16. september 2022 | #DRUŽBA

Klik. Klik. Super trik.

Foto: Pixabay

Klik. (Prvič.) Kdaj ste nazadnje slišali ta značilni zvok, ko ste na hodniku za seboj ugasnili luč, ker ste se spomnili prihajajočih posledic energetske krize, ki vas bodo udarile po denarnici, če vas že niso. Priznajte, da pri tem niste preveč dosledni.

Klik. (Drugič.) Se spomnite takrat, ko ste poslušali vam zanimivo predavanje in je nekdo v sosednji vrsti za vami zdolgočaseno zapiral in odpiral kemični svinčnik, vi ste pa slišali le klik, klik. Priznajte, da vam je šlo močno na živce.

Klik. (Tretjič.) Kdaj vam je nazadnje kliknilo v glavi, ko se vam je v mislih porodila izjemna ideja? Priznajte, da je še danes niste uresničili.

Klik. (Četrtič.) Elektronska pošta je poslana. Ne, ne ta klik. Drugi klik, ko pritisnete na gumb pošlji/prejmi, da že neštetič v dnevu preverite, ali se vas je kdo sploh spomnil in poslal elektronsko sporočilo, na katerega bi lahko odgovorili. Ali pa prav taisti virtualni klik, ko ste napisali komentar na objavljeno izmišljotino, polovično resnico, laž, brezvezno novico, ker se niste mogli odreči privilegiju, da ne bi celotnemu virtualnemu svetu sporočili, da ste še živi in vaše mnenje šteje. Priznajte, da boste to, če še niste, danes naredili vsaj trikrat.

Klik. (Petič.) Pred nekaj dnevi so me obvestili, da po spletišču kroži objava vabila »nekega« društva, ki organizira že tradicionalni seminar o »neki« večno aktualni vsebini in na seznamu vabljenih predavateljev so našli mesto »nekemu« govorcu in prav zaradi slednjega se je vsul plaz klikov. Znanci, prijatelji, no, spletni prijatelji, cenjeni kolegi, poznani strokovnjaki, so se zgražali, čudili, modrovali in zasmehovali društvo, s katerim sem tudi osebno na »nek« način povezan.

Več kot sedem desetletij Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagovov

Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije obstaja že več kot sedem desetletij. V društvu smo zbrani ljudje, ki smo se odločili za posebno delo. Delo, ki ga kot strokovni delavci vsakodnevno opravljamo, je odgovorno in častno. Kdo drug še ima zaupanje staršev in družbe, da skozi vrsto let sooblikuje otrokov razvoj in osebnost? Označujejo ga strokovnost, odgovornost, prostovoljstvo, disciplina, tradicija. Zato je ne le pravica, ampak tudi čast biti njegov član.

Foto: Pixabay

Strokovno delo vseh, ki se ukvarjamo z osebami s posebnimi potrebami, opredeljujem kot poslanstvo. Poslanstvo, ki ga lahko ubesedim tudi s skrbjo zase, za druge, za nas z drugimi in za druge z nami. Gre za neko posebno pravico, to nekaj, kar nam lahko kaj omogoča, ta ugodnost in ugodje, da smo povezani v zasledovanju skupnega poslanstva in povsem osebne odločitve, da bomo posebni s posebneži.

Sam sem se za ta posebni privilegij odločil, ko še nisem štel svoje polnoletnosti in zdi se mi, da sem dokaj hitro ugotovil, da me bo poklicna pot zapeljala k sobivanju z osebami, ki niso v sivini povprečja družbe, in me bodo poklicne nepredvidljivosti z njimi veliko bolj zanimale kot vsaka napovedljiva normalnost.

Tovrstna poklicna odločitev je lahko pri komu razumljena kot pogumna odločitev, odločitev za ne preveč profitni poklic, presenetljiva odločitev, čudna odločitev, a zame precej samoumevna odločitev. Dovolj mi je bilo spoznati pravo učiteljico, nekaj pravih mulcev in na poti domov s pravim šolskim avtobusom ugotoviti, da bi nekaj takega lahko počel prav vsak dan, tudi za kruh.

Verjamem v temeljni namen našega skupnega sobivanja, ki ostaja povezovanje in združevanje strokovnih delavcev, izmenjava izkušenj med nami, skrb za našo strokovno rast, zastopanje poklicnih interesov, skrb za napredek pri strokovnem delu z osebami s posebnimi potrebami, spremljanje, oblikovanje in uresničevanje razvojnih usmeritev in predpisov.

Foto: Pixabay

Ni malo borb, ki so potrebne, da se ugodnost in ugodje ohranjata, zagovarjata ter branita. Včasih v navidezno premalo vidnih bitkah, a velja, da smo že sedemdeset let v različnih postrojih dovolj glasni, torej nič kaj tiho, ampak delujoči, pišoči, razmišljujoči, ustvarjalni. Verjamem v demokratičnost našega združevanja, v možnost pogovora, še posebej, ko se s čim ne strinjamo.

Več se nas ne strinja z objavljenim vabilom, ne strinjamo se z izborom govorca, ne strinjamo pa se niti z virtualnimi kritikami, ki so, kakor slonova zadnjica v trgovini s porcelanom, zdrobile in zasenčile vse, kar smo plemenitega storili do sedaj. Kot spregledani so ostali vsi naši poskusi spreminjanja zakonov, spisane pobude sistemskih rešitev urejanja položaja strokovnih delavcev, organizirani izobraževalni dnevi ter dnevi praznovanja društva, ki nas letno povežejo, izvedeni posveti, kjer se borimo za resnično korist oseb s posebnimi potrebami in še in še. Vse to ni bilo deležno toliko klikov in kaj šele pohval.

Ljudje smo čudna bitja. Zgleda, da nam je bolj všečen draž, škandal, nekaj neprijetno izrednega, ko se opogumimo, objavimo, spišemo enoznačni komentar ter ne ostanemo skromno previdni, ne preverimo vseh resnic, ne napišemo opravičila. Zgolj in samo kliknemo, nereflektirano kliknemo. V redu, premalo reflektirano kliknemo. Še znanci, prijatelji, kolegi, strokovnjaki, ki jih cenim, so se prepustili tej parcialni refleksiji in nadaljevali s kopičenjem spletnega smetišča. Priznajte, da smo res čudna bitja.

Klik. (Šestič.) Po nekaj dnevih sem še sam napisal krajšo objavo. Prebiral sem sveže prispelo knjižnico Positive peole leadership Nigela Crowa, kjer je zbranih vsaj petdeset napotkov, kako ustvarjati prijetno delovno okolje. Med mnogimi stvarmi svetuje, da si pozitiven, zvest sebi, človeški, da se znaš zahvaliti, postavljati neumna vprašanja, dovoliti si učenja na napakah, biti umirjen v nevarnostih … Vprašam se: zakaj se mi ljudje tako pogosto bašejo v kovček? Zakaj se mi zdi mnenje nekoga, ki ga cenim, pomembnejše od mojega? Zakaj sem prijaznejši do mačka Tonija kot do Davida? Zakaj sem skoraj vedno namrgoden? Zakaj sem raje tiho in ne odgovarjam na objave njih, ki sem jih cenil? Zakaj ne rešim vseh domačih nalog? Zakaj tlačim besnjenje in izbiram umirjanje? Naj ne bo nesporazumov, to so retorična vprašanja. Priznam, v enem dnevu sem prebral več različnih zadev in od nekaterih, posebej od izbire govorca, se z gotovostjo distanciram in ostajam namrgoden.

Klik. (Sedmič.) Pošlji.

Avtor: Marko Strle

Povezane vsebine: