16. januar 2023 | #KNJIGE

Kako nehati bežati pred bližino

Mef

Naslovnica knjige Osebno

Lahko bi bil prikladen priročnik za osebnostno rast. Avtor se namreč pred našimi očmi razgalja plast za plastjo, dokler že popolnoma gol skoraj podleže utrujenosti, a se potem zmagoslavno postavi nazaj na noge, ker je prišel do cilja – resnice. Lahko bi bil vodič po alternativnih metodah zdravljenja … tistega pač, kar vas pesti, saj se vseh – hoje po Caminu in žerjavici, rituala ajavaske, odkrivanja prejšnjih življenj, šamanizma, feng shuija in desetdnevnega klečanja pri budistih – loti sam, skupaj z nami. Lahko bi bil ljubezenski roman s tipičnim zapletom, ki ga sproži odnos starejšega moškega z mlajšo žensko, in razpletom v z racionalizacijo izgube in njeno pretvorbo v osamljeno svobodo obarvano Pirovo zmago. Lahko bi bila postala knjiga leta, saj so jo za laskavi naslov nominirali na zadnjem slovenskem knjižnem sejmu.

Vse to in najbrž še več bi lahko knjiga Osebno bila, pa najbrž ne bi bila tisto, kar v resnici je – knjiga nekega življenja. Življenja, v katerem nič ni prirejeno, razen imen in kakšne nepomembne podrobnosti, temveč je vse brutalno resnično, pristno in včasih groteskno, da je človek kar hvaležen za pisateljeve izlete v humor, s katerim sebi in nam razbije težo vzdušja v tisti blokovski garsonjeri, ki je tako hudičevo uglašeno na neskončno odsotnost človeške bližine.

Prav človeška bližina se kot rdeča nit sprehaja po straneh Mazzinijeve zadnje stvaritve. Avtor nas z njene naslovnice nagovarja z nasmeškom, ki je ravno dovolj sumljiv, da bralec ne more vedeti, kaj pričakovati, ko se bo podal odkrivati Osebno pisatelja, scenarista, režiserja in računalniškega strokovnjaka, dobitnika številnih mednarodnih nagrad in ne nazadnje tudi najvišjega priznanja za najboljši slovenski roman leta, kresnika za 2015.

Miha Mazzini tudi v tej knjigi veliko pove, ne da bi tega povedal dobesedno. Tako je recimo zanimivo njegovo preizkušanje newagevskih prijemov, katerih učinkov niti ne zanika niti ne potrdi, sklepamo lahko le, da ni doživel tistega, kar so mu obljubljali tisti, ki so mu zadevo predlagali kot najboljšo, če ne celo edino rešitev. Prav tako ne moremo mimo spretnega prepletanja sedanjosti in preteklosti, ki jih v skladno celoto poveže s svojim značilnim razmišljanjem o svetu, ljudeh in vse bolj tudi o sebi. Tako se med branjem mimogrede znajdemo v klopeh male šole o družbenih omrežjih, odvisnosti od telefona, vzgibov za deljenje nasvetov ob vsakem slučajnem srečanju z znanci in globoko zakoreninjene veščine izogibanja in ukvarjanja z vsem mogočim, da bi se izognili reševanju pravega problema.

Slednjega se končno loti tudi Mazzini. Zares. Odloči se iti zelo globoko in zelo daleč, da najde odgovor na preprosto vprašanje »zakaj«. Kot se za računalniškega strokovnjaka spodobi, problem najprej definira. Kratko in jasno. »Pustila me je šestkrat v letu in pol.« Z enim samim stavkom je k branju prikoval na tisoče bralk in bralcev in še mnogo jih nestrpno čaka na priložnost, da se bodo tudi sami pustili prikovati. V nekaterih knjižnicah je namreč knjiga rezervirana za nekaj mesecev vnaprej.

Že v naslednjem poglavju na mizo vrže karte z jasno in kredibilno hipotezo, sledi ji še nekaj enako kredibilnih, ki jih do konca knjige obrača, preverja, ponavlja, spet obrača, pili, brusi … in pride do … Rešitve? Niti ne. Nekakšne sprave. S seboj, drugimi, svetom. Predvsem s seboj.

Miha Mazzini, foto: Robert Kruh

Tam nekje vmes, med hipotezami in preverjanji, v razburkanem morju pluje njegovo življenje. Val za valom ga premetava ob odstiranju bolečih podob iz preteklosti, tiste, zakopane globoko v podzavesti, pa nočejo in nočejo na površje. Zato jih pred bralca niza po koščkih, kot da se boji, da ne bi prenesel, če bi o njem prebiral brez vmesnih premorov.

Glavno vlogo med hipotezami ima tista o vračanju domov. Po avtorjevem mnenju se namreč vse življenje vračamo tja. Ironično pri tem je, da domovi, v katere se vračajo avtorjevi prijatelji, znanci in ne nazadnje on sam, ne prekipevajo od topline, marveč pokajo po šivih, ker se je v njih nakopičila mešanica žalosti, jeze, strahu, neskončnega hrepenenja, neuresničenih sanj in tako naprej v nedogled. Zakaj bi se potemtakem vračali v domove, ki to niso bili? Zakaj je vedno manj tistih, ki so zmožni logičnega razmišljanja, s katerim sami pridejo do spoznanj tudi na področjih, ki niso bila na spisku njihovega izobraževalnega procesa, vedno več pa tistih, ki se zaletavajo v zid znova in znova, pa jim ne pade na pamet niti to, da bi si nadeli čelado? Ta in podobna vprašanja si postavlja tudi avtor.

Zadnja spiritualna izkušnja, ki se je Mazzini loti na svojem očiščevalnem pohodu, pot Camino, nekako sovpada s potovanjem v preteklost, na obeh napreduje počasi, izbira poti, ovinke, se povzpne visoko, kjer se mu posveti kakšno spoznanje … vse do konca … ko ni več mame, none, utesnjujoče garsonjere, knjige s strašnimi zgodbicami o življenju svetnikov, železarskega mesteca in verske obsedenosti … Ostaneta le še on in svet … tam blizu ali daleč.

Dokončno slovo glavnega protagonista v knjigi, šestkrat zapuščenega moškega, od svoje obremenjujoče preteklosti sovpada s skupnim slovesom od življenja, ki smo ga poznali vse do takrat. Izguba je dobila epidemične razsežnosti, njene posledice pa še vedno proučujemo. Mednje sodi tudi zgovoren Mazzinijev opis, ki vse prevečkrat velja za vse nas: »Smo otroci pred okni, ki sanjajo o svetu »tam zunaj« – v telefonu.