Opazovalec

9. junij 2021 | #UMETNOST

Mali princ nas uči: Odgovorni smo za svoje vrtnice

Ja

Neutrudne bralke Lučka Čok, Jasna Čebron, Nada Đukić, Neva Zajc, Diana Pungeršič in Mojca Mužina, foto: Vesna Mikolič

V koprski Mali loži so s četrtkovim popoldnevom in večerom, 3. junija 2021, zaključili teden, posvečen tisti, eni in edini, ki s svojo lepoto, vonjem in ne nazadnje ostrino ne pusti hladno prav nikogaršnje srce. Različnih barv, vrst, velikosti vedno znova dokazuje, da je kraljica med rožami. Kraljica, s katero je treba rokovati spoštljivo in previdno, saj se nam sicer lahko kaj hitro maščuje s svojimi ostrimi trni. V Društvu ljubiteljev vrtnic, Kulturnem klubu Koper in KD Peter Martinc vedo, kako ravnati z navidez ostrimi, a v resnici krhkimi lepoticami. O nujnosti zalivanja in druge osnovne nege smo slišali že od babic, v četrtek pa smo lahko spoznali, da vrtnicam zelo dobro dene, če jim beremo, zaigramo in zapojemo. O njih, kajpada!

Tako so po popoldanski delavnici risanja vrtnic z akademsko slikarko Nado Dellore glavno vlogo opevanja kraljice med rožami prevzeli tisti, ki so o njih pisali. In ni jih bilo malo. V vseh zgodovinskih obdobjih je burila misli in srca. In prav v kronološkem stezosledju umetniških dovtipov so bralke Lucija Čok, Nada Đukič, Neva Zajc, Mojca Mužina in Diana Pungeršič, sopranistki Mateja Tomažič in Mateja Modic, kitarist Martin Šiškovič in Jasna Čebron, ki je skupaj z Lučko Čok povezala večer v neskončen šopek drhtečih cvetov, skušale razodeti njihovo zasidranost v našem življenju.

Kot je bilo moč slišati v uvodnih besedah, so vrtnici svoj prostor v umetnosti namenile že stare civilizacije, zato lahko rečemo, da predstavlja brezčasen simbol lepote, minljivosti in ljubezni. Poznale so jo že stare kulture, kot sta egipčanska in kitajska, v stari Grčiji pa so jo okronali z nazivom cvet bogov in cvetlično kraljico. Veščine zapeljevanja naj bi ji vdihnila Kleopatra, ki je obnorela Marka Antonija s pomočjo gomile vrtnic, s katerimi je pokrila tla, grška mitologija pa pravi, da je vrtnici podarila tako ime kot lepoto boginja Afrodita.

Odo vrtnicam so pripovedovalke nadaljevale v krščanstvu in legendi, po kateri naj bi pet cvetnih listov divje vrtnice enačilo pet Marijinih radosti (oznanjenje, rojstvo, vstajenje, vnebohod in Marijino vnebovzetje) in pet črk v njenem polnem imenu Maria.

Svetovna literatura je proslavljala vrtnico kot simbol zemeljske ljubezni in lepote. Rdeča vrtnica je postala simbol romantične ljubezni, bela nedolžnosti, milosti in čistosti, rumena pa zvestobe. William Shakespeare, znani angleški renesančni dramatik in sonetist je izpostavil njen vonj.

»Njegov znameniti citat, ki ga izgovori zaljubljeni Romeo: ’Saj bi roža prav tako dehtela, četudi imela drugo bi ime,’ poudarja bistvo, jedro pojava, ki ga zazna v vonju vrtnice, kar je sporočilo njegovega 54. soneta. V umiranju vrtnice zazna njen vonj, ki ne izgine. Tako kot ne izgine spomin tudi potem, ko bo usahnilo ljubezensko čustvo,« je pojasnila Jasna Čebron.

Ja

Mala loža v znamenju vrtnic, foto: Vesna Mikolič

Lorenzo il Magnifico v svoji pesmi slavi lepoto vrtnice kot simbol krhkosti, krhko pa je tudi človeško življenje, ki ga moramo užiti, dokler traja. Pierre de Ronsard, francoski renesančni pesnik, v Odi Casandri Salviati svojo izbranko opominja, naj užije ljubezen in življenje v mladosti, preden pride starost. Vrtnica je simbol lepote, ki traja od jutra do večera, nato odcveti.

Tudi slovenski avtorji so se v svojih delih poklanjali vrtnicam. Kot je dejala Jasna Čebron, so v času mladega D’Annunzia – na prelomu stoletja – o tem cvetu pesnila mlada slovenska pesnika Cankar in Župančič. Prvi jo je imenoval »roža čudotvorna«, drugi pa »roža mogota«. Obema pomeni življenjsko vodilo, Župančiču pa še življenjski navdih.

Motiv vrtnice kot skrivnostnega simbola platonske ljubezni je v svojem romanu La rosa rossa uporabil koprski italijanski pisatelj Pier Paolo Quarntotti Gambini.

Pesnik Dane Zajc v svojih delih izpoveduje bivanjsko tesnobo, čustveni hlad in odtujenost. V taki poeziji ne bi pričakovali vrtnic, a kot so povedali na večeru v Mali loži, je tudi Zajc zapisal pesem o rožah – vrtnicah –, ki nabrekle od lepote in vonja učinkujejo vabljivo in zastrto.

»Mogoče ni razumljiva skrivnostna lepota vrtnice v hladu nočne modrine, vendar jo čustva in čuti dojemajo, ko razum spi,« je J. Čebron predstavila pesnika.

Ko je napočil čas za Malega princa, se je slovenskemu in italijanskemu jeziku, v katerima so vešče bralke do tedaj predstavljale književna dela, pridružila še francoščina, ki se je je lotila Neva Zajc.

Ja

Mali princ in lisica, vir: Pixabay

Malemu princu je življenje vdihnil Antoine de Saint-Exupery, pisalo se je leto 1946, povest o dečku in lisici je torej korakala vštric na novo nastajajoče Evrope po drugi veliki vojni vihri.

»Mogoče pa vsak od nas sreča lisico, vendar je ne prepozna. Pride v različnih oblikah in v različnih obdobjih, pa nam je tuja. Torej je ne udomačimo. Torej je še ena od sto tisoč lisic, spregledana. Spregledamo toliko ljudi, toliko reči, ker preprosto ne znamo več gledati. Ali pa je naš pogled pravzaprav uprt v napačne reči. Mali princ je naš kompas. Iskreni kažipot v temi lastnega čustvovanja,« je bistvo mladinskega heroja povzela povezovalka večera.

In vrtnice so se znašle v veliki zadregi.

“Lepe ste, toda prazne!” jim je še rekel. “ Nihče ne bi umrl zaradi vas. Seveda, navaden popotnik bi pomislil , da vam je moja vrtnica podobna. Toda ona sama je pomembnejša kot ve vse skupaj, ker sem jo zalival. Ker sem jo pokrival s steklenim zvonom. Ker sem ji zastavil zavetje. Ker sem zaradi nje pobil gosenice (razen tistih dveh ali treh, da bi se iz njih razvil metulj). Ker sem jo poslušal, kako se pritožuje, hvali in včasih molči. Ker je moja vrtnica.”

In se je vrnil k lisici: »Zbogom,« je rekel …

»Zbogom,« je odvrnila lisica. »Poslušaj mojo skrivnost. Čisto enostavna je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

»Bistvo je očem nevidno,” je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.

»Zaradi časa, ki si ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena.«

»Zaradi časa, ki sem ga žrtvoval …« je dejal Mali princ, da bi si zapomnil.

»Ljudje so resnico pozabili,« je rekla lisica. »Ti je ne bi smel pozabiti. Večno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico.«

»Odgovoren sem za svojo vrtnico,« je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
(Antoine de Saint-Exupery: Mali princ. Prevod Goran Glavič. Karantanija 2016)

Vrtnice so priljubljen predmet v upodabljajoči umetnosti, slikarstvu, pojavljajo se na portretih, ilustracijah, na znamkah, kot okraski ali arhitekturni elementi. Impresionisti, med drugim Claude Monet, Paul Cézanne in Pierre-Auguste Renoir, imajo v svojih delih pogost samostojni motiv vrtnice, so se na cvetočem večeru dotaknili še likovne umetnosti. Ne nazadnje se je začel ravno z njo. Z risanjem. Nastale likovne umetnine pa bodo v Mali loži na ogled vse do 20. junija.

Avtor: Nataša Fajon