarična srečanja posebna, saj nas vodijo korak, dva dlje, tja, kjer se med slovenskim in hrvaškim mejnim prehodom začne pot do starejših, večjih solin, ki ležijo ob reki Dragonji in segajo vse do njenega izliva v morje. Fontanigge niso tako obiskane in opevane kot njihova mlajša sestra Lera, čeprav obiskovalcu nudijo vsaj toliko, če ne več edinstvenih prizorov. Tisti, ki so ta dragulj že odkrili, navdušeno pripovedujejo o številnih pticah, ki so jih srečali med sprehodom ob kanalih, širnih travnikih slanuš in ruševinah solinarskih hišk, ki celotni kulisi dajejo poseben pridih starodavnih časov.
Če k tem prizorom dodamo še značilne jedi, ki so jih nekdaj pripravljale solinarske družine, zdaj pa jih lahko okušamo v družbi sonca, ki se, preden se potopi v spanec, še zadnjič tisti dan zazre v svoj odsev v enem izmed solinskih bazenov, se zbliževanje sedanjosti s preteklostjo spremeni v pravo nostalgično doživetje.

Priprava polente sredi solin, foto: Nataša Fajon
Okušanje jedi, ki so jih nekdaj pripravljali v solinah
Potem ko so na prvem srečanju obiskovalcem prikazali, kako so nekdaj v solinah pripravljali kruh, je na drugem srečanju vlogo glavne jedi prevzela polenta. Te sicer niso pripravili povsem tako, kot so to počeli v preteklosti, smo se pa zato seznanili z različnimi posodami, v katerih so jo na odprtem ognjišču kuhale mame, none in pranone vseh prostovoljk, ki so starinske ‘caliere’ prinesle na ogled. Medtem ko so si eni ogledovali molčeče pripovedovalke zgodovine, so se drugi udeležili vodenega ogleda Muzeja solinarstva, otroci pa so lahko sprostili svojo domišljijo v likovni delavnici.
Predsednik Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Andrea Bartole je izrazil zadovoljstvo nad tokratno udeležbo, ob tem pa poudaril, da je treba bogato dediščino solin in širšega prostora približati še večjemu številu ljudi.
Medtem ko je gospa Anita kuhala polento, sta Giorgina Rebol in Norma Zudich predstavili njeno pripravo v obeh jezikih. Giorgina je ob tem izpostavila, da so v Piranu polento jedli skoraj vsak dan, saj je bilo tu veliko ribičev, pa tudi tisti, ki to niso bili, so redno odhajali na ribolov, zato so bile sveže ribe stalnica piranske kuhinje, polenta in ribe pa se na krožniku zelo dobro razumejo.

Včasih so polento kuhali v t.i. calierah. Foto: Nataša Fajon
Ženska veslaška skupina Voga Veneta
Med čakanjem na večerjo smo v eni izmed obnovljenih solinarskih hišic prisluhnili predstavitvi knjižice Ženska veslaška skupina v Piranu oživlja tradicionalni beneški način veslanja, v kateri avtorica Amalia Petronio pripoveduje zgodbo o ženskah, ki so sprejele zahteven izziv, osvojile veščine veslanja stoje in s svojim topom (barko) priplule vse do Benetk ter tako ustvarile trden navtični vozel iz piranskih korenin, ki segajo vse do beneškega kanala.
Žensko veslaško skupino Voga veneta, ki je lani praznovala peto obletnico delovanja, tvorijo tako predstavnice italijanske manjšine kot večinskega prebivalstva. Poleg veslanja skupina torej oživlja tudi povezovanje dveh narodov in kultur, ki na tem prostoru sobivata že od nekdaj.

Amalia Petronio s svojo knjižico, foto: Nataša Fajon
Amalia Petronio, ki je beneško veslanje znova pripeljala v Piran, je svojo aktivnost v piranski italijanski skupnosti posvetila projektom, povezanih z morjem. To ji je namreč od nekdaj nudilo občutek svobode. Kot se za ljubiteljico morja spodobi, je začela s pobudami za preprečevanje njegovega onesnaževanja, te pa so jo pripeljale najprej do lesa, lesenih, starodavnih bark in na koncu do veslanja v tradicionalnem lesenem plovilu – topu.
Kot je izpostavila v pogovoru z Nives Zudich Antonič, je med svojim spoznavanjem s pomorsko tradicijo odkrila, da so prav piranske soline spodbudile uporabo lesenih bark z ravnim dnom. Po solinskih kanalih so namreč pluli počasi, največkrat z vesli, pobirali sol od hiške do hiške in jo dostavljali v skladišče ali druge kraje. Podobno je bilo s sadjem in zelenjavo, ki pa so jo navadno prevažale ženske. Tudi one so namreč bile vešče veslanja. Zgodovinski viri celo poročajo o regatah, na katerih so sodelovale. In 8. marca 2015 si je osem Pirančank na povabilo beneškega pomorskega arhitekta Uga Pizzarella, ogledalo regato v Benetkah, na kateri je sodelovala tudi povsem ženska ekipa. Zamisel o ženski veslaški skupini v Piranu je bila rojena. Vse ostalo je zgodovina, bi lahko rekli.
Čarobne stare piranske soline, foto: Nataša Fajon
O vsem tem lahko prebiramo v Amalijini knjižici, seveda pa v njej najdemo tudi kopico zgodb, saj so veslačice na svoji poti doživele veliko edinstvenih dogodivščin. Med njimi si je posebno mesto zagotovilo veslanje od Pirana do Benetk, kjer so se udeležile tamkajšnje regate starodobnih bark, tiste torej, ki je bila ’krivec’, da so se veslanja lotile tudi same.
V avgustu bodo v sklopu projekta Solinarska kulinarika predstavili in pripravili najprej mineštro, ob prazniku sv. Jerneja pa še tradicionalne praznične sladice, konec septembra, ko potekajo Dnevi evropske kulturne dediščine, ki so letos posvečeni prav gastronomiji, pa bodo ob zaključku projekta predstavili še recepte, povezane z delom in življenjem v solinah.