12. februar 2021 | #GLASBA
Tilen Hudrap: Glasbenik, ki je v svet ponesel kovinsko zastavo Raven na Koroškem
Ena izmed edinstvenih fotografij iz leta 2020 kateregakoli velikega metal banda pred dejansko publiko, 18. september 2020, Plovdiv, Bolgarija, vir: Rock The Night
Kot dvanajstletni deček si je obljubil, da bo enkrat stal na istem odru kot Iron Maiden, skupina, ki je v njegovem srcu zapisana z zlatimi črkami. Nedosegljiv cilj, bi rekel marsikdo, še posebej če živiš v železarskem kraju neke majhne države, kot je Slovenija, kjer se bolj kot med in mleko cedita kri in znoj. A prav odraščanje ob zvokih kovinskih nakoval iz železarne je Tilna Hudrapa iz Raven na Koroškem izoblikovalo v osebnost z jekleno voljo, z njo in s trdim delom pa je dosegel tudi navidez neuresničljive cilje. Postal je namreč eden najbolj zaželenih metal basistov v svetovnem merilu, s petimi mednarodnimi metal skupinami igral v več kot 50 državah po celem svetu in da, z eno od njih tudi na istem odru kot Iron Maiden. Oktobra 2018 se je Tilen pridružil nemškim težkometalnim legendam U.D.O z neuničljivim 68-letnim Udom Dirkschneiderjem na čelu, s katerimi so lani julija izdali prav poseben album, septembra pa nastopili v historičnem rimskem amfiteatru v bolgarskem Plovdivu, ki je bil eden redkih koncertov v letu, zaznamovanem s pandemijo koronavirusa. Vsi tisti, ki se ga niso udeležili, bodo njegovo vzdušje lahko okusili s koncertnim albumom “Live In Bulgaria 2020 – Pandemic Survival Show”, ki izide 19. marca 2021, prednaročite pa ga lahko TUKAJ. Več o Tilnovem razburljivem popotovanju pa v spodnjih vrsticah..jpg)
Tilen Hudrap v času sodelovanja s skupino Vicious Rumors, Bang Your Head festival 2017, Balingen, Nemčija, foto: Aleš Podbrežnik, Rockline
Že nekaj časa na polno živiš sanje, ki so skupne vsem, ki se pri nas ukvarjajo z metal glasbo. Kdaj in kaj te je izstrelilo v središče mednarodne metal scene?
Zazvonil je telefon. Ameriška številka. Na drugi strani Brian Allen iz Vicious Rumors. Spoznala sva se mnogo let pred tem, izmenjala telefonski številki, nikoli nisva bila v stiku na internetu, vmes se nisva slišala vsaj dve leti. Klic me je popolnoma presenetil.
Dejal je: »Sredi julija smo headlinerji ’warm up showa’ na Bang Your Head!!! festivalu s Candlemass, Tokyo Blade in še nekaj bendi, z nami bo nastopil tudi sin Carla Alberta (pokojni pevec zasedbe Vicious Rumors in eden najboljših heavy metal frontmanov vseh časov, op. p.) Kevin! V dvorani bo več tisoč ljudi!«
Temu naj bi sledila evropska turneja z mnogimi prestižnimi festivali (Alcatraz z Anthrax, Exodus, Doro itd., Graspop s King Diamond, Headbangers Open, kjer smo coheadlineali z Overkill in Metal Church in mnogo drugih). Navkljub Brianovim zatrdilom, da misli zelo resno, mu nisem hotel verjeti in sem odvrnil: »Prav, ko me bo poklical Geoff Thorpe, ti bom verjel!«
Čez dve uri se na mojem zaslonu pojavi druga ameriška številka. Legendarni Geoff Thorpe je dejal: »Videl sem tvoje posnetke. Hočem te v ekipi! Na voljo imam mnogo Američanov, a hočem tebe! Imaš čas? Pošljem ti setlisto s komadi, ki jih bomo igrali na koncertih, da jih naštudiraš. Si za?«
In to je bilo to. Nič nisem razmišljal, takoj sem privolil. Manj kot mesec dni pred Bang Your Head!!! festivalom je priletel e-mail s setlisto, na njej je bilo 34 ali 35 Vicious Rumors komadov, njihovo glasbo sem do potankosti poznal že pred tem, mnogo let pred tem. V manj kot mesecu sem znal vse, odletel v Nemčijo in naenkrat je moje življenje dobilo popolnoma drugačno podobo, točno takšno, kot sem jo načrtoval, zanjo delal in ustvarjal od dvanajstega leta. Vrhunec neutrudljivega glasbenega dela, kozmične energije in tega, da sem za vse delal izključno sam, je stvari postavil na svoje mesto.
Tilnov tretji koncert s skupino Vicious Rumors, sredi Belgije so nastopili skupaj z Anthrax, Exodus, Nightwish … Foto: osebni arhiv
Kakšni so tvoji spomini na tisti prvi nastop? Si se sploh zavedal, kaj se dogaja, ali je vse prišlo šele za tabo?
Ne, pravzaprav nič ni “prišlo za mano”. Prvi koncert je bil zelo optimalen, in kljub temu da je bil odigran pred večtisočglavo množico na prestižnem festivalu sredi Nemčije, je bila evforija prisotna le en dan, saj je bil nastop otvoritveni koncert več kot enomesečne turneje, takoj naslednji dan smo se odpravili proti naslednji državi in naslednjemu mestu. Da, tisti festivalski vikend so bili občutki definitivno evforični, stvar je bila zgodovinska, a posebne pozornosti celotni situaciji nisem namenjal. Pri festivalskih dogodkih to navadno naredijo feni s celega sveta, ko dneve in tedne zatem pošiljajo fotografije in posnetke.Koliko časa si potreboval za ugotovitev, da se iz teh »sanj ne boš prebudil«?
Ne predolgo, dokaj hitro se vključiš v dogajanje in ga začneš jemati kot nekaj vsakdanjega. Pravzaprav nikoli nisem imel občutka, da sanjam, sanjske so bile razmere kot take, moje dojemanje pa se je skozi leta spremenilo. Ne me napak razumeti, v nobenem primeru pa vsega, kar se je dogajalo v zadnjih letih, nisem jemal kot nekaj samoumevnega.Časa za kakršnokoli razmišljanje ali analiziranje dogajanja zadnjih osem mednarodnih let oz. več kot dvajset let nasploh, enostavno nimam. Ob redkih retrospektivnih momentih se ozrem nazaj in pomislim, da je vse skupaj zares nerealno. Na to me vsakodnevno opozarja veliko ljudi po vseh možnih kanalih ob izdajah mnogih albumov in neprestanih turnejah. Ravno letos je minilo 16 let od mojega prvega metal festivala v tujini z enim izmed mojih prvih bendov, kar je bila velika prelomnica za tisti čas.
No, časa za zavedanje niti nisi imel veliko, ker so se začele vrstiti ponudbe za sodelovanje. Kdo vse se je »grebel« zate ter zakaj Paradox in Pestilence?
Prvo polovico vprašanja moram žal izpustiti, razloge za to si lahko vsi bralci predstavljajo in verjetno tudi razumejo. Paradox in Pestilence pa … Ti dve legendarni metal entiteti, ki sta pustili neizbrisen pečat, poslušam od nekdaj, pridružiti se obema je bilo popolnoma nerealno, še bolj pa posneti albume kot polnopravni član obeh skupin. Biti del diskografske zgodovine Pestilence, kjer so bas kitaro pred mano igrali velikani tega instrumenta Tony Choy (Atheist, Cynic), JP Thesseling (Obscura) in Stefan Fimmers (Necrophagist) in kjer sem napisal prvi solo bas komad po letu 1993, je velika čast in nekaj, česar ni možno opisati z besedami. Neopisljivo težko je bilo oba benda tudi zapustiti, kar sem bil zaradi prenatrpanega urnika primoran storiti leta 2018. Sploh zaradi načrtov Pestilence za naslednja štiri leta je bilo to odločitev ekstremno težko sprejeti, a je bila prava.
Nastop na edinstvenem prizorišču, 18. september 2020, Plovdiv, Bolgarija, vir: Rock The Night
Igral si tudi z legendarnimi Testament na nastopu v sklopu enega največjih metal festivalov S Amerike. Kako je bilo? Menda niste imeli niti ene vaje.
Tako je. Niti ene vaje, niti tonske, nič. Naša ekipa je pripravila oder, moj takratni kitarski tehnik D. Sanders (oz. “roadie”, kot jih imenujemo v žargonu, ki sicer dela za Mastodon, Lamb of God, Faith no More in Slipknot) je mojo bas kitaro pripravil do popolnosti (moje monitorje prav tako) in brez preverjanja sem mu zaupal, da bo vse, kot mora biti. Na srečo je bilo. Na oder z enim največjih metal bendov v zgodovini metal glasbe sem stopil brez enega samega odigranega tona pred tem, koncert smo odprli s klasiko “Over The Wall”. Ko stojiš na odru, ujet med Alexom Skolnickom (Savatage, Ozzy, Trans-Siberian Orchestra), Ericom Petersonom in Chuckom Billyem, se ti glasbeno življenje odvije pred očmi v sekundi.
Dober glas o tebije širil predvsem producent Juan Urteaga (Machine Head, Exodus, Sadus, Heathen, Rammstein itd.). Kakšno vlogo je imel/ima v tvoji karieri?
Leta 2013 sem prišel v Trident Studio v Pachechu sredi Kalifornije v ZDA, z Urteago sem moral delati na desetih komadih v sklopu enega izmed Vicious Rumors albumov. Dober glas je začel širiti, ker ni mogel verjeti, da sva s snemanjem končala v nekaj dnevih, dejal je, da v petindvajsetih letih dela v studiu še ni izkusil česa takšnega. Tega sicer nisem vedel, dokler me ni poklical Eric Peterson iz skupine Testament, češ da mu je Juan rekel, da sem edini, ki lahko nadomesti Steva Di Giorgia. Juan je zelo vpliven producent in na srečo dober prijatelj. Z njim sem sicer posnel 3 albume v ZDA, njegov studio, skozi katerega je šlo ogromno legend, ima zares posebno energijo, mogoče je tudi to pripomoglo k izjemnim rezultatom. Tudi nasploh severno Kalifornijo in celotno Bay area območje obdaja avra, ki jo moraš doživeti.
Leta 2018 ste z nizozemskimi death metalci izdali studijski album Hadeon, v sklopu svetovne turneje nastopili v več kot tridesetih državah po celem svetu in zabeležili osupljivih 80 koncertov. Kakšne spomine imaš na to poglavje v tvojem življenju, istega leta si se namreč z njimi razšel?
Spomini so odlični in izredno pozitivni. S Pestilence 2018 svetovno turnejo smo postavili veliko mejnikov, bend je odigral najdaljšo turnejo v svoji 32-letni zgodovini, prvič smo nastopili v Gvatemali, Hondurasu, Kostariki, El Salvadorju, Peruju in Kolumbiji, tudi v Evropi smo dodali mnogo držav, kjer Pestilence niso bili nikoli prej (Španija, Romunija, Škotska, S. in Rep. Irska, Srbija …). Na letališčih v Srednji in Južni Ameriki nas je vsak dan pričakalo nekaj sto fenov, vsak dan so bile vrste fenov pred hoteli itd. Nepredstavljivi dogodki za nekoga iz Slovenije. Razmere in predvsem neverjetna predanost fenov v teh državah je neprimerljiva s čimerkoli na tem planetu. Ponekod so čakali na bend, odkar ta obstaja, torej več kot trideset let. Ko igraš pred publiko, ki celo življenje čaka, da vidi skupino, in ko odrasli ob čakanju na podpise dobesedno točijo solze sreče, so ti občutki zares posebni.
Kratka anekdota: s Philom Anselmom (Pantera/Down) sva čakala na ’shuttle’ pred hotelom v Mexico Cityju. Vsi bendi so odšli pred enajsto uro dopoldne, saj je bilo do prizorišča tri ure vožnje (mehiški promet!), midva pa sva zaspala, zato so poslali shuttle za naju ob dveh popoldan. Pred hotelom naju je opazilo 30, 40 fenov, ki so na drugi strani ceste čakali avtobus. Prihiteli so k nama, kot da je to zadnja stvar v njihovem življenju. Seveda sem pričakoval, da bodo vsi napadli Phila, in se napol umaknil, a prvi fen je z novo “Hadeon” vinilko v rokah pridrvel do mene. Phil se je samo nasmehnil. Na tisoče takih in drugačnih anekdot se je nabralo skozi leta.
Tisto leto smo v setlisto dodali klasike, ki so sodefinirale death metal konec osemdesetih/začetek devetdesetih in jih bend prav tako ni igral desetletja (Parricide, Commandments, Chronic Infection, Prophetic Revelations, Mind Reflections itd.), kar je bila dodana vrednost turneje in definitivno dobra promocijska poteza s strani takratnega managementa in booking agencije.
Tilen na odru z nizozemskimi legendami Pestilence, foto: osebni arhiv
Na tej turneji so si Pestilence delili oder tudi z Iron Maiden, skupino, ki je pri tebi zapisana s posebnimi črkami. Se sploh da ubesediti občutke, ki so te spremljali ob tem?
Ne da se jih. Dodal pa bi tole … V življenju sem imel čast in privilegij doživeti veliko neverjetnih stvari. Ta dan je bil eden najboljših in tudi prvi cilj, ki sem si ga zastavil pri enajstih letih. Izpolnil se je. To, da sem si sredi Švedske delil festivalski oder z Iron Maiden, medtem ko sem igral v enem prav tako najljubših bendov iz svojih mladih dni, je bila dodatna pika na “i”. Neverjeten dan.
Kako je nastopati na tako velikih odrih, pred ogromno publiko, ki ji ni videti konca? Ljudje si te nastope največkrat predstavljajo kot en »mega žur«. Je res tako?
Odvisno od festivala, države, velikosti publike. Festival z 80.000 ljudmi funkcionira drugače kot tisti s 4000 obiskovalci. Igranje pred morjem ljudi je nekaj nepojmljivega in tisti občutek ob koncu ’intra’, tik preden odhitiš proti prvim tonom, je pravi adrenalinski vrhunec. Bi pa dodal, da velikost publike na splošno ni pomembna, včasih so manjši koncerti enako ali še bolj efektivni, veliko faktorjev je odvisnih tudi od same energije na tisti dan.
Težko si je predstavljati, kako si je deliti oder ali nastopati ob boku glasbenikov, ki si jih poslušal in občudoval od nekdaj. Kakšen pa je pogled na fene z druge strani? Kakšna so srečanja z njimi?
Tako je, najprej si je vse to zelo težko predstavljati. A kasneje, ko vsa ta velika imena postanejo v prvi vrsti dobri prijatelji, to jemlješ popolnoma drugače, nanje gledaš najprej s popolnoma osebne, človeške strani, šele kasneje z vseh drugih. Feni so bistvo našega obstoja, brez njih ne obstajamo. Vsak fen, ki me je kadarkoli srečal v katerikoli državi na svetu, ti bo potrdil, da si za prav vsakega vzamem čas, če ga le imam na voljo. Do vseh gojim veliko spoštovanje in v vseh letih nisem doživel niti ene resne slabe izkušnje (seveda pa se občasno pojavi kakšen vsiljivec, ki hoče za vsako ceno wristband, trzalico ali setlisto, a so ti v manjšini, morda 0.9 % od 100).
Veliko uspešnih zgodb je za tabo. Imaš kakšen skriven recept zanje? Morda to, da lahko slabo izhodišče, pomanjkanje priložnosti sproži močnejšo motivacijo za uspeh in s tem večji zagon?
Definitivno so našteti faktorji pripomogli k odnosu, ki sem ga razvil že v zelo zgodnjih letih. Receptov je ogromno, veliko jih je povsem logičnih, večina sestavin pri “receptih” pa je takih, ki se jih ne da naučiti, privzgojiti ali kupiti, enostavno jih moraš imeti v sebi.
Tilen in legendarni pevec ter vodja zasedbe U.D.O. Udo Dirkschneider na nastopu v Plovdivu, 18. septembra 2020, vir: Rock The Night
Pot, ki si jo prehodil od malega kraja na Koroškem do mednarodne razpoznavnosti, pa ni bila ravno s cvetjem posuta ali pač?
Če s čim, je bila posuta s kovinskimi žeblji in jeklom, zmešanim s krvjo in znojem, kar pa je na srečo ustvarilo železno voljo. Korošci imamo kovino v krvi … Zapuščene globače, prečne jame, črne kovačnice in ’mati fabrika’ so nam skozi stoletja to vcepile v DNK, saj druge možnosti za obstoj ni bilo. Cvetja nisem niti povohal, kaj šele videl ali stopil nanj.
Zgodba iz Strojnske Reke z nekaj sto prebivalci, ujeti med dvema hriboma sredi najbolj obljudene regije v državi, do tu, kjer sem trenutno, je nekaj, kar bo opisano v dveh biografskih projektih, ki sta za zdaj skrivnost in se v tem trenutku tiho pripravljata, tako tematsko kot tudi strukturno. Ob ujemanju vseh zastavljenih urnikov bosta izšla prvi konec letošnjega leta in drugi konec 2022.
Ukvarjal si se tudi z organizacijo koncertov. V Sloveniji to nikakor ni mačji kašelj, kakšne so tvoje izkušnje.
Tako je, skoraj petnajst let, ogromno koncertov je šlo skozi v teh letih, na največji festival na svetu, Wacken Open Air, sem poslal slovenski bend direktno iz Raven preko WMB. Pogoji so bili vedno izredno težki, a potem ko smo samoiniciativno ustvarili klub, kjer smo si sami ustvarili malce boljše pogoje, je stvar laže stekla.
So Ravenčani ponosni, da je med njimi tako uspešen glasbenik? Kaj pa Slovenija? V naši deželici se zdi, da ne znamo ceniti izjemno uspešnih ljudi. Kaj misliš o tem?
To je zelo relativno vprašanje, moram reči, da v vseh letih nisem imel ene slabe izkušnje, iz moje regije pa mi bližnji prijatelji sporočajo, da je ponos nad mojim nošenjem kovinske zastave Raven na Koroškem po celem svetu zastopan z več kot dobro mero, kar me vedno razveseli.
V Sloveniji je vprašanje uspeha popolnoma subjektivizirano, ceni se “uspešne” ljudi, ki v veliko primerih to sploh niso, ampak so uspešni po standardih, ki ugajajo določenim lobijem (sploh pri športu), kvazimediji in revije pokrivajo tiste teme, za katere sklepajo, da jim bodo prinesle oglede in tistih nekaj prodanih kopij v trafikah, v tako mali državi je vse povezano z nekimi poznanstvi in uslugami … Sam nisem nikoli bil del tega in nimam niti najmanjše želje, da bi kdaj bil. S temi temami ponavadi ne izgubljam energije, saj so popolna potrata časa.
V času nastopanja po slovenskih odrih si najbrž zašel tudi na Primorsko? Kakšne spomine imaš na primorsko publiko?
Izredno dobre, na Primorskem sem igral z vsemi svojimi slovenskimi bendi, s Keller, Thraw, Nature, Wartune itd. Primorska publika je ena izmed boljših v Sloveniji, vedno je bilo super vzdušje, predvsem v Kopru!
Leto 2018 si začinil še z eno poslastico – turnejo po Rusiji z nemškimi težkometalnimi legendami U.D.O. Koliko časa si tokrat imel za priprave (v primerjavi z mesecem ob pridružitvi VR) in seveda, ali si padel na rit, ko si prejel vabilo enega najbolj karizmatičnih metal pevcev vseh časov?
V bistvu nič kaj veliko več, časa je bilo približno enako, mesec ali malce več. Velik faktor pred začetkom ruske turneje je bil ta, da sem priletel naravnost iz Mexico Cityja, kjer smo s Pestilence igrali s Slayer, Mastodon, Alice in Chains tik ob majevski piramidi Teotihuacan pred 40.000 ljudmi, to je bil moj zadnji koncert s Pestilence in poslovilni koncert Slayer v Centralni Ameriki pred mehiško publiko. Z emocijami nabit epski koncert in celoten dogodek kot tak mi je seveda vzel veliko energije, ob dejstvu, da sem moral leteti nazaj v Evropo, kar seveda vzame ogromno časa. Vmes sem imel dva dni časa pred letom v Rusijo, kjer me je v A2 Areni v St. Petersburgu čakal premierni koncert z U.D.O. Na srečo smo v Rusiji imeli teden časa za vpeljavo v sistem in t.i “production rehearsal”, v končni fazi se je vse skupaj izšlo brez stresa. Udo je bil ob Uriah Heep in Deep Purple prvi glasbenik z Zahoda, ki si je ustvaril veliko bazo oboževalcev v Rusiji, seveda z velikimi Accept. Ko igramo v Rusiji, je zato naval medijev in fenov neopisljiv.
Na rit nisem padel, sem pa moral sesti. (smeh) Uda sem poslušal kot otrok, pri dvanajstih letih smo z mojim prvim bendom na Koroškem igrali Metal Heart priredbo, si predstavljaš? Občutek, ko je s strani managementa prišel finalni email s povabilom na sestanek v Nemčijo v sklopu Metal Hammer Awards dogodka, ker je bilo treba razčistiti vse podrobnosti glede sodelovanja, je bil evforičen. Udo je ikona, ob kateri Axl Rose utihne, kar smo doživeli iz prve roke. Čisto vsak človek, ki se udejstvuje v tej glasbi, postane ob njem 12-letni otrok. Če bi začel naštevati vse legende, ki na vseh festivalih in koncertih prihajajo do njega z “mr. Udo, can I please take a photo with you?”, bi lahko sestavil zelo dolg seznam. Te zgodbe so popolnoma neverjetne, vpliv Uda na metal kot tak pa je primerljiv samo z največjimi imeni tega žanra. Do njega gojim veliko spoštovanje, tako v prijateljskem kot v poklicnem smislu. Velik privilegij je preživljati mesece in mesece s takšno globalno glasbeno ikono na dnevni bazi in stati z njim na odru.
.jpg)
Nastop U.D.O. v Hluk Hala Sportovna na Češkem, 6. 12. 2019, foto: Aleš Podbrežnik, Rockline
Tilen sodeluje v zasedbi U.D.O. od leta 2018, foto: osebni arhiv
Kako je sodelovati s tako legendo, kako poteka delo?
Veliko je pritiska, ker se vsi zavedamo, v kakšnih čevljih stojimo, a to je izključno dobro, ker daje dodatno motivacijo. Pred mano so bas kitaro za U.D.O igrali Raubach iz originalnih Accept, Rittel iz Warlock, veliki Bodo Smuszynski iz Running Wild, vsi stojimo v čevljih težkokategornikov in Udo pričakuje še višjo raven. Po več kot 140 odigranih koncertih v letu in pol (zaradi vsem znane situacije že od decembra namreč nismo igrali) smo z bendom v odlični formi. Delo poteka super, srečo imamo, da za nas delajo najboljši ljudje na svetu, naš legendarni tour manager Richard, ki je v tem ’biznisu’ od leta 1972, je delal za Guns ‘n’ Roses, Metallico, Thin Lizzy in sto drugih velikanov, naš ’crew’ sestoji iz ljudi, ki sicer delajo tudi za Kreator, Helloween, Arch Enemy, moj ’roadie’ je dolga leta delal za Blackieja iz W.A.S.P. Pomembno je, da se vedno lahko zanesemo nanje, in da ko pridemo na oder 10 minut pred koncertom, vse stoji na istem mestu kot dan pred tem. Potem ko se razmere na vsaki turneji po prvih štirih, petih koncertih utečejo, postane vse le še užitek.
Nam lahko zaupaš kakšno zanimivo anekdoto, ki jo je Udo morda delil z vami, s svojim nekdanjim bendom Accept so namreč bili tudi predskupina Iron Maiden?
Accept so bili posebni gostje Iron Maiden, nikoli predskupina. Za Accept pa so v tistih letih kot predskupina zares igrali bandi, kot so Dokken, Ratt, Motley Crue itd. Accept so bili takrat eden izmed največjih bendov na svetu, igrali so izključno arene in stadione, Udo pa je z mano v dolgih urah na tour busu delil vse anekdote, da. Za Iron Maiden je dejal, da so bili vseskozi odlični prijatelji, skupaj so hodili na oglede, večerje, igrali tenis in golf in nasploh imeli super odnos (kot ga imajo še zdaj), dodal je le, da Brucea Dickinsona nikoli, ampak res NIKOLI ni bilo na spregled. (smeh) Anekdot je neskončno, a niso za javnost.
17. julija 2020 je luč sveta zagledal nov album U.D.O. & Das Musikkorps Der Bundeswehr: We Are One, ki je malce drugačen od dosedanjih. Kaj lahko povesš o njem, kako je potekalo njegovo nastajanje v tem čudnem času, ko se je svet boril z nevidnim sovražnikom, kaj album pomeni zate osebno?
Album je bil ustvarjen v sodelovanju z orkestrom nemške vojske. Prvi primer albuma v metalu, kjer je bend ustvarjal celoten album sinhrono z orkestrom. Deep Purple so sodelovali z orkestrom petdeset let nazaj, vsem znane zadeve z Metallico itd. so se zgodile dolga leta nazaj, a vsi ti bendi so ustvarili albume z aranžmaji za svoje stare komade. Mi smo vsako noto pisali skupaj z orkestrom, kar je bilo zelo posebno doživetje. Osebno mi album pomeni ogromno, saj predstavlja mojo prvo uradno studijsko izdajo z U.D.O.
Naslovnica prihajajočega koncertnega albuma U.D.O., vir: uradna spletna stran
Kako so videti tvoji dnevi? Kako urejaš logistiko, vaje, nastope. Koliko si sploh doma?
Zadnja leta sem doma bolj malo, povprečno tri mesece na leto. Ob neprestanih turnejah kaj drugega seveda ni mogoče.
Vso logistiko, neštete letalske lete, vaje in koncerte ureja management ekipa v Nemčiji na čelu z našima managerjema ter booking agencija, na samih turnejah pa tour manager. Naša dvanajstčlanska ekipa poskrbi za vse ostalo, moj kitarski tehnik skrbi za moje inštrumente in opremo, sam delam predvsem na psihofizični pripravljenosti, da lahko dam 200 % od sebe. Kljub temu da so potovalni pogoji z dvonadstropnim nightlinerjem, kjer imamo znotraj tour busa izredne pogoje z vsemi stvarmi, ki jih sicer potrebujemo v zasebnih življenjih, so turneje izredno naporne, primerljive z ekstremnimi športi. Če letimo, pa sploh. V Rusiji imamo pri dvajsetih koncertih vsaj 50 letov, v devetdesetih odstotkih po dva, včasih tudi tri na dan, enako je, če smo na turneji v Južni Ameriki, kjer zaradi razdalj med kraji/državami na čisto vsak koncert izključno letimo.
Na splošno pa vsi v bendu dobro vemo, kakšen privilegij imamo, da delamo na tej ravni, in tega se zavedamo čisto vsak dan.
U.D.O. – Man And Machine (2021) // Official Music Video // AFM Records
Zaradi pandemije je bilo odpovedanih ogromno koncertov. Najbrž je bila to huda preizkušnja za nekoga, ki je navadno 24 na 24 v pogonu?
Da, precej huda in še vedno je. Enostavno nismo mogli na turnejo, kar je naš glavni dohodek in naše življenje. A takoj smo se lotili novega albuma, ki smo ga ustvarili, zaranžirali in tudi posneli iz čiste ničle.
Kljub vsemu ste nebodigatreba leto 2020 kronali s prav posebnim nastopom. V bolgarskem Plovdivu ste 18. septembra odigrali koncert v tamkajšnjem znamenitem rimskem amfiteatru. V skladu s predpisanimi ukrepi, seveda. Kako je bilo na edinem koncertu leta v živo?
Tako je, v zgodovinskem Plovdivu (rimsko Trimontium, mesto treh hribov), ki je bilo stoletja pred rimskim prihodom glavno mesto Trakije (Tračani so bili zavezniki Troje v Trojanski vojni proti Grkom, antičnim Helenom). Igrati v amfiteatru, starem 2000 let, je bilo nekaj neopisljivega. Nastop je bil izveden ob upoštevanju vseh ukrepov, vključeni so bili testi in 10 metrov oddaljen oder. Absolutno monumentalen koncert, publika, željna in žejna metala in glasna skozi celoten set. Odličen dan, ki je rešil celotno leto 2020. O koncertu so poročali mediji po celem svetu, odziv je bil fenomenalen.
Zgodovinski dan ste tudi posneli, v kratkem bo tako zunaj koncertni album, ki bo poleg samega nastopa vseboval še nekaj presenečenj.
Koncert je bil posnet z več kot dvajsetimi kamerami, DVD izide marca. Dosegljiv bo v vseh možnih oblikah, kot DVD, Blu-Ray, avdio CD, tribarvni vinil v omejeni verziji (že razprodan) ter še dodatni trije vinili v zeleni, rdeči in srebrni barvi. Seveda bo live album izšel tudi na vseh spletnih platformah in bo dostopen preko vseh pretočnih opcij.
Misliš, da bodo ljudje, ko se bo življenje vrnilo v normalne tirnice, bolj cenili nastope glasbenikov?
Spodobilo bi se, kajne? Upajmo, da se bo situacija dejansko spremenila na bolje!
Kaj bi sporočil vsem, ki imajo podobne sanje, kot si jih imel sami, pa so danes nekje na začetku svoje poti?
Ne ozirajte se na druge in ne zapravljajte časa z nerealnimi idejami, nepomembnimi situacijami in zadevami, na katere nimate vpliva. Sledite intuiciji, predvsem pa neutrudno delajte na zastavljenem cilju.