9. februar 2021 | #KNJIGE

Koliko uničenih življenj je potrebnih za spremembe v družbi?

Življenje z nasiljem je podobno življenju v zaporu, obdanem z bodečo žico, foto: NF

Naši predstavniki države se zelo radi pohvalijo z dobrimi uvrstitvami Slovenije na mednarodnih lestvicah, ki govorijo o stopnji enakosti med spoloma, razmerju med materialnimi dobrinami in kakovostjo življenja, pri čemer v slednjo kategorijo sodi tudi osebna varnost. A stopnja zaupanja v verodostojnost tovrstnih podatkov močno pade ob dnevih, namenjenih opozarjanju na različne oblike nasilja, ko nas z vseh strani zbombardirajo s podatki, ki na osebno varnost posvetijo s povsem drugačno lučjo.

V nevladnih organizacijah namreč izpostavljajo, da je ravno dom najpogostejši prostor dolgotrajnega nasilja, kar pomeni, da se pri nas ženske ne počutijo varne niti v lastnem domu. Zakaj omenjajo samo ženske, čeprav obstajajo tudi primeri nasilja nad moškimi, nasilje v istospolnih odnosih ipd.? Odgovor je preprost. Kar v 95 % nasilnih dejanj so povzročitelji moški, oškodovanke pa ženske. Statistični podatki o prisotnosti nasilja v družini so vedno bolj zaskrbljujoči, opozarjajo pa, da je delež mnogo višji od uradnih podatkov.

Kolikšno bi torej moralo biti tisto odločilno število, ob katerem bi vsi družbeni akterji končno planili kvišku in zaropotali? Vsi v en glas zarjoveli “nasilje je nedopustno in nesprejemljivo” ter začeli izvajati tisto ničelno toleranco, o kateri govorimo že dolgo, obstaja pa zgolj na papirju?

Nobena žrtev nasilja si ne zasluži, da jo obravnavajo kot številko. Za vsako bi morali poskrbeti. Ali pa reči, da ne znamo in naj se znajde, kakor ve in zna. Roko na srce, slednje prepogosto preostane edina pot, ki vodi k rešitvi, in namesto da bi jim stopili naproti vsaj z razumevanjem, jih velikokrat napadamo, češ da mirno prenašajo nasilje, ki potemtakem že ne more biti tako hudo, sicer bi nasilneža že zdavnaj zapustile.

Še dobro, da tu pa tam kdo priskoči na pomoč vsem ženskam, ki se znajdejo v krempljih nasilja z občutkom, da so čisto same. Angleško govoreče so pomoč prejele že 15 let nazaj, ko je izšla knjiga Lundyja Bancrofta “Zakaj to počne”, za izdajo slovenskega prevoda pa je pred dvema letoma poskrbela Založba UMco.

Lundy Bancroft je v svojem zadnjem delu zbral vse izkušnje svojega petnajstletnega dela z nasilneži in napisal nekakšno knjigo napotkov za ravnanje z njimi, predvsem pa je odgovoril na vprašanja, kot so: zakaj nekdo postane nasilen, zakaj želi ostati nasilen, zakaj žrtve nasilja ne poiščejo pomoči, zakaj vztrajajo v nasilnem odnosu, zakaj mu ne morejo pomagati pri spremembi in ne nazadnje … zakaj je nasilje v naši družbi še vedno veliko premalo preganjano … Pa se lotimo najprej kar slednjega, četudi moramo za to začeti na koncu knjige. Kot družba smo na nekaterih področjih zelo hitro in uspešno napredovali, na drugih pa smo milo rečeno na dokaj nizki stopnji razvoja. Naš odnos do nasilja nad ženskami je največja žrtev prepočasnega in neuspešnega napredka, čigar posledice so vidne celo v sistemu služb, ki naj bi se z nasiljem ukvarjale. Tudi avtor nam postreže z nezavidljivo zgodovino, saj je nasilje pravzaprav do nedavnega pomenilo nujno orodje moškega za vzdrževanje reda in discipline v svojem domu. Šele ženska gibanja in akcije aktivistov v letih 1960–1970 so dosegli, da se je intimno zatiranje žensk začelo obravnavati kot zločin. Bancroft prav tako ugotavlja, da se “zastarelosti” v mišljenju niso znebili niti v pravosodnih krogih, še več, zdi se, kot da je njihovo poslanstvo ponuditi nasilnežu dokončen performans, podoben ponosnemu korakanju generala med padlimi vojaki nasprotne vojske, ki ob morebitnih znakih življenja ranjencu zada dokončen strel v glavo.

Lundy Bancroft, avtor knjige Zakaj to počne, vir: Facebook avtorja

»Kazni za nasilje, ki ga moški povzročijo svojim ženam ali dekletom, so v povprečju krajše od tistih, ki jih prejmejo za napade na tujce, čeprav partnersko nasilje povzroča hujše poškodbe (ali celo smrt) kot pretepi moških med seboj. Sodišča nasilnežev ne želijo poslati v zapor, ker menijo, da so poseben razred kršiteljev, ki si zaslužijo nenavadno sočutje, in ker za nasilje moških pogosto sprejemajo opravičilo, da je kriva žrtev,« je zapisal.

Tudi v Sloveniji nas na pravosodnem področju čaka še veliko dela. Prelomnica na področju zakonodaje se je namreč zgodila šele leta 2009, ko sta bila sprejeta novela kazenskega zakonika, ki odtlej nasilje v družini obravnava kot kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen petih let zapora, in zakon o preprečevanju nasilja. A žal inštitucije tudi enajst let kasneje te zakonodaje še vedno ne izvajajo.

Kot da ni dovolj, da nasilnež dobro ve, kako izkoristiti še vedno prisotno družbeno vrednoto, da je zloraba ženske veliko manj resna, če se je ona obnašala nesramno, ter družbeni pritisk nanje, da »bi rešile odnos« in »našle način, da družino obdržijo skupaj« ne glede na zlorabo, se na stran moških v večini primerov postavijo celo strokovnjaki za duševno zdravje, prijatelji in družina pa veljajo za najbolj goreče, skoraj fanatične zagovornike.

»Nič ne bi delovalo hitreje pri zaustavljanju nasilja nad ženskami, kot če bi prijatelji in družina nasilnežev takšno vedenje prenehali dovoljevati,« je zapisal Bancroft.

Med napakami pri odpravljanju nasilja prednjači pretirano ukvarjanje z nasilnežem in zanemarjanje žrtve. Enako bi lahko očitali avtorju, saj je obširni del knjige namenjen ravno prvim, a globlji pogled razkrije, da je v resnici tudi ta namenjen ravno zlorabljenim ženskam. Z razkritjem nasilneževih lastnosti, prepričanj, manipulacij in ostalih dobro utečenih prijemov žrtve namreč osvobodi kljuvajoče vesti, ki jih neprestano prepričuje, da morajo najti razloge za kruto vedenje svojih partnerjev in jim nato pomagati, da ga spremenijo. V knjigi je namesto njih vse to naredil avtor.

Tri besede, okrog katerih se vrti nasilneževo in posledično žrtvino življenje, so moč, nadzor in upravičenost. Znotraj tega trikotnika moški razvije kompleksno osebnost, ki jo je zelo težko razbiti. Za delovanje trikotnika pa je nujno potrebno “sodelovanje” partnerke, ki je kot nekakšen najšibkejši člen, Ahilova peta nasilneža, a se žal tega ne zaveda. Ravno zato so njegova dejanja konstantno uperjena k vzdrževanju njenih predstav o realnosti, ki jih je v njen um s strogo organiziranimi in sistematičnimi prijemi vsilil prav on z vrhunsko izpopolnjenim orožjem – manipulacijo.

Med odstiranjem osebnosti nasilneža, njegove preobrazbe iz ljubeznivega moškega v posesivnega, egocentričnega in nadzirajočega partnerja ter diametralno nasprotne dvojnosti med očarljivo javno podobo in okrutnim vedenjem do ljubljene osebe se zdi, kot bi brali scenarij sofisticiranega psihološkega trilerja, kjer ima glavna junakinja z vsakim kadrom manj možnosti za rešitev.

Lundy Bancroft si je na srečo zamislil precej drugačen scenarij. Z natančnim razgaljanjem nasilneževih prepričanj, vrednot, manipulativnih prijemov, izgovorov in dvojnih meril na eni ter s ponavljajočim izpostavljanjem in poudarjanjem njegove izkrivljene realnosti, neupravičenega prelaganja odgovornosti in vsiljevanja krivde na žrtev, želi vse zlorabljene ženske opogumiti, da vztrajajo pri svoji resnici, se zanesejo na lastne zaznave, jim pomagati ponovno pridobiti zaupanje vase in jih prepričati, da je nasilje njihovih partnerjev izključno njihova težava.

Predstavitev prevoda knjige, ki ga je izdala založba UmCo, foto: Nataša Fajon

Odnos z nasilnežem se prej kot slej razvije v nekakšno vojno, v kateri ženska nikoli ne ve, kdaj in zakaj se bo znašla na bojnem polju, s časom ji postaja jasno le spoznanje, da jo ob koncu napada čakajo poraz, vedno hujše rane in še večja zmeda. Nasilnežev cilj je doseči, da bi partnerka prenehala razmišljati s svojo glavo in da bi jo utišal. Nič čudnega torej, da začnejo v določenem trenutku iskati vzroke za nasilje v njegovi duševnosti.

Avtor demantira tudi ta pomislek, saj pojasni, da je nezdrav nasilnežev vrednotni sistem, ne duševnost. Zato tudi nikoli ne »eksplodirajo« – kar bi pričakovali v primeru duševnih vzrokov – »temveč se na neki točki odločijo, da imajo dovolj in si dajo dovoljenje, da lahko storijo, kar želijo. Tudi fizično nasilni moški se umiri v trenutku, ko se na vratih prikaže policaj.« Njegova težava izvira iz prepričanja, da sta nadziranje in zloraba partnerke opravičljiva.

»Upravičenost je nasilneževo prepričanje, da ima poseben status, ki mu prinaša izključne pravice in privilegije. Glavni cilj nasilnežev je, da nadzorujejo svoje partnerke. Menijo, da imajo pravico zahtevati usluge in naložiti kazni, če njihove potrebe niso zadovoljene,« je zapisal Bancroft.

Da bi lahko ustregel svojim pravicam brez slabe vesti, se moški poslužuje objektivizacije ali depersonalizacije, ki je glavni razlog za poslabšanje njegovega vedenja.

»Z depersonalizacijo se nasilnež varuje pred naravnimi človeškimi čustvi krivde in empatije, tako da lahko ponoči mirno spi. Od človečnosti partnerke se distancira tako daleč, da njeni občutki zanj sploh več ne štejejo ali preprosto nehajo obstajati, nanjo pa prenesejo tudi odgovornost za svoja dejanja, saj verjamejo, da jih prav one spravijo tako daleč in povzročijo njihovo neprimerno vedenje,« lahko preberemo v knjigi.

V resnici pa je to le še eden od prijemov, s katerim dosežejo, da nismo pozorni na njihovo vedenje in ne odkrijemo, da gre za dobro delujoč sistem, ki nasilnežu prinaša ogromno privilegijev. Slednji so tudi osrednji razlog za njihov odpor do sprememb. Mišljenje, da se nasilnež ne more spremeniti, je namreč napačen stereotip, v resnici se nočejo, ker bi se morali odreči razkošju, ki ga prinaša izkoriščanje. S slednjim nasilnež ohranja notranje zadovoljstvo zaradi moči in nadzora, doseže svoje, še posebno ko gre za nekaj, kar se mu zdi pomembno – redko sklene kak kompromis, ima nekoga, kogar lahko krivi za svoje težave, kraljuje v središču pozornosti s poudarkom na njegovih potrebah ter uporablja dvojna merila. In ker so v odnosu srečni le takrat, ko je vse tako, kot želijo, se njihovo razpoloženje spreminja iz dneva v dan.

Kako se potemtakem nasilni moški odloči za spremembo svojega vedenja? Lundy Bancroft vsem ženskam polaga na srce, da nasilneža ne morejo prisiliti niti mu pomagati, da bi se spremenil, lahko samo ustvarijo pogoje za spremembe. Začetna spodbuda zanjo namreč vedno prihaja od zunaj, najpogosteje v obliki soočenja, da jih bo partnerka zapustila, če se ne spremenijo.

»Zaradi svoje osredotočenosti nase, v povezavi s številnimi nagradami, ki jih dobi, ker vas nadzira, se nasilnež spremeni šele, ko čuti, da se mora. Zato je najbolj pomemben element pri ustvarjanju okolja za spremembo ta, da je postavljen v položaj, v katerem nima druge izbire, sicer je zelo malo verjetno, da bo kdaj spremenil svoje nasilno vedenje,« je jasen avtor.

Za zaprtimi okni se lahko dogajajo strašljive reči, foto: Nataša Fajon

Prav zaradi izredno zapletenega izhoda iz labirinta nasilja, ki ga večinoma spremljajo nasilneževe grožnje, zasledovanje in v najhujših primerih celo umori, je posebno poglavje namenjeno načrtovanju in izvedbi ločitve, hkrati pa se knjiga posveti tudi tistim ženskam, ki zaradi še vedno prisotne zaljubljenosti ignorirajo pomisleke ob nekaterih vedenjih svojega izbranca. Zgodnji, opozorilni znaki so namreč vidni, če ženska ve, na kaj mora biti pozorna. Če obstajajo, Bancroft svetuje hitro ukrepanje – postavitev mej ali končanje razmerja -, saj globlje kot se bo ženska zapletla, težje se bo rešila.

Ženska mora biti pozorna, če njen spremljevalec govori ponižujoče o svojih nekdanjih partnerkah, če je do nje nespoštljiv, če ji dela usluge, ki jih ne želi, ali jo zasipa s takšno velikodušnostjo, da ji je neprijetno, če je nadzirajoč, posesiven, egocentričen, pritiska nanjo za spolnost, če ima dvojna merila in jo ustrahuje, ko je jezen, če ima negativen odnos do žensk in se do nje drugače vede, ko sta v družbi.

Opozorilni znak je tudi manipulacija, ki se kaže tako, da svoje razpoloženje spreminja nenadoma in pogosto, zanika to, kar počne ali občuti (potem ko to stori), žensko prepričuje, da je to, kar hoče, da naredi zanj, najboljše zanjo – sebičnost, ki je videti kot velikodušnost, jo pripravi do tega, da krivi sebe za to, kar počne on, v pogovorih uporablja taktike, ki zmedejo – vztraja, da čuti nekaj, česar ne, obrača besede … po pogovoru ima ženska občutek, da se ji meša.

Strokovnjaki v Sloveniji opozarjajo še na eno posledico neizkoreninjenega nasilja. V knjigi opisani odnosi se namreč pojavljajo že med zelo mladimi pari. Predvsem pri dečkih se hitro pojavijo nespoštljivost do žensk in posesivnost, manipulativni prijemi pa se ne pričnejo pri tridesetih, temveč že v najstništvu. Knjigo, kot je Bancroftova, bi torej morali priporočiti že mladostnicam, saj bi tako neprimerne odnose hitreje prepoznale. Lahko pa bi recimo vse, ki se ukvarjajo z žrtvami nasilja, pristojno ministrstvo opremilo z izvodi knjige, da bi lahko vsaki trpeči ženski, ki se pojavi na njihovih vratih, v roke potisnili vsaj njo … Brez praznih obljub o rešitvah, za katere vedo, da jih ne bodo mogli uresničiti. Ali kot pravi Lundy Bancroft: »Nasilje je kot strupen bršljan s svojimi širokimi in globoko razvejanimi koreninami. Ne morete se ga rešiti tako, da ga potrgate samo na površini. Izvleči ga je treba s koreninami, ki predstavljajo stališča in prepričanja o partnerskih odnosih.«

Avtor: NF