26. avgust 2022 | #LJUDJE

Nekropola v stripu – darilo, ki ga Boris Pahor ni dočakal

Foto: Nataša Fajon

Več kot 108 let je vztrajal na tem svetu. Svetu, ki mu ni prizanesel z najhujšimi preizkušnjami. Svetu, ki se mu za te preizkušnje ni nikoli opravičil, kaj šele odkupil. Svetu, za katerega se mu je zdelo, da se spreminja vedno hitreje in močneje, hkrati pa ostaja na mestu ali celo nazaduje. Želja po moči, prevladi, ni kaj dosti pojenjala, odkar je kot sedemletni deček strmel v goreče nebo, ki se je razprostiralo nad tržaškimi ulicami, medtem ko je v dimu izginjal Narodni dom. In z njim slovenstvo.

Še večji želji po moči je bil priča v taboriščih, v katerih so se dolgo, predolgo nemoteno dogajali najhujši zločini proti človeštvu, in čeprav mu je po osvoboditvi deklica v francoskem sanatoriju vrnila upanje, je to močno okrnila vrnitev v rodni Trst, kjer so ‘osvoboditelji’, namesto da bi gradili nov in lepši svet, risali zemljevide in skušali pridobiti čim več ozemlja

‘Ker zgodilo se je, da kljub krematorijski resnici vladarji niso dozoreli v novo, globljo modrost, temveč so se mimo ton evropskega pepela podali na pot tradicionalne tekme za premoč in za vplivna področja. Tako je bil prav spor ob njegovem mestu zanj najbolj otipljiv dokaz, da so bile zastonj vse sanje o prerojenju človeškega rodu,’ je zapisal v svojem najljubšem romanu Spopad s pomladjo.

Slovenski pisatelj Boris Pahor ni nikoli živel znotraj formalnih meja matične dežele, a je kljub temu vedno, vse od davnega leta 1913, ko je s svojim prihodom na svet razveselil slovensko družino v Trstu, pokončno nosil v sebi pečat slovenskosti. Z njim je vztrajal in mu ostajal zvest tudi – in morda še bolj goreče – ko je bil zaradi njega ožigosan za odpadnika družbe, v kateri je živel, s poslednjimi močmi pa še takrat, ko se je ta sprevrgel v težak oklep, pod katerim je njegovo telo postalo le še v kožo oblečeno okostje.

Morda je prav ta trdna in neomajna ljubezen do vsega, kar oblikuje človeka veliko bolj kot postranske titule, ki jih dobi s člansko izkaznico te ali one verske ali politične frakcije, tista skrivnost življenja, ki se ji je po vrnitvi iz taborišča poklanjal namesto praznovanja rojstnega dneva.

“Ko sem se rešil taborišča in kasneje jetike, sem si rekel, da se bom vsak dan poklonil skrivnosti življenja, da ostaneš živ,” je na enem izmed rednih letnih srečanj v čast njegove obletnice pojasnil, zakaj ne praznuje rojstnih dnevov.

Nekropola v stripu – darilo ob 109. obletnici

A ker je poleg skrivnostim življenja svoja dolga leta posvetil tudi odstiranju skrivnosti preteklosti, v Mladinski knjigi vsak njegov jubilej pospremijo z novo knjižno izdajo, s katero dodajo ali nadgradijo kakšen košček v zgodovini slovenskega naroda. Žal, letošnji jubilej rojstva profesorja, pisatelja, preživelca taborišča, neutrudnega branilca slovenskega jezika in večnega častilca ljubezni, ki ga je vedno rešila iz še tako hudih življenjskih preizkušenj, prvič obeležujemo brez njega. Brez njega, a z novim delčkom zgodovinskega mozaika, čigar izida ni dočakal.

Foto: Facebook profil Mladinske knjige

Za najnovejši delček zgodovinskega mozaika je poskrbel mladi tržaški ilustrator Jurij Devetak, ki je ob branju Nekropole dobil navdih za risoroman. Devetakov knjižni prvenec Nekropola v stripu je luč sveta zagledal 19. avgusta, premierno pa so ga predstavili včeraj, dan pred Pahorjevim rojstnim dnevom, v knjigarni Konzorcij v Ljubljani.

“Nekropola me je zelo presenetila. Presenetilo me je to, da je gospod Boris Pahor tako lepo opisal vse te trenutke, ki jih je doživljal v taborišču. Rekel sem si, da bi lahko zdaj tudi nekaj narisali o tem, da bi tudi mlajše generacije lahko prebrale to knjigo,’ je o začetkih umetniškega stripa dejal Devetak.

Zamisel je takoj predstavil profesorju in dve leti kasneje je eden izmed najbolj prevajanih Pahorjevih romanov dobil še slikovno podobo.

Podpisovanje knjige, foto: Nataša Fajon

Borisa Pahorja je upanje, da bo človek le našel pravo pot, spremljalo nadaljnjih 77 let, ki so sledila taboriščni izkušnji, opisani v Nekropoli, a očitno je svet ostal gluh za njegova pričakovanja. Kljub njihovi skromnosti. No, dočakal je vrnitev Narodnega doma, vsaj simbolično, želje, o katerih je pisal v knjigi Trikrat ne, pa so odšle z njim v večnost.

Število zaznamuje tri diktature, vsaka od njih pa je predstavljala eno željo. Od Italije je želel priznanje in objavo poročila mešane komisije o zločinih, ki jih je storil fašizem. Neuresničeno prvič. V zvezi z nacizmom si je želel, da bi v zavest evropskega človeka prišla resnica o taboriščih – da v njih niso bili samo Židje, temveč tudi politični zaporniki, antinacisti vseh narodnosti. Da nacizem ni bil uperjen samo proti Židom, ampak vsem ljudem, ki ga niso sprejemali. Neuresničeno drugič. V zvezi s komunizmom si je želel obsodbo poboja domobrancev, o čemer sta govorila s Kocbekom in bila za to razglašena za izdajalca. Neuresničeno tretjič.

Da, veliko več spoštovanja bi lahko namenili človeku, ki je svoje življenje posvetil reševanju slovenske identitete, nam podaril številne knjige in nam vedno znova polagal na srce, da ‘ni moč ceniti celote in ubijati posameznika. Ni moč. Potrebno je spoštovati človeka. Po vsi sili. To. To je edini zakon. Alfa in omega vsega.’

Vse najboljše, gospod profesor!

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: