15. marec 2021 | #INTERVJU
Nika Kovač: Zbrani podpisi so sporočilo žrtvam, da niso same
Kampanja ‘samo ja pomeni ja’ v polnem teku, foto: osebni arhiv
Ko sem jo na začetku intervjuja vprašala, če sploh kaj počiva, je kratko in jasno odgovorila z ‘ne’ in se nasmejala. Vprašanje je, seveda, imelo pridih retoričnosti, saj je v zadnjih letih s svojo aktivnostjo močno prisotna v slovenski javnosti. Ona in njeni sodelavke in sodelavci z Inštituta 8. marec. Ona in njeni soborke in soborci za drugačen svet. Ona je Nika Kovač, antropologinja, prostovoljka, borka in aktivistka, direktorica inštituta, ki nosi ime po njenem najljubšem prazniku. Inštituta 8. marec, ki mu je v letošnji kampanji ‘samo ja pomeni ja’ uspelo zediniti slovensko ljudstvo v boju za spremembo zakonodaje na področju spolnega nadlegovanja in nasilja.Kako je organiziran Inštitut 8. marec, kolikšen je kolektiv, kakšen status imate vi in vaši sodelavci in kako bi opisali njegovo poslanstvo?
Neformalno bi Inštitut 8. marec opisala kot skupino trmastih prijateljev, ki se srečujejo ob popoldnevih in sredi noči ter pripravljajo različne akcije na čisto prostovoljski osnovi. Sicer pa je inštitut organizacija, ki se ukvarja z naslavljanjem različnih oblik neenakosti skozi prizmo spola. Glavnina dela je v rokah programskega odbora petnajstih ljudi, ki opravljajo najrazličnejše stvari, sama pa sem tista, ki skuša to delo koordinirati. Moram pa poudariti, da bi lahko inštitut deloval in živel brez mene, ker za njim stoji izjemno močan kolektiv, zvest določenim vsebinam, ki ni odvisen od ene, ampak od skupka in prepleta več oseb. Veseli pa smo, da se nam je v zadnjem mesecu pridružilo še okrog 120 prostovoljcev in prostovoljk iz cele Slovenije, ki so nam pomagali v boju za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva.
Nihče v inštitutu ni zaposlen in za svoje delo ni plačan, prav tako pa ne prejemamo državnih sredstev. Vse delamo prostovoljno, razen kakšnih konkretnih projektov, kot so prevodi ali pisanje publikacij, ki so honorirani. Seveda pa z javnim financiranjem dela nevladnih organizacij ni prav nič narobe, nasprotno, nujno je. To so namreč organizacije – od gasilcev in humanitarcev do kulturnikov, okoljevarstvenikov in borcev za človekove pravice -, v katere se združujejo ljudje po vsej Sloveniji in vsak dan kažejo, koliko solidarnosti je v naši skupnosti in kaj vse lahko naredimo, če stopimo skupaj.
Zelo odmevna kampanja inštituta je bila #jaztudi, v okviru katere ste zbirali pričevanja oseb, ki so bile žrtve spolnega nadlegovanja ali nasilja. Zakaj takšna kampanja, je zbiranje končano ali še vedno prejemate zgodbe?
Ta kampanja traja že tri leta in bo absolutno potekala tudi v prihodnje. Ko se o spolnem nadlegovanju in nasilju v javnosti ne govori veliko, prihajajo pričevanja sporadično, nekaj na mesec, v zadnjem obdobju, ko je tovrstna problematika postala ena osrednjih tem v medijih, smo jih v enem mesecu prejeli okrog trideset. Iz tega lahko sklepamo, da ljudje še vedno želijo spregovoriti o izkušnjah s spolnim nasiljem in nadlegovanjem ter da je tako zbiranje nujno. Med prejetimi pričevanji niso redkost zgodbe, ko žrtve prvič, mnoge po desetletjih molka, delijo svojo izpoved, pa čeprav samo z anonimnim obrazcem. Duh prejetih pričevanj pa bi lahko povzela z željo, naj se to, kar se je zgodilo meni, ne zgodi nikomur več.
Za zbiranje zgodb ljudi smo se odločili, ker smo prepričani, da vsako pričevanje naslavlja eno izmed oblik družbene neenakosti ter razkriva kraj, okoliščine in način dogajanja spolnega nadlegovanja in nasilja. Pomembno se nam zdi delati tovrstno kampanjo in dati osebam možnost, da spregovorijo, pri zgodbah pa ne gre zgolj za njihov seštevek, temveč lahko z njimi ugotavljamo, kje vse in na kakšen način se v naši družbi pojavljata spolno nasilje in nadlegovanje. Prav tu se naša kampanja radikalno razlikuje od ameriške #metoo, saj zgodbe prihajajo od ’navadnih’ ljudi, brez imen in priimkov, razkrivajo strukture moči, ki spolno nasilje omogoča in reproducira, ter nam dajejo možnost, da stvari spremenimo.
Lani ste v različnih krajih Slovenije pripravili branja teh pričevanj, ki jim je sledila analiza. Kaj je slednja pokazala, kakšen je bil odziv nanjo in kaj temu sledi?
Zadnja tri leta našega delovanja, usmerjenega na nujne spremembe zakonodaje in opozarjanje na različne nepravilnosti v družbi, so za nas predstavljala predvsem hud boj z mlini na veter, ker smo imeli občutek, da nenehno tečnarimo in sitnarimo, pa se nič ne zgodi. Lansko branje pričevanj in predstavljanje analize je bila ena izmed akcij tovrstnega ’teženja’, s katero smo 8. marca v Kopru, Mariboru in Ljubljani izpostavljali, da po enem letu od naše peticije za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva kljub obljubam ni prišlo do sprememb zakonodaje.
Naša analiza je sicer pokazala, da storilec kaznivega dejanja posilstva navadno ni stereotipna oseba iz temne ulice, v temnem, dolgem, črnem plašču, ki je nihče ne pozna, ampak nekdo, ki se nahaja v okolju žrtve in ga ta pozna, ki ima visoko stopnjo zaupanja in moralne avtoritete, žrtev pa je lahko ekonomsko odvisna od njega – pomembno se je zavedati, da gre pri spolnem nasilju vselej za razmerje moči.
Pomembna ugotovitev je tudi ta, da se okolica pogosto odzove z molkom. Ko žrtev spregovori o svoji izkušnji, ta na to ne reagira, ampak preprosto prezre, kaj se je dogajalo, ali celo obsoja žrtev, navadno pa tudi ne more verjeti, da se to dogaja, ker gre za osebo, ki ima neko stopnjo zaupanja oziroma določeno avtoriteto, pa najsi bo to družinski član, ki je glava družine, direktor podjetja, priznani glasbenik ali profesor na univerzi. Ena izmed rdečih niti pričevanj je tudi ta, da so postopki na sodiščih tako dolgi in mukotrpni, da žrtve odvračajo od prijavljanja spolnega nadlegovanja in nasilja. Kot družba moramo torej še veliko postoriti tako na zakonodajni kot individualni ravni, da bi zaščitili žrtve.
Niko zadnje čase vidimo v družbi posebnega spremljevalca, Vala. Foto: Osebni arhiv
Po zgodbah sodeč je neprimerno vedenje do žensk močno razširjeno. Ali to pomeni, da je skozi čas marsikatera tovrstna oblika vedenja postala sprejemljiva? Tudi za ženske?
Iz pričevanj izhaja, da žrtve pogosto dvomijo v težo stvari, ki so se jim zgodile, napišejo na primer »saj vem, da se drugim dogaja še huje, pa vendar je tudi zame ta izkušnja pomembna«. Takšne izjave pričajo o tem, da jemljemo spolno nadlegovanje in nasilje za sestavni del tega, da smo ženske. Samoumevno se nam zdi, da se nam na določeni točki v življenju to preprosto zgodi.
Številne osebe nam pišejo tudi nekaj let po tragični izkušnji in zapišejo »šele zdaj vem, da to, kar se mi je dogajalo, ni v redu«. To pomeni, da so se določene oblike nadlegovanja tako družbeno normalizirale, da jih pogosto težko prepoznamo, kaj šele da bi se nanje primerno odzvali.
Poudariti pa je treba še to, da so tudi moški tarča spolnega nadlegovanja in nasilja, sicer v manjšem obsegu, saj z njihove strani prejmemo bistveno manj pričevanj, a pri njih je moč opaziti popolnoma nasprotno zgodbo. Prepričani so namreč, da se jim kot moškim nekaj takega ne sme dogajati. Torej spet eno družbeno prepričanje, stereotip, le na drugačen način, češ da moški pa res ne more biti žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja.
Kako ta prepričanja preseči in spremeniti?
Več stopenj odzivanja imamo. Prva je individualna. Če smo zraven, če se nam kdo zaupa, je pomembno, da se postavimo na stran žrtve, da reagiramo, da ne dvomimo v to, kar nam je bilo povedano, in ji nudimo oporo v postopkih. Druga pa je sistemska raven, na kateri si moramo prizadevati za ustrezne pogoje, ne samo na ravni zakonodaje, ampak tudi na ravni infrastrukture, za žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja, ki bi jim omogočili, da se izvijejo iz nasilnega odnosa.
Kaj pa sprememba miselnosti? Da neprimerno vedenje ne bi bilo družbeno sprejemljivo?
Dokler živimo v svetu, ki ga zaznamujejo številne oblike neenakosti in velike razredne razlike, živimo tudi v družbi, v kateri sta prisotni spolno nadlegovanje in nasilje kot posledica patriarhalne miselnosti in razmerij podrejenosti, ki ju omogočata. Veliko pa lahko naredimo s prepoznavanjem in odzivanjem na tovrstne primere ter poskusi njihovega izničenja.
Ena izmed žrtev mi je ravno zdaj, v sklopu kampanje ’samo ja pomeni ja’ zaupala strašljivo izkušnjo iz otroštva. Spolno jo je zlorabljal dedek, ki je bil sicer kasneje obsojen, a ko je zgodba prišla v javnost, so jo otroci vso osnovno šolo klicali ’fukidedi’. Ko je slišala vse ljudi, ki so se v času naše kampanje izjavljali proti spolnemu nadlegovanju in nasilju, je začela verjeti, da lahko spremenimo družbo tako, da se kaj podobnega, takšno zasmehovanje in strah, ne bo zgodilo nobeni punčki več.
Simpatična ekipa med kampanjo ‘samo ja pomeni ja’, foto: osebni arhiv
Prav tako ste v lanskem letu sodelovali z Instagram stranjo @delozlom, kjer so se zbirala pričevanja o konstantnem krčenju delavskih pravic. O kakšnih razmerah na delu pričajo?
Profil @delozlom je še vedno aktiven in tudi mi se še vedno trudimo opozarjati na sistematična kršenja delavskih pravic. Žal živimo v družbi, kjer je med mladimi prisotna vedno višja stopnja revščine, mladi ljudje nimajo možnosti stalne zaposlitve, v praksi ne poznajo dopusta, regresa in bolniške, obsojeni so na prekarne oblike dela, kar pomeni, da delajo iz dneva v dan, ne vedoč, ali bodo lahko delali tudi naslednji dan, in čakajo na honorarje. Človek je postal zgolj hitro zamenljivo sredstvo za doseganje zaslužkov.
Delozlom razkriva nedopustne metode, ki segajo od res nespodobnega načina komunikacije do groženj, muhastih menjav urnikov in zahtev, do zamujanja in neplačevanja honorarjev. In medtem ko spolno nadlegovanje in nasilje – vsaj na ravni deklarativnosti – večina obsoja, se mi zdi, da odnosa zaposlovalcev do prekarnih delavcev nikoli zares ne problematiziramo. Razen načelnega ugotavljanja, da stabilne službe izginjajo in da prekarnost ni v redu, se zelo redko opozarja, da so tovrstni prijemi nedopustni. Namesto da bi spoštovali delo in se zavedali, da so delavci tisti, ki ustvarjajo vrednost, postajamo družba, kjer se ljudi zavrže takoj, ko niso več koristni, ko postanejo preveč zahtevni, si omislijo družino in ne morejo biti več na voljo 24 ur na dan – ti problematični procesi so v naši družbi skorajda tabu. Morda se zdaj vsaj kakšen delodajalec vpraša, ali se zaradi svojega odnosa do delavcev ne bo znašel na profilu @delozlom. Z razgaljanjem teh vzorcev izkoriščanja pa lahko zahtevamo tudi konkretne sistemske spremembe.
V iskanju rešitev ste oblikovali peticijo, ki zahteva jasne spremembe na področju prekarnega dela in dela samozaposlenih. Kaj ste predlagali in ali so ti predlogi naleteli na posluh pristojnih oziroma kako se je nadaljevala akcija #delozlom?
To je bila naša zadnja akcija pred korono, z njenim prihodom pa so se razmere tako spremenile, da smo zelo hitro začeli naslavljati druge težave. Samozaposleni so bili v prvem valu, vsaj na začetku, povsem izključeni iz paketov pomoči. Skupaj s samozaposlenimi starši za polovičen delovni čas, ki zaradi birokratske napake pomoči niso dobili takoj, smo pripravili akcijo, v kateri smo zbirali tudi sredstva in hrano za te ljudi, da so sploh lahko preživeli. Hkrati smo opozarjali na nesmiselnost nekaterih ukrepov, kot je študentsko nadomestilo v vrednosti 150 evrov za vse študente, čeprav nekateri živijo doma in tega denarja ne potrebujejo, medtem ko je bil za tiste, ki s študentskim delom preživljajo svoje družine, ta znesek absolutno prenizek. V sodelovanju s Petko za nasmeh smo zato organizirali akcijo redistribucije teh 150 evrov, v okviru katere so študentje pokazali solidarnost in podarili svoje nadomestilo tistim, ki so ga bolj potrebovali.
Ob pričakovanem ponovnem zagonu gospodarstva pa bodo naše takratne zahteve ponovno postale aktualne. Tako med drugim zahtevamo, da se prekarne službe, ki so v resnici prikrita delovna razmerja, z obstoječimi vzvodi prekvalificira v redno zaposlitev in da tista podjetja, ki sistematično zamujajo s plačili honorarjev, ne morejo biti deležna državnih subvencij in dobivati poslov od države.
Lani ste se podali v boj za ohranitev dodatka za delovno aktivnost, kjer se je izkazalo, kako tudi sami odločevalci ne vedo točno, o čem odločajo, ter kako lahko mediji javnost usmerijo v popolnoma napačno smer. Kaj se je dogajalo?
Ukinitev dodatka za aktivnost bi najbolj škodovala revnim zaposlenim, tistim, ki ne zaslužijo dovolj, da bi plačali položnice in preživeli svoje družine. Gre v bistvu za korektiv, ki je ljudem s prenizkim dohodkom – tu se skriva težava nizke minimalne plače – pomagal preživeti skozi mesec. Vlada je želela ta dodatek ukiniti, družinam vzeti do 205 evrov in v hudo stisko pahniti številne družine, tudi take z materami samohranilkami. Na slabšem bi bilo več kot 24.000 najrevnejših med nami.
Zato smo izpostavili njihove zgodbe, predstavili položaje, v katerih so se znašli, in na koncu uspeli preprečiti ukinitev. Za nas je to bila kar zanimiva izkušnja, saj so dodatek uvedli Socialni demokrati v okviru reforme socialne zakonodaje v času Pahorjeve vlade, do nje pa smo blazno kritični. Namesto zagotavljanja sredstev za dostojno življenje vsakomur, ki se znajde v stiski, se je namreč s to zakonodajo začel prehod v neoliberalno družbo, kjer si je treba socialno pomoč zaslužiti. V tem procesu postaja socialna država birokratski nadzorovalni mehanizem, v katerega je vpeta paranoja pred »revnimi paraziti«, ki naj bi na vsakem koraku hoteli dobiti nekaj, kar jim ne pripada. Dodatek za aktivnost je eden izmed mehanizmov, ki v kombinaciji s prenizko socialno pomočjo sili ljudi v sprejemanje najslabše plačanih del in v klasični neoliberalni maniri celo služi polnjenju in subvencioniranju preslabo plačanih služb.
A ker je v tistem trenutku šlo za vprašanje, ali bodo ljudje še vedno dobili 205 evrov na mesec ali ne in ali bodo lahko jedli ali ne, smo se morali postaviti tudi za ukrep, v katerega sami konceptualno sicer ne verjamemo.
Vedno nasmejana Nika Kovač, foto: osebni arhiv
Pri vseh vaših akcijah se opirate na zgodbe posameznikov, ki so se znašli v določenem položaju ali doživeli nepravilnosti, na katere opozarjate. Zakaj tak prijem?
Sama sem po izobrazbi antropologinja in verjamem v to, da lahko nek pojav zares razumemo šele skozi pričevanja ljudi. Njihove izkušnje nam namreč lahko osvetlijo delujoče in nedelujoče družbene prijeme, zato se mi zdi najbolj smiselno, da se naslanjamo nanje. Prav tako verjamem, da smo ljudje v osnovi empatična bitja, da smo solidarni in hočemo pomagati, da pa pogosto ne vemo, zakaj se je nekdo znašel v nekem položaju in se zato ne znamo odzivati. In ravno zbiranje zgodb je v resnici poskus ustvarjanja solidarnosti.
V nekem intervjuju ste dejali, da vas nobena politična stranka ne mara. Je res tako težko najti sogovornike v politiki?
Ne marajo nas, ker smo kritični do vseh političnih strank in nikoli nismo tiho. Postavimo se namreč tako proti levim in sredinskim kot desnim strankam, če se nam zdi, da reagirajo narobe in ne delujejo prav. Z veliko ljudmi v politiki se, seveda, da pogovarjati, a zavedati se je treba, da imamo različne perspektive. Politiki so tisti, ki imajo oblast in vzvode moči, z njimi pa lahko delajo dobro ali slabo. V Inštitutu 8. marec smo se odločili, da bomo vedno opozarjali na nepravilnosti, ne ozirajoč se na to, kdo je na oblasti, in zahtevali pravičnejšo in enakopravnejšo družbo.
Ker gre za zapletena in zahtevna področja, je najbrž treba dobiti zelo dober vpogled vanje. Kako se pripravite na predstavitev stališč in nato komunikacijo z javnostmi, uradi, državo …?
Veliko beremo, sprašujemo in nikoli ne zavzamemo stališča, da vse vemo. V vsakem trenutku se zavedamo, da lahko vemo še več. Vsevedna pozicija nam je tuja. Smo pa izjemno trdni pri stvareh, ki jih tako preverimo, da vemo, da stojijo. Vedno želimo dobiti čim več argumentov, mnenj, informacij in potem iz tega gradimo dalje. Najboljši vir informacij pa so seveda ljudje, tisti, ki probleme živijo, tisti, ki se s tem dnevno prostovoljno ali poklicno ukvarjajo. In ravno ljudje, različni zavezniki iz vse Slovenije, s katerimi delamo pri naših projektih in s katerimi gradimo skupnost, so tisti, ki naše akcije delajo uspešne.
Med odmevnimi bitkami, ki še traja, je tudi zahteva za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva. Kateri je bil tisti trenutek, ki se je zdel pravšnji za ta korak?
Zakon je bil napisan že kakšno leto nazaj, potem pa smo ga še nadgrajevali. Ob začetku kampanje #jaztudi smo namreč obljubili, da bomo tudi na sistemski ravni nekaj storili, in se nam je to zdelo nujno. Po peticiji z zahtevo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva iz modela prisile v model soglasja na začetku leta 2019 smo najprej čakali na potezo ministrstva, ki pa je bilo, žal, prepočasno. Takratna ministrica se kljub načelni podpori modelu ’samo ja pomeni ja’ ni dovolj hitro odzvala na nasprotovanje znotraj dela pravosodnih struktur in ni predlagala svojega zakona.
Zaradi drugega vala epidemije in omejitev gibanja smo svojo akcijo, s katero smo nameravali zakon dati poslancem in poslankam v odločanje s podpisi 5000 volivcev in volivk, prestavili v leto 2021. Po pričevanju Mie Skrbinac, ki je sprožilo ponovno medijsko aktualizacijo spolnega nadlegovanja in nasilja, pa smo ocenili, da je to pravi trenutek za ponovno odprtje te teme.
Nika med predstavljanjem knjige o nepozabnih ženskah, foto: osebni arhiv
Nazadnje ste sami pripravili predlog zakona in začeli z zbiranjem 5000 podpisov, ki ste jih potrebovali, da bi ga vložili v državni zbor. Zakaj ste se odločili za tak pristop, kako je potekalo zbiranje in kakšnim zapletom ste (spet) bili priča?
Zakon bi lahko vložil en sam poslanec in prepričani smo, da bi v vrstah Levice, LMŠ-ja, SAB-a ali Socialnih demokratov našli marsikoga, ki bi bil pripravljen to storiti. A zdelo se nam je pomembno, da bi bila to pobuda, ki ne pripada nobeni politični stranki. Trdimo namreč, da spolno nadlegovanje in nasilje ne poznata politične usmerjenosti, temveč se dogajata vsem. Vztrajali smo, da mora biti predlog vložen v državni zbor kot ljudska pobuda.
Zbiranja podpisov smo se zelo bali, saj gre za ogromen zalogaj, in bili več kot presenečeni nad odzivom. V dobrih sedmih dneh smo zbrali nekaj več kot 6700 podpisov, kar kaže na izjemno podporo in odziv javnosti. Žal so upravne enote zelo počasi dostavljale digitalno overjene podpise – vsak podpis so morali ožigosati in nato poslati inštitutu – potem pa se je vlada iz neznanega razloga odločila, da nas prehiti. Petnajst minut pred polnočjo, na dan, ko smo dokazano zbrali več kot 5000 podpisov, je namreč vložila svoj zakon. Na srečo se je odločila slediti modelu ’ja pomeni ja’, tako da smo tudi z njim zadovoljni, se nam je pa zdelo res grdo, da so s pozicije moči na tak način poskušali prehiteti pobudo civilne družbe.
Kaj torej sledi? Kateri predlog bo obravnavan, kdaj in ali pričakujete, da bo sprejet?
Zaradi tehnične napake vlade bo najprej obravnavan zakon, ki ga je vložila opozicija. Slednjo smo prosili, da vloži naš predlog, ker nismo vedeli, kaj vlaga vlada. Ta bi morala zakon vložiti v redna gradiva, a tega ni storila, to pa pomeni, da vse do naše novinarske konference nismo vedeli, kakšen zakon je v parlamentu.
Ker se je izkazalo, da tudi vlada zagovarja model ’ja pomeni ja’ in da se je politika poenotila v podpori tem spremembam, je zdaj pomembno le to, da se sprejme najboljši možen zakon. Čisto vseeno nam je, kdo ga predlaga, ključno je, da se spremenijo pogoji za žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja. Naključje je hotelo, da so vse politične stranke ravno na 8. marec soglasno potrdile, da se bo zakon obravnaval po skrajšanem postopku. Pričakujemo, da se bodo vse stranke v zakonodajnem postopku angažirale, da že aprila dobimo najboljši možen zakon, ki bo v največji meri zaščitil žrtve spolnega nasilja.
V Inštitutu 8. marec delajo sami srčni mladi ljudje, foto: osebni arhiv
Kar malo sramotno je, da imamo tako absurdno zakonodajo v 21. stoletju. Kljub dobrim zgledom marsikatere druge države. Zakaj je nujna sprememba modela?
Upam, da se bomo že v naslednjem mesecu poslovili od zastarelega modela prisile, ki kot posilstvo dojema zgolj dejanja, do katerih je prišlo z nasiljem ali grožnjo, torej prisilo. Ta zakonodaja predpostavlja, da smo čisto vsi, ves čas, vse do trenutka, ko se temu upremo, pripravljeni na spolne odnose, od žrtev pa zahteva aktivno upiranje, čeprav se te zelo pogosto ne morejo upreti, saj preprosto zamrznejo – po švedski raziskavi se to zgodi kar 70 % žrtvam -, ali pa zato, ker bi upiranje pomenilo še hujše fizične posledice in nevarnost. Preprosto povedano, če se žrtev ne upira, posiljevalcu ni treba uporabljati sile, zato tako dejanje ni kvalificirano kot posilstvo.
Model soglasja ’samo ja pomeni ja’ pa uvaja intuitivno razumljivo definicijo, kjer je za spolni odnos nujno predhodno soglasje obeh udeležencev. Ta rešitev je edina, ki v popolnosti ščiti žrtev, edina, ki tudi na simbolni ravni sporoča, da je človeško telo nedotakljivo, in edina, ki ne predpostavlja, da ves čas hodimo po svetu pripravljeni na spolni odnos.
Ob modelu »ja pomeni ja« smo slišali številne kritike, med drugimi tudi klišejsko opozarjanje, da bo sprožilo plaz lažnih prijav posilstev. Kako odgovarjate na take fantazme?
Teh kritik pravzaprav ni bilo prav veliko, veliko, veliko več je bilo pozitivnih odzivov in podpore. Predvsem pa so ti očitki skregani z realnostjo, saj v nobeni državi z modelom ’ja pomeni ja’ ni prišlo do porasta lažnih prijav. Prava težava se namreč skriva v tem, da žrtve posilstev ne prijavljajo. Na ravni EU posilstvo prijavi zgolj 14 % žrtev. Sprememba zakonodaje po modelu ’samo ja pomeni ja’ spodbudi žrtve k prijavi posilstva, družbi pa sporoča, da je telo vsakega posameznika brez njegovega predhodnega soglasja nedotakljivo. In to sta več kot dobra razloga, da se ta zakon sprejme.
Kolikokrat se vam zazdi, da se borite z mlini na veter in da se boste prej do konca izčrpali, preden se bodo stvari premaknile? Kaj naredite v takih primerih, da ne vržete puške v koruzo?
Vsak drugi dan se mi to zdi … (smeh) V vsem tem času sem se naučila, da pri našem delu, pri tovrstnem aktivizmu, ne štejejo zmage, te pridejo zelo redko, ampak šteje to, s koliko ljudmi na tej poti spregovoriš, koliko jih spremeniš, jim daš neko upanje, saj so oni tisti, ki nosijo spremembo. In vsak, ki kakorkoli doprinese k spremembi, je glasnik drugačnega sveta.
Prepričani smo, da se v zbranih podpisih podpore predlogu ’samo ja pomeni ja’ – čeprav niso bili vloženi, čeprav trenutno delujejo kot neuporabni listi papirja – skrivata ogromna družbena moč in čudovito gibanje, ki je sporočalo žrtvam, da niso same. Na koncu je to vredno prav toliko kot spremenjen zakon.
Za nami je osmi marec, ko smo spet bili priča plazu najrazličnejših praznih besed, kakšno bi bilo vaše sporočilo ob tem prazniku?
Naj bo osmi marec vsak dan.