19. oktober 2022 | #GLASBA

Mary Rose: Tudi po tridesetih letih je glavno vodilo skupine iskrenost

Po nastopu v Kulturnem domu Postojna, foto: Valter Leban

Kultna slovenska hard rock skupina Mary Rose iz Postojne je z dvema ekskluzivnima koncertoma v domačem kulturnem domu obeležila častitljivih trideset let delovanja, jubilej, ki ga ne doseže veliko skupin, sploh pri nas. Res da je v današnji zasedbi edini originalni član Eki Alilovski, a pomembno je to, da skupina zveni sveže in udarno. S koncertoma so pospremili tudi ponatis svojega studijskega prvenca Rocks Off, ki so ga pri založbi ZKP RTV Slovenija na CD-ju, vinilu in v digitalni obliki izdali lani novembra. Album, ki so ga pred 30 leti izdali le na kaseti, je bil prodan v več kot 12.000 izvodih. Ker je skupina veliko nastopala po vsej Sloveniji in se bo kmalu vrnila na slovenske odre, smo k pogovoru povabili takratno in današnjo gonilno silo Mary Rose, kitarista Ekija Alilovskega.

Skupina Mary Rose je nastala pred 34 leti. Je bil njen nastanek splet slučajev oziroma kako se je formirala?

Prej sem igral pri Črni gradnji, zato sem bil veliko v Ljubljani in sodeloval z nekaj dobrimi glasbeniki. Sam sem odraščal na tržnici … Sicer sem najprej obiskoval pomorsko šolo, kjer sem pristal zaradi prijateljev, a hitro ugotovil, da to ni zame. Poklical sem očeta in mu rekel, naj pride pome, češ da ne bom več hodil v šolo, kar je sprejel in določil, da bom pač delal z mamo na tržnici, saj sta prodajala sadje in zelenjavo. Meni je bilo super, vse, samo da mi ni treba več v šolo in lahko igram kitaro.

In tako sem res delal na tržnici. Včasih sem moral v Ljubljano in ravno na tamkajšnji tržnici sem srečal Frenka, ki je takrat igral pri skupini M.A.S.H. Ravno se je pripravljala Pop delavnica. Vprašal me je, kaj počnem, in ko sem odvrnil, da bi zelo rad igral, pa nimam s kom in česa, je takoj pograbil in vzkliknil, da ima ‘en komad’. Ko sva se dobila je bila Pop delavnica hitro pozabljena, a očitno se je zgodil nek stik. Nato sem pritegnil še Jureta Škodiča, kolega iz Črne gradnje, Miha Šabec se je ravno vrnil iz vojske in se je nekako vse poklopilo.

Takoj na začetku sem izpostavil željo, da bi delali avtorsko glasbo, in vsi so se strinjali. Zaprli smo se in vadili, čez pol leta se nam je pridružil Primož Ogrizek, naredili smo komade, najeli studio in posneli album.

Leta 1990 je skupina izdala svoj prvenec Rocks off. Zakaj v angleščini in kako ste prepričali založbo RTV, da ga izda kljub angleškim besedilom?

Angleščina nam je zvenela bolje. (smeh) To so bila leta, ko smo vsi gledali na zahod drugače, ko je Amerika pomenilo nekakšno neobljubljeno deželo. Tamkajšnji rockerji so imeli vile, bazene in kup denarja in najbrž smo nekje v podzavesti upali, da bi postali svetovno znan bend. Poleg tega je Frenk že pri skupini M.A.S.H. pisal besedila v angleščini, pa tudi, roko na srce, veliko lažje je bilo pisati v angleškem jeziku. V slovenščini mora biti besedilo dvakrat boljše kot v angleščini, da zveni dobro. Zdaj nam je to sicer uspelo, a takrat smo se tako odločili.

Založbe ni bilo treba prepričevati, očitno so sami videli nek potencial v tem izdelku. Zadnja informacija, ki mi jo je posredoval Umek (Ivo Umek – dolgoletni urednik založbe ZKP RTV Slovenija, op. a. ), je bila, da smo prodali 3500 kaset. Kasneje sem izvedel, da smo jih prodali sedem, ko je izšel ponatis albuma Rocks off, pa so mi rekli, da naj bi jih čez dvanajst, trinajst, morda celo štirinajst tisoč kaset, kar je tudi za današnji čas lepa številka.

Prva ekipa Mary Rose danes, foto: osebni arhiv/h5>

Kako je bilo po izdaji albuma, kakšna je bila takratna scena? Kako pogosto ste nastopali, kje vse, kakšna je bila publika, komu vse ste bili predskupina?

Ko je album izšel, niti približno nismo vedeli, kaj smo ustvarili. Nikoli nisem bil nadut, a danes lahko rečem, da smo za takratni čas naredili res dober izdelek. In nastopov smo imeli ogromno. Res ogromno. Dvakrat na teden smo igrali. Naj povem, da so nas klicali, da pridemo nastopat, mi pa nismo vedeli, kakšno ceno postaviti. Prvič smo tako bleknili eno številko, in ko so jo sprejeli, smo za kakih petnajst minut kar utihnili.

Publika je hrepenela po tem. Takrat ni bilo youtuba, sploh interneta, povprečen poslušalec je poslušal kasete, ni imel hi-fija … Vsi smo komaj čakali, da gremo na koncert, ker meni osebno je to prav prepihalo glavo. Dvorane so bile polne in tu na Primorskem je bilo okrog dvajset takih, kjer se je igralo vsak vikend. Takrat je bil rock, tako kot v tujini, na svojem vrhuncu. Nastopali smo po vsej Sloveniji, ko je v skupino prišel basist Inko Brus, ki je živel v Trstu, pa tudi po Italiji.

Ko smo dobili menedžerja, Marka Gašperlina, ki je organiziral koncerte, smo bili predskupina Joeyu Cockerju, leta 2006 legendarnim Whitesnake, pa Johnu Lawtonu (Uriah Heep). Ko sem s slednjim sedel za isto mizo in poslušal njegove zgodbe, sem se ničkolikokrat uščipnil, da preverim, če se to res dogaja.

Ste imeli nastope tudi na obali? Kje in kako vas je sprejela publika?

Tudi na obali smo nastopali. Takrat sem spoznal Zlatega (Zlati oziroma Zlatko Klun, nedavno preminuli bobnar, član nekaterih legendarnih glasbenih zasedb, op. a.), ki je imel Camel klub v Žusterni, kjer smo igrali ob torkih. In ob torkih je bilo fajn igrati. Zakaj? Če si na torkov večer napolnil lokal, si vedel, da so te ljudje res prišli poslušat. Ob petkih in sobotah so namreč vsi nekam šli in ni bilo tako pomembno, kdo igra. Prvič, ko smo dobili torkov termin, ker sta bila petkov in sobotni zasedena, je bilo polno, zato smo tudi za naslednje nastope kar sami izbrali, da igramo ob torkih.

Tam sem tudi spoznal vso druščino, s katero sem odraščal, ker sem poslušal njihovo glasbo. Izjemen občutek je bil, ko sem prišel v Camel in pred odrom zagledal Malikoviča, Jadrana, Zlatega, celo garnituro, od katere sem se učil.

Super časi so bili, glasbo smo delali zaradi glasbe same, nobenih načrtov ni bilo. Bila je neka iskrenost, ni bilo preračunavanja.

Skupina je uradno izdala tri albume, v svoji diskografiji pa imate tudi enega neizdanega. Kaj bo s čudežno najdenimi skladbami, ki naj bi izginili v ognju, ko je pogorel studio Tivoli, pa se je nato ugotovilo, da so se rešile?

Res je, dolgo smo mislili, da jih ni več, konec devetdesetih pa me je Aco (Aco Razbornik, lastnik studia Tivoli, op. a.) poklical in me obvestil, da ima trakove in lahko pridem ponje, a le, če mu plačam pet tisoč evrov, sicer naj bi skladbe dal neki skupini, ki jih bo ponovno posnela. Tako sem prodal svojega golfa, mu nesel denar in dobil trakove. Ti so se nekaj časa valjali pri meni doma, sedaj pa smo jih digitalizirali, le enega komada nismo mogli rešiti. Začeli smo že z miksanjem, a smo se ustavili zaradi ponatisa Rocks off, ker so si na RTV-ju zamislili, da bi izdali oba albuma, a se nismo strinjali, ker gre za popolnoma drugačni zgodbi. Mogoče ga izdamo drugo leto.

Moram pa priznati … Ko sem slišal te komade, sem bil prav … ne vem, to, kar smo dali na ta album, bi z lahkoto postavil v drugo ligo svetovne glasbe. Ljudje, ki so jih slišali, ko smo jih obdelovali, so mislili, da delamo nove komade. In so debelo pogledali, ko smo rekli, da so stari trideset let.

Tvoje življenje je usodno zaznamoval nesrečni dogodek z naftnim madežem. Kaj je ta nesreča pomenila zate osebno in za delovanje skupine?

Z Matjažem Jelenom sva se vračala s špila, ko me je na bencinski črpalki spodneslo na naftnem madežu. V trenutku se je spremenilo vse. Ko sem padel, sem čutil, da nekaj ni v redu, šel sem k zdravniku, ki je rekel ‘saj bo’ … A po dveh mesecih so se začele velike težave, ker so mi vretenca skočila ven in pritiskala na hrbtenjačo.

Moral sem na nujno operacijo … Pred njo namreč nisem mogel sam jesti, se umiti, premikal sem samo oba palca in hodil tako počasi, da sem potreboval petnajst minut za razdaljo od tu do vrat (bara, kjer je nastal intervju, op. a.). A kljub temu sem ob prihodu k zdravniku nekako računal na to, da bo rekel, naj se malo uležem, me bodo malo raztegnili, pa bo. (smeh) Kirurg pa je dvignil telefon in rekel, naj mu en dan odpovejo vse operacije, češ da ima nujen primer.

Ker je bilo ravno pred božičem, sem vprašal, če je treba prav zdaj, on pa: ‘Tako ti bom povedal. Do konca tedna ne boš več hodil, roke ti bodo delovale samo še 20-odstotno.’

Operacija je trajala sedem ur, po njej pa sem se moral vsega naučiti na novo. Prstov še zdaj, po sedmih letih, ne čutim popolnoma. Grozno je bilo. Ko so prišli kolegi iz skupine, sem jim rekel, da nadaljujejo brez mene, sam o glasbi takrat nisem razmišljal. Moja edina misel je bila ta, da bom še kdaj lahko šel sam v lokal na kavo. S časom in pridnostjo, vztrajnostjo pri terapijah sem prišel do točke, ko lahko rečem, da živim normalno. Medtem smo si uredili svoj studio za primer, če ne bi več mogel igrati, da bi bil kljub temu povezan z glasbo.

Današnja zasedba Mary Rose: Sandi Trojner, Anže Stegel, Žanil Tataj Žak, Eki Alilovski in David Debevec, foto: Miha Dolenc

Kako gledate na to, da je album Rocks off postal pomemben del zgodovine slovenske hard rock scene?

Če bi mi to kdo takrat rekel, bi ga samo debelo gledal. Po letih, ko je toliko ljudi reklo, da je to kulten album, in ko vidim, kako je vplival nanje, na njihovo počutje, pa je občutek dober. Na koncert so prišli ljudje, ki jih niti pod razno nisem pričakoval. In so kupili vinilko, četudi nimajo gramofona. Ko sem enega vprašal, če ga ima, mi je odgovoril: ‘Ne, to gre na steno! To je del mojega življenja.’ Res dober občutek je.

Kako je prišlo do njegovega ponatisa v sodobnejšem formatu po toliko letih?

Morda se bo slišalo pretirano, ampak po albumu so me spraševali v ogromnem številu, in to z vseh koncev sveta. Zato sem se v nekem trenutku odločil, da sam izdam CD, za kar pa sem potreboval dovoljenje ZKP-ja, ker so oni lastniki posnetkov. Ko sem to pojasnil Mojci Menart na založbi, je dejala, da so razmišljali o tem, da bi ga kar oni izdali, ob obletnici. Kar tiho sem bil. In tudi na vinilki, je dodala. Še kar tiho sem bil. Nato sem izdavil ‘da’ na vse, kar je rekla. Minilo je pol leta, ko so se še odločali, medtem pa sem sam končno prebral pogodbo ob prvem izidu albuma in ugotovil, da bi morali že takrat dobiti tako CD kot vinilko. In ker so pogodbe trajne, niso imeli več izgovorov.

Utrinek z nastopa v Postojni, foto: Valter Leban

Ponatis albuma in njegovo 30. obletnico ste praznovali z dvema ekskluzivnima koncertoma v domači Postojni. Nekaj komadov ste zaigrali tudi v prvi postavi skupine. Kako je bilo igrati s kolegi, s katerimi si ustvaril Mary Rose?

Super. Trideset let kasneje … zdi se mi, da smo bili bolj umirjeni. Če sem iskren, ne znam opisati. Ko smo se dobili na prvih vajah, je bilo takoj jasno, da je nekaj ostalo. Fantom sem rekel, da imam samo eno željo. Ko nas bodo ljudje poslušali, želim, da rečejo ‘okej, tu se je zgodba začela’, da ne bi rekli ‘a ti bebci so začeli to zgodbo’. Vsi so rekli, da smo se z zvokom približali osemdesetim, tako da sem zadovoljen.

Koncert ste tudi posneli. Kdaj in kje si ga bomo lahko ogledali?

Sedaj moramo preposlušati in pregledati posnetke, nato pa jih bomo objavili. Najbrž bodo dosegljivi na Youtubu, v enem kosu ali po posameznih komadih.

Kaj trenutno počne bend, imate kakšne načrte?

Dobili smo se v ponedeljek po koncertoma, se zmenili, da moramo preposlušati posnetke, zadovoljni smo, da smo to izpeljali … Prvi načrt je, da moramo odigrati nekaj špilov. Ker klici so. Iz Snack bara, pa iz Orto bara, ko smo igrali v Zelenem gaju, so nas povabili drugo leto na Vojščico … Počasi. Na prvi vaji moramo skozi ideje, ki smo jih že naredili, nato pa snemat. Drugega nam ne preostane. Vsi v bendu si to želimo, pa tudi vsak drugi, ki je na koncertu kupil CD, je vprašal, kdaj bo nova plata.

Nekateri pravijo, da bi moral prejeti naziv častnega občana Postojne, ker si naredil ogromno, verjetno največ od vseh, za postojnsko sceno. Kaj praviš na to?

(Iskren smeh. Tak, daljši.)

Sploh ne vem, kaj pomeni častni občan.

(Spet smeh)

S Primožem sva začela organizirati božični rock koncert popolnoma brez denarja. Stroški prvega so bili gromozanski. Pa smo jih pokrili, ker smo prodali vse karte. Ampak … Ne vem, a smo res en čuden narod ali kaj … Iz leta v leto so bendi hoteli več denarja, slabši pogoji so bili, ozvočevalci so potrojili ceno in vse je počasi propadalo.

Lahko rečem le to, da sem zrasel v časih, ko sem to lahko naredil. Sem pa vse vedno delal s srcem in tako, da je bilo za vse dobro. Hotel sem, da se bendi res počutijo super, da imajo svojo garderobo, backstage, vse, kar se spodobi.

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: