21. oktober 2022 | #KNJIGE/GLASBA

Zgodba o brezplačnem hostlu na Ljubljanski ulici 45 v Izoli

Knjigozvočnica Ljubljanska 45, foto: FB

Majhna knjiga, velike zgodbe. Skromna, minimalistična zunanjost, ki bi lahko simbolizirala staro hišo, ki je avtorja pripeljala v Izolo, v notranjosti pa bogastvo čisto človeških dobrin, od smeha, dobrote na eni, do pretkanosti, narcisoidnosti na drugi strani in seveda osrednje protagonistke, skrivnostne veščine, kako ‘vse je šlo narobe’ spremeniti v zabavno dogodivščino.

Knjigozvočnica s preprostim naslovom Ljubljanska ulica 45, ki jo je spesnil Mef, je, kot bralec izve šele na zadnjih straneh, izšla po sili razmer, ki vladajo na današnjem trgu glasbenih izdelkov. Mef je s svojim Narodnoosvobodilnim bendom namreč želel svojim starim in novim poslušalcem predstaviti nove pesmi, ker pa po njegovih besedah nihče več ne kupuje glasbe na fizičnih nosilcih, je raje iz rokava stresel še nekaj čez 60 strani zapiskov, upajoč, da bo preplet besed v pisni in glasbeni obliki lažje prepričal ljudi, da si ga omislijo.

Tako je nastala knjigozvočnica, ki v prvem delu postreže z zgodbami, ki bi jim zavidal še sam Bocaccio, čigar prednost se ob 45-ki zmanjša na količino zgodb, ki jih vsebuje njegov hit Decameron, v drugem pa z besedili pesmi na novem albumu in …. da, spet zgodbami o njihovem nastanku. Mef je pač pripovedovalec. Kar tudi sam priznava. Še več, včasih se menda celo prestraši, da ne zna več poslušati drugih. ‘Takrat se spomnim znanca, za katerega pravijo, da posluša z usti in komaj čaka, da pripovedovalec vdahne zrak, da vstopi s svojo pripovedjo, pa se malo ustavim. A ne za dolgo,’ je zapisal.

Tudi njegova boljša polovica, s katero uspešno vodita brezplačni hostel na Ljubljanski ulici, Marjeta je skušala preprečiti nastanek zapiskov. Sama je namreč izolskemu decameronu prisluhnila že stokrat in Mef ji ne zameri niti, ko poslušalce opozori, da je z leti pripovedi malo prikrojil po svoje. Po pol stoletja korakanja z ramo ob rami to ni nič čudnega. Skrivnost njunega uspeha? ‘Po moje bi se lahko brezžično pogovarjala tudi brez pametnih telefonov,’ je zapisal v zgodbi, posvečeni svoji zvesti spremljevalki.

No, stara izolska hiša, ki sta jo z Marjeto v eni najbolj posebnih, predvsem pa zabavnih obnov uredila v po Mefovih besedah brezplačen airbnb za r’n’r, je imela pomemben prizidek, ki je predstavljal edinstveno dodatno ponudbo, ki se ji gostje niso mogli upreti – gostilno z zelo zgovornim nazivom Pri Kralju.

Da, hiša na Ljubljanski 45 je gostila toliko ljudi, da bi Mef z lahkoto ustvaril serijo Decameronov, zato v kjigozvočnici ne najdemo vseh. Je pa vešči pripovedovalec iz knjige gostov izluščil tiste, ki so za seboj pustili pečat, globoko vtisnjen v spominu tako svojih gostiteljev kot ožje in širše soseščine.

Med njimi vsi gotovo poznamo Zorana Predina, o katerem izvemo, da je v Stopu objavil intervju s samim seboj, ali Tomislava Ivčiča, ki je s petjem pred 45-ko najavil svoj koncert v Avditoriju in se nehote zapisal kot prvi gost kasneje številnih glasbenih nastopov na prizorišču, ki mu danes rečejo Plac pri špini. Zvezdnik nekdanje skupne države je namreč brez kakršnekoli organizacije privabil množico ljudi in svoj nastop brez kakršnekoli denarne izmenjave zapisal v anale kot uspešen dogodek.

Izsek iz ene od pesmi.

Prave in umetne zvezde so si podajale kljuko vrat na Ljubljanski 45, pa tudi razni nepridipravi, ki so zbežali z denarjem svojih varovancev ali ukradli, pardon, nehote napisali pesem, močno podobno tisti, ki so jo slišali na obisku, predvsem pa številni, ki jih Mef še danes s ponosom imenuje prijatelji. Med njimi je veliko takšnih, ki jih je spoznal, ko še niso bili znani, kasneje pa so postali res velike zvezde, kot na primer Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Boris Benčič, če naštejem le nekatere.

Rdeča nit rdeče knjižice je neverjetnost zgodb, ob katerih se v bralcu venomer poraja dvom v njihovo resničnost. ‘A si ta zmišljuje al kaj?’ sem se spraševala na skoraj vsaki drugi strani nekje do polovice knjige, potem pa nehala, saj so res tako neverjetne, da bi si jih po nekih splošnih normativih normalen človek težko kar tako izmislil. O tem priča tudi avtorjeva iskrenost, ki jo vzdržuje tako, ko pripoveduje o sebi kot o drugih. Le da, zvest svojemu slogu, vse slabe lastnosti obleče v humor, da postanejo vsaj manj slabe, če že ne dobre. Med gosti brezplačnega hostla namreč prevladujejo takšni in drugačni umetniki, ki jih pogosto zaznamujeta narcisoidnost in strah, da bi kaj zamudili. Kar nekaj njih je prav zaradi neskončnega hitenja zamudilo življenje samo, saj so prehitro umrli.

Za konec sem prihranila še eno, recimo častno omembo gosta, ki mu je bilo na Ljubljanski ulici očitno tako všeč, da si je v nekem trenutku omislil svojo hišo, le nekaj korakov stran od številke 45. To je Iztok Mlakar, ki že nekaj časa vsaj začasno prebiva v hiši, v kateri je na vrhu nekoč prebivala naša družina in na stopnicah katere sem se nekoč skoraj rodila, ker sem se odločila za predčasen prihod na svet.

No, zdaj pa zares konec. V drugem delu knjigozvočnice so torej predstavljene pesmi, enajst pesmi, katerih rdeča nit so značilna Mefova besedila in uporniška, raznolika in nepredvidljivo razgibana glasba. Vsem enajstim so lahko domačini in obiskovalci Izole prisluhnili v petek, 14. oktobra 2022, v tamkajšnjem kulturnem domu, po njem, v nedeljo, pa je Mef praznoval še svoj osebni praznik. Iskrene čestitke torej Postojnčanu, zaradi katerega Izolo obiskujejo tako izjemni ljudje, in seveda … Na zdravje!

Ker dveh koncev brez tretjega ni, še ena novica, stara vsega štiri ure. Mef je na svojem FB profilu delil tretji singel z naslovom Kot se zdi, himno o generaciji ali portret časa, kot je zapisal.

Skladba Kot se zdi, vir: Youtube, VIDEO: Paul “Alfie” Garcia, AR PRODUKCIJA, POSNETEK & MIX: Andrea F, MASTERING: Jeffrey de Gans, Da Goose Mastering NL

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: