10. februar 2021 | #KNJIGE
Virus z lahkoto našel pot v slovenske domove
Naslovnica četrtega dela kriminalne zgodbe Tadeja Goloba, foto: NF
Virus si je z lahkoto utrl pot v slovenske domove. Na široko so mu odprli vrata in mu ponudili svoje gostoljubje. Intimen kotiček, mehko naročje in tople dlani. Sprehod prstnih blazinic po naslovnici je tistim, ki so v prejšnjih treh delih dodobra spoznali glavnega igralca, takoj narisal nasmeh na obrazu, saj bralca poleg naslova v zgodbo pospremi njegova izjava “Zakaj bi se imeli fajn, če ni treba?” Taras Birsa se torej ni samo vrnil po neuspelem poskusu, da bi ga za vedno zbrisali z obličja sveta, ampak se je vrnil tudi v svojo formo. No, na začetku knjige spremljamo njegove zadnje korake vračanja na stare tirnice, a ti so tako odločni, da nihče ne upa podvomiti v njihov uspeh.Ne nazadnje se peti del kriminalke Tadeja Goloba začne s stavkoma, ki zaobjameta dogajanje od konca Doline rož in začetka Virusa ter bistveno spoznanje. “Življenje je lepo. Življenje je lahko lepo,” je zapisal Golob. Bralec se težko izogne misli, da sta se Tarasova in avtorjeva zgodba tokrat dejansko prepletli. A nekoliko drugače, kot smo tega vajeni. Nič novega namreč ne bi bilo, če bi glavni lik doživel nekaj, kar je avtor že zapisal v anale svojega obstoja, tokrat pa se je zgodilo ravno obratno. Potem ko je kriminalist Birsa premagal grožnjo smrti, se je z enakim izzivom soočil tudi avtor. Kakorkoli že, njuno okrevanje je slovenske knjižne police ob koncu leta 2020 obdarilo z novo zgodbo, ki že s svojim naslovom deluje zelo domače. No, za razliko od resničnega virusa, je v družbi z Golobovim Virusom prijetno ščemeče, napeto, predvsem pa varno.
Ko virusa in Virusa še ni bilo, bil pa je Slovenski knjižni sejem, foto: Nataša Fajon
Stara ekipa oddelka za seksualne in krvne delikte PU Ljubljana je nazaj. Od samostojnega projekta, ki se ga je lotil višji inšpektor Taras Birsa, je ostal samo fikus, pa še tega je podtaknil novemu šefu, s katerim sta bila v prejšnjem delu bolj ali manj na bojni nogi, zimzeleno drevesce pa je očitno uspešno odigralo vlogo mirovnega pogajalca. Za klavrno se je izkazala tudi odločitev edine ženske v ekipi, Tine Lanc, ki je mislila, da bo delo v računalniški ekipi manj stresno in predvsem manj nevarno, a kaj, ko je bilo hkrati veliko manj zabavno. Roko na srce, bilo je na moč dolgočasno. Skupaj s čudaškim dvojcem Osterc – Brajc so v novem delu postali prisrčna skupinica posebnežev, Golob pa je njihove karakterne poteze še bolj izpilil, tako da so zagrešile marsikatero zabavno dogodivščino.
Težko pričakovana četrta kriminalna zgodba zdaj že uveljavljenega pisca kriminalk Tadeja Goloba je nastajala v času, ko je v Sloveniji zavladala globalna pandemija koronavirusa. Avtorju tako ni preostalo drugega, kot da ji brez avdicije dodeli eno osrednjih vlog, njen vpliv na zakrivanje in razkrivanje tančic skrivnostnih zločinov pa ni bil nezanemarljiv. Sredi lova na serijskega morilca se namreč potuhnjeno vtihotapi v ekipo, njene člane obsodi na izolacijo in tako zaustavi preiskavo.
Do tedaj sta se zgodila dva umora, tretjega pa so pričakovali v enakem časovnem intervalu enega tedna, ki pa se je zaradi razglašene karantene podaljšal na tri. Je pa morilec ostal zvest navadi, da svojim žrtvam vzame življenje ob četrtkih. Umori se zgodijo v različnih slovenskih krajih, indici pa z zločini okužen prostor razširijo vse do skrajnega severovzhoda in jugozahoda dežele.
Na zadnjem knjižnem sejmu v živo je Golob predstavil Dolino rož, foto: Nataša Fajon
Golob je mojstrsko prepletel širjenje virusa in zločinov. Tako kot se prvi z lahkoto širi med ljudmi, ki pred njim padajo na kolena, brez moči, da bi se uprli, tako karseda hitro pokleknejo pred obličjem zla, ki jih spremeni v svoje podložnike. V tokratni zgodbi pa nismo priča samo spopadu z zločini, temveč spremljamo tudi spopad med tistimi, ki prisegajo na integriteto, poštenost in resnico, ter tistimi, ki jim glavni junak pravi “pizde” in po njegovih besedah predstavljajo večino.
Vzporednic z resničnostjo ne zastopa samo virus, temveč tudi dogajanje v politiki, s katerim Golob s pomočjo svojih junakov izrazi tudi svoje nestrinjanje s trenutnimi odločevalci.
Morebitni osumljenci v mislih bralca vzniknejo šele daleč proti koncu knjige, pa še potem se sramežljivo skrivajo v gosti megli. Ko avtor končno s prstom pokaže na motiv za umore, se ta hitro zazdi premalo tehten za tako huda dejanja. Krog osumljencev se dokončno zoži na zadnjih straneh, ko se zgodba razplete kot ledeni slap, ki završi pred očmi v tajnosti delujoče policijske ekipe in vsakega izmed njih odnese nekam daleč, stran od resničnosti, v kateri se dogajajo stvari, ki se ne bi smele. Stvari, ki jih ne bi smel doživeti nihče.
Ekipa jo tokrat odnese brez prask in navkljub temnim in ostrim ovinkom, po katerih nas Tadej Golob znova popelje pogumno in suvereno, nas na cilju vendarle potolaži in napove nadaljevanje poti. No, morda s kakšnim korakom nazaj, a zagotovo bo prekaljenega inšpektorja Tarasa Birso vsaj za enim ovinkom čakalo kakšno truplo, najbrž pa še kaj več.