25. oktober 2022 | #USTVARJALNOST

Izpod prstov Alenke Kranjac nastajajo čudovite kvačkane lutke

Alenka Kranjac ob svojih lutkah, foto: Nataša Fajon

Zelo rada je bila učiteljica. Vloga, ki jo je veliko več opravljala kot poslanstvo in veliko manj kot poklic. Otroci so jo imeli radi, ker je preprosto pristna. Takim ljudem navadno rečemo, da so bili rojeni za delo z otroki. In Alenka Kranjac vsekakor je bila. Z njimi je dolgo preživljala dragocen čas. Vse dokler ji ni zmanjkalo moči. Zaradi nevzdržnih delovnih razmer. Sistema, ki je še vedno preveč rigiden, da bi sprejel nove, neustaljene prijeme. Umik je bila edina rešitev. Izhod v sili.

Ko se človek, ki je vajen biti ves čas aktiven, znajde v bolniškem staležu, si takoj postavi vprašanje ‘kaj bom pa zdaj počela’. In dokaj hitro najde odgovor. Alenka ga je našla v ročnih delih. Kvačkanju se je posvečala že prej, a počasi je to postalo njeno novo poslanstvo. Tako kot nekdaj šola.

V dveh letih odsotnosti od poučevanja otrok je nastala obsežna zbirka kvačkanih lutk, ki si jih lahko končno ogledajo vsi, ne samo tisti, ki smo imeli čast Alenko videti med ustvarjanjem, ob dišeči kavi pri njej doma. Od konca septembra so namreč razstavljene v baročnem dvorcu Gravisi-Buttorai v Kopru.

Razstava v palači Gravisi, foto: Nataša Fajon

‘To so mali Koprčani, pici cavresani ali piccoli capodistriani. Na začetku je vodič, kjer so navedene številke posameznih tematskih sklopov, potem pa imena posamezne lutke. Naloga obiskovalca je, da s pomočjo opisov ugane, kateri lutki pripadajo. Vse lutke so namreč liki iz mojih pravljic, dodala pa sem še nekaj domišljijskih, kot so vile in čarovnice,’ je pojasnila Alenka, ko sva se dobili na zasebnem vodenju po razstavi.

Da, Alenka tudi piše. V svojem prvencu, fantazijskem romanu z naslovom Vilinska kri, pripoveduje o Malji, istrski dobri štrigi, v drugem romanu o istrskih vodnih vilah je glavna junakinja vilinska kraljična Mara, ob podpori izolske knjižnice pa je izdala še dvojezično pravljico z naslovom Ribič Livio/Livio il pescatore. Najprej so torej nastale knjige, čez nekaj časa pa je Alenka začela s kvačkanjem lutk.

‘Na youtubu sem našla posnetek in se odločila, da poizkusim. Učila sem se dobro leto, preštudirala sem različne načine, od japonskih, portugalskih, španskih, francoskih in celo turških in arabskih. Vsaka ženska je delala malo drugače, po svoje. Nato sem poskušala toliko časa, dokler mi ni uspelo ustvariti takšne lutke, da je bila meni všeč,’ je povedala.

V učnem procesu je Alenka izoblikovala tudi čisto svoj dizajn, tako da so lutke čisto zares unikatne. Po njenih besedah namreč tudi lutkino postavo vsaka ženska ustvari po lastni predstavi, ki jo nato projicira nanjo.

Lutke, ki so nastale najprej. Foto: Nataša Fajon

Na razstavi najprej spoznamo štiri lutke, ki so po Alenkinih besedah posebne, ker jih je ustvarila čisto na začetku, ko se je njihovega izdelovanja še učila. To so teta Malja, Mara, čarovnica Bela in prijateljica Modra. Vsi vemo, da so čarovnice lahko zelo zlobne, a Alenka je v lutke spremenila izključno pozitivne like.

Lutke pa ne predstavljajo le pravljičnih bitij, temveč poosebljajo tudi like iz istrskega izročila. Slednje je pri družini Kranjac doma že od nekdaj, saj sta z možem Marinom aktivna tudi v etnološki glasbeni skupini Vruja, ki obuja ljudsko glasbo istrskega prostora. Poleg Šavrink, ki so s koprskega podeželja prihajale v Koper prodajat domače izdelke, in solinarke iz nekdanjih koprskih solin, se na enem podstavku predstavlja prav posebna družina.

‘Ko je Marino videl, kako lepe lutke delam, si je zaželel, da mu naredim paolane. To so prebivalci nekdanjega Kopra, oblečeni v tipična mediteranska oblačila. Noša se je sicer izgubila, saj izhaja iz časa, ko je bil Koper del Beneške republike. Vsi poznajo Šavrinke, nikjer pa si ne moreš ogledati prebivalcev mesta’, je povedala Alenka.

Paolani so bili nekdanji prebivalci Kopra. Foto: Nataša Fajon

Noša je sicer značilna za ves Mediteran, no, v Kopru so bili znani po belih nogavicah z rdečimi črtami. Moški so nosili hlače na tri četrt, rjave barve, belo srajco, obvezna pa sta bila še rdeč pas in mediteranska bareta. Alenka je razložila, da so po celotnem Mediteranu nosili kape nagnjene na stran. Ženske so nosile krilo in životec, čezenj pa ruto ali v domačem narečju karpon in predpasnik oziroma traverso. Tako ženske kot moški so bili obuti v črne furlanske cavate. Bile so šivane, iz volne, spodaj pa so imele usnjen podplat. Najbrž so za zunaj imeli tudi kakšne čevlje, je dodala Alenka.

Ločena od drugih, na posebnem mestu, stoji lutka, ki pooseblja trubadurja.

‘Tisto je Marino!’ je ob njej vzkliknila.

‘Ja, tisto je Marino v starih časih, ko je hodil igrat podoknice kot trubadur v renesansi,’ je ponosno dodala.

Alenka Kranjac, foto: Nataša Fajon

Ljubezen do zgodovine celotnega istrskega področja je ob Marinu, ki velja za pravcato enciklopedijo ljudskega izročila, samo rasla in Alenka je prepričana, da je njeno ohranjanje izrednega pomena.

‘Za vse druge stvari je en kup reči, za izviren Koper, tak, kot je bil, pa na področju kulture in poustvarjanja vlada velika revščina. In ker se ukvarjam z istrsko glasbo, je ta ljubezen do Istre čisto naravna. Prav ta me je privedla tudi do tega, da sem svoje zgodbe umestila v avtentično okolje, sicer pa sem tudi odraščala s temi štorjami. Tete, ki narejajo, obstajajo še danes, to ni hec, nisem si vsega kar izmislila, vse moje pravljice temeljijo na realnosti,’ je z navdušenjem pripovedovala.

Ljudskemu izročilu je posvečenih tudi nekaj lutk, ki poosebljajo zgodovinske osebnosti, kot je Maria Anna Grisoni iz koprske plemiške družine Grisoni, istrske pesmi pa so navdihnile lutki La mula del Parenzo in Tutti mi chiamano bionda.

Alenkine lutke se lahko pohvalijo s certifikatom domače obrti, ki ga unikatnim tipičnim izdelkom podeljuje Obrtna zbornica Slovenije. Pot do te pridobitve ni bila ravno mačji kašelj. Največ izpopolnjevanja so bili deležni obrazi, predvsem oči. Kar dolgo jih je morala piliti, je priznala, in na razstavi lahko ob ogledovanju lutk spremljamo tudi Alenkin ustvarjalni razvoj.

Posebnost lutk je tudi v tem, da so izredno mehke, v svoji notranjosti imajo namreč samo protialergijsko polnilo. Kvačkane so iz bombažne preje, lasje pa so iz moherja ali alpake. Čeprav niso namenjene igri otrok, je kot učiteljica imela v mislih tudi njih, zato so lutke povsem varne tudi v otroških ročicah.

Razstavo v palači Gravisi je postavil Mario Steffe, gosti pa jo Skupnost Italijanov Santorio Santorio Koper. Ogledate si jo lahko od ponedeljka do petka med 10. in 16. uro. Če vam bo katera lutka še posebej všeč, jo lahko tudi kupite. S tem boste Alenki poleg veselja podarili tudi možnost, da bo s svojo ustvarjalnostjo nadaljevala, ne nazadnje pa si ustvarila tudi v današnjih časih umetnikom težko dosegljivo finančno varnost.

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: