5. marec 2021 | #KNJIGE

Za desetimi vrati pekla umre še zadnja trohica upanja

Rezak Hukanović na predstavitvi svoje knjige v Piranu, foto: NF

“Poznal sem dečka, ki je bil priča prizorom, ko so njegovemu očetu zlomili obe roki, mu lomili rebra, izbili zobe, izmaličili obraz, mu z udarci po glavi razprli lobanjo. Ta deček je moj sin.” S temi besedami je pesnik, pisatelj in novinar, Rezak Hukanović, začel pripoved o svoji knjigi z zgovornim naslovom Deseta vrata pekla na eni izmed predstavitev v okviru mini turneje po Istri, na kateri mu je družbo delal sarajevski pesnik in scenarist Abdulah Sidran.

Knjiga je sicer prvič izšla davnega leta 1993, najprej v norveškem, šele kasneje v avtorjevi materinščini, bosanskem jeziku, prevedena pa je bila v domala vse svetovne jezike in doživela že veliko ponatisov. V avtobiografskem romanu avtor v tretji osebi pripoveduje o nepredstavljivem trpljenju, ki so ga preživljali Bošnjaki iz Prijedora in okolice, ko so jih ob razglasitvi srbske republike nasilno odvedli v taborišča smrti. Mnogo se jih od tam ni vrnilo. V njihov spomin, predvsem pa v opomin vsem nam je Hukanović takoj po osvoboditvi, ko so bili spomini še sveži, s tresočo roko, ki je bila še nedavno oblita s krvjo, popisal okrog dvesto strani.

Spremno besedo za roman je napisal Nobelovec Elie Wiesel, ki je svoje življenje posvetil raziskovanju nacističnih zločinov. “Dante ni imel prav. Pekla ne sestavlja devet vrat, temveč deset. Rezak Hukanović nas vodi do zadnjih, desetih vrat, najbolj grozljivih in srce parajočih. In vemo, kje jih bomo našli,” je med drugim zapisal.

O politični plati balkanskih vojn se govori še danes, po mnenju nekaterih še vedno poteka boj za interpretacijo dogajanja v letih 1991-1996. A Rezak Hukanović ni pisal o politiki. Njegova knjiga pripoveduje o človeški naravi. O tem, kaj človek je. Nam postavlja težka vprašanja. Smo res tako pokvarljivi?

Knjige ni lahko brati. Od začetka do konca ti namreč grozi, da ob vedno težjem zajemanju zraka nehaš z vdihi in nato ob obračanju strani hitiš hlastati po njem, da si priskrbiš zalogo za naslednji dve, ki bosta znova in znova z vso silo vrtali vate in spodkopavali tvojo vero v človeka.

Rezak Hukanović, Abdulah Sidran in Irena Urbič, foto: Nataša Fajon

Rezaka Hukanoviča so 30. maja 1992 skupaj s sinom, pod pretvezo, da jih želijo zaščititi, iztrgali iz toplega objema doma in ga odpeljali neznano kam. Bila je sobota, sončen dan, se spominja. Med tistimi, ki so nad njim mahali s puškami, so bili ljudje, ki so še včeraj bili njegovi sosedje, prijatelji.

Naselili so jih v nekdanji upravni stavbi rudnika v Omarski, ki so jo preuredili v taborišče. Z njim je v istem prostoru bilo še 629 sojetnikov, starih od 14 do 74 let. Spali so na ploščicah, hrano so dobili le enkrat na dan, malo tople vode in nekaj zrn graha ali list zelja. Pogosto je tudi tega zmanjkalo.

“Z domov so nas odpeljali takšne, kakršni smo bili ob prihodu vojakov. Veliko jih je prišlo v copatih. Ko so nas zabolela ramena in smo se hoteli obrniti, smo to morali narediti izjemno hitro, saj so se v nasprotnem primeru ostala telesa premaknila in zapolnila tvoj prostor,” je dejal Hukanović.

Med taboriščniki so bili tudi župan Prijedora, veliko zdravnikov in drugih znanih osebnosti, kot je na primer Idriz Hošić, eden najbolj slavnih nogometašev, ki je igral v Partizanu, nato pa še v reprezentanci Jugoslavije. Vsem so zaradi lakote pojemale moči, mnogi so umirali v hudih bolečinah. Najhujše je bilo, ko so stražarji prišli sredi noči, nekoga poklicali, ga odpeljali, vrnil pa se je s polomljenimi udi, ves krvav … Ali se sploh ni vrnil.

“Mučili so nas fizično in psihično, prve rane so se nekako pozdravile, druge se niso nikoli. Videl sem, kako je oče umrl v sinovih rokah, sin v očetovih. Ponosen sem, da nihče nikoli ni klonil. Bili so trdni. Grozne stvari so se dogajale … Ljudi so pretepali, vanje zabijali žeblje, ukazovali, da morajo sojetniku odgrizniti testise, sekali spolne organe.”

Za trenutek je obmolknil, nato pa se spomnil tistih redkih, lepih stvari in dejal, da je med stražarji bilo tudi nekaj takih, ki so jim pomagali, skušali olajšati trpljenje. Najbolj pa so si pomagali med seboj. Drug drugemu so oskrbovali rane, trgali so svoja skromna oblačila in jih z njimi obvezovali, odstopili košček kruha. Najbolj se mu je zapisal v srce dr. Eso Sadiković, ki je že prej veljal za toplega človeka, saj je slehernemu priskočil na pomoč, v taborišču pa so njegove človeške vrline še bolj izstopale. Tam je sojetnikom šival raztrgano kožo z edino iglo, ki jo je premogel, za nit pa uporabljal celo lase.

Knjiga Rezaka Hukanovića je zgodovinski dokument. Foto: Nataša Fajon

Ko so jih premestili v taborišče Manjača, so znova začeli upati. Hrano so dobili dvakrat na dan, pa tudi veliko boljša je bila. Na obisk so prihajali pripadniki Rdečega križa in novinarji z vsega sveta. Ko so nekega dne dobili zimska oblačila in čevlje, so priredili pravo modno revijo in se drug drugemu smejali.

13. novembra 1992 so srbske oblasti iz Manjače osvobodile 740 taboriščnikov, ki so jih nato prepeljali v sprejemni center v Karlovac. Med njimi je bil tudi Hukanović. Ko so na meji s Hrvaško čakali avtobus, se mu je ob pogledu na svoj kraj trgalo srce. Obljubil si je, da se nekoč vrne, previdno vdihnil svobodo, si z rokavom obrisal solze, nato pa dvignil obraz proti nebu in s tresočim glasom dejal: “Bog, nikoli jim ne odpusti.”

Danes Rezak Hukanovič znova živi v svojem ljubljenem Prijedoru. Na ulicah srečuje tudi svoje nekdanje krvnike. Nekateri so bili obsojeni, nekaj malega pa jih je še svobodnih. Ko gredo mimo, jih po njegovih besedah ni sram, ne gledajo v tla, a tudi sam ne sklanja glave.

“Počutim se zmagovalec, odgnali so me, a sem se vrnil. Morda bom kdaj spet odšel, priznam, da razmišljam o tem, ker je stanje grozno, a bo to moja odločitev,” je še dejal.

“Razvoj človeštva je zaznamoval izredno hiter tehnološki razcvet, ob tem pa se moralni in čustveni razvoj gibljeta v nasprotni smeri. Vse manj je človeškosti, človek je vedno bolj pripravljen ubijati. To je ogromen paradoks, ki ga moramo razrešiti. Za razrešitev so nujne knjige, kot je Rezakova, ki bo ostala temeljno delo za bodoče preučevalce, zgodovinarje, filozofe,” je piko na I postavil Abdulah Sidran.

Rezaka Hukanoviča so norveški novinarji nekoč vprašali, ali lahko v nekaj stavkih pojasni, kaj se je v bistvu zgodilo v Bosni in Hercegovini. In jim je odgovoril …

Imel sem sina. Tudi moj sosed Rajko je imel sina. Imel sem hišo. Tudi moj sosed Rajko je imel hišo. Svojemu sinu sem kupil računalnik, sosed Rajko pa svojemu puško. Potem je njegov sin imel tako puško kot računalnik. Rajko pa dve hiši.

Nato sva s sinom končala v taborišču, Rajkov sin pa je padel med streljanjem na Gradačac, v katerem danes še vedno živi moj narod.

Avtor: NF