8. april 2023 | #LEGENDE

Burno in skrivnostno življenje Giuseppeja Tartinija

Doprsni kip Giuseppeja Tartinija, foto: Nataša Fajon

Glasbo lahko opišemo na najrazličnejše načine, saj je njeno dojemanje zelo subjektivno, najbrž pa ne bi nihče oporekal opisu, da predstavlja čisto pravi univerzalni jezik, lahko bi rekli celo edini, s katerim se lahko sporazumevamo kjer koli in kadar koli. Z njo lahko prikažemo svoja čustva, misli, stališča in tako gradimo most do soljudi. Glasba torej združuje.

Tudi glasba Giuseppeja Tartinija je imela združevalno vlogo. Slavni piranski violinist in skladatelj je s svojo šolo v Padovi pritegnil številne mlade, ki jih je želja po odkrivanju skrivnosti violine pripeljala z vseh koncev starega kontinenta. Mnogi so postali svetovno znani violinisti, Tartini pa si je prislužil naziv maestro delle nazioni – učitelj narodov.

O Tartiniju in njegovem življenju lahko beremo v številnih knjižnih delih, katerih spoznanja so se tako udomačila v naši zavesti, da zna vsakdo, ki se vsaj malo zanima za v Piranu rojenega violinista in skladatelja, povzeti njegovo življenjsko pot. Še več jih najbrž pozna zgodbo in z njo povezano sonato, po kateri je postal najbolj znan. Večina raziskovalcev te izjemne osebnosti se je opirala na biografijo mladega padovanskega opata Francesca Fanzaga, izdano komaj mesec dni po mojstrovi smrti. Fanzago je podatke o velikem skladatelju povzel po nekem lokalnem biografu Gennariju, glavni vir pa mu je predstavljal rokopis opata Antonia Vandinija, slavnega violončelista in skladatelja iz Bologne, ki velja za Tartinijevega najbližjega prijatelja. Skupaj sta namreč igrala vse življenje, Tartini je zanj napisal nekaj svojih najboljših koncertov, po smrti žene Catherine pa se je Vandini celo preselil k prijatelju in mu do konca stal ob strani. Zaupanja vreden vir informacij, ki pa ne izključuje idealiziranja prijateljeve podobe ali Tartinijevega olepševanja svojih lastnosti, da bi na prijatelja naredil čim boljši vtis.

In medtem ko se nekateri zadovoljijo s podatki, ki jih je moč najti na vsakem koraku, se drugi že desetletja trudijo najti, sestaviti in razumeti nova odkritja o tej zanimivi osebnosti, o kateri v resnici bolj malo vemo. Tako vsaj pravi profesor Sergio Durante z Univerze v Padovi, ki je leta 2018 v sklopu projekta Tartini 2020 izdal knjigo Tartini, Padova, l’Europa, v kateri je skušal, kot je sam dejal, popraviti marsikatero krivico, neupravičeno zasidrano v življenjski zgodbi človeka, ki je v 18. stoletju deloval v samem središču evropskega glasbenega ustvarjanja.

GlasbeniParnas: Fine Art Images/Archivi Alinari, Firenze. Delo anonimnega avtorja šaljivo prikazuje nekakšen glasbeni Parnas 18. stoletja. Georgu Friedrichu Haendlu kot avtorju dela Mesija pripada osrednji prostor, ob njem pa je Johann Sebastian Bach, ki je bil v svojem času bolj cenjen kot organist, šele kasneje kot skladatelj. Za njim sta glavna predstavnika dveh najbolj priljubljenih inštrumentov tistega časa – flavtist Johann Joachim Quantz in “prva violina Evrope” Giuseppe Tartini. Za njimi sta operna pevca, Niccolò Jomelli in Christoph Willibald Gluck, ki sta prikazana kot mladeniča, morda zato, ker predstavljata mlajšo generacijo glasbenikov. Čas nastanka dela je negotov, vsekakor pa je bilo ustvarjeno po prvi izvedbi dela Mesija leta 1743 in pred Bachovo smrtjo leta 1750. (iz knjige Tartini, Padova, l’Europa – Sergio Durante). Akvarel in tuš na papirju, neznan avtor, zasebna zbirka.

Sergio Durante, predstojnik oddelka za muzikologijo padovanske univerze, je po dolgoletnih raziskavah Tartinijevega življenja izpostavil, da je današnji svet človeka, ki je v svojem času veljal za “prvo violino Evrope” in “pomembnega skladatelja”, neupravičeno obsodil na sicer zanimivo, a obstransko zgodbo o sanjah, v katerih naj bi mu vrag zaigral čudovito melodijo, ki jo je skladatelj nato spisal in redno izvajal. V Tartinijevi dediščini se namreč skriva veliko več od ene svetovno znane sonate, je zapisal profesor iz Padove. Okrog štiristo glasbenih del, ki jih skoraj nihče ne pozna, čeprav niso prav nič slabše, pogosto celo boljše od vražje sonate.

V knjigi je veliko besed namenil tudi Tartinijevi osebnosti, o kateri že od nekdaj krožijo najrazličnejša ugibanja, ki so še danes zavita v tančico skrivnosti. Giuseppeja naj bi še najbolj zaznamoval svoboden duh, ki ga je najbrž zvesto spremljal že od malih nog. Zaradi njega se je uprl vsakomur, ki ga je skušal podrediti svoji volji.

Giuseppe Tartini se je rodil 8. aprila 1692 v Piranu v plemiški družini, leta 1708 pa se je podal v Padovo, kjer je začel študirati pravo. Kljub arhivskim virom, ki pričajo o življenju družine Tartini, ostaja Giuseppejeva mladost v Istri velika neznanka, čeprav je jasno, da je na njem pustila velik pečat. Kot je namreč poudaril Durante, je bila del Tartinijevega vsakdana istrska ljudska glasba, bogata z različnimi oblikami in slogi, katerih sledi najdemo tako v njegovih delih kot predanosti njenemu raziskovanju v zrelejši dobi. Prav tako lahko na podlagi nekaterih najpomembnejših korakov, začenši s tistimi, ko je za seboj pustil domači Piran, sklepamo o njegovem odločnem nasprotovanju željam družine, ki je imela zanj povsem drugačne načrte. Gotovo je tudi, da se je pri menihih učil o umetnosti in violini, hkrati pa viri govorijo v prid njegovemu zanimanju za viteške veščine, predvsem mečevanje.

Sprehod po stopinjah mladega Giuseppeja Tartinija

Sprehod po zgodovinskem centru mesta nam razkrije kar nekaj točk, ki so povezane z likom mladega Tartinija, ko torej še ni bil Tartini, ki ga danes poznamo. Z njimi lahko sestavimo zgodbo od njegovega rojstva do trenutka, ko je z dvanajstimi leti nadaljeval šolanje v Kopru, od koder ga je pot vodila le še dlje od Pirana, ki ga po vsej verjetnosti ni nikoli več videl.

Tartinijeva hiša

Prva postaja na sprehodu je seveda Tartinijeva rojstna hiša, kjer se je 8. aprila 1692 skladateljeva pot začela. Takrat je bil namreč krščen v krstilnici Župnijske cerkve sv. Jurija. Oče Giovanni Antonio je kot trgovec prišel iz Firenc, se poročil s Pirančanko Caterino Zangrando di Pietro in se hitro povzpel na ugleden socialni položaj. Po rojstvu Giuseppeja je postal javni beneški uslužbenec, solni pisar, ki je nadzoroval kakovost in količino pridelane soli. Zaradi očetove pomembne funkcije je vsa družina uživala velik ugled, še posebej ko je bil imenovan za zaščitnika piranskega minoritskega samostana, s čimer je sebi in družini prislužil pravico do pokopa v grobnici sredi cerkve sv. Frančiška. Ta privilegij je pripadal le najpomembnejšim in najbolj spoštovanim prebivalcem mesta.

V Tartinijevi hiši je urejena vsem že dobro znana Tartinijeva spominska soba, kjer se je skladatelj rodil, v njej pa je na ogled majhna in skromna zbirka o njegovem življenju. Poleg dokumentov, rokopisov in portretov je najbolj dragocen predmet violina, za katero je potrjeno, da je nanjo igral sam skladatelj. Med pisnim gradivom je najbolj zanimivo pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki, Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila za uporabo violinskega loka.

Soba, v kateri hranijo Tartinijevo violino, foto: Nataša Fajon

Tartinijeva hiša ima sicer prav zanimivo zgodbo. Leta 1983 so jo namreč razglasili za kulturni spomenik, in ko so leto kasneje začeli z deli, je bilo, kot bi odprli Pandorino skrinjico. Po odstranitvi ometa so se na presenečenje vseh prikazale dvorane s stenskimi poslikavami. Danes so obnovljene in na ogled je osrednja Sala delle vedute, Sala dei capricci, Sala delle stagioni, Sala dei padiglioni in Sala dei fiori. V hiši je sedež Skupnosti Italijanov, namenjena pa je kulturnim prireditvam, razstavam in različnim umetniškim delavnicam.

Mediadom Pyrhani in minoritski samostan

Od rojstne hiše pot z odtisi Tartinijevih stopinj vodi do dveh objektov, ki ju raziskovalci omenjajo kot morebiten kraj, kjer je bil mladi Giuseppe deležen prvih učnih izkušenj. Prvi je Mediadom Pyrhani, kjer se je nekoč nahajala cerkev sv. Filipa, v njej pa je delovala bratovščina sv. Filipa Nerija. In ravno v oratoriju Filipa Nerija naj bi po novejših biografskih raziskavah Tartini naredil prve korake na svoji poti k izobrazbi. Drugi kraj, ki se zelo pogosto omenja kot skladateljev prvi učni hram, pa je minoritski samostan, saj je bila v tistem času Frančiškanom zaupana pomembna vloga na področju kulture in izobraževanja.

Križni hodnik Minoritskega samostana v Piranu, foto: Nataša Fajon

Tartinijev trg s spomenikom

Za konec zgodbe o Tartinijevih letih v Piranu se lahko ustavimo na osrednjem mestnem trgu in se spomnimo na slovesnost ob postavitvi Tartinijevega spomenika, ko se je svojemu velikemu someščanu poklonilo najmanj štiri tisoč ljudi.

Ob 200. obletnici njegovega rojstva so Pirančani ob podpori vseh Istranov zbrali dovolj denarja, da so spomenik naročili pri takrat najuglednejšem beneškem kiparju Antoniu dal Zottu. Ker so se dela zavlekla, so spomenik postavili šele leta 1896. Podstavek je izdelal tržaški kipar Antonio Tamburlini.

Vila Tartini

Ob cerkvici sv. Basa v Strunjanu si je družina Tartini postavila podeželsko vilo s čudovitim razgledom na morje in Piran. Njihova posest je segala vse od obale pa do strunjanskega križa, zajemala pa je prostrane oljčne nasade, solinska polja in ribogojnico. Nekdanja posest družine Tartini je danes zavarovano naravno območje v sklopu Krajinskega parka Strunjan, Vila Tartini s parkom pa vladni protokolarni objekt. Čeprav je bila na novo zgrajena v letih 1956–1958, je ohranila ime nekdanje poletne rezidence Tartinijevih.

Collegio dei Nobili v Kopru

Po zaključku osnovnega izobraževanja v Piranu je dvanajstletni Giuseppe začel obiskovati plemiški kolegij (»Collegio dei Nobili«) v Kopru, kjer je pridobil široko humanistično izobrazbo ter znanje matematike in fizike, ki ga je pozneje uporabil pri svojih znanstveno-glasbenih delih. Zgradba je vse do danes ohranila izobraževalno vlogo, saj imata v njej sedež Gimnazija Gian Rinaldo Carli Koper in Osnovna šola Pier Paolo Vergerio il Vecchio.

Grobnica družine Tartini v cerkvi sv. Frančiška v Piranu, foto: Nataša Fajon

Ločitev od Pirana in Kupidova puščica

Po končani šoli v Kopru je Giuseppeja čakala usoda moških potomcev, ki so jo določala pravila dedovanja. Ta so prvorojencu Domenicu namenila nasledstvo očetovega poklica, Giuseppe pa je lahko izbiral med duhovniškim, vojaškim ali odvetniškim poklicem. Med očetom in drugorojencem se je vnel strašen spor, saj mladenič nikakor ni želel postati dušni pastir. Da bi ohranil očetovo finančno podporo, se je jeseni leta 1708 vpisal na študij prava na padovski univerzi. Iz virov je znano, da je od koprskega škofa Naldinija dobil dovoljenje za nošenje duhovniškega oblačila – talarja, a slednjega je najbrž izprosil ravno oče, ki je še vedno upal, da se bo sin uklonil njegovi želji in postal duhovnik.

V Padovi je mladega Giuseppeja skorajda za prvim ovinkom presenetila ljubezen, ki je po besedah biografa Fanzaga odigrala ključno vlogo v njegovem življenju. Eno najlepših čustev, ki ga imamo danes za samoumevno pravico vsakogar, je bilo v Tartinijevem času podrejeno družbeno-kulturnemu kontekstu, v katerem je zakon pomenil odrekanje v dobro družinskih povezav. Mlademu uporniku je odločitev za poroko nekoliko olajšala očetova smrt, kljub temu pa so mu ostali člani družine zaradi nehvaležnosti, ker si je za zakon izbral »običajno punco«, in prezrtih ugodnosti, ki bi jih bil deležen kot kanonik, odrekli vso dotedanjo podporo.

Znano je, da je zamero zaradi poroke gojil tudi padovanski škof, ki je po Fanzagovih trditvah veljal za varuha nevestine družine, le da so arhivski dokumenti postavili pod vprašaj tradicionalno zgodbo, nastalo po Vandinijevem pričevanju, po kateri naj bi nadškof, jezen zaradi na skrivaj sklenjenega zakona, dal Tartinija zasledovati med njegovim domnevnim begom. V resnici je iz dokumentov razvidno, da sta mladoporočenca imela škofovo soglasje, ta pa ni želel obešati na veliki zvon poroke nekoga, ki so mu bila namenjena duhovniška oblačila. Večjo dramatičnost gre pripisati odločitvi novopečenega ženina, da zapusti ženo nekaj dni po poroki, kar kaže na to, da se je želel izogniti zakonskim dolžnostim. Ta beg je najbrž bil povod za škofovo jezo, ne pa njena posledica.

Giuseppe se je zatekel v Assisi, vir: Creative commons

O mladi lepotici, dve leti starejši od Tartinija, ne vemo veliko, zagotovo pa je – sicer kot ženska, ki ji je usojeno ostajati v senci – odigrala izredno pomembno vlogo v njegovem življenju, je po najnovejših raziskavah izpostavil Sergio Durante. »Brez Elizabete ne bi bilo niti Tartinija,« je zapisal. Po njegovih besedah je namreč prav ona prevesila tehtnico v prelomnih trenutkih, hkrati pa moža podpirala in spremljala vse do konca. Biografi pred Antoniom Caprijem so ji na podlagi govoric sicer namenili kar nekaj skorajda zlobnih lastnosti, čeprav je jasno, da je Tartini vedno iskal in upošteval njene nasvete.

Shranjeni so tudi zapisi, v katerih Tartini naroča »kakovostne zelene nogavice srednje velikosti« ter »šminko za mojo ženo«. Pozoren mož, torej, ki se je moral kdaj tudi odkupiti za spodrsljaj z beneško gostilničarko na začetku njune zveze.

A najpomembnejši znak njegove zvestobe, je bila po mnenju Duranteja, ljubeča skrb v času dolgotrajne bolezni, ki je srčno izbranko doletela še pred šestdesetim letom in zaradi katere je umrla leto dni pred možem.

Zgovorne so tudi besede Charlesa Burneya, s katerimi je povzel pričanja Giovannija Alberta Colomba in Giovannija Marsilija iz leta 1770, da je bila Elisabetta edina, ki je znala Tartinija povsem umiriti tudi v najtežjih trenutkih.

Tartini med najpomembnejšimi osebnostmi Padove in Evrope

Potem ko je preoblečen v romarja nekaj časa taval naokrog, se je ustavil v Assisiju, kjer je našel zavetje v tamkajšnjem samostanu. In ravno tu naj bi se začela njegova glasbena pot, je zapisal Durante. Ohranjeni zapisi namreč pričajo o tem, da je pred Assisijem med njim in violino prišlo le do krajšega bližnjega srečanja. Igranju inštrumenta naj bi se Giuseppe posvetil kot dvanajstletni deček, in to le za nekaj mesecev. V blaženi tišini samostanskih zidov se je popolnoma posvetil violini in študiju kompozicije. Po pričevanju Charlesa Burneyja, slovitega angleškega muzikologa, ki je Padovo obiskal nekaj mesecev po Tartinijevi smrti, naj bi mladega nadebudneža v igranje uvedel domači inštruktor za violino, neznana osebnost, čigar prisotnost v Assisiju potrjujejo arhivski dokumenti. Odločilnejši vpliv na oblikovanje njegove umetniške osebnosti je vsekakor imel češki organist in skladatelj Bohuslav Matej Černohorsky, ki mu je med drugim podajal lekcije kompozicije.

Okrog leta 1713 se je Tartini vrnil k ženi in se nastanil v Benetkah, hkrati pa je vzdrževal odnose z osrednjo Italijo, kjer je dobil prve zadolžitve kot član orkestra v gledališčih v Anconi, Fanu in Camerinu. Med službovanjem v Anconi je odkril t.i. “il terzo suono” (tretji zvok), ki je še danes znan tudi kot “Tartinijev zvok”. Gre za “interferenco med dvema zvokoma, ki v primeru popolne skladnosti ustvarita tretjega, komaj opaznega”. Čeprav sam pojav ni bil povsem neznan, ga je Tartini prvi sistematično proučeval in kasneje, leta 1754, tudi podrobno opisal v svojem “Traktatu o glasbi”.

Leta 1721 so Tartiniju ponudili mesto “prve violine in vodje orkestra” v baziliki sv. Antona v Padovi, kjer je po selitvi iz Benetk ostal – če odmislimo tri leta, ki jih je preživel v Pragi – do konca življenja. Za vodenje orkestra je na leto prejemal 150 dukatov, zaradi glasu o njegovi slavi pa mu ni bilo treba opravljati sprejemnega izpita. Prav tako mu niso odrekli nastopov v gledališčih in drugih ustanovah.

V baziliki sv. Antona je Tartini delal z odličnim orkestrom, hkrati pa je razvijal svoje glasbene kompetence znotraj in zunaj ustanove. Orkester, za katerega je skrbel, je bil nenavadno velik za tiste čase, po pričanju Burneya, ki ga je poslušal leta 1770, naj bi štel celo 40 članov.

Skozi leta je Tartini v Padovi stkal bogato mrežo odnosov z mnogimi znanimi umetniki tistega časa, kot so Giovanni Battista Ferrandini, čigar glasbo je študiral Bach, Giuseppe Ximenes Aragonski, diplomat in glasbeni mecen, Gaetano Guadagni, eden najpomembnejših pevcev tistega stoletja, David Garrick, gledališki igralec, dramatik, producent, in seveda skladatelj in čelist Antonio Vandini, s katerim je igral skoraj petdeset let.

Padova je bila priljubljen cilj številnih romarjev tudi zaradi Tartinija, saj so mnogi prišli prav zato, da bi prisluhnili njegovi glasbi, ki je bila cenjena tudi drugod po Evropi. Poznali so jo predvsem v Franciji, objavljali so jo na Nizozemskem in v Angliji.

SonateTartiniDiscoverTartini: Publikacija Tartinijeve sonate, vir: Discover Tartini

Tartini je bil človek, ki so ga zanimale številne stvari. Gojil je strast do glasbe, astronomije, znanosti, literature. Ravno zanimanje za slednjo s strani nekoga, ki piše instrumentalno glasbo, je bilo nekaj novega v tistem času. Tartini je bil strasten bralec, predvsem poezije. Prebiral je pesmi Pietra Metastasia in Paola Rollija, nato pa je pri ustvarjanju glasbe poskušal zajeti občutke, ki so prevevali ta literarna besedila. Tak način skladanja, v središču katerega je bil poskus z zvokom povedati nekaj, kar bi razumeli vsi, je bil nekaj novega, zato lahko govorimo o “Tartinijevih vizijah”.

Koncerti, na katerih je Tartini nastopal, so veljali za pravo glasbeno poslastico. Obiskovalci so namreč vedeli, da bodo slišali nekaj neponovljivega. Njegove izvedbe avtorskih del so bile namreč vedno drugačne. Ljubil je improvizacijo. Njej je namenil tudi teoretično delo, v katerem je predstavil vse improvizacijske okrasitve v glasbi. To še danes predstavlja osnovo za violiniste, ki želijo čim bolj pristno izvajati glasbo 18. stoletja.

V nekem trenutku je Giuseppe, po Durantejevih besedah, postal celo nekakšna atrakcija za pripadnike aristokracije, ki so si na vse pretege želeli srečanja z njim. Prav tako je prejemal številne radodarne ponudbe za delo iz tujine, ki pa jih je vztrajno zavračal. Fanzago je v biografiji izpostavil francoskega plemiča in generala Adriena Mauriceja, tretjega vojvodo Noaillesa, pa Edwarda Walpola, britanskega politika in viteza, in princa Condeja in Clermonta, edinstvenega verskega bojevnika, ki je Tartinija povabil »kot družinskega člana, spremljevalca ali prijatelja ter mu obljubil vse, kar bi si zaželel, če sprejme«. Brez uspeha, je zapisal Durante, Tartini se je odločil za mirno življenje.

Praga in govorice o očetovstvu

Vandini se je priključil orkestru leto dni za Tartinijem, bil je vrhunski glasbenik in skladatelj, ki je sčasoma postal njegov najtesnejši prijatelj. Izjemna izvajalca sta skupaj igrala skoraj petdeset let in tvorila popolnoma uglašen duet. In ravno Vandini je Tartinija prepričal, naj se mu pridruži v Pragi, kjer so potekala praznovanja ob kronanju madžarskega kralja Karla VI. in kjer je znova naredil globok vtis, saj je grof Franc Ferdinand Kinski med vsemi umetniki, ki so pridrveli tja z vseh vetrov, najel ravno njega.

Capri je v biografiji sicer zapisal, da je želel Tartini s selitvijo v Prago utišati govorice o domnevnem očetovstvu, ki mu ga je pripisovala beneška gostilničarka Catina Bufelli. Kot je odkril Durante, je v svojih rokopisih celo priznal razmerje, a odločno zanikal možnost očetovstva. Tudi Tartini je torej imel čisto človeške slabosti in ni bil tako popoln, kot ga je skušal prikazati Fanzago, je dodal.

Podnebje srednje Evrope je močno načelo njegovo zdravje, o čemer je leta 1725 pisal bratu Domenicu, rekoč, da bo velik del zaslužka porabil za zdravila.

Denar mu je predstavljal primerno nagrado za izjemno cenjeno delo, bil pa je tudi odločilen jeziček na tehtnici, ko je ob vrnitvi v Padovo razmišljal o ustanovitvi znamenite šole. Ta je svoja vrata odprla leta 1728, ko je bil s 36 leti na vrhuncu svojih sposobnosti.

Spomenik na Tartinijevem trgu, foto: Nataša Fajon

Skrivnost priljubljenosti Tartinijeve šole

Po Tartinijevi smrti so spomin na njegovo poučevanje povezovali z nekoliko pretiranim nazivom »mojster narodov« za violino in kontrapunkt, vzdevek, ki je po besedah Josepha Jeromeja de Lalandeja v 60. letih 18. stoletja krožil po Italiji, je zapisal Sergio Durante v najnovejši biografiji velikega violinista in skladatelja. Po dolgoletnem raziskovanju rokopisov, pisem in drugega gradiva je izpostavil tezo, da Tartini, ki je svojo podobo gradil na skoraj pretirani skromnosti, tega visoko zvenečega naziva ne bi odobraval, čeprav povsem drži, da je poučeval impresivno število študentov, violinistov in skladateljev, z vseh koncev kontinenta in celo širše. Prav slednji, ki so množično prenašali njegov način izvajanja in ustvarjanja glasbe po Evropi, pa tudi vrhunski način samega poučevanja, so botrovali tolikšni priljubljenosti šole.

Fizik in astronom de Lalande je štirideset let starejšega Tartinija spoznal, ko je sam imel 34 let, v svoji knjigi ga je označil za živo legendo, čeprav je takrat že nehal igrati. Še vedno pa je poučeval, kar potrjujejo tako rokopisi kot pričevanje njemu najbolj ljubega učenca, Johanna Gottlieba Naumanna. Po Durantejevih besedah je v času štiridesetih let pod svoje okrilje vzel na desetine učencev – po njegovem izračunu približno 150 – mnogi med njimi so postali znani violinisti in/ali skladatelji.

Za odprtje šole se je Tartini odločil po vrnitvi iz Prage, eden od razlogov pa je bil, kot je dejal sam, ekonomski. Plača, ki jo je v padovanski baziliki prejemal kot “prva violina in šef koncerta”, je sicer bila velikodušna, ni pa bila po njegovih pričakovanjih. Kot pričajo nekatera ohranjena pisma, so učenci večinoma prišli na priporočilo italijanskih in tujih aristokratov, bolj poredko je kdo prišel na lastno pobudo.

Piransko pismo je bilo prvo, ki ga je Tartini poslal nadebudni učenki Maddaleni Lauri Lombardini, ki se je z violino ukvarjala od svojega osmega leta in pri štirinajstih že kazala velik talent. Foto: Nataša Fajon

In morda se na prvi pogled ne zdi ničesar posebnega, če ima violinist učence, a njegov način poučevanja je bil povsem nekaj novega za tisti čas. Tartini je mlade pritegnil z izvirnim pristopom, s katerim je prenos znanja o inštrumentu racionaliziral, medtem ko je bilo prej podajanje podrejeno posnemanju tistega, kar naredi učitelj.

A Tartini ni bil znan samo kot izjemen učitelj, temveč tudi kot velik humanist. Odnos s študenti je pogosto prerasel v prijateljstvo ali očetovsko zaščito, kar je mogoče razbrati tudi iz biografije enega najbolj znanih učencev priljubljenega učitelja, Johanna Gottlieba Naumanna, ki je po študiju v Padovi začel uspešno kariero kot operni pevec. Svojim učencem je pogosto tudi pomagal, da so si lahko študij privoščili. V ohranjenih pismih je veliko takih, v katerih si dopisuje z njimi in tako ves čas skrbi zanje.

Pomen Tartinijeve šole za glasbeno zgodovino 18. stoletja, je najbrž treba še raziskati, je zapisal Durante in dodal, da bodo šele prihodnje študije osvetlile razsežnosti njegove zapuščine, čeprav ravno učenci, kot so Naumann, Michele Stratico ali Paolo Alberghi, pričajo o tem, da ne gre za običajne posnemovalce, marveč za pomembne osebnosti, ki si zaslužijo svoje mesto v zgodovini.

Tartinijeva podoba krasi koncertno dvorano Univerze Harvard

Kot je izpostavil Sergio Durante, muzikolog z Univerze v Padovi, je Tartinijev glasbeni opus izjemno obsežen, žanrsko pa zelo omejen. Z izjemo nekaj zanimivih sakralnih ali pobožnih glasbenih del je pisal sonate za solo violino in basso continuo, koncerte za violino in orkester, za flavto ali violončelo ter nekaj sonat za tri in štiri inštrumente.

Koncertnim delom se pridružujeta dve pomembni didaktični deli – Umetnost loka in Traktat o okraskih, sistematično delo o improvizacijskem okraševanju, ki je krožilo med njegovimi študenti in bilo objavljeno v francoščini leta 1771, eno leto po njegovi smrti.

Najpomembnejši skupini del so nedvomno sonate in koncerti; tako prva kot druga štejeta dobrih sto del. V tem širnem oceanu glasbe, ki še vedno ni dovolj znan ali raziskan, se skrivajo odlična dela, iz katerih je razvidno avtorjevo zanimanje za razvoj violinske tehnike, popularno glasbo, drzne harmonične poskuse, a vselej povezane z iskanjem izrazne poenostavitve.

»To slogovno značilnost mora podpreti izpopolnjena izvedba glasbe z improviziranimi okrasnimi detajli. Primerno poustvarjanje Tartinijeve glasbe ne pušča prostora za povprečnost ali amaterizem, kar deloma pojasnjuje njeno redkost na koncertih v živo,« je zapisal Durante.

Iz arhivskih virov vemo, da si je veliki violinist med gostovanjem v Bergamu leta 1740 poškodoval mišico na levi roki; poškodba je bila najbrž posledica prekomerne mišične napetosti, ki je takratna medicina ni znala zdraviti. Po tem dogodku je gotovo moral uvesti kakšne spremembe pri uporabi inštrumenta, kar je lahko pospešilo tudi spremembe v slogu avtorskega ustvarjanja.

Kot lahko preberemo v Durantejevi biografiji, je zadnje pričevanje o spremembah sloga v Tartinijevih delih prispeval obiskovalec in občasni učenec, Achilles Ryhiner-Delon, ki ga je podal kar z učiteljevimi besedami. Ta mu je zagotovil, da je šele pred kratkim uspel najti pravi način igranja violine, čeprav ga je brez predaha iskal vse življenje. V mladosti je namreč verjel, da se lepota skriva v težavnosti, ob spoznanju zmote pa se je zatekel k pretirani uporabi okraskov. Šele veliko kasneje je zaključil, da je edini pravi način podajanje preprostega, čistega zvoka, muzikalen v enem in speven v drugem verzu.

Med pričevalci in sodobnimi raziskovalci so razširjene različne, včasih nasprotujoče si razvojne hipoteze, kar bo pravi izziv za bodoče muzikologe.

Vražji trilček

Tisti, ki poznajo Tartinija, ga povezujejo s slavno zgodbo astronoma Josepha Jeromeja de Lalandeja, ki je bila objavljena v obširnem potopisu, kmalu po njegovi vrnitvi s popotovanja po Italiji. Durante je izpostavil, da te zgodbe ni navajal nihče drug od številnih Tartinijevih obiskovalcev ter da je najverjetneje tudi sam skladatelj ni nikoli prebral, saj je umrl februarja 1770, potopis pa je bil objavljen 1769. In čeprav po besedah biografa ni razloga, da bi dvomili v pisatelja, pa je treba upoštevati nesorazmerje med obrobnostjo tega dogodka in njegove izjemne sreče, ki je je bil deležen po Tartinijevi smrti pa vse do danes. Prav tako je treba opozoriti na več podrobnosti, ki so preprosto napačne, začenši z letom domnevnih sanj in nastanka skladbe (1713). Če je sonata, ki naj bi jo navdihnile sanje, res B. G5, v g-molu, ta po besedah največjega poznavalca Tartinijevega repertoarja, Paula Brainarda, zaradi slogovnih značilnosti ni mogla nastati tako zgodaj. De Lalande si je prav tako izmislil, da je oče Giuseppeja kaznoval s hišnim zaporom. Za piko na i pa Durante izpostavi, da je bila sonata, ki naj bi nastala po teh sanjah, prvič objavljena v Parizu leta 1798, torej 30 let po Tartinijevi smrti.

Ko profesorja Sergia Duranteja vprašajo o pomenu Tartinija v zgodovini glasbe, se njegov odgovor navadno glasi: “Giuseppe Tartini je eden od tridesetih najpomembnejših glasbenikov, čigar podoba krasi koncertno dvorano Univerze Harvard. To veliko pove o njegovi veličini.”

Podoba znamenitih Tartinijevih sanj, vir: Creative commons

Tartinijev duh je preživel

Iz ohranjenih virov je znano, da Tartinijeva smrt ni bila dramatična, sprijaznjen z njenim skorajšnjim obiskom je uredil zapuščinske obveznosti in vse imetje prepustil družini v Piranu. Žena Elisabetta je umrla leto poprej, počivala je v grobnici, ki jo je dal pripraviti na glavnem oltarju župnijske cerkve sv. Katarine Aleksandrijske, ki je stala nedaleč od njunega doma. Želel je biti pokopan s svojo življenjsko sopotnico. Človek globoke vere.

Tartinijev duh je preživel, kot se to spodobi za izjemno dediščino, ki je ostala za njim. Po njegovi smrti se je njegova glasba ohranjala predvsem na območju Benečije in seveda v baziliki sv. Antona, kjer je njegov učenec in naslednik Giulio Meneghini posodobil nekatere koncerte, tako da je orkestracijo prilagodil okusu ob prelomu stoletja. Ker pa so se časi spreminjali, dobrih violinistov pa je bilo vse manj, so izvedbe postajale vedno redkejše, je zapisal Durante.

V zbirki L’Art du violon iz leta 1798 je Jean Baptiste Cartier posebej izpostavil sonato v g-molu z naslovom Vražji trilček, predstavljena je kot delo za sladokusce in izjemnega pomena. Ob tem je njena vrhunska lepota obrobna, v ospredju je namreč njena priljubljenost zaradi povezovanja s čarobnimi dogodki, ki je zagotovila, da se je skozi celotno 19. stoletje ohranil vsaj drobec Tartinijevega ustvarjanja.

V dvajsetem stoletju je Tartini postal predmet zanimanja in raziskovanja glasbenikov, kot sta dirigent Claudio Scimone in violinist Giovanni Guglielmo, katerima smo lahko hvaležni za nove, uporabne objave koncertov in sonat.

Claudio Scimone je leta 1959 ustanovil orkester I solisti veneti, ki se danes ponaša z dolgo in prestižno koncertno in snemalno dejavnostjo, s katero je postal znan po vsem svetu. Med največje in pomembne sadove njegovega delovanja pa vsekakor sodi prevrednotenje Tartinijeve glasbene zapuščine.

Nedavno preminuli legendarni dirigent orkestra I solisti veneti, Claudio Scimone na nastopu v Piranu, avtor: NF

Tartinijevo glasbeno izročilo se ohranja tudi pri nas. Med tistimi, ki se trudijo, da ne izgine v pozabo, so med najbolj vztrajnimi violinista Zdravko Pleše in Črtomir Šiškovič ter Milan Vrsajkov in Jasna Nadles, ki že od leta 2002 v Piranu prirejata Tartini festival.

Po Plešetovi zaslugi smo v Piranu gostili festival Tartinijevi dnevi, v sklopu katerega je pripravil glasbeno pravljico za otroke, koncertne večere, na katerih so glasbeniki interpretirali Tartinijeva dela, vrhunec festivala pa je bila Tartinijada, ko se je na Tartinijevem trgu skoraj 300 mladih glasbenikov združilo v ogromen orkester z violinami, violami, violončeli in kontrabasi ter se pod oknom Tartinijeve rojstne hiše poklonilo njegovemu spominu.

Tartini in njegova dela igrajo osrednjo vlogo v Šiškovičevem življenju, saj se poleg igranju že dolgo posveča tudi raziskovanju in odkrivanju skladateljevih rokopisov. Ogromno jih je že našel, največ v Padovi. Zanimajo ga tudi rokopisi Tartinijevih učencev, ki so pod njegovim mentorstvom študirali v t.i. Šoli narodov.

Tartinijevi odtisi v Padovi

Giuseppe Tartini je večino življenja preživel v Padovi, zato so njegovi tamkajšnji odtisi najbrž globlji od tistih v Piranu, čeprav jih brez slednjih seveda ne bi bilo.

V Padovi lahko obiščemo kar nekaj točk, ki so povezane s Tartinijem in njegovim ustvarjanjem, ter se podamo po sledeh njegovih korakov, ki so tam odzvanjali nekaj stoletij nazaj.

Cerkev San Tomaso Becket

Velja za enega baročnih draguljev mesta. Postavili so jo v sedemnajstem stoletju na obstoječih temeljih, do leta 1890 pa so v njej delovali posvetni duhovniki kongregacije sv. Filippa Nerija.

Tartini je bil že v mladosti v stiku s kongregacijo oratorija. Kot je zapisal Durante v svoji biografiji, se zato zdi naravno, da je v Padovi nadaljeval z obiski menihov. Sicer pa obstajajo o njegovem sodelovanju s cerkvijo San Tomasa pisni dokazi. Ohranjeni sta namreč dve pismi, naslovljeni na očeta Giovannija Battisto Martinija, morda največjega muzikologa osemnajstega stoletja, s katerim je bil v tesnem odnosu.

Tartini je leta 1737 bolonjskega frančiškana zaprosil za notni zapis dela “L’assunzione di Salomone al trono d’Israele” in mu zagotovil, da ga bo hitro vrnil, hkrati pa obljubil, da ga ne bo prepisal.

Cerkev Marijinih služabnikov in pobožno združenje sv. Cecilije

V cerkvi so pripravljali žalne slovesnosti ob smrti glasbenikov, članov združenja sv. Cecilije – zaščitnice glasbe in glasbenikov. Za eno najpomembnejših velja slovesnost v čast Giuseppeja Tartinija, ki si je v petdesetih letih delovanja prislužil naziv izjemnih osebnosti Padove, ne le na glasbenem področju, temveč tudi v kulturnem življenju mesta.

Približno mesec dni po smrti so se njegovemu spominu poklonili padovanski glasbeniki, Francesco Antonio Vallotti, kapelski mojster, s katerim je Tartini sodeloval skoraj vso kariero, pa je napisal hvalnico posebej za to priložnost. Na slovesnosti je opat Francesco Fanzago prebral žalni govor v poklon velikemu skladatelju, ki še vedno predstavlja najpomembnejši vir za pisce njegove biografije.

Pogrebni govor Francesca Fanzaga na žalni slovesnosti v čast Tartiniju, vir: Discover Tartini

Prato della Valle s Tartinijevim spomenikom

Prato della Valle je največji trg v Padovi in eden največjih v Evropi. Sredi prostranega prostora se nahaja park v obliki elipse, v dveh vzporednih vrstah vzdolž kanala pa so postavljeni kipi znanih osebnosti, ki so živele v Padovi. Številko 29 nosi kip, posvečen Giuseppeju Tartiniju, ki je bil postavljen leta 1803 (ali 1806).

Njegova upodobitev je zelo domišljijska, saj poteze niti malo ne spominjajo na ikonografijo, ki je na voljo. Glasbenik stoji in se z levo roko naslanja na doprsno podobo Francesca Antonia Vallottija, kapelskega mojstra, s katerim sta s skupnimi močmi ustvarila razkošen glasbeni sestav, zaradi katerega je padovanska ustanova postala znana po vsej Evropi.

cerkev sv. Katarine Aleksandrijske, vir: Creative commons

Bazilika sv. Antona

Ko je bil Tartini sprejet kot “prva violina in koncertni mojster”, mu zaradi izjemnega znanja in priporočila Gerolama Giustinianija, očeta enega njegovih prvih učencev, ni bilo treba opravljati sicer nujnega preizkusa.

Če odštejemo tri leta med 1723 in 1726 v Pragi, je Tartini delal v baziliki vse do leta 1770 – čeprav je od leta 1765 mesto predal svojemu učencu Giuliu Menghiniju – in postal eden osrednjih motivov za njen obisk.

Z orkestrom je moral igrati le ob večjih praznikih, približno štiridesetkrat na leto. Večina njegovih del za violino in orkester je bila napisana prav za baziliko, sicer je pisal tudi za zasebne pokrovitelje ali za objavo v tisku, ko je spisal sonate za violino ob spremljavi čembala za širše občinstvo.

Instrumentalna glasba se je skoraj čarobno podila okrog stebrov bazilike in se razpršila po prostoru, in kot je zapisal Durante, je Tartinijeva violina “govorila” vsem romarjem, ki so obiskali svetišče, ne glede na njihov jezik in poreklo.

Cerkev sv. Katarine Aleksandrijske (grobnica Tartinija in žene Elisabette)

Tartini si je za večni dom izbral cerkev v svoji župniji (živel je namreč nedaleč stran), hkrati pa ni slučajno, da je posvečena zavetnici učenjakov.

Ob smrti žene Elisabette Premazore leta 1769 si je zaželel, da bi bila pokopana sredi dvorane v smeri oltarja, leto kasneje pa je zaprosil, da bi bil tudi sam pokopan skupaj z njo.

Avtor: Nataša Fajon

Literatura:Tartini, Padova, l’Europa, Sergio Durante

Povezane vsebine: