8. april 2021 | #GLASBA
Maria Cristina Tartini: Ob obisku Pirana sem bila ves čas na robu solz
Maria Cristina Tartini v spominski sobi Giuseppeja Tartinija leta 1997, foto: osebni arhiv
Današnji dan je v zgodovini Pirana zapisan z zlatimi črkami. Davnega 8. aprila 1692 so namreč v tamkajšnji krstilnici ob cerkvi sv. Jurija krstili fantka, ki je ime Pirana na krilih glasbe ponesel po vsem svetu.
Skladatelj in violinist Giuseppe Tartini je gotovo osebnost, katere vpliv je v Piranu čutiti skorajda na vsakem koraku. In čeprav se še vedno ne moremo poenotiti ne o njegovi veličini ne o tem, ali ga sploh lahko okličemo za Pirančana, sledi, ki so ostale za njim, ne moremo kar spregledati.
Lani je minilo 250 let, odkar počiva v grobnici v zavetju cerkve sv. Katarine Aleksandrijske, skupaj s svojo življenjsko sopotnico. Mnogi se strinjajo, da bi si Tartinijeva zapuščina zaslužila veliko več pozornosti, kot je je deležna. Tako je v zadnjem času nastalo kar nekaj pobud, pri katerih so tako domači kot tuji strokovnjaki z različnih področij združili moči, da bi obudili življenje in delo te izjemne zgodovinske osebnosti. Tartini torej še vedno združuje ljudi, tako kot je v svoji šoli združeval učence z vseh koncev Evrope in tako kot je s svojo glasbo pritegnil ljudi z vsega sveta.
Tartinijevo glasbeno izročilo se še danes ohranja. V rojstnem Piranu in Padovi, kjer je preživel večji del življenja, so izredno ponosni na svojega someščana. Prav posebno vez z glasbenikom, ki se je svoj čas ponašal z nazivom ‘prva violina Evrope’, pa v daljni Argentini skrbno neguje Maria Cristina Tartini. Da, prav ste prebrali, Tartini. Da, Maria Cristina Tartini je prapranečakinja slavnega violinista, ki svojih potomcev ni imel, vse do Argentine pa je poganjke ponesla veja družine Tartini iz švicarskega kantona Ticino, od koder je Marijin prapradedek emigriral v Južno Ameriko.
Maria Cristina, s katero smo se pogovarjali s pomočjo svetovnega spleta, nam je povedala, da jo klasična glasba spremlja že od malega.
»Doma smo vedno poslušali radio, na katerem se je vrtela tovrstna glasba. Sama sem ves čas zbirala knjižice o skladateljih iz različnih obdobij in jih preučevala. V srednji šoli sem obiskovala tudi glasbeno šolo, kjer sem, priznam, zaradi svojega priimka, imela nekoliko drugačen status. No, sama tega nisem izkoriščala in sem se učila ter vadila kot vsi ostali,« je o povezanosti z glasbo dejala Tartinijeva sorodnica.
Levo: Maria Cristina z možem, desno: ob kipu Giuseppeja Tartinija, foto: osebni arhiv
Kljub temu je bil veliki violinist zanje dolgo neznanka. Tako je šele pri pouku glasbe začela odkrivati, kako izjemna osebnost se skriva za njenim priimkom.
»Ko sem bila majhna, je oče pripovedoval o tem, kako je dedek omenjal ‘nekega sorodnika’, ki naj bi bil vrhunski violinist. A to je bilo vse. Nihče ni poznal njegovega nekdanjega slovesa in vloge, ki jo je imel,« se spominja Maria Cristina.
Prav tako ni bil nihče pred njo niti malo radoveden, kaj pomenijo tiste zgodbe o domnevnem vrhunskem violinistu, s katerim so sorodstveno povezani. No, radovednost ni bila tuja Mariji Cristini. Želela je izvedeti vse o tem skrivnostnem praprastricu.
»Žal v tistih časih ni bilo veliko podatkov na razpolago. Brskala sem po glasbenih slovarjih in knjižicah drugih velikih skladateljev, a odkrila bore malo. Premalo. Blizu sta mi bila Vivaldi in Albinoni, o Tartiniju pa nisem vedela praktično ničesar,« je opisala težave pri svojem raziskovanju.
Gospo Tartini je ljubezen sicer vodila v prostore glasbene šole, a čeprav sama pravi, da glasbo od nekdaj dojema kot univerzalni jezik in najvišjo obliko umetnosti, se z njo nikoli ni ukvarjala profesionalno. Bolj so jo namreč zanimali tisti jeziki, pri katerih uporabljamo besede.
»Preživljala sem se kot učiteljica angleškega jezika za odrasle, iz radovednosti sem študirala francoščino in nemščino, dokaj dobro razumem italijanščino, ki je nisem preučevala, a mi je zelo všeč,« nam je povedala o svoji poklicni poti.
Maria Cristina Tartini je Piran obiskala leta 1997. Foto: osebni arhiv
Ljubezen do jezikov in glasbe se je kasneje zlila v eno, saj jo je znanje angleščine vodilo v operno gledališče, tam pa jo je čakal bodoči mož, tolkalist v tamkajšnjem orkestru.
»V mladih letih sem zelo dolgo obiskovala ure glasbe pri našem zelo znanem glasbenem kritiku in muzikologu. Abel López Iturbe me je sčasoma vzel za asistentko, prevajala sem gradivo za tečaje in bila tolmačka za intervjuje z opernimi pevci in drugimi glasbeniki v operni hiši Teatro Colón,« je o delu v glavni operni hiši v Buenos Airesu, ki jo uvrščajo med deset najboljših na svetu, povedala naša sogovornica.
Leta 1997 ji je po dolgih in skrbnih pripravah končno uspelo obiskati Piran. Z možem sta v devetdesetih letih minulega stoletja redno obiskovala mednarodne simpozije za tolkalce, ki so jih organizirali dvakrat ali trikrat na leto v različnih krajih po Evropi in ZDA. Tistega leta je potekal v Nemčiji, zato sta se odločila obiskati še Milano, Padovo, Benetke, Trst in Piran.
Obisk v Piranu sta uredila nekdanji možev asistent, ki je živel v Milanu in kot timpanist služboval v tržaškem gledališču, Fabián Pérez Tedesco, ter njegova žena, violinistka, ki je nekoč nastopila v Tartinijevi hiši.
»V čudovitem Piranu smo preživeli ves dan. Prav ganjena sem bila, ko sem na vsakem koraku videla ime Tartini. Bilo mi je toplo pri srcu ob spoznanju, da jim tako veliko pomeni. Imela sem celo intervju za tamkajšnjo televizijo. Odpravili smo se tudi do veličastne vile, ki pa sem jo lahko, žal, videla le od zunaj,« je občutke ob obisku Pirana opisala Tartinijeva sorodnica in dodala, da je bila to zelo čustvena izkušnja.
»Biti v mestu, kjer se je rodil tako pomemben prednik, v njegovi rojstni hiši … Osupljivo, skoraj ves čas sem bila na robu solz,« je priznala.
TV Capodistria je z Mario Cristino naredila intervju. Foto: osebni arhiv
V Tartinijevi hiši jo je sprejela Fulvia Zudich iz Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini, ki se še danes spominja trenutka, ko jo je zagledala na vratih. Njena podobnost s Tartinijem je bila namreč neverjetna.
»Od presenečenja je vzkliknila ‘guarda il naso’ (poglej, nos). V Tartinijevi družini imamo zelo značilne nosove (smeh). Moj oče je umrl nekaj mesecev pred našim potovanjem, in ko smo zagledali posmrtno masko v spominski sobi, smo bili zaradi podobnosti dobesedno pretreseni,« se obiska Tartinijeve rojstne hiše spominja simpatična gospa.
Seveda so v svoj itinerar vključili tudi Tartinijev drugi dom, Padovo, kjer so si želeli ogledati baziliko sv. Antona, v kateri je služboval kot vodja tamkajšnjega orkestra, a je bila žal zaprta.
Tako v Piranu kot Padovi so za leto 2020 pripravili kopico dogodkov, s katerimi so se želeli pokloniti 250. obletnici smrti velikega violinista in skladatelja. V Piranu rojeni Tartini je večino svojega življenja preživel v Padovi, njegova ohranjena pisma pa pričajo o tem, da Pirana nikoli ni pozabil, še več, nečaku je ves čas pisal o svoji želji po vrnitvi. Pandemija koronavirusa ni prizanesla niti nekdanji “prvi violini Evrope”, zato je večina načrtovanih dogodkov odpadla, koncerte, ki so se zgodili, pa so strogi preventivni ukrepi zelo okrnili. Maria Cristina je spremljala vse. Hvaležna in ganjena, da Tartinijeva glasba še vedno živi med ljudmi.
»Po zaslugi projekta Tartini 250 sem spoznala vrhunske violiniste, ki ljubijo njegovo glasbo, še posebej vesela pa sem, da sem vzpostavila stik z glasbenikoma iz Pariza, ki sestavljata Duo Tartini in sta nedavno posnela album s sonatami nekdanje prve violine Evrope,« je še dejala Maria Cristina Tartini.
Ko profesorja Sergia Duranteja, ki na Univerzi v Padovi že dve desetletji raziskuje dediščino piranskega izseljenca, vprašajo o pomenu Tartinija v zgodovini glasbe, se njegov odgovor navadno glasi: “Giuseppe Tartini je eden od tridesetih najpomembnejših glasbenikov, čigar podoba krasi koncertno dvorano Univerze Harvard. To veliko pove o njegovi veličini.”
Gre torej za prvovrstno osebnost, čigar delo in dediščino strokovnjaki slabo poznajo, širši javnosti pa je bolj ali manj neznanka. Naše vedenje o njem je namreč polno lukenj, njegova zgodba pa ponuja toliko zanimivih in skrivnostnih trenutkov, da si je vredno vzeti čas zanjo, ob tem pa se prepustiti glasbi, ki je ljudi združevala že v daljni preteklosti. Zakaj nas ne bi tudi danes.
Vse najboljše, maestro Tartini!