10. februar 2021 | #MORJE

Savina Gorišek: Na jadrnici sem preživela najlepši del življenja

Savina in Mirko v piranskem mandraču, foto: Nataša Fajon

Po morju je hrepenela od nekdaj. Kot deklica si je želela teto iz Amerike, ki bi ji zapustila vilo ob morju. Tete iz Amerike ji življenje ni namenilo, prav tako ni postala lastnica elitne nepremičnine na obali, a kdor čaka, dočaka, in tudi ona je končno prišla na vrsto za tiste posebne darove, za katere nikoli točno ne vemo, kako so se znašli na naši poti. Savini Gorišek se je čakanje do druge polovice življenjske poti zelo obrestovalo, saj je namesto v vili ob morju pristala v objemu postavnega kapitana na barki, na morju. In skupaj sta živela do konca njegovih dni, njuno bivanje pa je bilo razpeto med kopnim in morjem. Savinin princ, ali kot sama pravi, življenjski učitelj, je bil jadralska legenda, Dalmatinec iz Šibenika, Mirko Bogić, ki je leta 1949 v Ljubljani ustanovil prvi jadralni klub v državi in o katerem se je govorilo, da je naučil jadrati vsaj polovico Slovenije. Tudi Savina je bila njegova učenka, ki pa ni osvojila samo vsega znanja, ki ga je z njo radodarno delil, temveč tudi njegovo srce. Ob njuni barki v piranskem mandraču so se vedno ustavljali radovedneži in z občudujočimi pogledi opazovali, kako sta odjadrala proti obzorju, domačini pa so ju redno srečevali, ko sta se odpravljala na ogled sončnega zatona. Savina in Mirko sta skupaj jadrala 46 let, polovico njenega življenja, nazadnje sta na romantični izlet iz Pirana izplula decembra 2015, ko je Mirko dopolnil 99 let. Žal je leto kasneje, nekaj dni po praznovanju stotega rojstnega dneva, za vedno zaspal. Zgodba Mirka in Savine je zgodba o ljubezni do morja in jadranja in je zgodba o predanosti v dobrem in slabem. Mirko je rad izpostavljal, da je bila Savina boljša mornarka kot marsikateri moški. Predvsem pa je bila tista, brez katere tudi on ne bi bil Mirko Bogić, ki smo ga poznali.Po Mirkovi smrti se je Savina vrnila v rodno Ilirsko Bistrico, a še vedno rada obišče Piran, njenega obiska pa so veseli mnogi, ki se jim je zapisala v srce zaradi svoje ljubeznivosti, prijaznosti in neizmerne skromnosti, ki vejejo tudi iz njenih odgovorov.

Rodili ste se, ko so na Primorskem vladali zahodni sosedje. Kakšno je bilo življenje pod Italijo?

Rodila sem se v Ilirski Bistrici, v času italijanske oblasti, ki jo je mama občutila že ob mojem krstu. Namenila mi je slovansko ime Jelisava, ki pa so ga prepovedali. Zato se je odločila za njegov zadnji del in tako sem postala Savina. To ime sem nosila s ponosom. V času mature sem svoje ime našla tudi v časopisu, kjer sem prebrala novico o prvi ženski pomorski oficirki Savini Kaluža, ampak to je že druga zgodba …

Moje otroštvo je bilo italijanska dresura: italijanski vrtec, italijanska kolonija poleti in osem let italijanske šole. Šolanje v samostanu je bilo dobro, ampak po domače se ni smelo govoriti. Zaradi ene slovenske besede, ki mi je ušla med poukom, sem presedela kazen v razredu do noči. Naše nune so se navidezno držale discipline, v klavzuri (samostanski prostori z omejenim dostopom) pa skrivale partizane. Kasneje, ko sem že bila na ljubljanskem učiteljišču, me je zelo zabolela pripomba razrednika, ki mi je očital: »Kakšna Slovenka pa si, da ne znaš slovenskih ljudskih pesmi?« Zelo hitro sem se zato naučila celotne pesmarice narodnih in vse partizanske pesmi.

Dvanajst let ste imeli, ko se je začela druga svetovna vojna. Se kaj spominjate, kako ste jo preživeli?

Strah je bil med vojno za vse Bistričane večji od lakote, ki se je začela z napadom Italijanske vojske na Abesinijo (Etiopijo). Hrano smo dobivali na karte in bila je dokaj pičla. Samo enkrat so ponudili mleto meso v neomejenih količinah. Mama ga je kupila, ko pa ga je skuhala, so na površje priplavali debeli črvi in vse skupaj je strašno smrdelo. Kasneje je mama iz tega naredila milo. Z njim sem se umivala brez težav. Verjetno zato, ker imam tako debelo kožo. Okoliški kmetje so si v tistem času pridelali dovolj hrane. Z mamo sva hodili plet na bližnjo krompirjevo njivo, za lon (plačilo) pa sva dobili kozarec masti in vrečko fižola. To je bilo nepozabno.

Konec vojne sem dočakala v kleti, z mamo in njeno znanko z otrokoma, ki so se pri nas skrivali, ker je bil njen mož partizan. Okoli nas so treskale granate in šestega maja zjutraj naenkrat utihnile. Tedaj je zapel cerkveni zvon. Mama je tekla v prvo nadstropje in skozi okno ugledala zvonarja, ki je imel na kapi rdečo zvezdo. Spomnim se, da je rekla: »Partizani so tu, hvala bogu. Samo, da nas ne bo več strah, četudi bi vsak dan jedli polento.« V spominu mi je ostal prizor dveh obešenih partizanov na bistriškem Placu, ki sta tam visela vsem nam v opomin. Spominjam se tudi peka Belušiča iz sosednje hiše, ki je bil prerešetan z brzostrelko, medtem ko je bežal čez reko Bistrico, samo zato ker je partizanom dajal kruh. Ne morem pozabiti, da je stric Ludvik umrl v Dachau na prvi dan svobode in da so zadnji dan vojne v Turjaškem gozdu ustrelili mojega tasta, Martina Goriška. Večino tega sem izvedela šele po vojni. Zaradi hude konspiracije, ki so jo upoštevali nasprotniki fašizma, sem šele v poznih letih odkrila, kdo sta bili družinski prijateljici Fani Bobkova in sestra Micka. Fani je bila žena znanega tigrovca Viktorja Bobka, ki so ga fašisti ubili v Bazovici.

Med vojno je mati hodila po mleko v Brkine, a v resnici je tja nosila ilegalno pošto. Ne morem dovolj dobro opisati, kako smo si oddahnili ob koncu vojne in se veselili svobode, peli slovenske pesmi, sodelovali v delovnih akcijah, navdušeni nad obnovo Slovenije in nove domovine Jugoslavije.

Savina uživa na jadrnici, foto: osebni arhiv

Po vojni ste učiteljevali v dveh istrskih vaseh. Vaško življenje vam ni bilo znano, kako ste se spoznavali z njim?

Takoj po vojni sem šla v Ljubljano na učiteljišče in še kot mlada učiteljica v slovensko Istro, v vasi Smokvico in Movraž, učit naš jezik in kulturo. Bolj kot to, pa sem tam opazovala in doživljala strašansko lakoto. Domačini so kamnito zemljo pod Čičarijo obdelovali le ročno, brez gnoja, saj niso imeli živine. Pičli pridelki in obvezne dajatve so osiromašile prebivalce. Za kulturo je seveda zmanjkalo navdušenja. V sosednji Movraž je prišel kolega in po tednu dni ušel drugam v iskanju »boljšega kruha«. Tako sta mi ostali dve vasi otrok po dva ali tri razrede hkrati. Ko sem se enkrat na to privadila, sem jih zelo rada učila.

V razredu mi je bilo vedno lepo, le večeri so bili včasih samotni. Tolažila sem se z igranjem violine. Tudi vaško mladino je moje škripanje navduševalo. Predlagali so mi, da bi igrala na vaškem plesu, jaz pa sem se sramovala slabega igranja in vabilo odklonila. Danes mi je žal, da jim nisem ustregla. Bilo bi zabavno in ne bi bila tako osamljena.

Vaše prvo srečanje z morjem se je zgodilo po vojni, v knjigi Srečanja v Piranu pa ste zapisali, da ste bližnji stik z njim doživeli mnogo kasneje, pri 42 letih. Bil je to zelo pomemben stik, nekakšna prelomnica, ki je začrtala pot vaše prihodnosti. Kaj se je takrat zgodilo?

Takoj po vojni se je začelo vsesplošno romanje na morje. Tja nas je vozil sobotni vlak iz Ljubljane do Matuljev. Spominjam se svojega prvega izleta z vlakom in tistega prvega pogleda proti morju Kvarnerskega zaliva. Z železniške postaje v Matuljih smo tekli navzdol po klancu do Opatije, tam preživeli dan in se zvečer na vlaku primerjali, kdo med nami je bolj opečen. To nam je bilo kot Izraelcem odkritje obljubljene dežele. Od takrat sem si želela še teto iz Amerike, ki bi mi zapustila vilo na morju.

Tete seveda ni bilo, pač pa Dalmatinec Mirko Bogić, ki sem ga srečala na geografskem simpoziju. Bil je geograf in jadralec. Kaj kmalu sem plula v šestmetrski jadrnici ob dalmatinski obali in njenih otokih. To jadralsko potovanje je potem trajalo še celih 46 let. Poleti sva dva meseca jadrala po Dalmaciji, pozimi pa po Piranskem zalivu. V začetku sem na barki v glavnem počivala, ker so me trije otroci in šola preveč izčrpavali. Barka je s svojim zibanjem delovala pomirjujoče, tako da sem na golih rebrih zaspala kot ubita. Prvi večji val me je zbudil in prestrašeno sem čakala potres. Tega sem prvič doživela leta 1956, ko je potres razmajal našo staro hišo in nam zapustil v podzavesti strah. S časoma me je življenje na jadrnici pomirilo in ozdravilo vseh fobij ter ojačalo organizem. Na morju sem se znebila bronhitisa in viroz. Zvečer sem legla v kokpit in strmela v zvezdno nebo. Bilo je doživetje miru in harmonije. S svetom in samim seboj. To je posebna milost, to je zdravilo in tolažba za vse doživete težave.

Kako je potekalo učenje jadralskih veščin, ste jih hitro osvojili? No, imeli ste prav posebnega učitelja, ki vam je bil zelo všeč. Je bila motivacija za učenje zato kaj večja? Kakšen učitelj je bil Mirko Bogić?

Kot vidite, je bil Mirko tudi moja življenjska šola. Kot učitelj jadranja je bil idealen v vsem, tudi zame. Bil je karizmatična oseba, galantni kavalir, nikoli žaljiv, vedno navdušen učitelj za vse navdušene jadralce. V začetku je bil do mene nezaupljiv, spoznaval me je počasi in previdno. Bila sem ljubiteljica morja, avanturistka v odkrivanju neznanega in telesno utrjena še iz časov akademije za telesno vzgojo, ki sem jo opravila v Ljubljani. Seveda me je preizkusil. Na obisku sinovega prijatelja mi je predal barko in sam odšel na regato. Prepustila sem krmilo fantu, ta pa je pustil, da se je barka vrtela v krogu, celo sredi regatnega polja. Odločno sem prevzela komando in se z jadrnico vrnila v luko. Pristala sem »po Bogićevo«, za pol pedi oddaljena od pomola. Med ribiči sem imela opazovalce, ki so Mirku posredovali pozitivno poročilo.

Savina in Mirko se odpravljata na izlet, foto: Nataša Fajon

Mirko je bil kapitan jadrnice, kakšna je bila vaša vloga? Vam je kdaj zaupal tudi krmilo?

Mojo vlogo je lepo opisal kapitan italijanskega pristanišča Rimini. Tja smo se odpravili po jadra za klubske barke. Prvič sem doživela daljše jadranje čez Jadransko morje in Mirko se je izkazal za odličnega navtika, saj nas je pripeljal točno na cilj. Kapitan je zapisal vlogo posadke takole: »Signor Bogić è capitano, signor Virnik (klubski predsednik) è marinaio. Cosa siete lei? Sarete la cuoca.« (Gospod Bogić je kapitan, gospod Virnik mornar, kaj pa ste vi? Najbrž kuharica.) In kuharica sem ostala, še posebno ko sva imela goste, ki so prespali in se močili v kokpitu pod preperelo cerado.

Nevzgojene goste je znal Mirko tudi vzgajati: »Jaz sem glavni, ki odločam in vodim, Savina kuha, kdor ostane, pomiva.« Tako je brez večjega prigovarjanja vzgojil vse moje otroke in še koga.

Kuhala sem kar med plovbo, s plinsko jeklenko med koleni in vodo v steklenicah pod klopjo, zavito v mokre krpe, da je ostala sveža. Tako zavita je bila tudi travarica, ki sem jo pomotoma zlila v rižoto ter od nje zbolela. Kuhanje v nemirnem morju je lahko tudi nevarno. Na enem od potovanj se mi je ob večjem valu vroča juha razlila po nogi. Zavila sem si jo v mokre brisače, saj je na jadrnici morje vedno »na dohvatu ruke« in vse pozdravi. Opečena noga se je hitro pozdravila, a je ostala vijoličasta še celo leto. Od tedaj sem kuhala samo v mirnem zalivu. Moji gostje so vedno rekli, da kuham dobro. Jaz pa vem, da dolga plovba nudi posebno začimbo – lakoto. Po vsaki plovbi smo uživali v hrani, celo ob preprostih receptih šibeniških pristaniških delavcev, kot so pišpalje – hrustljave palačinke iz moke in vode, žvagacet – krompirjev golaž brez mesa, šalša – paradižnikova omaka, ki jo zna kuhati moja celotna družina in je naša glavna specialiteta.

Pri jadranju smo se menjavali. Če je bilo nevarno, je krmaril Mirko, ob varni plovbi pa vsi ostali, medtem ko je sam počival v kabini. Vsako najmanjšo spremembo v vodi ali ozračju je takoj zaznal in nemudoma reagiral.

Jadralci navadno govorijo o posebnem odnosu, ki ga razvijejo do svojega plovila. Kako ste vi doživljali barko, ki vas je držala tik nad morjem?

Mirkov Majštral je šest metrov dolga barka, razreda L5. Bil je ponosen nanjo, ker je bila lahka, dobro vodljiva in sorazmerno hitra. Ob ugodnem vetru in morju je lahko dosegla celo hitrost pet vozlov. Lahko jo je krmaril tudi ležeč v kabini, samo na vrvice. Privezoval jo je v najmanjših zalivih. Upravljal jo je s strganim flokom in pokvarjenim motorjem. Bila je ubogljiva in zvesta do konca. Lahko bi krmaril tudi večje barke, pa je vedno odklanjal. Slavni slovenski jadralec Dušan Puh ga je snubil za krmarja na svoji jadrnici Veliki Viharnik. Na »mile jade« ga je prisilil, da se je udeležil tržaške regate starih krmarjev. Z osemdesetletnim Mirkom smo prehiteli vse ostale za celo stranico regatnega trikotnika, a na koncu dosegli drugo mesto zaradi premlade ekipe.

Tudi meni je Majštral najljubša barka, na njej sem doživela najlepši del svojega življenja. Odkrivala svet v malem, med otoki in zalivčki Dalmacije, spoznavala lepote pristne narave in utrjevala svoje načeto zdravje. Na jadrnici sem se naučila premagovati vsakršne težave, telesne in vremenske. Jačala ob njih značaj in pridobivala na duševni moči in stabilnosti. Vse, kar je moj kapitan že zdavnaj dosegel in kar je navdušeno delil s svojimi številnimi učenci.

Mirko Bogić je bil edini z dovoljenjem, da iz mandrača izpluje z dvignjenimi jadri, foto: Nataša Fajon

Kako ste z Mirkom preživljali čas, ko za jadranje ni imel več moči?

Mirkovo starost sva preživela v Piranu, kjer sva uživala v sprehodih do Bernardina, obiskovala kavarne, kjer sva popila espresso ali pa kozarček piva. Zelo rada sva tudi plavala, najraje pred Hotelom Piran, in to skoraj do njegovega stotega rojstnega dneva. Večere sva najraje presedela na kakšni klopci s pogledom na sončni zahod. Na poti proti domu sva počivala na kakšnem hišnem pragu, saj ga noge na koncu niso več držale. To sva počela, dokler ni zaspal, potiho in diskretno, kakršen je vedno bil.

Zadnja leta živite v rodni Ilirski Bistrici. Ste se težko poslovili od življenja na morju? Kako se tukajšnje življenje razlikuje od tistega v Piranu? Pogrešate Piran?

Začela sem se poslavljati od Mirkovih spominov, oblek, papirjev, sobe, kluba. Vse, kar nama je bogatilo najin vsakdanjik. Počasi sem se poslavljala od uličic, klopi, hiš in ljudi. Vsega, kar sem srečevala v Piranu in mi je lepšalo dneve ter nespečne nočne sprehode. Dokončno sem se od morja in jadranja poslovila brez njega. Slovo je bilo nekoliko spektakularno, a prepričljivo. Zadnji dan sem se ob selitvi z večjim tovorom sesedla in si poškodovala nekaj kosti. Sledila je daljša rehabilitacija in prilagajanje novemu življenju v Ilirski Bistrici. Sedaj zbiram spomine iz Pirana, vse lepe kotičke, kjer sva posedala, bogate kulturne prireditve, ki sva jih obiskala, vse znance, ki sva jih srečevala, vso toplino in prijateljstvo, ki sva ga prejemala. To bogastvo še vedno vzdržujem s pomočjo telefona in krajšimi obiski, saj je Piran še vedno dovolj blizu.

Vrnila sem se v svoj rojstni kraj, v Ilirsko Bistrico, kjer je življenje preveč drugačno, da bi ga primerjala z morjem, podnebjem ali ljudmi. Toda tu je moj rojstni dom. Dovolj je udoben za mojo starost. Bogate spomine z morja in Pirana pa obnavljam vsakokrat, ko iščem rešitev iz svojih trenutnih težav. Najdem jih v življenju na barki ali v Piranu, ob Mirku Bogiću, ki je že davno odkril, kako sprejeti življenje tako, kot se nam ponuja, in pri tem tudi uživati.

Avtor: NF