1. februar 2023 | #LEGENDE
Mirko Bogič: Z Jadrnico okoli Istre
Mirko s svojo zvesto sopotnico Savino, foto: Nataša Fajon
Po pričevanju Savine Gorišek naj bi Mirko Bogić okrog leta 1990 poslal verzijo pričujočega zapisa srbskemu scenaristu Momčilu Kaporju, da bi iz njega ustvaril scenarij za celovečerni film. Do tega sicer nikoli ni prišlo, lahko pa sklepamo, da se pričujoči zapis nekoliko razlikuje od originalnega.
Mirko Bogič (15. julij 1916-29.julij 2016) se je rodil v Šibeniku, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Nato je študiral na Vojni akademiji v Beogradu, leta 1945 pa se preselil v Ljubljano, kjer se je leta 1956 odločil za nadaljevanje študija ob delu na takratni Naravoslovni fakulteti v Ljubljani. Študij geografije je zaključil z diplomskim delom ‘Razvoj vremena u Sloveniji i oktobru 1959 i njegov upliv na hidro elektro gospodarstvo’, za katero je preješ študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1962 se je zaposlil v Zemljepisnem muzeju pri Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani, kjer je kot kustos delal do upokojitve leta 1976, ko se je preselil v Piran.
Bogić je bil soustanovitelj Pomorskega brodarskega društva Cveto Močnik, kjer je vodil jadralno sekcijo, ki je leta 1949 prerasla v samostojno Ljubljansko brodarsko društvo oz. krajše JBL, ki se je kasneje preimenovalo v JKL (Jadralski klub Ljubljana). 1949‒64 je bil predsednik kluba, 1975 krajši čas vršilec dolžnosti predsednika, pozneje pa vrsto let član uprave društva. 1954‒2005 je bil jadralni tekmovalec, zmagal je na številnih regatah na tekmovanjih v jugoslovanskem merilu. Dolga leta je bil sekretar za nacionalni razred jadrnic L-5. Je idejni vodja tradicionalne Šavrinske regate (od 1975). Napisal je več priročnikov o morju in osebno izpoved Jadralski dnevnik (2009).
Z življenjsko sopotnico Savino Gorišek je dolgo živel v Piranu, ob njuni barki v piranskem mandraču so se vedno ustavljali radovedneži in z občudujočimi pogledi opazovali, kako sta odjadrala proti obzorju, domačini pa so ju redno srečevali, ko sta se odpravljala na ogled sončnega zatona.
Mirko je s Savino jadral 46 let, nazadnje sta na romantični izlet iz Pirana izplula decembra 2015, ko je dopolnil 99 let. V Jadralski zvezi Slovenije so mu istega leta želeli podeliti nagrado za življenjsko delo na področju jadralnega športa, pa so si rekli, da bo poleti dočakal 100 let, in se odločili, da mu bodo takrat čestitali in podelili to prestižno nagrado. Žal je le štirinajst dni po praznovanju stotega rojstnega dneva za vedno zaspal, nagrado pa so mu podelili posthumno.
Avgusta, leta 1951 sem imel tečaj jadranja v Piranu. Nekega popoldneva je en tečajnik pripeljal svojega prijatelja, upravnika letovišča, da bi mu pokazal naše jadrnice. Povabili smo ga, da se nam pridruži pri jadranju. Navdušen nad prijetnim jadranjem mi je z žalostjo začel pripovedovati o tem, kako imajo tudi sami na Reki prekrasno jadrnico, dolgo več kot sedem metrov, ki ima v kabini celo električno razsvetljavo, a je nikakor ne morejo pripeljati v Piran. Tega jim ni uspelo niti z redno linijsko plovbo niti z motornim čolnom, prav tako jim ni uspelo najti nobenega jadralca, ki bi jim pri tem lahko pomagal. Ker sem imel po končanem tečaju še devet dni dopusta, sem mu ponudil, da s posadko iz našega društva v zameno za potne stroške opravimo to delo. Z našimi jadrnicami smo že večkrat pluli okoli Istre, tako da nam ta pot ni predstavljala večjih težav. Upravnik letovišča je z veseljem sprejel mojo ponudbo. Tudi sam sem se veselil, da bom lahko letos še enkrat plul okrog Istre. Tega si takrat sicer nisem mogel privoščiti. Odločil sem se, da bom izkoristil priložnost in povabil kakšnega mlajšega člana društva, da na tej poti opravi tudi praktični del izpita za krmarja. V našem društvu se držimo pravila, da tečajniki ne morejo postati krmarji, dokler ne opravijo nekaj potovanj z jadrnico. Samo tako se lahko srečajo z različnimi težkimi situacijami na morju, ki jih pri jadranju v domačem zalivu ne bi mogli doživeti. Na potovanjih imamo običajno nek cilj, pogosto se nam mudi in zato moramo nadaljevati z jadranjem, če nam je prijetno ali ne. Tudi v dežju ali brezvetrju. Od upravnika sem zahteval papirje za jadrnico, ki pa jih ni imel. Napotil me je do njihove glavne direktorice v Ljubljani. Prosil me je tudi, naj s seboj vzamemo njihovega ekonomista Milana, da se ob tej priložnosti nauči jadrati, saj bo kasneje skrbel za to jadrnico. Bil sem presenečen nad njegovo željo, da pošlje nekoga, ki še nikoli ni jadral, na takšno večdnevno pot okoli Istre! Ker pa bo Milan skrbel za jadrnico, sem na koncu privolil. V Ljubljani sem dobil papirje za jadrnico. Pogledal sem dimenzije: celotna dolžina 5,8 m, širina 1,7 m, višina 0.5 m, premična kobilica z 200 kilogrami svinca. Takoj sem zaključil, da je jadrnica v veliki meri podobna našemu nacionalnemu tipu L-5, le da je prostornina zaradi omenjene kobilice nekoliko manjša. Jadrnica je torej primerna za največ tri osebe. Takoj mi je bilo žal, da sem pristal na to, da s seboj vzamemo njihovega ekonomista, saj bo tako vsa navigacija padla le na dva človeka.
Na direkciji niso vedeli, v kakšnem stanju je njihova jadrnica. Vedeli so samo to, da se nahaja v čolnarskem društvu „Galeb Rijeka“ v Martinščici. Ker je bila jadrnica v vodi, sem se odločil, da poizkusimo našo srečo in gremo tja. Poklical sem upravnika letovišča v Piranu ter mu naročil, naj me v nedeljo zvečer ekonomist Milan počaka na železniški postaji. Na potovanje sem povabil tudi Miho, ki bi moral v tem letu opraviti izpit za krmarja. Milan je zamujal, zato smo morali odhod prestaviti. Zvečer sem ga opozoril na nekatere stvari, ki jih je treba vzeti s seboj, in obljubil mi je, da bo ob 9.00 na železniški postaji. Nekaj minut pred odhodom vlaka je naš Milan prišel v srajci, z aktovko v roki. Z Miho sva se spogledala: „Ta se je napravil za sprehod!“ Pokazali smo mu našo ogromno prtljago s hrano, zimskimi oblačili, dežnimi oblekami, odejami, podlogami (ti. slamnjače), posodami, steklenicami z vodo, rezervnimi jadri itn. Pojasnil sem mu, zakaj vse to potrebujemo, in ga poslal domov po hrano, dežno obleko in odejo ter mu naročil, da pride z naslednjim vlakom na Reko.
Naš vlak je prispel, vkrcali smo se. Okrog 16.00 smo bili na Reki. Uro kasneje smo se spuščali po vijugasti cesti proti prostorom društva Galeb v zalivu Martinščice. Med spuščanjem po ovinkih smo iskali našo jadrnico. Zaman. Na morju je ni bilo. V zalivu sem lahko prepoznal ladje, kot je bil na primer Titov Galeb, a naše ni bilo tam. Nazadnje smo na obali opazili nekaj, kar bi lahko bilo podobno jadrnici L5. Ko smo se približali, smo se prepričali, da smo imeli prav. Trup jadrnice je bil tako razsušen, da so bile špranje med deskami velike tudi do pol centimetra. Kasneje nam je Jovo, eden od članov društva Galeb, povedal, da je bila jadrnica več kot leto dni na suhem. Bili smo zelo razočarani, saj so vsi naši načrti propadli. Nič ne bo z našo čudovito potjo okrog Istre. Dopust bi lahko veliko bolje izkoristili … Namestili smo se v društvenih prostorih Galeba in si na kuhalniku skuhali večerjo. Pred tem sem se posvetoval z delavci. Bili so nam pripravljeni pomagati. V dveh ali treh dneh bi lahko usposobili trup jadrnice do te mere, da bi lahko odšli na pot. Zaradi omejenega časa – za vse skupaj smo imeli na voljo le osem dni – je bil uspeh do zadnjega trenutka vprašljiv. V ponedeljek bi moral biti v službi, a v najboljših pogojih do Pirana potrebujemo od tri do štiri dni. Zadnji rok za naš odhod je torej sreda zvečer ali četrtek zjutraj. V nasprotnem primeru se v Ljubljano vračamo z vlakom! Zunaj je deževalo in pihal je veter, ko je ob 23.00 nekdo potrkal na težka železna vrata zunanje ograde – bil je Milan. Ker so delavci že zdavnaj odšli in za seboj zaklenili vrata, smo po Milana morali s čolnom. Bil je zelo vesel, da smo ga našli, saj nas je kar nekaj časa iskal v zalivu po temi. Pojasnili smo mu, vse, kar se je dogajalo z jadrnico, in ga seznanili z odločitvijo o potovanju. Kasneje smo legli na ladijske blazine, ki jih je bilo v skladišču veliko, in zaspali. Naslednji dan, v torek, smo se že zgodaj lotili dela. S pomočjo strokovnjaka Jove smo jadrnico pobrusili, zakitali ter pobarvali in jo že pozno popoldne z dvigalom spustili v morje, da so se deske napile vode. Polni upanja smo mislili na naslednji dan. Mogoče bo trup držal vodo in bomo lahko odšli na pot? Ponoči me je zbudilo strašansko zavijanje burje, ki se je s strahovito močjo spuščala z okoliških planin v zaliv Martinščice, tako da se je tresla cela baraka. Vsakih nekaj ur sem šel ven, da preverim, kako je z jadrnico. Čeprav ni bila moja, sem prevzel odgovornost zanjo. Medtem je posadka spala. Na srečo je bilo vse v redu.
V sredo zjutraj smo jo dvignili iz morja in izpraznili vso vodo. Takoj zatem smo jo ponovno spustili v morje, da bi preverili, kje vse pušča. Čeprav so bile luknje med deskami že skoraj zatisnjene, je morje na nekaterih mestih še vedno pronicalo v ladijski trup. Zdelo se nam je, da nas morska voda nikakor noče zapustiti, a upali smo, da bo naslednji dan bolje.
Savina je vedno uživala v plovbi z Mirkom. Foto: Osebni arhiv
Za vsak slučaj smo morali urediti papirje za plovbo. Z Milanom sva zato odšla na Reko. Ta naloga ni bila prav lahka, saj sva morala obiskati marsikatero pisarno in se kregati z vsakim, ki sva ga prehitela. Okrog 12.00 sva dobila potovalno dovoljenje.
Popoldne smo še drugič dvignili jadrnico iz vode, jo ponovno spraznili in spustili nazaj v morje. Sedaj je voda pronicala samo še na dveh ali treh mestih. Še najbolj pri zadnjem delu premične kobilice. Označil sem jih, tako da jih je lahko mojster Jovo zakital. Pri premični kobilici se je delo ustavilo, saj tam kit ne bi pomagal. Na glavnem vijaku se je odlomila glava, tako da smo ga morali zamenjati z novim. Jovo je vzel mere in odšel v mesto z obljubo, da ga prinese naslednje jutro. Pred nočjo smo že četrtič spustili jadrnico v morje. Burja ni in ni ponehala. S takšno jadrnico se res ne bi želel soočiti s tako močnim vetrom. Večkrat na dan sem pomislil na našo L5, s katero bi lahko „samo s flokom“ v enem dnevu prišel do Pule.
V četrtek zjutraj smo šli na reško tržnico, kjer smo kupili nekaj zalog, predvsem veliko sadja (fige, slive, jabolka) in zelenjave (krompir, paradižnike, paprike), pa tudi sladkor in olje. Za kruh je bila dolga vrsta, zato smo se v Martinščico vrnili brez njega. Mojster Jovo je v tem času že zamenjal star vijak z novim. Pokazal sem mu še nekaj mest, kjer je pronicala voda, da jih je zakital. Odšel je do tehničnega vodje društva Galeba, Krsta Vukelića, da bi se pogovorili o jamboru. Izmenjala sva nekaj pripomb o postavitvi. Jambor je bil zakrivljen nazaj, kar bi v aerodinamičnem smislu jadranju lahko dalo boljše rezultate. Problem je bil, da je bil postavljen preveč naprej, kar bi brez sprednjega jadra samo poslabšalo jadralne lastnosti jadrnice.
Okrog 12.00 smo se morali odločiti, ali gremo na pot ali ne. Bil je že skrajni čas za odhod, saj bi v nasprotnem primeru zamudili službe v ponedeljek. Skupaj z jadrnico so me spustili v vodo, da bi lahko že ob prvem stiku jadrnice z morjem videl, kje pušča. Tokrat nisem opazil pronicanja vode, sem pa lahko slutil nevidne razpoke, skozi katere se je počasi začela nabirati voda na dnu trupa. Upal sem, da se bodo med plovbo te nevidne reže zaprle. Po tem preizkusu sem se odločil, da gremo na pot.
V eni uri smo prestavili jambor in natovorili vso nujno opremo. S pitno vodo smo napolnili vse steklenice in lonce, saj se nismo želeli ustavljati in izgubljati časa. V Martinščici je bil v tem času tudi Gregor, član našega društva, ki nam je za naše popotovanje dal pol kilograma kruha. To, da ga nismo imeli veliko, me ni preveč skrbelo, saj smo imeli dovolj krompirja, polente in masti, tako da lačni ne bi bili. Poslovili smo se od članov društva Galeb in se zahvalili za gostoljubje, ki bi ga težko našli kje drugje. Brez pomislekov so nam odstopili prostor za spanje v svoji delavnici, skupaj z materialom in vsem orodjem ter nam pomagali pri popravljanju jadrnice (R-S/42), ki smo jo mimogrede imenovali „Korba i madiri“ (Ladijska rebra in deske, op.p.), saj je bilo to edino, kar je bilo na tej jadrnici še dobrega.
V svečanem vzdušju smo odpluli 5. septembra 1951, točno ob 13:00. O včerajšnji burji ni bilo niti sledu. V Martinščici je bilo popolno brezvetrje, površina morja pa gladka kot ogledalo. Gregor nas je zaradi tega s svojim pomožnim čolnom povlekel ven iz zaliva. Še en stisk roke in poslednje slovo, v katerega je dvomila večina ljudi v Galebu. Mislili so, da se bomo s takšno jadrnico morali vrniti še pred nočjo.
Savina in Mirko na legendarni jadrnici Pi-500, foto: osebni arhiv
Zunaj zaliva je bil tu in tam kakšen sunek vetra iz jugo – jugovzhodne strani, ki je narebril gladko površino morja. Obzorje je bilo rahlo megleno, tako da smo težko prepoznali severni rt Cresa, proti kateremu smo usmerili jadrnico. Na dnu jadrnice je veselo prasketal bencinski gorilnik Primus, ki smo si ga izposodili od Eda, člana našega društva iz Ljubljane. Na njem se je kuhala glavna jed tega potovanja – krompir, pomešan s paradižniki in čebulo, ki smo mu potem dodali še dve konzervi golaža in obilo masti. Veselo smo jedli, ko smo pojedli še kruha, smo bili takoj siti. Vsake pol ure smo morali prazniti vodo, ki se je nabrala na dnu jadrnice. Zlili smo od štiri do pet veder vode po pet litrov. To nalogo je v glavnem opravljal Milan. Pokazal sem mu, kako mora nizko sedeti, da se čim manj zibamo, in kako se postavi noge ter pravilno drži vedro, da se čim manj utrudimo. Potreboval je skoraj eno uro, da se je naučil pravilno izvajati opravilo.
Sunki vetra so bili vse redkejši in šibkejši. Naše napredovanje ni bilo več zadovoljivo, zato smo ga pospešili z veslanjem. Spet nova šola za naše člane posadke, ki smo jih morali naučiti počasnega veslanja – takšnega, da lahko veslaš ure in ure in se pri tem ne utrudiš preveč ne. Za večerjo smo si pripravili umetno juho z rezanci in pojedli še nekaj jabolk. V mraku smo se še zadnjič orientirali na karti, saj smo baterijsko svetilko v vsej naglici pozabili v Martinščici. Na srečo sem imel dve rezervni sveči v svoji prtljagi, a sem ju hranil za skrajno nujo. Po vsej verjetnosti se bomo vso noč vozili v območju svetilnika Praštenica na Cresu. Zato je treba poznati njegovo delovanje; bel blisk v dveh skupinah, domet trinajst navtičnih milj. Za vsak slučaj sem si dobro zapomnil položaj rta Mastnjak in zaliva Plomin, da ne bi v temi slučajno zapeljali vanj.
Ob 20.00 sem poslal Miho spat, tako da bo spočit prevzel nočno izmeno. Takrat smo se nahajali približno tri navtične milje vzhodno – jugovzhodno od Moščeniške drage. Želel sem se približati obali, da bi lahko v mraku kontroliral naše napredovanje. Milana sem postavil za krmilo, da je krmaril po mojih navodilih, jaz pa sem prevzel veslo. Po dveh urah vožnje smo se približali obali dve navtični milji južno od Moščeniške. Takrat smo lahko točno izračunali opravljeno pot: v devetih urah smo naredili dvanajst navtičnih milj. Ni veliko, ampak tudi ne malo. Za nas je bilo pomembno nekaj drugega. Vedel sem namreč, da se na tej obali vsako jutro med tretjo in sedmo uro zjutraj pojavi močna tramontana (severnik). Se pravi, da smo si ustvarili ugodne pogoje, da ta veter popolnoma izkoristimo. Ko smo se približali obali na vsega dvajset metrov, sem ugotovil, da nas tok nosi v smeri proti jugu, kar nam je bilo v korist. V nasprotnem primeru bi morali sidrati. Vetra ni in ni bilo, zato sem odložil veslo in malo zadremal. Milan je v polurnih intervalih redno praznil vodo.
Šestega septembra 1951 2.00 je krmilo prevzel Miha. Spravil sem se v premec na svojo toplo slamarico in se raztegnil. V naši neposredni bližini so valovi nežno udarjali v strmo obalo in ustvarjali zvok, kot bi morje dihalo in počivalo z nami. Občasna sapica je porivala našo malo jadrnico naprej, kar se je v podpalubju slišalo kot značilno žuborenje vode, ki ob prijetnem zvoku drsi od premca proti krmi. Uspavan s šepetanjem večno nemirnega morja sem počasi tonil v rahel spanec, ki nam jadralcem predstavlja enega od užitkov, zaradi katerih nam jadranje nikoli ni odveč. Malo kasneje je jadrnica povečala svoj nagib in žuborenje vode je prešlo v šumenje neprekinjenega vala, ki ga ustvarja premec s hitrim rezanjem morske gladine. Veter je bil tu! Ni bilo več časa za spanje. Hitro sem vstal in se pridružil krmarju. Ura ni bila niti 3.00, ko je tramontana že lepo pihala. Ko sem preveril kurz, sem opazil, da Miha jadra proti zalivu Plomin. Hitro smo popravili smer v levo, v smeri juga, in se v mraku trudili prepoznati obrise kakšno miljo oddaljene obale na drugi strani. Moč vetra se je povečala na tri do štiri beaufortov. Jadrali smo s hitrostjo štirih vozlov. Dvignil sem pomično kobilico, da zmanjšamo upor vode, ker je pri vetru v krmo nismo potrebovali.
Ob 3.45 smo bili že v višini Rabca, kjer se je veter iz njegovega zaliva okrepil nad štiri beauforte, zaradi česar bi skoraj morali krajšati jadro. Pri tako lepem jadranju je bilo vzdušje na jadrnici vrhunsko, da skoraj nismo čutili utrujenosti od neprespane noči. Pluli smo nekaj sto metrov od obale uvale Rabca, ki smo jo hitro puščali za seboj. Vodo smo sedaj praznili na vsako uro. Očitno se je les tako napil vode, da so se špranje stisnile in bile tako manj prepustne. Ob 6.00 zjutraj smo prišli do svetilnika Crna Punta. Malo zatem se je veter počasi začel umirjati. Miha je pripravil zajtrk: polenta, golaž iz konzerve, paradižnikova solata in paprike. Hrana nam je dobro dela. Le kako ne bi, če pa jo je pripravljal naš Miha. Komaj smo mu izrekli priznanje za njegove kuharske veščine, že je končal njegov del zajtrka v morju. Očitno mu je prva noč na morju pustila posledice, saj njegov želodec še ni bil navajen neprestanega in počasnega zibanja. To lahko jemljemo kot neke vrste doprinos, ki ga morje terja od večine smrtnikov, ki po njem plujejo. Okrog 8.00 zjutraj smo v višini rta Urbas padli v popolno brezvetrje. Kljub temu da smo stali na mestu, smo veter v nočnem času zelo dobro izkoristili in naredili dvajset navtičnih milj.
Odločili smo se, da bomo pristali. Prijel sem vesla in jadrnico usmeril proti rtu Longa. Ob 10.30 smo se mu približali. Na desni smo videli prelep zaliv Loznica, ki se deli na štiri ali pet manjših zalivčkov, na koncu katerih so se bleščale lepe bele plaže, kot narejene za kopanje in sončenje. Ker nismo imeli dovolj časa in ker so bile plaže izven naše smeri, se žal nismo mogli ustaviti. Skupina treh ali štirih delfinov je priplavala mimo naše jadrnice, samo nekaj metrov stran. Iz neposredne bližine smo jih imeli možnost opazovati v kristalno čistem morju, kako se s svojimi vitkimi telesi potapljajo in malo kasneje spet pojavijo na površini, kako se igrajo in lovijo.
Končno smo pristali v mali uvali blizu rta Longa. Milan se je zelo slabo počutil in ni hotel zapustiti jadrnice. Sonce je pripekalo, o vetru pa ni bilo ne duha ne sluha. Izkoristili smo priložnost in se ohladili v morju. Pravi užitek se je bilo potapljati pod visokimi stenami vse do peščenega dna ter se tam obrniti na hrbet in čez kristalno čisto vodo pogledati proti soncu. Tega ni na naših velikih plažah v Opatiji, Crikvenici, Portorožu, kjer stotine nog gazi pesek, da je voda popolnoma motna, zaradi česar ne moreš niti odpreti oči.
Da bi prihranili nekaj bencina v gorilniku, smo nabrali drva in skuhali kosilo kar na plaži. Pripravili smo si testenine s paradižnikom in golažem ter skuhali črno kavo – divko. Pojavile so se nove težave. Kosilo je bilo preslano, kava sladko slana. Kaj je sedaj to? Izvlekel sem eno izmed steklenic in poskusil vodo – slana. Poskusil sem še drugo in tudi ta je bila slana. Ostala nam je samo še ena in v njej je bila pitna voda. Miha je menil, da se je to zgodilo zaradi visoke plime v Martinščici, ko se jr verjetno morje pomešalo z vodo na izviru, ko smo polnili steklenice. Po mojem mnenju je bil glavni vzrok v tem, da v tisti naglici nismo dovolj dobro zaprli steklenic, pa čeprav je skrb za pitno vodo na jadrnicah eden izmed osnovnih pogojev jadranja. Voda v steklenicah se je tako pomešala s tisto na dnu trupa. Najbolj zanimivo je bilo, da se je v nas od tistega trenutka prebudila neznosna žeja. Milan me je prosil, če lahko pije malo vode. Dovolil sem mu, ampak samo malo, da je ostane še za naslednji dan. Kot sem že rekel, se zaradi vode ne bomo ustavljali. Racionaliziral sem tudi jabolka. Ta dan je lahko vsak dobil samo dve. Prejšnji dan je vsak lahko pojedel, kolikor je hotel, in se jih je pojedlo preveč.
Ob 12.30 smo dvignili sidro in nadaljevali s potjo. Za nami je bilo že več kot štiriindvajset ur poti. V tem času smo prejadrali štiriintrideset navtičnih milj. Lahko smo bili več kot zadovoljni. Če bomo tako nadaljevali, bomo v dveh dneh v Piranu.
Pihal je slab jugo – jugozahodnik. Občasen sunek vetra je zarezal v morsko površino, ki se je lesketala kot ogledalo. Vročina je bila neznosna. Paluba jadrnice je tako žarela, da jo je bilo potrebno poškropiti z morjem, preden si se presedel, da se ne bi opekel. Za krmilom je bil Miha. Milan je spal. Postavil sem improvizirano prednje jadro, da bi pomagal glavnemu, a zaman. Brez vetra enostavno ne gre nikamor. Miha se je ulegel, da bi si spočil. Milanu je bilo končno malo bolje in je lahko vstal. Opravil je svojo glavno dolžnost in izpraznil vodo ter prijel za veslo. Počasi, ampak vztrajno, smo se približevali rtu Marlera. O vetru ni bilo ne duha ne sluha, zato sem tudi sam prijel za drugo veslo in pomagal Milanu. Iz zaliva Kuje se nam je približevala motorna jadrnica. Zdelo se mi je, da gre v smeri proti Puli. Škoda, da je bila tako daleč, saj bi to bila odlična priložnost za vleko naše jadrnice. Ampak poglej, spremenila je smer in se usmerila direktno proti nam, pa čeprav je bila usmerjena veliko bolj v desno. To je bilo zelo lepo od njih. Zbudil sem Miho, da je prevzel krmilo, sam pa sem se odpravil na premec, kjer sem pripravil vse za vleko.
V piranskem mandraču, foto: Nataša Fajon
Motorna jadrnica se nam je približala na nekaj metrov, vrgel sem jim vrv in že smo bili privezani. Krmar motorne jadrnice je zakričal „orca“ (obrat proti vetru) in Miha je pravilno reagiral, kar je bilo pri tem manevru vleke zelo pomembno. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do nesreče in bi se lahko naša jadrnica tudi prevrnila. Izkazalo se je za pravilno, da se v Ljubljani učimo tudi primorskih izrazov. Na krmi motorja sem bral Zora – Krk. Mogoče je bil to tudi razlog, da sem malo bolje razumel njihov odziv. To so res dobri ljudje, pravi pomorci, ki pomagajo drug drugemu tako v nevihtah kot v brezvetrju.
Gorilnik Primus nas je dokončno izdal – nikakor ni hotel goreti. Na koncu smo pustili lonec z narezanim krompirjem in paradižnikom za neko drugo priložnost in povečerjali samo kos kruha z marmelado. Okrog 22.00 so nas privlekli do puljskega valobrana, kjer so nas odvezali. Zahvalili smo se jim iz vsega srca. V štirih urah so nas povlekli za štirinajst navtičnih milj, ki smo se jih v brezvetrju še najbolj bali, saj so na tem delu zelo močni morski tokovi. Sedaj lahko rečem, da smo z njihovo pomočjo prihranili en dan.
Noč je bila zelo temna. Tu in tam si lahko videl bliske različnih svetilnikov, bele, rdeče, zelene, ki nehote ustvarjajo zmedo. Miha me je nekoliko zaskrbljeno vprašal: „Kako bomo pa sedaj jadrali, ko pa nimamo ničesar, po čemer bi se orientirali?“
„Ne skrbi Miha, tu sem jadral vsaj petkrat ali šestkrat. Fažanski kanal poznam kot svoj lastni žep. Ti samo lezi in zaspi.“
Imeli smo veter v premec, tramontano z močjo dveh beaufortov, zaradi česar smo morali križariti proti vetru. Milan je bil pokonci in je vsako uro praznil vodo, včasih pa tudi malo zaveslal. Ob polnoči je tudi on zaspal. Veter v resnici sploh ni tako šibak in na trenutke smo imeli kar lepo hitrost, ampak zaradi križarjenja in morskih tokov smo napredovali zelo počasi. Na obzorju sem nekajkrat opazil zeleni blisk brionskega pristanišča, ki ga kmalu zatem nisem več opazil, saj so nas morski tokovi nosili nazaj.
7. septembra 1951 ob 2.00 zjutraj sem zbudil Miho ter ob sveči pregledal karto, da sem se lahko malo bolje orientiral. Pokazal sem mu svetilnike in naš glavni kurz proti Sv. Ivanu na Pučini južno od Rovinja. Ob 6.00 zjutraj sem pri severnem otoku Brionov ponovno prevzel krmilo. V tem času smo zelo slabo napredovali. V celi noči samo štiri navtične milje. Ampak je bilo vredno, saj smo si s tem omogočili boljšo pozicijo za jutranji severovzhodni veter. Izven kanala morski tokovi niso bili več tako močni. V ravni črti smo lovili Crveni otok blizu Rovinja. V samo dveh urah smo prevozili sedem milj. Primusa tudi danes nismo mogli vžgati. Šele naslednji dan smo ugotovili, da v njem ni bilo več bencina. Za zajtrk nam je tako ostalo samo nekaj kruha in marmelade.
V piranskem mandraču, foto: Nataša Fajon
V daljavi smo videli floto ribiških bark, ki so se z ribolova vračale v Rovinj. Odločil sem se ponovno preizkusiti srečo ter jim pomahal in ena od bark se nam je res približala. Ponovili smo manever metanja vrvi in že smo se ponovno vlekli. V eni uri so nas povlekli za tri navtične milje, in to prav v trenutku, ko se je veter začel umirjati. Ob 9.15 smo pristali v Rovinju. Miha je odšel na pošto po potovalno dovoljenje za pot v Svobodno tržaško ozemlje (STO oz. Cona B je bil teritorij, ki so ga Združeni narodi kontrolirali med letoma 1949 in 1954 in je bil kasneje dodeljen Jugoslaviji). V Ljubljani ni imel dovolj časa, da bi to uredil kar tam, zato so mu dovoljenje poslali sem. Na trgu je kupil tudi nekaj kil grozdja ter drugega sadja. Sam sem v tem času napolnil vse posode z vodo in v pekarni kupil dvajset žemljic. Pol ure kasneje, ob 9.45, smo že jadrali. Veter je bil sever – severozahodnik, maestral/tramontana, jakosti nad tri beauforte. Predvideval sem, da se bo po vsej verjetnosti še okrepil, če je že tako zgodaj začelo pihati. Posteljnino in obleke smo zavili v pelerine, da jih valovi ne bi zmočili. Pričakoval sem, da bomo lahko končno začeli jadrati, kakor je treba. Na našo žalost se je jadrnica samo malo nagnila in se z nespremenjeno hitrostjo premikala naprej. Bil sem čisto besen, preklinjal sem vse mogoče in ves čas, ki sem ga posvetil tej jadrnici. Predstavljal sem si, kako bi z našimi L5, H-IV in Perunom v takšnem vetru rezali valove, da bi se za nami kar kadilo. S štirimi obrati proti vetru smo ulovili prelep otoček Konverzada. Med otočkom in obalo je samo kakšnih sto metrov plitvega morja. Izvlekel sem premično kobilico, tako da smo brez strahu zapluli v plitvino. Na premcu sem užival med gledanjem kristalno čistega morja, skozi katerega si lahko videl dno, po katerem so bile raztresene skale in pesek, ki so s hitrostjo jadrnice prehajali v področja, posejana z morsko travo. Če se nam ne bi tako mudilo, bi tukaj najraje sidral. Morje me je od vedno privlačilo. Nisem se mu mogel upreti, tako da sem vzel vrv in skočil vanj ter se pustil vleči za krmo jadrnice.
Približevali smo se Vrsarju, mestu na vrhu griča, ki se ga lahko vidi že od daleč. Še posebno iz severne strani. Spominja me na ruševine srednjeveškega mesta, čigar gospodarji so že davno umrli. Visoko obzidje, ki štrli v nebo, priča o preteklih borbah, slavi in porazih. Blag veter z močjo dveh beaufortov je pihal iz smeri sever – severozahod. Šli smo skozi „vrsarsko luko“ in od blizu opazovali mesto. Kasneje smo križarili med obalo in otoki, ki so nanizani vse do Poreča. Kosila nismo jedli, saj smo se pred tem najedli sadja. Kasneje smo ugotovili, da že več kot štiriindvajset ur nismo jedli tople hrane, zato smo se ob 18.00 ustavili na otočku Fržital blizu Debelega rta, dve in pol navtični milji južno od Poreča. Ni večji od sto metrov, ampak vseeno smo lahko na njem našli dovolj starih desk in drugega odpadnega lesa, da smo zakurili ogenj. Večerjo sem skuhal iz včeraj narezanega krompirja in paradižnikov, ki so se cel dan valjali po naših posodah. Miha je nabral drva, Milana pa smo pustili, da čuva jadrnico. Mislili smo, da zaradi slabega vetra nima smisla sidrati. Ko je bila večerja že skoraj kuhana, se je veter obrnil in zapihal je vzhodnik z močjo enega do dveh beaufortov. Sedaj se je naša jadrnica znašla v smeri vetra in je ni bilo tako lahko držati. Borba med jadrnico in Milanom se je začela že s prvimi sunki vetra, ki so iz smeri krme pritiskali na jadro ter obračali premec proti vetru, ki ga je Milan komaj še lahko držal.
„Pazi, da ne stopiš na ježa!“ mu zakričim, a je bilo že prepozno. Milan je že stal na eni nogi, drugo pa imel v rokah, saj je bilo stopalo polno zlomljenih ježevih iglic. Jadrnico je v trenutku odneslo nekaj metrov stran. Takoj sva mu priskočila na pomoč. Miha je vlekel jadrnico proti vetru, jaz pa sem vrgel sidro. Milana smo pustili na jadrnici in se hitro vrnili k našemu ognju, ki bi nam medtem skoraj ugasnil. Večerja je bila končno kuhana, tako da smo jo lahko odnesli Milanu na jadrnico, kjer smo večerjali. Takoj zatem smo lahko nadaljevali našo plovbo. Vzhodnik nam je pihal skoraj v hrbet in nas nosil proti našemu cilju. To noč je Miha prevzel prvo izmeno. Skupaj sva določila orientacijsko točko – novigradski svetilnik, eden beli blisk. Dogovorila sva se, da bo vozil kakšne pol milje v levo in tako bo vse v redu.
8. septembra 1951 me je ob 2.00 prebudil Miha, da sem prevzel izmeno. Pogledal sem naokrog in pred nami zagledal tri bele bliske – Savudrija! Bil sem zelo vesel in imel občutek, kot da smo že na cilju. Ta svetilnik se lahko vidi tudi iz Pirana, kar pomeni da smo bili že zelo blizu. Miha je zelo dobro opravil svoje delo, saj je v svoji izmeni prejadral devet navtičnih milj. Noč je bila jasna in zvezde so bile zelo lepo vidne. Po vsem horizontu so bili raztreseni ribiči, njihove luči pa so dajale občutek čarobnega mesta na vodi. Vzhodnik, čeprav slab, je pihal tako, kot je začel. Skoraj neslišno smo drseli po vodi in se približevali cilju. Ta noč je bila hladnejša od prejšnjih. Milan je bil oblečen samo v srajco in plaššč ter pokrit s tanko odejo. Meni je bilo toplo, saj sem se oblekel v volneno majico, srajco, pulover, tanko zimsko obleko, volnene nogavice, pelerino in se ogrnil z odejo. Bil je čas za praznjenje vode, ki je na nekaterih mestih narasla preko tal v kabini. Zaradi močnejšega vetra sem moral biti previden, da ne bi izgubil hitrosti. Zato nisem mogel niti za trenutek izpustiti krmila. Prebudil sem Milana, da je spraznil vodo. Na pol v snu, z mežikajočimi očmi je avtomatsko opravljal svojo nalogo. Med tem je tudi veter oslabel. Zaradi morskih tokov se skoraj nismo več premikali. Morali smo veslati. Za vesla je prijel Milan, kar mu je dobro delo, saj se je hotel malo ogreti. Okrog 3.00 je dobesedno zaspal na veslu. Ker se je v tem času veter nekoliko okrepil, sem ga poslal spat v kabino. Spet sem jadral sam skozi zvezdnato noč po srebrno lesketajočih valovih. Takšnih trenutkov ne pozabiš nikoli, in to je tudi razlog, da se nas toliko vrača na morje. Na vzhodu je del neba začenjal spreminjati barvo. Na začetku je bil samo nekoliko svetlejši, potem pa so barve postale vedno bolj intenzivne in škrlatne, dokler se ni sonce dvignilo iznad istrskega hribovja.
Ob 6.00 smo pripluli do savudrijskega svetilnika, kjer sem zbudil Miho. Ves zaspan je pogledal iz kabine ter se začudil: „Kaj že Savudrija? Kako lep občutek, ko greš spat pri Novigradu in se prebudiš na cilju.“
Prepustil sem mu krmilo. Piran se bo pokazal vsak čas, zato mu ni bilo treba ničesar pojasnjevati. Splazil sem se v kabino in prosil za malo miru. Veslati ni bilo treba, saj smo bili od Pirana oddaljeni manj kot šest navtičnih milj. Kljub utrujenosti pa nisem mogel zaspati. Bližal se je konec tega potovanja, zato sem se odlčil, da ga zažijem v celoti, ter se usedel nazaj na palubo. Severovzhodni veter, burja, je pihal z močjo treh beaufortov točno iz smeri Pirana. Morali smo križariti. Če sem popolnoma iskren, užitka pri jadranju na tej jadrnici ne moreš primerjati z drugimi, ampak bili smo blizu cilja in nikamor se nam ni več mudilo. Savudrija je bila za nami, pred nami pa s soncem obsijan Piran. Miha je pripravljal naš zadnji skupni zajtrk, solato iz vseh preostalih paradižnikov, paprik in veliko olja.
Samo dve navtični milji pred Piranom se je veter popolnoma umiril. Počakati smo morali na maestral, ki običajno začne pihati šele med deseto in enajsto uro. Ker smo imeli v Piranu še veliko opravkov s klubskimi jadrnicami in ker smo morali ujeti tudi avtobus za Ljubljano, sem začel mahati mimoidočim ribičem, ki so pluli proti Izoli. Niče ni reagiral. Ti niso tako prijazni kot tisti v Rovinju. Šele četrti ali peti se nas je usmili ter povlekel do Pirana. V piransko luko smo prispeli točno ob 9.00. Pričakal nas je upravnik letovišča in nekaj njegovih gostov. Milan je vzel dokumente in odšel na luško kapitanijo, da je prijavil naš prihod. Od tega trenutka je bila jadrnica njegova odgovornost.
Kasneje smo odjadrali do Portoroža in jadrnico privezali na manjši lesen pomol pred letoviščem, kjer nas je upravnik bogato pogostil. Po treh dneh in treh neprespanih nočeh jadranja po našem morju v tej mali ladjici, kjer smo skoraj stali v vodi, mislim, da ni treba pojasnjevati, kakšne količine hrane smo spravili vase v jedilnici, kjer si si je lahko naložil, kolikor si hotel. Ob 13.00 sva z Miho sedla na avtobus za Ljubljano. Na ovinku iznad Portoroža sva videla jadrnico, kako tone. Ubogi Milan je po treh neprespanih nočeh najbž zaspal in ni uspel izprazniti vode iz njenega trupa.