14. september 2022 | #ŽENSKE

Sava in Jolanda: Premagali sta stereotipe in morje

Foto: Jolanda Gruden (levo) in Sava Kaluža med šolanjem v Piranu leta 1948, vir: fotodokumentacija PMSMP

»Ženske nimajo kaj delati na morju! Tam zanje ni mesta! Ženska na ladji prinaša nesrečo!« so le nekateri izmed uveljavljenih stereotipov. Stereotip, da ženska na ladji prinaša nesrečo, je v naše kraje prišel dokaj pozno, in to z angleških ladij. Ženskam zaposlovanja in življenja na ladji niso preprečevali samo družbeno nerazumevanje in splošno uveljavljeni stereotipi, temveč tudi zakoni in drugi odloki.

Danes je povsem običajno, da opravljajo ženske na potniških ladjah določene poklice splošne službe, še vedno pa jih je malo med navtiki in strojniki. Pri teh poklicih, ki so bili od nekdaj rezervirani za moške, se sicer morajo še vedno dokazovati in izbirati med poklicnim in zasebnim življenjem, a možnost imajo.

Skozi preteklost so bile ženske z morjem povezane predvsem kot življenjske sopotnice pomorščakov, njihove matere ali hčere oziroma potnice na potniških ladjah. Prepričanje, da je morska plovba groba, zahtevna zadeva, ki z nežnim ženskim telesom ter njeno nežno in sočutno žensko dušo, ustvarjeno le za to, da skrbi za bližnje, nima prav nič skupnega, je veljalo zelo dolgo. Tradicionalno verovanje in prepričanje, da ženske niso ne fizično ne psihično enako sposobne kot moški, je bilo glavno vodilo, ki je preprečevalo ženskam delo in bivanje na ladji. Jezila naj bi morske bogove, zato so ti nad tisto ladjo pošiljali močne in hude nevihte. A po drugi strani so verjeli, da naj bi gole ženske prsi sramotile nevihtno morje in ga spreminjale v mirnega. Zato so na premce ladij začeli postavljati ladijska polena – figure žensk in morskih siren z golim oprsjem.

O tem, kako sta vse to takoj po končani drugi svetovni vojni premagali mladi Slovenki Sava Kaluža in Jolanda Gruden, lahko preberemo v knjigi Nadje Terčon, ki jo je konec leta 2020 izdal Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Knjiga, v kateri sta predstavljeni obe življenjski zgodbi, je ovrednotila njun pomen v našem skupnem spominu ter pokazala vlogo politike, družbe in kulture življenja v naši polpretekli zgodovini.

Pripoved o Savi in Jolandi, Savi Kaluža in Jolandi Gruden, Špicu in Joli, prinaša zanimivi življenjski zgodbi, ki si zaslužita, da ne utoneta v pozabo. Gre za zgodbi o vključevanju dveh deklet, dveh mladih žensk, v tipičen, tradicionalen moški poklic pomorščaka. Zgodbi prikazujeta vlogi prvih dveh Slovenk, dveh Primork, ki sta se želeli učiti o ladjedelstvu, strojništvu, navtiki in ne o kuhanju, gospodinjstvu in ročnih delih, in to v svojem maternem jeziku. Zgodbi, ki pripovedujeta o dveh dekletih ter njunem vključevanju v novoustanovljeno slovensko pomorsko šolo, sta preplet njunih življenjskih zgodb v okviru političnih, gospodarskih in družbenih razmer ter okoliščin tedanjega časa.

Prvi izšolani slovenski in jugoslovanski pomorščakinji

Sava Kaluža – Špic (Ilirska Bistrica, 17. 6. 1929–Lucija, 4. 10. 2014) in Jolanda Gruden, poročena Mažer – Joli (Nabrežina, 9. 5. 1930–Reka, 24. 1. 2014) sta bili prvi izšolani slovenski in jugoslovanski pomorščakinji, ki sta pluli na jugoslovanskih trgovskih ladjah. Na pomorski šoli v Piranu sta zaključili navtično smer. Konec leta 1952 sta se zaradi odločitve pomorskih oblasti obe izkrcali in prenehali pluti na ladjah Jugolinije.

Foto: Sava Kaluža in Jolanda Gruden na šolski ladji Viševica poleti leta 1948, original hranita Tamara Kaluža in Alida Mažer, Lucija

Obdobje, v katerem sta se Sava in Jolanda šolali in pluli, je bilo obdobje takoj po vojni, ko se je država postavljala na noge in je bil položaj žensk popolnoma drugačen kot prej in tudi potem. Z vidika in pozicije tistih žensk, ki so se odpravljale na to pot, je bilo pomorstvo zanimivo. Ženske so verjele, da lahko od tega živijo, da lahko delajo tudi v tipično moških poklicih. In navkljub takim prepričanjem so bile še vedno izpostavljene različnemu nadzoru, ki je »skrbel« za čast deklet in žensk ter preprečeval njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Na ladjah tako, da je moški pomorski vrh pripravil in sprejel odlok – uredbo o prepovedi zaposlovanja žensk na ladjah.

Sava Kaluža in Jolanda Gruden sta se šolali in službovali (sicer krajši čas) v izrazito moškem okolju. Njuno šolanje in službovanje imata začetniški značaj, a sta bili kasneje zgled marsikateremu dekletu, ki se je odločilo vpisati na pomorsko šolo. Poklic pomorščaka (pomorščakinje) je bil ženskam dostopen šele po drugi svetovni vojni, ko so v procesu vzpostavljanja slovenskega pomorstva ustanovili slovensko pomorsko šolo. Nanjo in na v njej izšolane pomorščake pa so se po letu 1954, ko je po Londonskem memorandumu cona B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) pripadla Jugoslaviji, naslonili tudi drugi pomorski gospodarski elementi. Slovensko pomorsko povojno zgodovino sta tako pomagali ustvarjati tudi ženski, ki sta za tako odločitev potrebovali veliko poguma, modrosti in podpore bližnjih. Bili sta priči in tudi akterki pomembnih dogodkov v slovenski, jugoslovanski in tudi svetovni pomorski zgodovini.

Foto: Sava Kaluža, fotodokumentacija PMSMP

Obe dekleti sta bili postavni, ena blondinka in druga temnolaska. Že z vpisom na moško pomorsko šolo sta postali zanimivi za tedanjo socialistično družbeno oblast in njeno prepričanje, da lahko tudi nežno dekle opravlja vsa najtežja fizična dela, ki so do tedaj veljala izključno za moška. Zato sta že med poukom v šoli, še bolj pa na prvem šolskem potovanju z ladjo Viševica po Jadranu, bili magnet za novinarje in časopisne fotografe. Dekleti sta bili senzacija za prebivalce v mestih, kjer se je ladja ustavljala. Obe sta pripovedovali, kako so si ju po različnih pristaniščih ogledovali kot sedmo čudo sveta. Njuni fotografiji sta bili večkrat objavljeni v več slovenskih, jugoslovanskih in ameriških časopisih. Ko sta skupaj pluli na ladji Hrvatska, sta bili namreč navzoči ob prvem natovarjanju ameriške dobrodelne pomoči Jugoslaviji v prehrani in zato predstavljeni v ameriškem časopisju.

Savin in Jolandin vpis v moško šolo, njeno obiskovanje, matura, kadetura, poročniški izpit, zaposlitev na ladjah Jugolinije in kasneje Splošne plovbe Piran pomenijo začetek vstopa Slovenk in Jugoslovank v tradicionalni moški poklic. Njuno šolanje in kariera sta potekali v povezavi z okoljskimi – političnimi, družbenimi, gospodarskimi in diplomatskimi dogodki, ki so krojili prvo povojno desetletje na Primorskem. Odločitev za šolanje v slovenskem jeziku je bila posledica njunega predvojnega šolanja v italijanščini, saj se primorski otroci zaradi Gentilejeve šolske reforme niso mogli šolati v maternem jeziku. Izkoristili sta posebne razmere in poseben čas, ko je nova šola nastala tudi z namenom, da bi bila v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) zgled, kako je mogoče tudi na tem istrskem koščku domovine graditi socializem. Vsi skupaj pa naj bi spoznali, kaj socializem sploh pomeni.

Foto: Jolanda Gruden, original hrani Alida Mažer

Bili sta moderni ženski svojega časa, emancipirani dekleti in začetnici nečesa novega, orali sta ledino na nekem popolnoma novem področju. Izhajali sta iz družin, ki sta jima lahko zagotavljali vso moralno in ekonomsko podporo. Ker nista imeli vzornic, se nista imeli po kom zgledovati. Vsak njun korak, vsaka poteza, vsaka odločitev je bila zgolj njuna lastna. Onidve sta postajali vzornici. Tlakovali sta pot in odpirali možnost pomorskega šolanja drugim dekletom. V času šolanja, službovanja in tudi kasneje sta bili družbena in medijska atrakcija.

Tudi v svetovnem merilu sta bili edinstveni. Kaže celo, da sta bili prvi izšolani pomorščakinji v svetu sploh. Obe sta bili z morjem in pomorstvom ter ladjami povezani večji del svojega življenja, toda vsaka na svoj način. Sava Kaluža je bila večino delovne dobe zaposlena v slovenskem pomorskem podjetju Splošna plovba Piran in je s hčerko Tamaro živela v Luciji, Jolanda Gruden pa se je poročila s pomorščakom in postala pomorščakova žena. Živela je na Reki, njena hči Alida Mažer pa živi in dela v Luciji.

V Pokrajinskem muzeju v Kopru je trenutno na ogled razstava Ženske zgodbe: mitske podobe in realnost skozi muzejske predmete. Razstava, ki jo spremlja tudi bogata publikacija, je nastala leta 2021 v sodelovanju več slovenskih muzejev in se v njih izmenično predstavlja. Od 14. oktobra do 30. novembra 2022 bo na ogled v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« v Piranu. Na njej Pomorski muzej sodeluje kar z dvema prispevkoma, tudi z zgodbama Save in Jolande.

Avtor: Nadja Terčon, Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Povezane vsebine: