29. julij 2022 | #INTERVJU

Lucija Čok: Več znanja za bližino jezikov in kultur

Lucija Čok, foto: Wikipedia

Ob minulem prazniku Mestne občine Koper je župan Aleš Bržan za častno občanko imenoval dr. Lucijo Čok, profesorico in znanstveno svetnico, ki je svojo profesionalno pot namenila jezikom, večjezičnosti in medkulturnosti. Kot profesorica je delovala na osnovni šoli, kjer je poučevala italijanščino, pa na srednji, kjer ji je dodala še francoščino, nato pa še na univerzi, kjer se je kot predavateljica in mentorica ter raziskovalka ukvarjala z didaktiko pouka tujih jezikov. Bila je med ustanovitelji koprskega znanstveno-raziskovalnega središča, prva direktorica FHŠ in prva rektorica Univerze na Primorskem. Za svoje delo je prejela številna priznanja, med katerimi sta tudi francoska legija časti in italijanski naslov ‘Commendatore della Stella della solidarietà’, ki ju je od predsednikov držav prejela za prispevek k jezikovnim politikam.

Vsi se najbrž zelo dobro spominjamo časa, ko se je rojevala Univerza na Primorskem. V zraku je bilo čutiti nekakšno evforijo. Kako je bilo šele vam, ki ste bili v samem središču dogajanja. Kako se spominjate rojstva univerze? Kakšne ovire ste morali premagati za njeno ustanovitev?

Že veliko prej so obstajali zarodki in pionirji, ki so poskušali uresničiti zamisel o univerzi. Nekakšno stičišče idej, da bi si kot tretji pol Slovenije, ki je bil takrat tudi gospodarsko zelo močen, poleg Maribora in Ljubljane, zaslužili svojo univerzo. Je pa nastalo kar nekaj nasprotovanj pri izbiri lokacije, saj je tudi goriški del želel enako. Na začetku smo kar uspešno sodelovali, celo nekako strnili ideje, kakšna naj bi bila univerza, a kasneje smo se kljub vsemu razšli, Gorica pa je nadaljevala svojo pot.

Tudi na obali ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav želimo. Skupina razumnikov okoli Marušiča je tako želela manjšo univerzo, z nekimi drugimi standardi, bolj po ameriškem zgledu, okolje pa je želelo imeti univerzo za svoje študente, podobno tistima v Ljubljani ali Mariboru, univerzo za nadebudne mlade rodove.

Kasneje je to preraslo v gibanje, ki je trajalo najmanj deset let, v tem času pa smo pripravili različne elaborate. Imeli smo ogromno podporo v gospodarstvu, Luka Koper, Intereuropa, Banka Koper, Istrabenz in druge družbe so bili naši zvesti spremljevalci. Ker sem takrat ravno postala ministrica, sem lahko to idejo lažje peljala skozi protokole in postopke. Slednji namreč sploh ni preprost. Najprej je potrebna politična volja, nato sredstva in šele potem soglasje. Imela sem srečo, da sem lahko malo pomagala v tem protokolarnem delu. Vsebina pa je nastajala v široki skupini različnih nosilcev visokega šolstva, saj so takrat že obstajale visoke šole, kot na primer Visoka zdravstvena, še pred njo Turistica pa pomorska, tako da so se vse te sile strnile v visokošolskem središču, ki smo ga ustanovili prav v ta namen in ga po nastanku univerze tudi ukinili. Visokošolsko središče je bilo pravzaprav koordinacijski organ.

Kaj se je potem zgodilo med znanstveno-raziskovalnim središčem in Univerzo na Primorskem, da nista več shajala skupaj?

Znanstveno-raziskovalno središče je nastalo zelo zgodaj, že leta 1995, ločila pa sta se dvajset let po nastanku univerze. Za to je več razlogov.

Raziskovalno središče je že imelo utečeno pot, ko je leta 2003 pristopilo k univerzi. Takrat sem celo bila pobudnik, da bi bil tudi inštitut njen sestavni del, čeprav zakon tega ni predvideval. Pravzaprav ga je bilo kar težko spraviti v univerzo. To je bilo med prvimi ovirami. Imamo namreč zakonodajo, v kateri sta ločena zakona za visoko šolstvo in raziskovanje in znanost. Drugi razlog pa je bil, da je v času rektorja Marušiča nastala težnja po zlitju inštitutov znotraj univerze, da torej ZRS izgubi svojo avtonomnost, česar ta, seveda, ni hotel. Razkorak, ki je nastal, je zato vodil v kar grobo ločitev.

Kako sta obstoječi univerzi gledali na rojstvo nove?

Mariborska univerza je od vsega začetka podpirala nastanek tega tretjega pola, ljubljanska pa je bila na začetku zelo zadržana. Takratni minister za finance z ekonomske fakultete je vodil skupino profesorjev, ki so trdili, da bo odtekanje sredstev Univerzi na Primorskem osiromašilo njihovo, ampak s takratnim rektorjem Mencingerjem sva se kar hitro ujela. Zelo spretno je prepričal senat ljubljanske univerze, da je podprla primorsko, za tri leta smo dobili dovoljenje, da si sposojamo učitelje, ker še nismo imeli vseh, in nekako je ta njegova gesta veliko pomagala pri nastanku univerze.

Torej lahko rečemo, da je novonastala univerza imela vse pogoje, da je ponudila kakovosten študij?

Tako je. Ni imela samo profesorjev Univerze v Ljubljani, ampak tudi z ZRC SAZU, tako da je na pomoč priskočil pravi cvetober profesorjev. Poleg tega je bila zagotovljena finančna podlaga, v proračunu smo celo imeli posebno postavko – nova strukturna vlaganja v visoko šolstvo. Takrat smo tudi zgradili večino tistega, kar ima univerza danes. Res so bili naklonjeni časi. Na koncu je popustila še politika. Tik pred ustanovitvijo sem namreč imela sestanek z vsemi strankami in prav vse so se izrekle, da bodo projekt podprle, kar je bilo za tiste čase izredno zanimivo.

Lucija Čok je uvedla sodobnejše učbenike za italijanski jezik, foto: NF

Kaj vam je uspelo doseči v obdobju vodenja univerze in česa, kljub vztrajnosti in trudu, niste uspeli uresničiti?

To, da sta tako gospodarstvo kot okolje takrat podprla univerzo, je zagotovo velik uspeh. Vsi župani so ji podarili sredstva ali nepremičnine. Drugi uspeh je ta, da smo postavili precej odprt statut, tako da smo imeli svet zaupnikov, da smo ustanavljali različne enote, kot je recimo Center za jezike, da smo pridobili raziskovalni zavod, kar je bila redkost, saj do tedaj nobena univerza ni imela svojega. Veliko strukturnega je nastalo drugače, kar je bila dobra popotnica za prihodnost. Imeli smo zelo motivirane profesorje in študente. Študentska organizacija je bila naš glavni partner, študentje so sofinancirali tudi vsebine, Center za jezike recimo, pa Čiste desetke, športna tekmovanja. Ob nastanku univerze smo bili drugi v košarkarskem evropskem prvenstvu študentov. To se pravi, da je bilo veliko entuziazma, ki je tudi zaslužen za uspeh.

Je pa še vedno obstajala napetost med članicami, ki se niso popolnoma adaptirale pod skupnim vodstvom, pa so malo uhajale po svoje. Včasih so imele celo ekskurze, ki so bili manj zakoniti, tako da sem imela kar nekaj težav s koordinacijo vseh.

V zadnjem času je na univerzo letelo kar nekaj očitkov, vodstvo se je zamenjalo … Kakšen je današnji ugled univerze in kaj si želite za njeno prihodnost?

V polemike, ki so dobro znane vsem, se ne bi spuščala. Menim, da se tista začetna rast ni povsem nadaljevala. Ni sicer nujno, da bi to prineslo več študentov, a ostaja dejstvo, da ima danes univerza približno toliko študentov, kot je imela v prvih letih. No, to ni največja hiba, saj so tudi majhne univerze lahko dobre. Bolj je problematično to, da se je preveč usmerila v naravoslovje in določene discipline in zanemarila humanistiko in družboslovje, ki sta na stranskem tiru. S tem pa trpi univerzalnost univerze.

Vznemirja pa me tudi to, da se univerze v tem prostoru ne čuti. Če odprete časopis Mestne občine Koper, ne boste našli prav ničesar o univerzi, raziskovanju. Kot da ta prostor tega ne potrebuje. So krive same inštitucije ali je ta prostor tako zaspan, da ne vidi, da je v tem moč posameznega okolja. Verjetno je krivda na obeh straneh. To povezava, to prisotnost, dinamiko, ki jo lahko ponudi univerza enemu takemu okolju, se mora čutiti. To močno pogrešam in se sprašujem, kdaj bo ta prostor vendarle zaživel skupaj z univerzo.

Ledino ste orali tudi na področju poučevanja italijanskega jezika. Uvedli ste sodobnejše učbenike za italijanski jezik, ki se učenja jezika lotevajo na način, ki ga v tistem času še niso uporabljali. Kaj je bilo narobe z dotedanjo prakso in kako se je sodobnejši način ‘prijel’ v šolstvu?

Takrat smo imeli zelo veliko stikov z Evropo in s tem možnost, da smo prevzeli določene prijeme. Leta 1995 smo recimo gostili 45 držav, ki se je lotevalo zgodnjega učenja jezika, na konferenci v Portorožu. Tako smo uvajali nove stvari in verjemite, učitelji so sledili. Vendar, z učitelji je treba konstantno in zelo povezovalno delati, saj imajo veliko skrbi in nalog. In čeprav kdo ni sam po sebi nagnjen k temu, da išče, mu je treba malo pokazati, ga voditi. Tega danes ni. Naši učitelji so prepuščeni samim sebi.

Takrat sva (z Nado Dellore) pisali učbenike, ki so bili podobni najboljšim po svetu, kjer so imeli zgodnje učenje. Danes tega ni, italijanski učbeniki pa sledijo nekim klasičnim metodam. Še huje je to, da je angleščina močno vdrla med mlade, ki si zato zamišljajo, da je italijanščina pravzaprav nek balast, ki ga morda ne potrebujejo.

Lucija Čok je letos prejela naziv častne občanke, foto: MOK

Že nekaj časa je znanje italijanskega jezika na dvojezičnem območju v hudi krizi. Je res za to kriva samo vseprisotna angleščina ali se v tem pojavu skriva še kaj drugega?

Ne smemo pozabiti, da so manjšinski jeziki danes potrebni večje zaščite kot kdajkoli, zato jim je treba dati širše dimenzije. To niso samo jeziki neke narodnostne skupnosti, to so jeziki soseda. Jeziki, v katerih lahko spremljaš kulturne dogodke, se zaposliš v Evropi brez meja, imaš širši karierni in tudi splošni življenjski prostor.

Zato je treba temu jeziku dati tudi druge pomene. Italijanski jezik je sosedski jezik in jezik narodnostne skupnosti, to dvoje je treba združiti in pripraviti novo strategijo pouka, novo pedagogiko, ki jo na ZRS imenujemo pedagogika bližine, se pravi nekaj, kar je treba spremeniti tako v teoriji kot miselnosti.

Ob minulem prazniku Mestne občine Koper ste prejeli naziv njene častne občanke. Vas je odločitev presenetila, kako ste sprejeli to čast? Mnogi so delili mnenje, da bi to morali storiti že davno, ne šele zdaj.

Sama nisem nikoli kaj veliko dala na ta priznanja, je pa to kot nekakšna češnjica na tortici, za dušo. Ko vidiš, da so tudi v tvojem okolju opazili, da obstaja nekdo, ki ves čas brca. To je lepo, čeprav mislim, da sem bila predlagana že prej, ampak prejšnji župan ni imel navade imenovanja častnih občanov. Nikoli ni prepozno. Sem zadovoljna in se zahvaljujem, seveda, predlagateljem in županu, ki je to potem tudi uresničil. Včasih pa si človek ob tem tudi misli, da je to tisto zadnje priznanje. (smeh)

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: