1. junij 2021 | #ZDRAVJE
V začaranem krogu narcistične zlorabe
Foto: Pixabay
Leta 2016 so na pobudo ameriške psihoterapevtke Bree Bonchay 1. junij razglasili za svetovni dan ozaveščanja o narcistični zlorabi. Na ta dan skušajo različna gibanja in nevladne organizacije po vsem svetu obveščati javnost o posledicah, ki jih na bližnjih puščajo odnosi z osebami z močno izraženimi narcističnimi osebnostnimi lastnostmi, o značilnostih oseb z izkušnjo narcistične osebnostne motnje, hkrati pa si prizadevajo opolnomočiti tiste, ki so se znašle v začaranem krogu narcistične zlorabe.
Medtem ko je problematika fizičnega nasilja v zadnjem času dobila svoj prostor v javnosti, je psihično nasilje še vedno nekaj, kar težko ozavestijo že žrtve same, kaj šele njena okolica. Tako kot živimo v družbi, ki kot nekaj normalnega sprejema marsikatero obliko nadlegovanja, smo prav tako globoko vpeti v zakoreninjene ostanke zastarelih vzorcev odnosov, v katerih so žalitve, ponavljajoče se kritike, verbalna agresija, nadzorovanje, poniževanje, vzbujanje občutkov krivde ter manjvrednosti in podobno postale del sprejemljive partnerske dinamike. Če k temu dodamo, da je psihično nasilje izredno težko dokazati, hkrati pa se njegovo resnost podcenjuje, dobimo recept za hitro naraščajoče število žrtev, ki v svojem trpljenju ostajajo same. Med njimi jih je zelo veliko takih, ki so se ujele v kremplje narcistične zlorabe. In čeprav se modrice in zlomljene kosti zacelijo veliko hitreje kot zlomljen duh, tovrstna zloraba običajno ostane neopažena.
Ob besedi narcisizem si navadno predstavljamo ljudi, ki so domišljavi, vzvišeni, arogantni in izredno samozavestni, za piko na I pa se navdušujejo le nad lastnimi idejami in pričakujejo, da se vse vrti okoli njih. V resnici ima narcistična osebnostna motnja mnoge plati, med katerimi je grandioznost, ki se kaže v močni potrebi po potrjevanju in občudovanju, le ena izmed njih. Ta namreč v svojem bistvu predstavlja vedenje, s katerim skušajo prikriti svojo ranljivost, ki obsega občutke praznine, nemoči, sramu, negotovosti, nizko samospoštovanje, izogibanje medosebnih odnosov in celo samomorilnosti.
Foto: Pixabay
Na svetovni dan ozaveščanja o narcistični zlorabi so opozorili tudi v programu OMRA (Opismenjevanje o motnjah razpoloženja), ki ga od leta 2017 izvaja konzorcij partnerjev, v katerem so Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut Karakter in nevladni organizaciji Projekt človek in Društvo Altra.
Po besedah vodje programa, psihologinje dr. Lilijane Šprah, nacionalnih podatkov o razširjenosti narcistične osebnostne motnje nimamo, zato se pri ocenah naslanjamo na tuje epidemiološke raziskave. Te kažejo, da se motnja pojavlja v obsegu med 1-6 odstotkov populacije, pri čemer je treba vedeti, da poznamo več oblik glede na intenziteto in izraženost nekaterih osebnostnih značilnostih, ki jih povezujemo z narcistično ali/in antisocialno osebnostno strukturo (blaga, zmerna, izrazita).
Dodatno težavo tako pri odkrivanju kot raziskovanju narcisizma prispeva to, da ljudje z izkušnjo osebnostne motnje redko poiščejo pomoč, saj prav zaradi nje ne prepoznajo težav pri sebi, temveč jih nanje opozorijo odzivi okolice. Kot je dejala dr. Šprahova, se tako pogosteje zgodi, da se znajdejo v strokovni obravnavi zaradi drugih, pridruženih motenj, med katerimi prevladujejo tesnoba, depresija in zloraba alkohola in drog.
»In tekom teh obravnav se izkaže, da je v ozadju struktura osebnostne motnje. Tukaj so na voljo nekatere ocene predvsem tistih, ki poiščejo pomoč v zdravstvenem sektorju – 20 % ambulantnih pacientov je imelo pridruženo osebnostno motnjo in okrog 40 % pacientov, ki so bili hospitalizirani v psihiatrično bolnišnico. Za tiste, ki iščejo pomoč izven zdravstvenega sektorja (zasebni psihoterapevti, nevladne službe, socialni sektor) seveda podatkov ni,« je dejala vodja programa Omra.
A če nimamo predhodnih izkušenj, ki bi nas opozorili na znake, ki kažejo na motnjo, se narcistični zlorabi težko izognemo. Zato se je, kot pravi dr. Šprahova, nujno seznaniti o njej, za povečevanje obveščenosti in ozaveščenosti pa naj bi skrbeli različni zdravstveni programi, kampanje, društva. V Sloveniji je namreč zavedanje in poznavanje področja duševnih motenj še vedno na dokaj nizki ravni, prav tako se ga drži huda stigma.
»Ko se bodo ljudje popolnoma sproščeno pogovarjali o depresiji, tako kot se o srčnih aritmijah, bo to znak, da smo naredili korak naprej v destigmatizaciji duševnih stisk. Program OMRA deluje v tej smeri in je to eno od naših osnovnih poslanstev – posredovati kvalitetne in strokovne informacije o duševnih motnjah laični javnosti,« je pojasnila psihologinja.
Foto: Pixabay
Narcistična zloraba pomeni čustveno, telesno in spolno zlorabo s strani osebe z izrazito narcistično osebnostno strukturo, ki se odraža v obliki čezmernega občutka lastne pomembnosti, izredno močne potrebe po občudovanju, pomanjkljivem razumevanju čustev drugih in pretirani občutljivosti za kritiko. Do zlorabe nje lahko pride v družinskem krogu, na delovnem mestu, med prijatelji. Kot razkrivajo raziskave, lahko ena oseba z zmerno ali močno izraženimi narcističnimi karakternimi značilnostmi povzroči negativne posledice zlorabe povprečno trem ljudem v njeni bližini.
Dolgotrajna zveza s tako osebo lahko privede do sindroma narcistične zlorabe, travme, ki preplavi človekov sistem in sproži običajen stresni boj/beg/zamrznitev odziv. Običajno sta zamrznitev in vdaja prva odziva žrtev v izkoriščevalskih narcističnih odnosih, saj skušajo enostavno preživeti. Narcisu dajo vse, kar želi, v upanju, da se bo zloraba zmanjšala. A ta je v svojih zahtevah v začetku zmeren, postopoma pa žrtev vse bolj zapleta v svojo mrežo zlorabljajočega odnosa.
Sindrom je sicer klinična diagnoza, opredeljena pod posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), kjer je izvor travme narcistična zloraba, njena prevalenca v odrasli populaciji pa se giblje med 6.1 do 9.2 % v času življenja in na letni ravni 3.5-4.7 %. Podatki veljajo za ZDA in Kanado, a najbrž tudi v našem okolju ni bistveno drugače.
Po besedah predstavnice programa Omra se žrtve zlorabe zelo pozno odločijo za iskanje pomoči, ko se že soočajo s kopico psihičnih, socialnih in zdravstvenih težav, na katere jih navadno opozorijo njihovi zdravniki, svojci ali bližnji.
»Ko se žrtev vrti v začaranem krogu narcistične zlorabe, ki ima tudi obdobja medenih tednov, enostavno ne zmore videti problema v njegovi realni razsežnosti. Odlična knjiga, ki jo priporočam v branje – Loti Palmer, V opoju narcisa – , izvrstno opiše dinamiko in posledice takšnega odnosa ter iskanje pomoči in težavnega izhoda iz odnosa,« je še dejala.
Foto: Pixabay
Kakšne možnosti torej imajo žrtve? Se odnos lahko ohrani ali je edina pot odhod? Šprahova poudarja, da morajo nujno postaviti meje sebi, tako da določijo, kakšnega vedenja ne bodo tolerirali. Če se to obnese, odnos lahko zdrži, v nasprotnem primeru pa je umik najboljša strategija, preden žrtev popolnoma izgori.
»Pri partnerskih odnosih je to laže storiti (sploh pa ne enostavno!), ko pa je žrtev zlorabe otrok narcističnega starša, je to zelo težko izvedljivo. Tukaj se mora vplesti druga služba, ki bo zaščitila otroke,« je dejala.
V zadnjem času zelo pogosto slišimo, da je vse več ljudi narcistično naravnanih. Lahko določeni družbeni oziroma okoljski aspekti dejansko povečajo tveganje za razvoj motnje? Kot je pojasnila sogovornica, je narcisizem popolnoma normalna osebnostna značilnost, ki jo vsi premoremo nekaj ali pa vsaj na nekaterih področjih svojega življenja. Kot težavo jo opredelimo takrat, ko so zaradi nje prizadeti ljudje okrog nas.
»Zagotovo današnja družba spodbuja nekatere narcistične osebnostne lastnosti in nekatera življenjska ali profesionalna področja za uspešno delovanje spodbujajo izražanje narcističnih potez, zato se veliko ljudi občasno giblje po skrajnem robu. Kadar postane takšen način vedenja, čustvovanja in razmišljanja prevladujoč, to za seboj potegne posledice tudi za osebe z motnjo, saj so v sebi globoko nesrečne, prestrašene in nesigurne,« je pojasnila.
A obstaja pot, ki pa je po njenih besedah dolga in naporna, večletna. Zaenkrat je edina rešitev za narcistično osebnostno motnjo psihoterapija, ker pa so ti klienti izjemno naporni, lahko celo napadalni, neradi sledijo terapiji in zamenjujejo psihoterapevte, se jim slednji nemalokrat raje izognejo.
S»Skratka, prisiliti se ne da nikogar! Ko oseba na tehtnici koristi in škode oceni, da bo udeležba v psihoterapevtskem odnosu bolj ugodna kakor življenje brez pomoči, se bo verjetno odločila za pomoč. Ni pa seveda nujno, da bo tudi vztrajala,« je še dejala dr. Lilijana Šprah.
Vedenja, ki kažejo, da ste v zvezi z narcističnim posameznikom
Zamerijo, če ste prizadeti ali bolni, ne spoštujejo vaše potrebe po zasebnosti, otežujejo vam, da živite življenje v skladu s svojimi željami, cilji in predstavami, v resnici vas ne poslušajo in se ne zanimajo za vaša čustva, mislijo, da imajo vedno prav, komunicirajo na način, da se pogovor vedno vrti okoli njih samih, veliko manj se investirajo v odnos z vami, kot se vi v odnos z njimi, ves čas potrebujejo pozornost in si želijo, da se vaše življenje vrti le okoli njih in njihovih potreb, v nasprotnem primeru so jezni, povzročajo, da se počutite nepomembne, tako da nenehno zamujajo, spreminjajo načrte, se ne odzivajo na vaše poskuse priti z njimi v stik ali se ne držijo dogovorov, trdijo, da vedo, kaj razmišljate ali kaj je najboljše za vas, dajejo egoistične pripombe in komplimente, kot so: »Nisem pričakoval, da boš ta izpit naredil. Dobro zate!«, žalijo pod krinko pohvale, minimizirajo vaše dosežke tako, da jih primerjajo s svojimi, povzročijo, da izgubite spoštovanje do svojega časa in svojih potreb, pogosto vas ignorirajo, razen če od vas kaj želijo, vzbujajo vam občutek krivde (“Če bi me imel rad_a …”, “Če bi ti bilo res mar …”), povzročajo vam občutek sramu, govorijo vam, da ste nori, zmedeni, lažnivi ali da imate slab spomin, pravijo, da ste preveč občutljivi ali dramatični in da morate zadeve preboleti, primanjkuje jim pristne empatije, krivijo vas za skoraj vse slabo, kar se zgodi, ko so v bližini drugi ljudje, spremenijo odnos do vas, kaznujejo s »tiho mašo«, privedejo vas do tega, da moledujete, da naj govorijo ali se ukvarjajo z vami, se intenzivno odzivajo na kritike, iz vas izsesavajo življenjsko energijo, imenujejo vas »narcis« ali trdijo, da se vedno vse vrti okoli vas, radodarni in altruistični so samo, ko se želijo prikazati kot dobri, skrbni v očeh drugih, pogosto grozijo ali postavljajo dramatične ultimate, namenoma pozabijo na vaše zahteve ali predloge, želijo, da se toliko osredotočite nanje, da s časom izgubite svoj lastni jaz, začenjajo pogovore in situacije, v katerih se nenehno počutite zmedeni ali nori, kreirajo situacije, v katerih zavzemajo položaj žrtve, v novih odnosih izpadejo neverjetno všečni, vendar se ti odnosi običajno končajo z različnimi nesporazumi in neuspehi.