7. februar 2021 | #KNJIGE
Kako je videti življenje, polno skušnjav in sreče
Branko Maksimovič in Tone Hočevar na predstavitvi knjige v Piranu, foto: NF
Skušnjave so avtobiografski zapisi novinarja, poročevalca, urednika in televizijskega voditelja Toneta Hočevarja, ki bralca od začetka do konca vodijo skozi labirint neznanih, eksotičnih in nasprotujočih si podob sveta. Z njimi je vsaj poskušal predstaviti, kako vse ga je življenje, predano novinarskemu delu, skušalo.Osemindvajset let je kot dopisnik v tujini poročal o dogajanju po svetu. Bil je novinar jugoslovanske agencije Tanjug, časopisa Delo, RTV Ljubljana in krajši čas Republike. Poročal je iz Srednje in Južne Amerike, vodil TV dnevnik na domači televiziji in se nato preselil na Delo, kjer je bil zunanjepolitični urednik in kar šestnajst let dopisnik iz Rima. Društvo novinarjev Slovenije mu je leta 2013 podelilo nagrado za življenjsko delo.
O uspehu neke knjige pomembno odločajo njene prve strani, in ker se avtorji tega zavedajo, jim prav te pogosto izžamejo zajetno pošiljko navdiha. Pogosto je najbolj na udaru prvi stavek pa morda še tisti za njim. Tone Hočevar je domnevno začetno oviro preskočil elegantno, v slogu pravega mojstra. V prvem stavku je namreč preprosto povzel svojo novinarsko pot s tremi besedami: “Srečo sem imel.” In še preden bralcu uspe za hip pomisliti na kakšno nadutost, ga vešči pripovedovalec zgodb takoj prestreže z drugim stavkom, ki ga razširi v poved: “Res sem imel srečo, čeprav ne vem čisto zagotovo, od kod se je vzela in kdaj sem jo prvič srečal.”
Sreča in nekakšen paradoks med njeno samoumevnostjo na eni in nepričakovanostjo na drugi strani je rdeča nit neskončne novinarske dogodivščine, ki bi jo z lahkoto postavili ob bok tistim neverjetnim resničnim zgodbam, v katerih nikoli ne vemo, kaj nas čaka za ovinkom. In če prvi stavek navadno hitro pozabimo, se v Hočevarjevi knjigi k njemu vračamo. Vedno znova. Ker je res imel srečo …
Pod svoje okrilje ga je vzela že na začetku novinarske poti. Da bi se lahko podal na takšno pot, je namreč sklenil med sprehodom po pariških ulicah, ponudbo za sodelovanje s televizijo pa mu je prinesel obisk v Ljubljani, ki se je nato prevesil v daljši postanek. Na televiziji so namreč sestavljali redakcijo, ki bo spremljala svetovno dogajanje, in pariški sklep je stopil v veljavo. Tone Hočevar je postal novinar.
Naslovnica avtobiografije Skušnjave, vir: Youtube
Že po nekaj letih je začel graditi nekakšen svojstven modus operandi, v središču katerega je bila konsistentna slučajnost, da se je znašel na pravem mestu ob pravem času, hkrati pa se je na istem mestu in ob istem času pojavil nekdo, ki ga je rešil iz zagate, mu odprl pot do krajev, ki so bili za druge nedostopni, ali mu preprosto zaupal, da je hiša, v kateri živi, ozvočena od tal do strehe, sam pa je tisti, ki o njegovih aktivnostih poroča nadrejenim.
Premiera novinarske adrenalinske dogodivščine je bila na sporedu že ob prvi poti iz zunanjepolitične redakcije, ko je odšel snemat dokumentarni film v Latinsko Ameriko. V Limi so njegovo poročanje prekinili vojaki, ki so ravno v času, ko je v perujski prestolnici potekala konferenca neuvrščenih – na katerih si je navadno privoščil počitek in zadremal – izvedli državni udar. Slednji so nato postali stalnica njegovega poročanja, a ker je res imel srečo, jo je vedno dobro odnesel, tudi ko so ga med enim prevratom ugrabili.
Iz Lime ga je pot vodila v Bolivijo in Venezuelo, med delovnim stažem v Mehiki, kjer je postal predsednik Združenja tujih dopisnikov, si je omislil posebne, tudi večmesečne izlete v nemirno soseščino – Nikaragvo, Gvatemalo, Salvador -, kjer se je vedno dogajalo kaj vznemirljivega, nekaj časa je služboval na Kubi, skočil v Beograd in se od tam vrnil v Slovenijo, kjer je hitro pripravil kovčke za šestnajst let dopisništva v Rimu.
Lahko bi rekli, da je sreča Hočevarju namenila tudi priložnost videti začetek konca sveta v krajih, kjer se je mudil, saj se takrat mnogi še niso utapljali v valovih množičnega turizma. Hkrati ga je med opazovanjem tamkajšnjega dogajanja hitro obšla slutnja, da med političnimi in družbenimi nazori vladajočih posameznikov prevladuje recept, po katerem privilegirana, bogata, uspešna skupina priseljencev žanje sadove življenja na račun revnih domorodcev. Ta nazor se, kot ugotavlja Hočevar, resda v nekoliko prirejeni, predvsem pa prikriti različici, širi po vsem svetu.
Na vprašanje o številu intervjujev, ki so se zvrstili na njegovem popotovanju po svetu, ne more podati odgovora. Med ljudmi, s katerimi se je imel priložnost pogovarjati, pa najdemo najrazličnejše znane osebnosti, ki so imeli v svojem času v svojih rokah usodo mnogih navadnih ljudi – diktator, ki je prišel na oblast z udarom, bolivijski predsednik Hugo Banzer, predsednik Venezuele Carlos Andres Perez, čigar državljani so trpeli v revščini, medtem ko se je država zaradi zalog nafte uvrščala med gospodarske velesile, predsednik Mehike Luis Echeverria –, pogosto pa je po čudnem spletu dogodkov pred kamero njegove ekipe pristal kakšen poseben lik z zgodbo, ki zaradi svoje neverjetnosti nikoli ni našla poti v javnost. Kar nekaj teh zgodb je svoj prostor dobilo šele v knjigi.
V Gvatemali je tako spoznal Aleca Serovica, Argentinca črnogorskega rodu, ki si je pot do bogastva tlakoval z izumom strojčka za tortilje, na vrtu pa je imel diptih, ki sta ga krasila Tito in Franco.
“Zelo prepričljivo je pripovedoval o svojih potovanjih v Madrid in na Brione, ki naj bi jih mu plačevala v zameno za prenašanje sporočil. Trdil je, da sta bila Tito in Franco ves čas v stikih,” je dejal Hočevar.
Predstavitev knjige Skušnjave v Mestni knjižnici Piran, foto: Nataša Fajon
V knjigi izvemo tudi, da dopisništvo ni bilo ravno mačji kašelj. Dopisniki so morali deželo, o kateri so poročali, prikazati v najboljši luči, saj so jih v nasprotnem primeru izgnali. Hočevar je s svojim poročanjem nemalokrat izzval potrpljenje oblasti, a se je izgnanstvu vedno izognil. V Salvadorju si je celo prislužil naziv sovražnika domovine, vere in ljudstva. Njegovo ime se je znašlo na plakatih, ki so z dreves sporočali, katere ljudi je dovoljeno prikladno pospraviti.
Ko je duh sprememb preplavil Evropo, se je Hočevar znova pojavil v središču dogajanja. Od blizu je spremljal padec berlinskega zidu in neslavni konec romunskega diktatorja Nicolaeja Ceausescuja, sčasoma pa so spremembe potrkale tudi na vrata Slovenije.
“Začel se je proces, ki še kar traja,” je v knjigi povzel slovensko pot iz svinčenega oklepa.
V ključnih trenutkih osamosvajanja je sooblikoval prve korake nove slovenske televizije, kjer se je na dan, ko se je oglasil alarm in z njim grožnja bombnega napada, v studiu pojavil v turkizno modri trenirki. In ravno z njo si je zagotovil poseben prostor v spominu slovenskih gledalcev.
“Samo za kratek čas se je pojavil privid, nekakšna enotnost, narodna zavest so ji rekli, pa domoljubje ali nekaj podobnega, osamosvajanje, začetek državnosti, stisnili so nas v kot, pa smo za trenutek pomislili, da smo lahko narod,” je o tistem opevanem času zapisal v knjigi.
Toneta Hočevarja so poleg sreče vedno spremljali tudi štirinožni kosmatinci, o katerih je še nekaj časa po odhodu s televizije pripravljal posebno oddajo. In prav oni so mu pogosto pomagali pri pomembnih komunikacijah.
“Kužki so vedno v veliko pomoč. Pogosto sem se tega zavedel šele veliko pozneje. V mehiško hišo nihče ne vstopi kar tako. Dober razlog mora biti. Mi smo zaradi kužkov povsod vstopali v hiše, ljudje so se zaradi njih začeli pogovarjati z nami,” je še dejal legendarni novinar.