13. junij 2023 | #GLASBA

Marino Kranjac: Če si Istrijan, ne moreš biti nacionalist

Marino Kranjac, foto: Maja Pertič Gombač

Marino Kranjac se je z ljudsko glasbo srečeval že kot otrok, odločitev, da ji posveti življenje, pa je prišla s skupino Istranova. Ker je članica aktualne zasedbe Vruja tudi njegova žena Alenka, je iz njune hiše pogosto slišati igranje in petje. Marino pravi, da je imel srečo z ljudmi. Vedno je namreč našel koga, ki ga je z istrsko glasbo tako navdušil, da je začel tudi sam igrati. A srečo ima tudi slovenska Istra, saj takšnih ljudi, ki so s srcem in dušo predani ohranjanju istrskega glasbenega izročila, ni veliko. Marino je tudi letošnji prejemnik priznanja z nagrado Alojza Kocjančiča za posebne dosežke pri oblikovanju, raziskovanju in ohranjanju kulturne identitete Istre ter njeni prepoznavnosti v širšem prostoru. Nagrajenca je soglasno izbrala petčlanska komisija v sestavi Ines Cergol, Roberta Vincoletto, Edelman Jurinčič, Neva Zajc in Natalija Planinc. Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, se Marino Kranjac z globoko ljubeznijo do istrske glasbe že skoraj štiri desetletja dejavno ukvarja s poustvarjanjem in raziskovanjem ljudske glasbe ter plesov iz Istre. Poleg umetniško ustvarjalnega dela sta izjemnega pomena tudi njegovo pedagoško in raziskovalno delo. »Pri predstavljanju istrske ljudske glasbe enakovredno predstavlja dediščino avtohtonih narodov iz Istre – Slovencev, Italijanov in Hrvatov – z namenom osvetliti multikulturnost regije na spoštljiv in objektiven način. Uresničuje tudi povezovalno poslanstvo s kraji ter ljudmi tudi onstran meje. Z istrsko ljudsko glasbo je popestril nešteto prireditev z istrsko tematiko in s svojimi deli pustil za seboj bogat pečat, z delavnicami za otroke pa podaja neprecenljive informacije o ljudski glasbeni dediščini prihodnjim rodovom,« lahko še preberemo v obrazložitvi.

Vaša družina je iz hrvaške Istre, kako se spominjate otroštva z vidika jezika, pripadnosti in seveda glasbe? Se je veliko igralo takrat?

Starša sta iz Labina, brat se je še rodil tam, nato je oče s trebuhom za kruhom prišel z mlado družinico v Koper, kjer sem prišel na svet jaz. Doma smo govorili v labinskem dialektu, čakavskem, na ulici in v šoli pa slovensko. Smo pa govorili tudi italijansko, s pripadniki italijanske narodnosti. Z ljudsko glasbo sem se srečeval ob obiskih starih staršev v Labinu. Imel sem srečo, da sem doživel podeželje takšno kot nekoč, ko so vse še počeli ročno, orali z boškarini in vse prevažali z vozom. Hranim nekakšen romantični spomin na tisti čas, čeprav je bilo življenje težko. Ljudje so imeli navado, da so zvečer, potem ko so se umili in povečerjali, vedno kaj zapeli. In se je pelo, hecalo, pripovedovalo zgodbice. Kdaj pa kdaj smo šli tudi na kakšno zabavo, kjer se je plesalo še po starem, samo balun, drugih plesov ni bilo, igralo pa se je na meh in sopele. Ljudska glasba je bila del vsakdana, tako kot hrana in pijača.

Vas je že takrat zamikalo, da bi postali ljudski godec?

Niti ne. V času srednje šole sva s prijateljem Rikijem dan in noč brenkala na kitaro, leta 1980, ko sem imel 16 let, pa se je pojavila Istranova, o kateri so vsi govorili, da igrajo istrsko glasbo. Šel sem na koncert in bil presunjen, ker so igrali prav tisto, ki sem je bil vajen iz primarnega okolja, le da so jo malo posodobili in nastopali na velikem odru. Ostal sem kot prikovan, z odprtimi očmi in usti. Sploh si nisem predstavljal, da se lahko to glasbo izvaja na tak način. Uspelo mi je celo zbrati pogum, da sem stopil do njih in vprašal, kje se da dobiti inštrumente, češ da jih potrebujem za očeta, ki nima svojih. Ko sem jih kupil, je oče lahko večkrat igral tudi doma, sam pa sem ga opazoval. Tako sem začel počasi spoznavati vse čare istrske glasbe in jo tudi igrati. Bil sem velik oboževalec Istranove, dovolili so mi celo, da sem prisostvoval vajah, včasih pa so me vzeli tudi na koncert.

Nato pa ste postali tudi njihov član.

Da, po vrnitvi iz vojske. Število članov skupine se je zmanjšalo na tri, pred tem jih je bilo sedem. Ostali so Dario Marušić, Franco Juri in Luciano Kleva, Vanda Škerk je bila samo še kratek čas, ker je kmalu rodila hčerkico. In so me vprašali, če bi želel igrati z njimi. Tako sem leta 1986 postal njihov član. Moje sanje so se uresničile. Česa več si ne bi mogel želeti. Prvič sem nastopil z njimi na predstavitvi druge plošče v Avditoriju Portorož, spomnim se, da je bilo maja. Ker niso pričakovali veliko občinstva, so na polovici dvorane postavili zaveso. Bil sem za odrom in vsake toliko časa poškilil, koliko ljudi prihaja. Kar naenkrat so zaveso odstranili in dvorana se je napolnila. Takrat so se mi hlače začele malo tresti. A je bil izredno lep večer, ki so mu sledili številni v dveh letih, kolikor sem igral z njimi oziroma dokler ni skupina razpadla.

Istranova je nastala v času, ko so večino prebivalstva v Istri predstavljali prišleki, zaradi česar je istrska kultura počasi izginjala. Jo je skupina ponovno obudila?

Istranovi lahko pripišemo vsaj dva pomembna dosežka. Bili so prva skupina v Jugoslaviji, ki je na drugačen, modernejši način začela izvajati ljudsko glasbo, še bolj pomembno pa je, da so se ob njej začeli prebujati tudi domačini, se zavedati svojih korenin, zajela jih je želja po izražanju pripadnosti istrski kulturi. Kar naenkrat so se pojavili pesniki, ki so pisali pesmi v domačem narečju, Marjan Tomšič je pisal prozo, množiti so se začeli večeri, na katerih so se ljudje srečevali, nastajale so gledališke igre na to temo. Skupina je sprožila val vključevanja istrskega ljudskega izročila na različna področja. Pred tem je bilo precej marginalizirano, gojilo se ga je bolj potihem. Kot bi ljudje ponovno dobili pogum za izražanje ljubezni do istrskega izročila. To je zame najpomembnejši dosežek Istranove.

skupina Vruja, foto: osebni arhiv

Vaša glasbena pot pa se je z razpadom Istranove šele začela …

1988 je Istranova nehala, sam pa sem se ravno prav ogrel … Razmišljal sem, kaj mi je storiti, ker pa sem vedel, kako dragocena je naša glasba, sem se odločil, da se je vredno ukvarjati z njo. Tako sem jo začel tudi sam raziskovati, igrati violino, hodil sem do godcev in se učil od njih. Tako je leta 1990 nastala zasedba Pišćaci – izraz za godce. Emil Zonta, producent na Radiu Koper, je Daria Marušića in mene povabil, da posnameva nekaj plesnih viž severne Istre, na bajs in violino. Potem sva razmišljala, kako bova to igrala v živo, in je Dario prepričal Zonto, da je poprijel za bajs. Aktivni smo bili dobra tri leta, nastopali doma, pa tudi v Italiji.

Sledila je zasedba Tolovaj Mataj. Kakšna je bila njena zgodba?

Po razhodu Pišćacev smo z Romanom Ravničem in Dariem ustanovili skupino Tolovaj Mataj, čigar zgodba je bila povsem drugačna. Igrala je namreč ljudsko glasbo celotnega slovenskega ozemlja. Pridružil se nam je še Jernej Pečak na violini, posneli smo CD Stari grehi, nova sramota, ki je bil takrat izredno dobro sprejet. Ocenjevali so ga kot najboljši izdelek nekakšnega “folk revival” stila. Igrali smo po vsej Sloveniji, bili na Češkem, Madžarskem, v Avstriji. Če se prav spomnim, sva leta 1999 z Dariem odšla, Tolovaj Mataj pa je še naprej deloval. Že vmes je Dario ustanovil zasedbo Marušic Is trio, kjer je poleg naju igral še Gabriele Coltri iz Milana, s katero smo tudi kar precej nastopali.

2001 sta s pokojnim Lucianom Klevo ustanovila skupino Vruja, ki je dve leti nazaj praznovala 20. obletnico obstoja.

Ja, takrat sem se veliko dobival s Štelijom Rejo, ki se je ogrel za bajs, hkrati pa mi je Luciano Kleva govoril, da bi rad svojega sina Roka, ki igra violino, vpeljal v istrsko glasbo. Tako smo zelo kratek čas bili samo štirje, kmalu pa je prišel še Matija Solce s harmoniko. Manjkala nam je le še pevka, ki jo je prav tako pripeljal Matija. Alenka je prišla na avdicijo, zapela je nekaj pesmi in takoj sem se zaljubil, najprej v glas, potem pa še vanjo. Tako sem dobil pevko, ženo, kuharico, tajnico, vse v enem paketu. (smeh) 2002 je izšla prva plošča, prvi pomembnejši nastop pa smo imeli na Mediteran Festu v Izoli pri Mefu. Skupina je doživela nekaj zamenjav, žal smo zaradi smrti izgubili najprej Luciana (2003), Matija je šel študirat lutkarstvo v Prago, nato pa je po hudi bolezni umrl še Štelijo (2006). Od leta 2008 skupino poleg naju z Alenko sestavljajo še Gabrijel Križman na kitari, Gorast Radojević na bajsu, Peter Kaligarič na harmoniki in Rok Kleva na violini, ki je skupino zapustil po 15. obletnici, nadomestili smo ga z Nikijem Germovškom, dodatna moč pa je v zadnjih dveh letih Veronika Vižintin na kahonu. Naša skupina je do sedaj izdala pet studijskih albumov, zadnjega leta 2021 z naslovom Ljubezen, vojna … in življenje. Predstavili smo ga na festivalu GodiBodi na Ljubljanskem gradu, v Izoli in Kopru. Želeli bi si več priložnosti za nastope predvsem v Kopru, pa tudi drugih krajih po Sloveniji.

Skupina izvaja istrsko ljudsko glasbo, tako Istranov slovenskega, hrvaškega, kot italijanskega izvora, in trudimo se enakovredno predstavljati vse tri avtohtone narode. Pomembno je, da v svoje izvajanje vključujemo istrska ljudska glasbila in pojemo v narečjih. Igramo glasbo teritorija, kjer živijo trije narodi, zato se nacionalno nič ne opredeljujemo. Vsi smo doma v Istri, smo Istrijani, vse je naše in mi smo od vseh. Če si Istrijan, ne moreš biti nacionalist. (smeh)

Marino je prejel tudi Maroltovo plaketo. Foto: Janez Eržen

Leta 2015 ste ustanovili tudi ansambel za staro glasbo in ga poimenovali po svojem mestu Cappella Justinopolitana. Z njim ste ob koncu minulega leta izdali album Il bello antico. Kateri stari glasbi se ansambel posveča, kako gre albumu?

Z ansamblom Cappella Justinopolitana izvajamo srednjeveško in renesančno glasbo, tako sakralno kot profano, iz evropskih dežel. Album, ki smo ga izdali lani, vsebuje stara glasbo, katere avtorji so bili rojeni ali delovali in bili povezani z Istro, na njem pa je tudi nekaj istrskih viž in pesmi iz najstarejšega ljudskega izročila našega polotoka, izvedenih na pristen ljudski način ali v maniri stare glasbe. V goste smo povabili tudi Daria Marušića, Ansambel kljunastih flavt Akademije za glasbo iz Ljubljane, Boruta Novakovića z lutnjo, Matica Črešnika s tolkali ter tri vrhunske šolane pevce. Album smo uspešno predstavili v Kopru, upam, da dobimo še kakšno priložnost drugje.

Kaj pomeni biti ljudski godec? Kako bi opredelili ljudsko glasbo? Obstajajo namreč različni pogledi na to, kako naj bi se jo izvajalo.

Strinjam se, da jo je potrebno posodobiti, ker jo s tem približamo modernemu poslušalcu, in najbrž bo samo na tak način tudi preživela, jo pa moraš zelo dobro poznati, če jo želiš predelati tako, da posreduješ naprej njeno bistvo. Če ne poznaš ljudske izvajalske prakse, bodisi igranja določenega ljudskega glasbila bodisi načina petja in narečij, ji to bistvo vzameš.

Ljudski godec je zame tisti, ki se je igranja učil neposredno od drugih godcev in se trudi, da tako tudi sam gode. Torej, da glasbo izvaja na tradicionalen način, z drugimi muzikanti in v tistih okoljih, kjer ima ta glasba še vedno svojo primarno funkcijo – na porokah, spontano v družbi ali na kakšnih vaških zabavah. Danes je primarnih situacij, kjer je ljudska glasba nastajala, vedno manj, tisti, ki se trudimo igrati na ljudski način, večinoma igramo na odru, kar sicer na naš način igranja nič ne vpliva, le včasih je čudno, ko igraš viže za ples, ljudje pa samo poslušajo in ne plešejo. Seveda se lahko pristnega ljudskega muziciranja in petja naučimo tudi s poslušanjem starih posnetkov ljudskih godcev in pevcev, ki pa nikoli ne morejo dati tistega, kar ti da živ človek … ogromno podrobnosti, ki so bistvene, če želimo zveneti čim bolj kot nekoč.

Kljub eni Istri so v različnih delih regije igrali različno glasbo in uporabljali različne instrumente.

Reka Mirna je nekakšna ločnica. Če ljudi severno od nje vprašaš, kaj je istrska glasba, bodo rekli, da so to zasedbe, sestavljene iz godcev, ki godejo na violino, bajs, klarinet in triestino. Ko pa greš proti jugu, počasi prehaja v drugo glasbeno tradicijo. V centralni in južni Istri istrska glasba pomeni meh, sopele, dvojnice in t.i. tanko-debelo petje v intervalih istrske lestvice – sekstah. V Čičariji imajo dvostrunsko tamburico, ki so jo prinesli Istroromuni, in svoj način petja, t.i. bugarjenje, kjer so intervali še ožji kot pri istrski lestvici. Italijani v Rovinju imajo čisto poseben način petja, med drugim t.i. bitinado, ki so jo peli ribiči, ko so šli na ribolov. Ker niso imeli inštrumentov, je eden pel, drugi pa so z glasovi oponašali inštrumente. Pojejo tudi t.i arie da nuoto (nočne arije). Posebno pojejo tudi v Vodnjanu in Galižani, kjer Italijani ohranjajo zelo star način petja, diskantno petje, katerega izvor sega tja do srednjega veka, ter v Peroju pri Puli, kjer so avtohtoni Črnogorci, še iz 16. stoletja, ki imajo prav tako svoj način petja. Tako bi lahko istrsko ljudsko glasbo razdelili na staro in novejšo. Zanimivo pa je tudi prepletanje in mešanje izročila ter izvajalskih praks treh avtohtonih narodov v ljudskih pesmih, predvsem v ožjem obmejnem pasu.

Kakšne so razlike med pojmovanjem, dojemanjem in odnosom do ljudske glasbe med Slovenijo in Hrvaško?

Ogromne. Hrvati imajo profesionalno folklorno in tamburaško skupino ter študij etnomuzikologije, česar v Sloveniji nimamo. Absolutno premalo pozornosti se posveča ljudski glasbi tako v šolah kot konzervatorijih in na glasbeni akademiji. Ko me kdo vpraša, zakaj je ljudska glasba pomembna, odgovorim, da je tisto, kar nas definira najprej jezik, takoj za njim pa ljudska glasba. No, moram reči, da se je v teh tridesetih letih, odkar se ukvarjam z njo, zanimanje in vedenje o njej le nekoliko popravilo. Za slovensko Istri se mi zdi, da se je močno povečalo zavedanje lastnih korenin celo ponos nanje. Sicer pa za celotno Slovenijo menim, da premalo cenimo, kar imamo, oziroma nam je bližja tuja glasba.

Podelitev Kocjančičeve nagrade, letošnjega maja v Izoli. Foto: osebni arhiv

Znani ste tudi po tem, da izdelujete stara glasbila. Katera veljajo za istrsko posebnost?

Zelo malo narodov v ljudski glasbi uporablja glasbila, kot so sopele, ki so v bistvu srednjeveški šalmaji, predhodniki današnje oboe, posebnost je dvostrunska tamburica v Čičariji, posebno je njihovo petje, istrska lestvica izstopa, konec koncev sta nekaj posebnega tudi diatonična harmonika triestina, ki so jo začeli izdelovati 1862, in istrski bajs, ki ima samo dve struni. Sam izdelujem preprosta glasbilca iz kanele, piščali, škrbetulje – raglje, klepetoc, piskala, violine.

Imate še delavnice na temo istrske ljudske glasbe in kje?

Redno jih imam na Goriškem, občasno pa na Osnovni šoli Dekani. Včasih sem jih imel pogosteje. V naših šolah pogrešam zavedanje o pomenu direktnega stika otrok z ljudsko glasbo. Škoda, da me v šole v slovenski Istri premalo vabijo. Menim, da bi bilo vedenje o tem, kakšne ljudske pesmi, glasbila in plese imamo v svojem okolju in naši regiji, zelo dobrodošlo za vsakega otroka, ki tukaj živi.

Koprski občini ste v okviru participativnega proračuna predlagali ureditev muzeja istrskih ljudskih glasbil s pregledom delovanja glasbenih skupin. Kako ste si to zamislili in, seveda, kakšen je bil odziv na predlog?

Domačini v Smokvici so ideji zelo naklonjeni, saj bi takšna umestitev zbirke istrskih ljudskih glasbil v čudovito Bržanovo domačijo tej dala enkratno vsebino, ki je sedaj nima. Na žalost smo na participativnem razpisu dobili premalo glasov, da bi bili uspešni. Morda je še malo prezgodaj govoriti o tem, vendar bom poskusil to zamisel uresničiti skupaj s Pokrajinskim muzejem iz Kopra. Zelo si želim, da bi bila Mestna občina Koper ideji naklonjena in bi projekt finančno podprla, ko ji ga bomo predstavili. 

Na svoji umetniški poti ste prejeli kar nekaj nagrad. Letos se jim bo pridružila še Nagrada Alojza Kocjančiča. Kaj vam pomeni in kako jo boste vnovčili? V današnjih, umetnikom nenaklonjenih časih so denarne nagrade še kako dobrodošle …

Lani sem prejel Maroltovo plaketo, najvišje priznanje v državi za življenjsko delo na področju folklore, ki ga podeljuje JSKD. To priznanje smo do sedaj dobili le trije iz Istre. Zelo se veselim in sem počaščen, da mi bodo 20. maja v Izoli podelili nagrado Alojza Kocjančiča. To najpomembnejše priznanje v naši regiji za ohranjanje kulturne identitete Istre gre letos kot enemu najpomembnejših elementov naše kulturne dediščine istrski ljudski glasbi, ki smo se ji nekateri posvetili vseživljenjsko. Upam, da bo ta dobila zasluženo večjo pozornost tako v šolah, kot pri organizatorjih prireditev pri nas.

Želel bi se zahvaliti vsem mojim glasbenim sodelavcem za pomoč pri uresničevanju idej in ohranjanju naše ljudske glasbe, ki je del nacionalne kulturne dediščine. Denarna nagrada je zelo dobrodošla, saj poklicni kulturniki večkrat delamo pod ceno, ker je sredstev za naše honorarje premalo. Lahko povem, da bom sredstva porabil za običajne življenjske stroške.

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: