8. november 2021 | #GLASBA

Mary Rose: Ponatis kultnega prvenca Rocks off

Mary Rose – studio Tivoli 1990, foto: foto arhiv skupine

So albumi in albumi. So skupine in skupine. Bila so osemdeseta in tudi Slovenijo je zajelo živahno hard rock in heavy metal gibanje, ki je v drugi polovici osemdesetih privedlo do nastanka postojnske hard rock zasedbe Mary Rose, ki je leta 1990 izdala svoj studijski prvenec Rocks Off. Album, ki je takrat izšel na kaseti, danes velja za veliko rariteto in kultni hard rock album, obenem pa je tudi eden kronskih draguljev ere rocka, ki ga je preživljala nekdanja skupna država in z njo vred Slovenija. Kvintet mladih, nadobudnih žrebcev, ki so želeli v tistem času spraviti od sebe najboljše, kar zmorejo, obenem pa uživati trenutek in se zabavati, v postavi Franci Tominšek (vokal), Eki Alilovski (kitara), Jure Škodič (bas kitara), Primož Ogrizek (klaviature) in Mitja Šabec (bobni), pravzaprav niti niso dobro vedeli, da so v vsem tem prešernem entuziazmu ustvarili album, ki bo postal pomemben del zgodovine slovenske hard rock in heavy metal scene. In več. Fantje so se kar lepo spogledovali tudi s takrat aktualnimi časi glam metala. Ni jih malo, ki še danes pravijo, da je album Rocks Off najboljša slovenska hard rock in glam metal plošča vseh časov! Ob vzniku ponatisa albuma, ki bo ob 30. obletnici uradnega izida v letošnjem novembru prvič v zgodovini prejel tudi pravo CD-jko in vinilno ploščo, smo se pogovarjali s kreatorjem skupine, glavnim vizionarjem in pogonskim zobčenikom, kitaristom in komponistom Ekijem Alilovskim.

Rocks Off danes velja za enega granitnih kock, na katerem temelji del slovenske šole hard rocka in heavy metala. Dolgo je trajalo, da se je zgodilo to, po čemer smo vrsto let spraševali. Vaš prvenec je torej dočakal ponatis.

Ja, očitno se je sonce naposled tudi za nas resnično postavilo na mesto, da nas obsije. Zanimivo je to, da sem že pred časom prejemal veliko pošte, in to se dogaja že lep čas, več let, z vprašanji, kdaj bo mogoče album Rocks Off dobiti na CD-ju oziroma kje ga je mogoče dobiti. Tudi iz tujine je prihajalo kup tovrstnih vprašanj, recimo iz nemškega Bremna, kjer so mi iz neke trgovine z glasbo poslali vprašanje, če imam kaj albumov, saj so želeli odkupiti 50-60 CD-jev.

Kar se ZKP RTV SLO založbe tiče, pa sem bil prepričan, da gotovo ne bodo za ponatis. Saj veš, kako je danes s tem … Navadno moraš dodati tudi sam zajeten kupček denarja poleg, da se kaj takšnega sploh realizira. Na založbo sem se odpravil z namenom, da jih zaprosim za dovoljenje, če lahko sam poskrbim za ponatis albuma. Lastniki posnetkov so namreč oni. Ko smo začeli z debato, z menoj je bil Jernej Vene, ki mi je precej pomagal, se je izkazalo, da so na ZKP RTV SLO že prej razmišljali, da bi ob 50. obletnici založbe izdali ponatis albuma Rocks Off, in to tako na CD-jki kot tudi na vinilu. Njihova 50. obletnica je sovpadala s 30. obletnico albuma. Računal sem le na CD ponatis. No, na moje veliko presenečenje pa je založba sama od sebe predlagala tudi ponatis v vinilni verziji.

Kako gledaš na album 30 let kasneje? Kaj ti predstavlja danes in kaj pomeni? Tudi v osebnem smislu, kot del poti tvoje glasbene kariere?

Pred Mary Rose sem igral pri Črni gradnji. Z njimi nismo nikdar nič izdali. Vsa reč se je začela dogajati na ljubljanski tržnici leta 1987, ko sem srečal Frenka (Franci Tominšek, op .p.), ki je bil takrat pri M.A.S.H. Imela sva čas in pričela sva se dogovarjati, da posnameva skupaj komad ter da skušava z njim sodelovati na Pop delavnici. Vendar do tega ni prišlo.

Kakorkoli, ko se je bobnar Mitja Šabec leta 1988 vrnil iz vojske, se je ekipa za skupino polagoma začela zbirati in dogovorili smo se, da posnamemo skupaj ploščo. Komade smo napisali med letoma 1988 in 1989, te pa smo preizkusili na treh oziroma štirih koncertih, saj smo želeli preveriti. kako se primejo med publiko. Takrat niti imena še nismo imeli. Odziv je bil odličen, kar nam je dalo krila, da odrinemo na snemanje.

Ko album posnameš, nekaj časa plošče ne moreš poslušati. Vsaj pri meni je tako in niti ne vem, zakaj. Navadno je tako, da si glasbenik zamisli eno varianto, ki jo želi na albumu imeti in potem dobi na koncu nekaj drugega. Sploh pri produkciji. Ob poslušanju albuma si vedno misliš ‘Ah, tu bi lahko dodal še to in to, preizkusil to in to ..’ A očitno je bilo, da smo posneli dober album. Hecno, da ga sam zares dolgo nisem poslušal, a ko sem srečeval ljudi in se pogovarjal z njimi, so ga vsi hvalili. Nihče ni navajal kakršnih koli opazk ali imel pripomb, o albumu so govorili z navdušenjem. To me je naposled prepričalo, da sem si ga le zavrtel in dejansko našel v njem kvalitete. Okej, takrat je bil že zunaj album Eat ‘Em and Smile Davida Lee Rotha, vrtela se je Panama od Van Halen, kar je bilo za leto 1988 in nas precej neulovljivo, pa vseeno. Za nivo Slovenije se mi zdi, da smo v tistem času ustvarili zelo dobro ploščo.

Ko album poslušam danes, prebudi v meni tisti elan, tisti utrip časa, neko veliko navdušenje in pričakovanje, ki me je takrat spremljalo. Vse to bi potreboval tudi danes. Saj veš. To so bili časi, ko je kipel pozitivizem: ‘Sonce sije, rock ‘n ‘roll, pivo, ženske, akcija’. Glasba se je takrat ustvarjala na tak način. Za nas je bila vse to ena velika zabava. No, pa veliko smo vadili. Izkazali smo precejšnjo mero marljivosti.¸

Mary Rose: Rocks Off – originalna izdaja na kaseti, foto: arhiv skupine

Na sceno ste prodrli ravno v času, ko so velike svetovne založbe še vlagale velike denarje v glam metal sceno in hard rock. Pojavili ste se nekje na kumulusu tega dogajanja.

Da. Pa tudi angleška besedila smo uporabljali. Zato so nas neposredno primerjali s tujimi skupinami. To je bilo laskavo, pa vendar je bilo tujim skupinam res težko parirati. Čas je bil pravi. Imeli smo tudi veliko koncertov, tudi na največjih slovenskih prizoriščih.

Kdo si je domislil ime Mary Rose oziroma kako ste prišli do njega?

Ko smo album napisali, je Marko Milharčič, ki je imel dvorano, predlagal, da gremo čim prej na oder. Morali smo preizkusiti, kako komadi funkcionirajo. Ker nismo imeli imeni, smo se za ta koncert poimenovali Firefox, navdih zanj smo dobili v filmu Clinta Eastwooda, ki se je takrat vrtel na TV. Špil je bil uspešen, vendar z imenom nismo bili zadovoljni.

Se spomniš starih jugoslovanskih glasbenih revij, kot so Rock, Rock 82 in Džuboks? No tisti Rock, ki je kasneje postal Rock 82, in izhajal kot priloga Politikinega zabavnika. Ta je imel tak poseben format. Širina stranice je bila dolga polovico tiste, ki pripada A4 formatu. Notri je bila rubrika Na današnji dan, in ko smo nekega dne listali izvod te revije v našem prostoru za vaje, je bilo v tej rubriki nekaj o floti vojaških plovil Kraljeve mornarice Mary Rose- Vsega se niti ni dalo prevesti, Mary Rose pa je razumel vsakdo, četudi niti sami nismo vedeli, za kaj točno gre. Takrat ni bilo interneta. Skovanka nam je delovala dovolj rockersko, in tako smo dobili ime.

Kako komentiraš ekipo prve postave? V relativno kratkem času ste na površje spravili prvenec.

Mary Rose so bili formirani leta 1988. Takrat sem bil star 25 let. Danes začnejo igrati inštrumente mnogo prej, sam sem začel šele z 18 leti. Sprva sem nekaj »šlatal« bobne, po spletu okoliščin pa sem presedlal na kitaro. A je bilo že takoj jasno, da želimo svojo ploščo. Tista postava je bila zelo pridna in angažirana. Vadili smo dvakrat do trikrat tedensko. Nobena ekipa kasnejših postav ni imela take želje po albumu kot ta. Ne mislim, da so bile kasnejše slabše ali boljše od prve, kar se talentov tiče, a takšnega zagona ni izkazala nobena kasnejša postava skupine.

Ko brskam po spletni strani Heavy Harmonies in vidim, kako je album Rocks Off enako ocenjen kot Europe album Prisoners In Paradise, ki je izšel istega leta, je to zame resnično laskavo priznanje. Tam lahko prebereš tudi komentarje bralcev, kot so ‘Škoda, da skupina ni delovala v Ameriki, saj je imela velik potencial’. V tistem času smo bili ena redkih, če ne edina slovenska skupina, ki je na koncertih striktno igrala le svojo avtorsko glasbo. Vsi ostali so igrali priredbe. Mi tega nismo hoteli, sploh ne v začetnem obdobju delovanja. Jasno mi je bilo, da če bomo na koncu naših koncertov igrali priredbo kakšnih Van Halen, se kasneje nihče ne bo spomnil komadov, kot sta naša avtorska Action in She’s Run Away. Dolgo smo pri tem vztrajali, tudi z naslednjo postavo.

Mary Rose studio Tivoli 1990 od leve proti desni: Franci Tominšek (vokal), Primož Ogrizek (klaviature), Eki Alilovski (kitara), Jure Škodič (bas kitara), Mitja Šabec (bobni), foto: arhiv skupine

Kako ste v osemdesetih prihajali do glasbenih informacij. Vi ste bili za tisti čas kar dobro oprtani z novostmi v svetu rock’n’rolla?

V revijama Džuboks in Rock je bilo veliko uporabnih informacij. Ko sem bil še najstnik, sem delal na tržnici, kjer sem pomagal mami. V tistem času smo imeli tudi trgovino s sadjem in zelenjavo, sam pa sem obiskoval pomorsko šolo. Ko se je zgodilo, da sem prijel v roko neko takratno številko revije Džuboks z Joejem Satrianijem na naslovnici, sem rekel očetu: ‘Stari. Mene ne bo tri ure na tržnici.’ Sedel sem v avto, odpeljal naravnost v Trst, obredel deset trgovin in se vrnil nazaj z novo Satrianijevo ploščo, ki je bila zunaj ravno 14 dni.

V ekipi smo imeli basista Jureta Škodiča, ki je bil ravno tako zaposlen pri očetu in so ga pošiljali na obrtne sejme v Nemčijo, od koder je prinesel ogromno aktualnih albumov, tudi od skupine UFO, ki mi je ena najljubših. Michael Schenker ter Eddie Van Halen sta moja najljubša kitarista, pred tem so bili Eric Clapton, Rory Gallagher in Jeff Beck. Zadnje tri sem raziskoval že v osnovni šoli in se z njimi učil igrati kitaro. Ploščo sem dal na gramofon in igral zraven.

Zelo so name vplivali tudi Led Zeppelin, Deep Purple in Uriah Heep. Jure pa je imel vse te plošče doma. Vendar smo morali ostali najprej počakati, da jih preposluša on, da smo si jih lahko potem od izposodili. Okej. Nekaj albumov je izšlo tudi v Jugoslaviji, a res smo imeli srečo, da je Jure privlekel iz Nemčije vsakič po 30 plošč, med njimi ogromno takih, ki pri Jugotonu niso nikdar izšle ali pa so bile natisnjene znatno kasneje, po uradnem izidu. Trst je bil blizu. Ko sem prejel neko informacijo, sem takoj oddrvel tja. Spominjam se, pisala so se leta 1981-82. Ravno dobro sem začel igrati kitaro. Bila je neka diskoteka, imenovana Jama. Nekega večera, ko sem vstopil vanjo, je tamkajšnji DJ ravno vrtel Mean Street od Van Halen. Takrat niem imel pojma, kdo so. Takoj sem jih moral raziskati. Hitro sem si nabavil tudi kitaro znamke Kramer. Tako sem imel doma dve – Flyn’ V od Michaela Schenkerja in Eddiejev Kramer.

Se za imenom albuma Rocks Off tudi skriva kakšna posebna zgodba?

Naslov albuma si je domislil Frenk. Mislim, da je povezano s komadom od Def Leppard. Sami nismo imeli nobene posebne ideje, in ko je Frenk na nekem srečanju izustil Rocks Off, nam je predlog zvenel zelo posrečeno.

Mary Rose – “Rocks Off” (ponatis za CD in vinil s posodobljeno naslovnico in logom), foto: arhiv skupine

Potem je pa tu že tista zgodba z izgubljenimi ‘master’ posnetki …

Ah, to je pa že naš drug album.

Huh, raje ne preskakujva …

Ne, ne. Lahko ti povem. Aco Razbornik se je v času, ko smo snemali drugi album, razhajal s svojo takratno ženo. Nekega dne je v jezi pridrvela v studio, pograbila kakšnih deset kolutov s posneto glasbo in jih odnesla s seboj. Studio je zgorel in bili smo prepričani, da so ‘master’ posnetki za vedno izginili. Potem pa me je nedolgo tega klical Aco, da so se posnetki našli. En je bil osmojen, sicer rešen, drugi pa je očitno vsa ta leta prebival pri njegovi nekdanji ženi.

Aco je rekel naj prinesem pet jurjev, pa mi da posnetke, sicer jih bo dal zasedbi Kantor, ki jo je takrat vodil ‘popdesignovec’ Tone Košmrlj. Na hitro sem prodal golfa, da sem prišel do tega posnetka. S Sandijem (aktualni Mary Rose klaviaturist Sandi Trojer, op. p.) sva zadevo spravila na računalnik in začela z miksanjem. In ZKP RTV SLO je prišel celo na idejo, da izda dvojni album. Na tem bi bila skupaj Rocks Off in naš drugi album. A to sta dve ločeni zadevi. Dve ločeni obdobji, z ločenima zgodbama. To ne bi bila pametna poteza.

Material za drugi album je torej prav tako nastajal zelo hitro.

Ko smo sklenili snemanje Rocks Off in ko je album izšel, smo imeli veliko koncertov. Prihajalo je do postopnih trenj, dogajale so se stvari, o katerih bi se morali sproti pogovarjati, jih sproti reševati, pa se nismo. In škoda, da se nismo. Bili smo mladi, nismo imeli občutka za poslovanje, nismo imeli menedžerja, ki bi nas rinil dalje in nam pomagal z nasveti. Takoj po albumu Rocks Off je v moji glavi že ‘igral’ naslednji album. No, tu pa se je pričelo zapletati. Niso bili vsi na isti valovni dolžini. Nekateri so želeli nadaljevati, drugi pač ne.

Na katere skladbe albuma Rocks Off si posebej ponosen? Katere bi izpostavil?

Če bi me vprašal 30 let nazaj, bi ti gotovo odgovoril drugače. Recimo Dead Dog Blues, ki je tak bolj ‘vanhalenovski’, nadalje Fever … Na ponatisu bodo objavljeni trije dodatni komadi, ki še niso bili izdani. Sicer pa težko izpostavljam komade na individualni ravni. Vsak ima svojo zgodbo, zgodbo tistega časa. Recimo skladba Hold On Baby. Veš, ta komad je mal TNT-jevski. Vsakič, ko smo ga odigrali na vajah, je bilo toliko vzhičenosti in navdušenja, da smo ga želeli še enkrat ponoviti. Pa še enkrat. Tak užitek nam ga je bilo zaigrati. In vsakič je bil nek drugačen občutek.

Lahko izpostaviš kakšne podrobnosti koncertov v času albuma Rocks Off in dogodke, ki so se ti takrat posebej vtisnili v spomin?

Turneja s Parnim Valjkom in približno 30 odigranih koncertov. Nekega dne sem prejel klic s povabilom, da zaigramo z njimi v Kočevju. Pridemo tja, odigramo koncert.

Ko smo bili v zaodrju, sem se srečal z menedžerjem skupine, ki je velel: ‘Mali, pridi sem. Povej mi, ali imate vi svoje avtorske komade?’

Odgovoril sem: ‘Vse, kar smo danes igrali, je naša avtorska glasba’.

Na kar odvrne: ‘Če se nisi šalil, potem se dogovoriva, da kadarkoli bomo mi igrali v Sloveniji, boste igrali vi poleg? Vam to štima?’

Ko je opazil, da oklevam z odgovorom, me je pobaral: ‘Ni problema, boste plačani. Se bom jaz vse domenil z organizatorji.’

Takrat smo imeli boljšo opremo kot Parni Valjak. Ko so to opazili, so nas prosili, da jo po nastopu pustimo na odru. Ta naveza nas je pripeljala pred širše množice. Saj veš, kako je na koncertih s Parnim Valjkom? Vsi so v zraku. In vse je nabito. Tudi takrat je bilo. Vedran Božič – sicer legendarni kitarist, pa je bil njihov takratni tonski tehnik. Ta mi je predlagal, da si kupim dodatna pedala, da malo ‘sfriziram’ zvok kitare.

Mary Rose – ‘Rocks Off’ (ponatis za CD in vinil – zadnja stran ovitka), foto: arhiv skupine

Kako si se razvijal v kitarista s svojo lastno identiteto, recimo če štartava direktno od začetka?

Nekoč ti bom dal v poslušanje posnetek s Črno gradnjo iz leta 1983. Takrat sem bil totalno v Iron Maiden. Ravno dobro sem začel igrati kitaro. Saj veš. Najprej se naučiš zaigrati Smoke On The Water na eni struni. Že zelo kmalu pa mi je postalo jasno, da želim pisati svojo glasbo. Tudi, ko sem poslušal nek komad na gramofonu, jaz tega komada potem nisem šel preigravat na kitaro. Če se tega začneš lotevati, sploh kadar se ti nek izvajalec dopade, lahko hitro padeš pod njegov vpliv.

Torej, si ti dejansko samouk? Sam si se naučil igranja kitare? Brez nekih glasbenih šol?

Da. Hotel sem sicer postati bobnar. Ko se je oče odpravljal v Nemčijo, je vselej vprašal, če kaj potrebujem. Navadno mi je prinesel kakšno ploščo, npr. prvenec zasedbe Queen. No, pa sem mu nekega dne rekel, naj prinese kakšno električno kitaro. In je res. Ob igranju mi je torej družbo delal gramofon. Tako se je začelo. Cel album Rocks Off sem odigral na uho.

Kdo pa je ustvaril naslovnico?

Podjetje Nimbus iz Kranja. Tu se je izdatneje angažiral Frenk. Takrat so bili ovitki albumov zelo pomembni. No, tudi danes so. Na ponatisu albuma pa se nahaja drugačen logotip. Zelo podrobno sem imel naštudirano v glavi, kakšen ovitek želim, zato sem ga naredil na svoje stroške. Tudi na založbi so ga pohvalili, tako da je to še en dokaz, da mora biti resnično zelo dober.

Verjetno je album doživel tudi zvočno osvežitev?

Nov mastering je narejen. Opravil ga je Jadran Ogrin v studiu York, v Dekanih. Navil je bobne in base, v osnovi pa je ohranil zvok plošče kar se da intakten. Za pokušino mi je poslal en komad in bil sem zadovoljen s slišanim.

Dotakniva se še malo promocijskih aktivnosti. Kako boste Mary Rose obeležili 30. obletnico izida prvenca?

Tudi to sem vse že preštudiral. Celo naslov dogodka imam, to je Back to the Future. Trideseta obletnica s koncertom, na katerem bi sodelovali vsi glasbeniki, ki so bili del ekipe Mary Rose, kot tudi člani aktualne postave. Dogodek bi odprla zadnja ekipa, se pravi aktualna postava, sklenila pa prva. Začeli bi z albumom Resničen svet, končali pa z albumom Rocks Off. Za veliki finale bi recimo vsi odigrali komad Action. Z Občino Postojna sem se že dogovoril, da dobimo dvorano za dva dni. Koncert bi se seveda tudi posnel. Potem je prišla pandemija, ‘lockdowni’ in situacija, ko je vse obstalo.

Drugače pa je zanimivo to, da se mi v tem letu dogajajo zelo podobne stvari kot pred 30 leti. Stvari, ki so ostale nedokončane, se očitno morajo dokončati. Tako je tudi z materialom za drugi album. Upajmo, da se tudi ta realizira. Na založbi so rekli, da drugega albuma letos še ne morejo izdati, lahko pa ga drugo leto. Bomo videli.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu Rockline

Povezane vsebine: