28. november 2022 | #SLOVO
V slovo dr. Martini Mejak (1976–2022)
Foto: Pixabay
Sredi letošnjega novembra smo se na koprskem pokopališču veliko prezgodaj poslovili od profesorice Univerze na Primorskem, Pedagoške fakultete, dr. Martine Mejak. V imenu sodelavk in sodelavcev ter študentk in študentov sem jo tam še zadnjič nagovorila.
Draga Martina, letošnja topla in sončna jesen nas je vsak dan znova vabila na prosto. Ti je nisi mogla užiti, ker ti je zahrbtna bolezen vsak dan bolj jemala moči. Nikoli več se mi na ekranu mobilnega telefona ne bo izpisalo tvoje ime, ker bi me klicala, da greva na sprehod. Veliko sva prepešačili skupaj: po izolskem zaledju, ob Dragonji ali pa kar po koprski Bonifiki, kjer sva hodili in se pogovarjali in pogovarjali … Pravijo, da so najbolj trdna prijateljstva tista, ki nastanejo v otroštvu, jaz pa sem v tebi dobila neprecenljivo prijateljico, že ko sva se obe krepko bližali tridesetim letom, in to v službi na Fakulteti za humanistične študije, še v stari stavbi nad nekdanjo koprsko pošto. Potem ko sem se iz Štajerske preselila v Koper, si me vzela pod perut na službenem in zasebnem področju, postala si moja starejša sestra in vodnica v zame novem, primorskem okolju. Koliko časa si mi namenila, koliko pogovorov v živo, po telefonu in elektronski pošti …
Draga Martina, vsak dan se spomnim nate. Prejšnji teden, ko sem se vozila iz službe, sem slišala peti Iztoka Mlakarja, ki je postal Izolan, potem ko si se ti s preselitvijo iz Izole v Koper iz Izolanke prelevila v Koprčanko, in sicer je v refrenu zapel: Življenje je briškola. In spomnila sem se, kako si me nekoč želela naučiti igrati to primorsko igro s kartami, pa sem si še skupine kart komaj zapomnila: špade in kope, potem pa sva že končali. S tega stališča sem bila slaba učenka, ti pa kot učiteljica primorske stvarnosti nisi vrgla puške v koruzo: naučila si me, kako se doma pripravi penica za kapučin in kot prava Istrijanka si me peljala v Trst po nakupih. Prav na tem pokopališču si me nekoč opozorila na grobnice starih koprskih italijanskih družin in hvaležna sem ti, da si me vpeljala v stvarnost koprske italijanske narodne skupnosti. Medkulturnost pri tebi ni bila prazna beseda. Ne nazadnje si jo živela v partnerstvu s tvojim ljubim Sandrom (Vincolettom) in vajino dvojezično hčerkico Evo. Kako vaju je osrečil njen prihod! Ob njenem rojstvu, za božič 2013, si mi poslala sms, da je priletela snežinka, ki se imenuje Eva. Še imam živo pred očmi, kako si nekega jesenskega večera v zrak metala pisano jesensko listje, da je deževalo na Evico, ki se je smejala in smejala …
Predstavljam si te, kako me zdajle gledaš: milo in prizanesljivo; ko pa bi se pokazala priložnost, bi me na samem pošteno oštela, da kaj vendar pretiravam … Martina, bila si zelo skromna, držala si se v ozadju, nikoli nisi izpostavljala svojih dosežkov, pa vendar mi dovoli, da se spomnim nekaterih postaj tvoje uspešne poklicne poti.
Martina Mejak
Martina Mejak je bila profesorica slovenščine in zgodovine, diplomirala je na ljubljanski Filozofski fakulteti, doktorirala pa na koprski Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Postala je docentka za področje didaktike slovenščine in med drugim predavala na študijskih programih Razredni pouk in Predšolska vzgoja. Zelo intenzivno se je razdajala na izrednem študiju Predšolske vzgoje. Pred tem je dragocene delovne izkušnje nabirala kot učiteljica in profesorica slovenščine na Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade in Srednji šoli z italijanskim učnim jezikom Pietro Coppo Izola, pa tudi kot lektorica na TV Koper in učiteljica slovenščine in slovenščine kot drugega/tujega jezika na Ljudski univerzi Koper. Več let je poučevala slovenščino kot drugi/tuji jezik na Poletnih tečajih slovenskega jezika na Slovenski obali »Halo, tukaj slovenski Mediteran!« in na Univerzi Ca’ Foscari v Benetkah, oboje ji je bilo še zlasti ljubo. Bila je mentorica številnih zaključnih del na različnih stopnjah, sodelovala je na mednarodnih znanstvenih sestankih in objavljala v znanstvenih revijah. V sodelovanju s študentkami in študenti, sodelavkami ali sama ter koprsko knjigarno Libris je organizirala številne dogodke za spodbujanje branja med otroki, npr. Pravljično vas, Lov na besedni zaklad in Pravljice na trgu; ob 70-letnici pesnika Marka Kravosa pa pesniški recital Je rekel stric Marko. Za svojo predanost je s sodelavkami slovenistkami leta 2019 prejela priznanje oz. zahvalo za uspešno promocijo slovenskega jezika in književnosti ter kulture in krepitev prepoznavnosti dela Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem na tem področju.
Sodelavkam in sodelavcem nam bo v lepem in trajnem spominu ostala kot ustvarjalna in odkrita sogovornica, študentke in študentje pa so jo poznali kot nadvse izkušeno, komunikativno in dostopno, vestno ter odgovorno profesorico in mentorico – o tem pričajo številni odzivi na fakultetnem Facebooku ob objavi žalostne vesti, da je ni več. Povzemam nekaj izjav: »Bila je res srčna, enkratna, izvrstna, predana, čudovita profesorica, polna topline, ena najljubših profesoric, najboljša mentorica za diplomo. Profesorica, ki pusti pečat. Profesorica, ki je razumela in pomagala tudi drugače.«
Draga Martina, letošnjega martinovega, ko bi imela god, nisi več dočakala. Tvoje ime pomeni bojevnica (povezano je z bogom Marsom) – tvoj boj z zahrbtno boleznijo je zdaj končan. Pogrešali te bomo, čeprav boš na svoj način ves čas z nami. Draga moja, počivaj v miru.