6. februar 2023 | #LJUDJE

Slobodan Simič – Sime: Piran potrebuje 2000-3000 novih stalnih prebivalcev

Slobodan Simič – Sime, foto: Nataša Fajon

Slobodana Simiča, ki mu vsi, ki ga poznamo, rečemo Sime, ni treba posebej predstavljati. Je namreč eden tistih Pirančanov, ki bi si ga zares težko predstavljali kje drugje kot v Piranu. Kamorkoli gre in karkoli že počne, mu ostaja zvest od glave do pete. S svojim mestom, plovili, Istro se ukvarja že tako dolgo, da je nedvomno že dosegel polno delovno dobo, za svojo vztrajnost pri širjenju znanja o pomenu pomorske dediščine in obmorske tradicije pa bi si zagotovo zaslužil kakšno posebno pokojnino. Pod okriljem zavoda Mediteranum je namreč izpeljal številne odmevne projekte, zasnoval kar nekaj muzejev, vedno bil na voljo za predloge in nasvete pri pomembnih projektih in se ne nazadnje neutrudno postavljal po robu neustreznim posegom v prostor. Sime je nekakšna stalnica dogajanja v Piranu. Srečati ga je mogoče povsod, kjer se dogaja kaj zanimivega, sploh če so v igri morje, morska tradicija, dobra žlahtna kapljica … Tako je glavni krivec za to, da smo na solinarskem prazniku prisostvovali boju Pirančanov proti ostalemu svetu v vlečenju vrvi, pa za to, da so vsako leto med valove pospremili na tradicionalen način obnovljeno piransko batano, da smo lahko gledali in poslušali zagrete igralce more med hkratnim polaganjem prstov na s črticami porisan sod in zelo glasnim klicanjem »šei, oto, šete …« in še bi lahko naštevali. A prepustimo besedo kar gospodu Piranežu za vse večne čase.

Za tisto peščico, ki morda še ne ve, ali tiste, ki so že pozabili, nekaj osnovnih podatkov o tebi. Tistih, ki jih navadno prebiramo v predstavitvah znanih ljudi (hec).

Rojen sem v Somborju v Vojvodini, 27. aprila 1955, kjer sem preživel okroglih deset mesecev, saj smo se nato preselili v Pulo, dva meseca kasneje pa v Piran, kjer sem shodil, ga vzljubil in postal njegov zvest meščan za vedno.

Tu sem končal osnovno in srednjo pomorsko šolo, nato sem odšel v Ljubljano študirat informatiko, se po študiju zaposlil v Iskri Telematiki in bil odtlej nenehno v razvojih, raziskavah in na vodstvenih mestih. V tem, strokovno gledano izjemno bogatem obdobju, saj je velika korporacija Iskra nadvse podpirala znanje in inženirski kader, sem vrsto let tudi predaval, raziskoval, pisal itd.

Ravno v Iskri sem se na prvi pogled zaljubil v Ireno, s katero sva še sedaj skupaj in s katero imava sina Jana, ki je bil vedno bolj umirjene sorte in verjetno od tu njegovo zanimanje za polže in školjke. Danes je vrhunski malakolog in glavni krivec za nastanek znamenitega muzeja školjk v Piranu.

Že v času službe v Iskri sem “sedel na dveh stolih”, saj sem veliko projektov izvajal tudi v Piranu, kjer zadnji desetletji vodim znan zavod Mediteranum.

Sime je na solinarskem prazniku vedno poskrbel za zabavo. Foto: Nataša Fajon

Ob tem si velik ljubitelj knjig, dediščine … Koliko knjig si napisal?

Ja, knjige imam nadvse rad, ne vem pa, koliko sem jih napisal. Kakšnih 20, 30 verjetno. Tudi nad 100 člankov in še mnogo drugega. Moja najboljša značilnost je namreč izredna zvedavost in motivacija za ustvarjanje. Daleč najbolj se zabavam, ko kaj raziskujem. Ko sem bil mlajši, je bila to informatika in računalniške komunikacije, a tudi Piran, Istra, tradicionalna plovila itd., s čimer se poglobljeno pečam še sedaj. Jaz bi namreč kar naprej nekaj študiral in raziskoval. Dediščina je le ena od mojih ljubezni. Mednje lahko dodam tudi modelarstvo. Ker sem tudi natančen in imam “prstne” spretnosti, sem nekoč rad izdeloval različne elektronske naprave ter ladijske makete, ki jih gradim še danes. In v moji malhi ustvarjalnosti bi se našlo še marsikaj.

Preden se dotaknemo tvojega Pirana, nam povej še, kako gledaš na svet okoli sebe.

Zame je svet predvsem lep in ponuja obilje zadovoljstva. Sem pozitivist, ki živi v raju. Ne vem, zakaj mnogi že navsezgodaj zjutraj berejo kroniko, pljuvajo in sovražijo vse okoli sebe in so srečni, ko si pokvarijo dan. Svoj smisel bivanja na tem planetu vidim pač v lepši luči. Ali če povem na drug način. Nekoč je spermij, iz katerega sem kasneje nastal, med milijoni ostalih zadel bingo in jaz se pojavim na tem planetu. Med milijoni! In naj sedaj ta izjemen, neponovljiv zadetek zapravim za jamranje, pljuvanje, kreganje za oslovsko senco, sovraštvo … Halo! Svet nudi 90 odstotkov lepega in 10 odstotkov grdega.. Posameznik pa se na podlagi svojega karakterja odloči, v katero smer bo zavil.

No, in sedaj smo pri Piranu. Veljaš za enega najboljših poznavalcev tega mesta in njegove okolice iz različnih zornih kotov, tudi “političnega”, čeprav se kljub želji mnogih domačinov vanj ne vključuješ aktivno.

No, Piran mi pomeni, tako kot še nekaj drugih vsebin, izjemen izziv. Poskušam razumeti njegovo bistvo in trajne vrednote. To pa zahteva obsežno in raznoliko poznavanje vsega, kar je z njim povezano. Tudi težav.

In ker mesta ne tvorijo zgolj stavbe, temveč tudi meščani, imamo odličen vir težav. Staro, zaščiteno srednjeveško mesto v katerem je treba živeti po načelih 21. stoletja. Kaj se da, česa ne, kaj je prav za mesto, kaj za meščane, katera smer razvoja je ustrezna, katera ne itd. so vprašanja, ki me nadvse zanimajo in katerim se že lep čas posvečam. In ja, mislim, da ga zato že solidno poznam.

Seveda vsa desetletja tudi podrobno spremljam “politično” dogajanje, a ker je politika umetnost ’mutenja’ in prepričevanja, in torej ni stroka, sam pa se v stroki počutim najbolje, me v “politiki” oko ne vidi, a obstajajo tudi drugi organi zaznavanja.

Sime si od nekdaj prizadeva, da bi ljudje spoznali kulturno dediščino Pirana. Foto: Nataša Fajon

Velikokrat si se za Piran izpostavljal, upiral raznim neustreznim posegom, ozaveščal, postavljal razstave, objavljal kritične prispevke, organiziral “domoznanske četrtke”, celo drobno publikacijo “Želim živeti v Piranu” si izdal in financiral distribucijo v sleherno gospodinjstvo. Se je vse to izplačalo?

Seveda se je izplačalo! Tu ne gre za ekonomijo, temveč za medsebojno ljubezen. In ko govorimo o iskreni ljubezni, se izplača popolnoma vse, kar jo krepi. Kot meščan tega mesta, na katerega sem nadvse ponosen, ki mi je osmislilo in omogočilo čudovito otroštvo, odraščanje, življenje, sem mu dolžan stati ob strani, ko zaradi teh ali onih razlogov potrebuje pomoč. Da bi mu jo lahko nudil, pa sem ga moral dodobra spoznati. Njegovo zgodovino, dušo, značilnosti, meščane in še mnogo drugega. Ozaveščeni meščani v dovolj velikem številu so najpomembnejša in najstrokovnejša skupina za ohranjanje mesta v dobri kondiciji. Mnogi mislijo, da so za to na prvem mestu odgovorne občinske službe, spomeniška varstva itd. Napaka! Vse te inštitucije so na drugem mestu! Ko pa je meščanov, in s tem tudi ozaveščenih, premalo, dobimo današnji Piran z vsemi znanimi težavami. Zato bom z dosedanjim delom nadaljeval. Preprost stisk rok in kratek “bravo Sime” someščanov so mi neustavljiva motivacija. Tudi ta prispevek je del “nadaljevanja”.

Omenila si Domoznanske četrtke, ki smo jih leta organizirali in na katerih smo obdelovali težave mesta in sobivanja v njem iz različnih zornih kotov. To so bile izjemne okrogle mize z veliko prisotnimi, ki so neprecenljivo prispevale k razumevanju mesta in bivanja v njem. Na te četrtke so prihajali tudi iz Kopra, Izole in drugih istrskih mest. Danes bi takšna srečanja morala prevzeti in jih organizirati (ali dati nekomu koncesijo) občina, če želi pravilno doumeti prostor, ki mu služi.

Kar bom sedaj izjavil, bo nadvse domišljavo, a tudi to sodi v zakladnico karakternih značilnosti obmorskih ljudi. Prepričan sem namreč, da sem s svojim delom marsikdaj in marsikomu pokazal pot ali povzročil, da se je zamislil. Seveda sem jaz le delček, tu so tudi iniciative in Pirančani, ki imajo še večja jajca od mene in se že postavljajo uspešno po robu raznim nerazgledanim klikam, ki menijo, da lahko z vplivom, zvezami, kapitalom ali čimerkoli že počnejo vse, vključno s škodo mestu. Takim dam kapo dol in jih želim spodbujati k nadaljevanju te kritičnosti in postavljanja po robu vsakomur, ki mestu poskuša vzeti še tako majhen delček njegove avtentičnosti, ga z napačnim razumevanjem in projekti prazniti ali ga oškodovati za karkoli drugega.

Sime kot solinar, foto: Nataša Fajon

Sedaj pa konkretno, kaj so po tvoje najnujnejši projekti za našo obalo in sam Piran? Kam z avtomobili, ki so največja težava Pirana?

Že večkrat sem povedal, da so za Piran veliko manjši problemi tisti, ki se vidijo, kakor tisti ključni, ki se jih ne. Vsi upravljavci se raje ukvarjajo s tistim, kar se vidi in o čemer ljudje govorijo, kakor z resničnimi, sistemskimi težavami, ki terjajo veliko več kot zgolj oko .. In daleč od tega, da so ključen problem Pirana avtomobili. Problem so postali zaradi pred desetletji napačno zastavljenega projekta in nesposobnosti občinske uprave, da to sprevidi in spremeni. In tako se mesto še naprej prazni.

Preredko deluje gledališče, odhajajo mesnice, banke, za mesto nujne trgovine in odšlo bo še marsikaj, kar je za resno mesto pomembno. Če je namreč trg, torej število stalnih meščanov, premajhen, potem se seveda v takem mestu ne izplača delovati ali pa se izplača le nekaj sezonskih mesecev in podjetja odhajajo. Ne mesarji, ne banke, ne serviserji, ne zavarovalnice niso pri tem nič krive, pač pa je krivo dejstvo, da nekoč majhno velemesto Piran, ki je imelo vse, ne premore več dovolj velike populacije, trga, ki bi lahko pokril stroške poslovanja. Krivo je torej izključno napačno razumevanje mesta in posledično projekti, ki ga že desetletja praznijo. In dokler tega ne bomo razumeli, bomo mnenja, da se da odhajanje podjetnikov in vse ostale težave sanirati sedaj s temi, drugič z drugimi občinskimi regulativami in subvencijami.

Ko sem še poslušal Le catene in Perpetuum mobile, je imel Piran več kot 6000 stalnih prebivalcev in subvencij za manjkajočo ponudbo v mestu nismo potrebovali, danes pa nas je ostalo manj kot tisoč. V tej številki je, žal, tudi veliko starejših ter socialno šibkejših.

Če želimo Piranu vrniti mestni ugled, je najprej treba vanj pritegniti kakšnih dva do tri tisoč novih in stalnih, po možnosti mlajših in/ali dobro stoječih meščanov. Z vsem spoštovanjem do starejših in revnejših, a oni niso temelj razvoja. Da bi kdo sploh hotel stalno živeti v Piranu, pa ga je treba spremeniti v razvojno perspektivno mesto.

Lahko Piran res pritegne mlade, da si ga izberejo za dom? Kako?

Na hitro pridobljeni podatki kažejo, da to sploh ni tako zahtevno. Piran ima veliko parametrov, ki so za tak projekt ugodni. Seveda pa je nujno krepko redizajnirati kar nekaj zgrešenih projektov (vključno s projekti mobilnosti in prometa), ki onemogočajo normalen razvoj in življenje mesta. Naj povem primer … Če bi “zarampali” Portorož in Portorožanom rekli, da imajo svoje parkirišče dva km stran, na Fornačah in pri marini v Luciji, bi tudi Portorož doživel usodo Pirana. Odstranitev avtomobilov iz mesta je seveda zaželena, a le če se izvede tako, da ne prežene prebivalcev, mestotvornih inštitucij, podjetnikov, mladih itd.

Med ključne parametre perspektivnosti sodi možnost zaposlovanja in napredovanja (kariera). Piran, seveda, ne more več gostiti neke hrupne ali težje industrije. Idealen pa je za butične programerske hiše, razne razvojne, znanstvene in kulturne vsebine in še za marsikaj. V tej smeri lahko mesto in občina naredita ogromno, in to v kratkem času.

Tu je tudi projekt plačljivega obiska mesta. Seveda bi bilo treba pred tem marsikaj postoriti. Lahko bi naštel še vsaj 5,6 projektov, ki so za Piran pomembnejši od vsakega betona, rušenja ali gradnje, a za to bo še čas.

Ko govorimo o vseh projektih v mestu, pa mora tisto najbolj sveto – avtentičnost zunanje podobe in življenje mesta v sobivanju z morjem (ohranjanje mediteranske kulture, ki se izgublja) – ostati temelj vsega . Če se te temelje poruši, začne Piran postajati mesto kot vsako drugo in sčasoma nezanimivo in nepomembno. Dokler ohranja ti prvini, je zanimivo za marsikaj in tudi za ogled, turizem. Iz tega in iz zgodovinskega ozadja mesta pa zlahka ugotovimo, da Piran nikoli v svoji tisoč in večletni zgodovini ni bil spalno naselje, vedno je bil hrupen in vedno je v njem delovalo vse polno gostiln (nekaj dni preživetih v arhivu vse pove!). Tisti, ki si je izbral Piran, da bo v njem penzioniral, počival, užival v miru in tišini, je zgrešil mesto bivanja. In to bi moralo biti jasno slehernemu domačinu in občinarju. Zahtevati, da najbolj turistično mesto v državi poleti ob 11. uri zvečer zaspi, je navadna traparija.

Razvoj vedno pomeni favorizranje tega na račun onega. In če nimamo strokovnih temeljev ali strateške usmeritve, torej ustrezne, strokovne podlage, na kateri udejanjamo osnovni razvoj mesta (šele nato sledita OPN, OPPN itd.), potem seveda slalomiramo med različnimi interesi in kaj kmalu lahko pristanemo “v riti”, s kupom težav.

Sime je tak, kot je, tudi zahvaljujoč življenjski sopotnici Ireni. Foto: Nataša Fajon

Praviš, da je mediteranska kultura ogrožena?

No, v dolgotrajnih procesih globalizacije, torej standardizacije vrednot in življenjskega sloga, so v bistvu ogrožene vse “drugačne” ali stare kulture. Osebno mi je mediteranska, ali kultura sobivanja z morjem, ena najpomembnejših, ker ostaja bližje človeku in naravi , kakor trenutnim vrednotam in materialističnim prepričanjem. To je kultura, ki še ni postala suženj časa v duhu krilatice “čas je denar” in še ohranja emocije, empatijo, pozitivnost.

Mediteranci zlahka zapravimo cel dopoldan za dve sipi in eno menulo. Vmes valovom zažvižgamo kakšno mornarsko, čez dan poskrbimo za barko, da bi se zvečer, v betuli, ob vinu, glasno hvalili prijateljem, kakšne “komade” smo ujeli, in se vmes “praznili” v briškuli, mori in podobnih družbenih igrah. Družba in gostilne so namreč za Mediterance skoraj pomembnejše od Cankarjevega doma. Tudi individualizem v tej kulturi še nima domovinske pravice. Pretiravanje je ravno tako naša značilnost. Ne le velikost ujetih rib, tudi število osvojenih lepotic in mnogo drugega je treba pri nas vzeti z rezervo. In to je le nekaj drobnih značilnosti te kulture, zaradi katerih se mi zdi izjemno pomembna in sem celo predlagal, da bi jo zaščitili kot kulturno dediščino, saj ta slog bivanja izginja.

Najpomembnejše pri tem pa je obalna mesta obrniti nazaj k morju, ne pa, da se s krčenjem naravne obale, odstranjevanjem ribiških mrež, dvigal, ki so domačinom služila za vzdrževanje malih bark, in podobnim, režejo vezi med našimi obmorskimi mesti in morjem. Odnos do morja je potrebno temeljito popraviti, na vseh ravneh! Velikokrat poslušam o uspehu te ali one firme, ki je zahvaljujoč morju povečala številke na svojih računih. Kje pa lahko vidim njihove račune, ki kažejo, koliko so vložili v zdravje in zadovoljstvo morja? To, da je nekje napisano, da je Slovenija pomorska država, še ne pomeni, da smo ga ponotranjili in povečali skrb zanj. Večinoma se ga Slovenci spomnijo od junija do avgusta, a to je daleč od biti pomorska država. Na tem področju bo potrebno še veliko naporov.

S čim vse nas boš še v bližnji prihodnosti razveselil? Zagotovo je na poti kar nekaj projektov.

Dokler mi bo zdravje služilo in možgani ne bodo šli po svoje, bom nekaj ustvarjal. Tak pač sem. Tako bo v sklopu slovenskega dneva pomorstva, 6. marca 2023, končno izšla monografija Solinska plovila, proti koncu leta pa knjiga o zgodovini in pomenu diskotek na naši obali. Naslednje leto bo končana pop rock enciklopedija naše obale in odprta razstava o tej naši pomembni glasbeni zgodovini. Ker imata celotna obala in Koper kot mesto izjemno pop-rock zgodovino, bom poskušal s koprsko občino najti pot do muzejske postavitve nekje v zaledju. Ravno tako bom predlagal postavitev bronaste plastike Kameleonov v naravni velikosti (v elementu) nekje na koprski promenadi. Kameleoni so namreč skozi mnoge generacije daleč najbolj prepoznavna in pomembna “blagovna znamka”. Utemeljitve so že pripravljene. Tu je tudi želja po veliki razširitvi že prepoznavnega, a premajhnega Muzeja školjk v Piranu. Imamo namreč vse potrebno, za nekajkratno razširitev muzeja in postavitev enega najboljših malakoloških poučnih centrov daleč naokoli. Tu potrebujemo podporo Občine Piran. Resnejši pristop občine potrebujemo tudi pri postavitvi muzeja turizma, za katerega je zbrana že večina eksponatov. Potem je tu nenavadna knjiga o življenju v Piranu med letoma 1950 in 1980, ki nastaja že dooooolgo in upam, da gre proti koncu. Po moje so to najbolj barvita leta v zgodovini mesta. Letos bo nastala tudi nova maketa za edinstveno Galerijo maket tradicionalnih plovil v Piranu. Verjetno bomo zgradili še kakšno pravo leseno plovilo in … Ja, s prijateljem Vinkom bova najbrž spet najmočnejši par v mori v Piranu. Madona, pa do kdaj mislim jaz živeti? (smeh) Bom za zdaj kar tukaj končal.

Imaš kakšno sporočilo za konec?

Make love not war!

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: