12. september 2022 | #PREVENTIVA

Tina Podlogar: Samomore lahko preprečujemo

Foto: Tina Podlogar, Center za preprečevanje samomorov, osebni arhiv

Mednarodna zveza za preprečevanje samomora (IASP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sta leta 2002 razglasili 10. september za Svetovni dan preprečevanja samomora – dan, ko še bolj aktivno pozivata javnost k preprečevanju samomora po vsem svetu ter ob tem izpostavljata krepitev varovalnih dejavnikov in vzbujanje upanja s ciljem odvrniti čim več ljudi od samomora. Ob letošnjem 10. septembru so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje izpostavili, da je leta 2021 samomorilni količnik v Sloveniji (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) znašal 20,50 (31,94 za moške in 8,96 za ženske). V absolutnih številkah to pomeni, da je zaradi samomora v letu 2021 umrlo 432 oseb (od skupno umrlih 23 261 v letu 2021), od tega je bilo 338 moških in 94 žensk. Samomorilni količnik, ki so ga zabeležili v letu 2021, je v primerjavi z letom 2020 nekoliko višji. Na NIJZ že vrsto let opažajo, da so bolj ogrožene regije na vzhodu Slovenije. V letu 2021 je prišlo do povečanja samomorilnega količnika v vseh regijah, razen v Koroški in Zasavski, kjer so v letu 2021 zabeležili precej nižji samomorilni količnik. Največji prirast so zabeležili v Savinjski regiji (v letu 2021 je bilo 24 samomorov več kot v letu 2020) in v Osrednjeslovenski regiji (v letu 2021 je bilo 23 samomorov več kot v letu 2020). Eno izmed poglavitnih vprašanj je in ostaja, izpostavljajo na NIJZ, ali se bo vpliv pandemije koronavirusa dolgoročno odražal na samomorilnem količniku. Pri tem ne gre toliko za neposredno povezavo med pandemijo COVID 19 in samomorom, pač pa za bolj posredne povezave, denimo zakasnele učinke spremenjene ekonomske in gospodarske situacije na duševno zdravje prebivalstva. S preučevanjem samomorilnega vedenja se je ukvarjal tudi pokojni dr. Andrej Marušič, v spomin na njegovo delo pa so v Kopru pod okriljem Univerze na Primorskem ustanovili Inštitut Andrej Marušič, v okviru katerega deluje tudi Center za raziskovanje samomora. Slednji bo prihodnje leto gostil svetovni kongres Mednarodne zveze za preprečevanje samomora – IASP, ki predstavlja mednarodno potrditev kakovosti večletnega dela na področju znanstvenega proučevanja samomora. O problematiki samomora smo se pogovarjali s Tino Podlogar, univ. dipl. psihologinjo.

Motiv za ustanovitev vašega centra je bil nadaljevati z delom dr. Marušiča?

Dr. Andrej Marušič je bil priznan raziskovalec na področju samomorilnega vedenja, hkrati pa si je aktivno prizadeval za preprečevanje samomora kot javno-zdravstvenega problema. Menim, da z izvajanjem inovativnih in relevantnih raziskovalno-intervencijskih programov za različne ranljive skupine ter ozaveščanjem javnosti o problematiki samomora nadaljujemo njegovo delo in ga tudi širimo ter nadgrajujemo.

Ste inštitucija, ki se ukvarja predvsem z zagotavljanjem kakovostnih raziskav za ozaveščanje javnosti in boljše razumevanje samomorilnega vedenja. Kako to prispeva k preventivi in zmanjševanju števila samomorov?

Raziskovanje samomorilnega vedenja prispeva k zmanjševanju števila samomorov na več načinov, saj omogoča pridobivanje znanstveno podprtih spoznanj o samomoru. Ta spoznanja in boljše razumevanje samomora lahko nato uporabimo v namen preventivnega delovanja na različnih področjih. Empirično podprta spoznanja o različnih ustreznih in neustreznih načinih poročanja o samomoru so koristna pri oblikovanju smernic za odgovorno poročanje o samomoru v medijih. Razumevanje samomorilnega vedenja znotraj posameznih ranljivih skupin (npr. mladostniki, starostniki, osebe z duševnimi motnjami itd.) je ključnega pomena za kvalitetno izvajanje preventivnih aktivnostih znotraj teh skupin. Izobraževanje strokovnjakov, ki delajo z ljudmi, pomeni hitrejše odkrivanje stiske pri posamezniku (npr. učitelj pri učencu, zdravstveni delavec pri pacientu), bolje so tudi opremljeni za odziv v takšni situaciji.

Foto: Absolutno število samomorov za oba spola skupaj ter ločeno za moške in ženske med leti 2010–2021, vir: baza umrlih NIJZ

Center deluje od leta 2011. Nam lahko na kratko naštejete ključne uspehe centra?

Ves čas svojega delovanja sodelujemo v različnih mednarodnih in nacionalnih raziskovalno-intervencijskih projektih in programih na področju duševnega zdravja. Za mlade smo npr. na podlagi izkušenj iz mednarodnih projektov oblikovali program A (se) štekaš?!?, ki je postal v Sloveniji dobro prepoznaven in priznan kot kakovosten, kar potrjuje tudi ponovna finančna podpora ministrstva za zdravje v naslednjih letih. Od leta 2013 dalje je širši javnosti na voljo spletna stran Živ? Živ!, na kateri objavljamo prispevke o duševnem zdravju in samomorilnem vedenju. Od leta 2014 dalje vsako leto sodelujemo v mednarodni akciji Prekolesarimo svet v okviru Svetovnega dneva preprečevanja samomora, pri čemer slovenski udeleženci akcije vsako leto zberemo številne kilometre in se simbolično povežemo z udeleženci s celega sveta, z namenom ozaveščanja o tem, da je samomore moč preprečevati.

Ob letošnji obeležitvi svetovnega dneva preprečevanja samomora smo izdali knjigo Po koncu avtorice izr. prof. dr. Vite Poštuvan. Knjiga Po koncu: žalovanje in integracija po samomoru je namenjena vsem, ki se z žalovanjem srečujejo pri svojem strokovnem delu, kjer poskušajo razumeti, kako boleča je izguba bližnjega in morda žalujočim tudi nuditi podporo.

S kandidaturo leta 2018 pa smo pridobili organizacijo še enega pomembnega znanstvenega srečanja; svetovnega kongresa Mednarodne zveze za preprečevanje samomora, ki ga bomo gostili prihodnje leto v Piranu.

O samomoru se veliko bolj govori kot včasih, a zdi se, da še vedno ne dovolj. Učitelji velikokrat poročajo, da se želijo mladostniki pogovarjati o tem, oni pa ne vedo, kako bi se tega lotili, ker imajo svoj učni program, pa tudi usposobljeni niso. Kje se lahko mladi o tej temi dejansko pogovarjajo, postavijo svoja vprašanja, izrazijo pomisleke?

Res je, številni mladi razmišljajo o samomoru, a je večina teh razmišljanj usmerjena na filozofsko premišljevanje o življenju in smrti, minljivosti in podobnih eksistencialnih vprašanjih. Ne nazadnje se ta tema pojavlja v šoli z obravnavo literarnih del pri književnosti, filozofskih del pri filozofiji itd. Ti konteksti odpirajo možnost za pogovor, seveda pa je pristop odvisen od posameznega učitelja. Še bolje je, če imajo mladostniki možnost spregovoriti o samomoru v okviru organizirane dejavnosti izven učnih ur pouka. Ravno to je namen naših preventivnih delavnic v okviru programa A (se) štekaš?!?, ki se osredotočajo na težave v duševnem zdravju, reševanje težav in konfliktov v medosebnih odnosih itd. Predstavljajo priložnost za pogovor o duševnem zdravju v varnem okolju, ki odpira možnosti za iskanje pomoči, v kolikor jo mladostnik potrebuje.

Količnik samomora (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev letno; skupaj, moški, ženske) v Sloveniji med leti 2010–2021, vir: NIJZ

Samomor še vedno velja za velik tabu, kar poraja dvome v primerno in zadovoljivo predstavljanje problema v praksi.

V veliki meri je za to kriv strah. V Sloveniji je žal še vedno precej razširjeno napačno prepričanje, da lahko s pogovorom o samomoru pri sogovorcu spodbudimo samomorilno vedenje. Če osebo v stiski na ustrezen, sočuten način vprašamo, ali razmišlja o samomoru, nam bo odgovorila, ali da o tem ne razmišlja ali bo začutila olajšanje, ker je nekdo prepoznal njeno stisko in ji ponudil možnost iskrenega pogovora.

Kako lahko kot prijatelji, sorodniki, navadni ljudje pomagamo? Kako prepoznati znake, ki kažejo na samomorilne misli in namene?

Ko oseba razmišlja o samomoru, pogosto – ne pa vedno – to okolici na nek način sporoča s svojim vedenjem. Ti znaki so lahko prikriti, zato jih je včasih zelo težko opaziti. Na možnost, da naš bližnji razmišlja o samomoru, lahko pomislimo, če opazimo, da se je zaprl vase in umaknil iz družbe, da je nenadoma spremenil svoje navade (predvsem pri mladih tudi nenadne in zelo izrazite spremembe v videzu), opustil dejavnosti, ki so ga prej veselile. Na samomorilno ogroženost nas lahko opozorijo tudi določeni vedenjski znaki, kot so različne oblike nevarnega in tveganega vedenja, nenavadno poslavljanje od bližnjih, razdajanje lastnine, preokupiranost s smrtjo in umiranjem in ne nazadnje priprava sredstev za samomor. Tudi izjave, v katerih posameznik bolj ali manj neposredno nakazuje samomorilni namen (npr. »Vsega imam dovolj, kmalu ti ne bo treba več skrbeti zame.«) je potrebno jemati resno. Če na podlagi takšnih znakov pomislimo, da je naš bližnji v stiski, je najbolje, da se z njim iskreno in v varnem ter zaupnem okolju pogovorimo. Kljub zelo težki temi ga konkretno vprašajmo, če morda razmišlja o tem, da bi si kaj naredil. Ponudimo mu oporo in ga usmerimo po strokovno pomoč – najbolje je, da ga do strokovnjaka kar pospremimo, tako mu damo vedeti, da nam je res pomembno, da pomoč prejme.

Foto: Tanja Vagner

Kaj lahko stori nekdo, če sumi, da bo prijatelj ali znanec utegnil iti tako daleč, da si vzame življenje?

V primeru samomorilne ogroženosti je pomembno poiskati strokovno pomoč. V prvem koraku se lahko obrnemo na osebnega zdravnika ali drugo strokovno osebo, ki nam bo pomagala poiskati ustreznega strokovnjaka v lokalnem okolju. V primeru akutne stiske lahko pokličemo na telefonske linije za pomoč.

Pomoč ob hudi duševni stiski ali samomorilnih mislih:

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)

116 123 – zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)

116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)

Več informacij o samomoru lahko dobite na spletni strani http://zivziv.si/, kjer so prav tako na voljo tudi za vsa vaša vprašanja.

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: