23. april 2021 | #ZGODOVINA
Kako je Lilit ustvarila prvi javni prostor samo za ženske
Beseda feminizem se je od vedno soočala s kopico predsodkov. Foto: Pixabay
Beseda feminizem se je od vedno soočala s kopico predsodkov in neupravičenih obtožb. In ker se nekatere stvari nikoli ali le s težavo spremenijo, se je velik del negativne nastrojenosti do feminizma uspešno prenašal vse do današnjih dni. Tako se tudi v domnevno razvitem in naprednem svetu, ko smo skoraj tik pred tem, da bomo – če bomo bogati, seveda – počitnice preživljali na Marsu ali kakem drugem planetu, še vedno nismo čisto poenotili o tem, ali je feminizem zaslužen za pozitivne ali negativne spremembe, ali so feministke razvajene predstavnice višjih slojev, ki so se borile za zelo ozek nabor pravic zase, ali nekakšne možače, ki mislijo, da bi vse bilo drugače, če bi svet vodile one in ne moški, ali pa morda predstavljajo raznoliko skupino svobodomiselnih žensk, ki bi rade s svojim znanjem in sposobnostmi prispevale k odpravi ali izboljšanju tistih družbenih pojavov, ki bi jim morali že zdavnaj dati brco v rit in odstraniti z zemeljskega obličja.
V današnji resničnosti, kjer menda vse po vrsti kipi od razvojnega vrhunca, bi lahko ob megalomanski vprašaj trčila celo izvedba legendarnega večera, na katerem se je rodila ena najpomembnejših feminističnih skupin v Sloveniji (in takratni Jugoslaviji), skupina Lilit. Pisalo se je leto 1985, 3. april. Zgodilo se je v klubu K4, udeležilo pa se ga je 250 žensk. Da, žensk. Moškim je bil vstop prepovedan. Zaradi slednjega je Sekcija Lilit pri ŠKUC-Forumu (kot se je uradno imenovala) v zgodovino zapisana kot feministična skupina, ki je ustvarila prvi popolnoma javni ženski prostor pri nas.
Ustanovitev skupine z zgovornim imenom Lilit – po judovski mitologiji je bila prva Adamova žena, ki ga je zapustila, ker se mu ni hotela seksualno podrejati – je v tistih časih veljala za izjemno pogumno dejanje. Ljudje so namreč lahko pristali v nemilosti oblasti že samo zaradi organiziranega zbiranja, če je to bilo namenjeno izključno ženskam, pa se je tveganje najbrž vsaj podvojilo. Nič čudnega torej, da so zadržke do tovrstnih ‘enospolnih’ srečanj imele tudi same ženske. Kot je dejala Mojca Dobnikar v svojem predavanju o feminizmu v osemdesetih letih, ki ga je gostila Levica, je v takratnem sistemu socialističnega samoupravljanja veljalo, da so politične organizacije, kot so bile Zveza komunistov, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza socialistične mladine Slovenije in ne nazadnje Zveza borcev, povsem zadostne oblike političnega organiziranja.
“Zato je tudi še sredi osemdesetih let že zgolj samo organiziranje ljudi lahko obveljalo za eksces pod vplivom meščanske ideologije, in to se je dogajalo tudi feminizmu,” je dejala Dobnikarjeva.
Tako imenovani drugi val feminizma v Sloveniji (in takratni Jugoslaviji) pa se je začel skoraj desetletje pred tem v Portorožu, kjer je leta 1976 potekal sociološki posvet z naslovom Družbeni položaj žensk in razvoj družine v socialistični samoupravni družbi. Dobnikarjeva je izpostavila pričevanje Mirjane Ule, ki je leta 2017 zapisala, da se je na tem posvetu prvič javno izpostavilo vprašanje feminizma v socializmu ter da je to bil pomemben mejnik v feminističnem raziskovanju in raziskovanju položaja žensk.
Po portoroškem posvetu se je žensko vprašanje še kar nekaj časa reševalo v okviru socialističnega diskurza, ki je ohranjal stališče, da je to samo del bistvenega razrednega vprašanja.
Socialistični Jugoslaviji lahko sicer štejemo v plus to, da je ženskam zagotovila temeljne pravice pred mnogimi drugimi zahodnimi državami. Jugoslovanske ženske so tako prej kot drugod dobile volilno pravico, pravico do razpolaganja z lastnino, pravico do enakega plačila za enako delo, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, plačan enoletni porodniški dopust in še kaj bi se našlo.
Socialistični sistem je torej po besedah Mojce Dobnikar močno zagovarjal enakopravnost žensk in moških, ki jo je gradil tako, da je podpiral zaposlovanje žensk. V ta namen so uredili omrežje ustanov, ki naj bi omogočile njihovo polno zaposlenost, od jasli, vrtcev, družbenih stanovanj, menz, šol, bolnišnic, zdravstvenih domov, kulturnih domov, pa vse do sindikalnih počitniških kapacitet.
“Žensk torej niso potiskali v gospodinjsko in skrbstveno vlogo, prej so jih deklarativno odvračali od nje. V resnici pa so bile seveda z njo še vedno zelo obremenjene. Kljub vsem prizadevanjem, da bi reproduktivno delo postalo sestavni del skupne odgovornosti, se je izkazalo, da so bile ženske po novem dvojno obremenjene, s poklicnim in domačim skrbstvenim delom,” je o pomanjkljivostih reševanja obremenjenosti žensk dejala Dobnikarjeva.
Levica je gostila predavanje Mojce Dobnikar na spletu, foto: FB Levice
Po njenih besedah je tako v prvi polovici osemdesetih let postalo jasno, da socialistični tip emancipacije ob vseh pridobitvah prinaša dvojno obremenjenost žensk, poleg tega pa ne rešuje mnogih vprašanj, “ki zadevajo samo ženske ali ženske bolj kot moške ali ženske drugače kot moške”.
Z drugimi kolegicami, ki so si s skupnimi močmi prizadevale za izboljšanje družbenega položaja žensk, so, kot je povedala, v tem času razvijale in prevajale feministično teorijo z namenom ustvarjanja feministične javnosti. Ta pa je na eni strani resda spodnašala absolutnost socialističnega pristopa k ženskemu vprašanju, hkrati pa je bila deležna zavračanja, posmeha in omalovaževanja s strani nastajajočih, uveljavljajočih se in že uveljavljenih intelektualcev in tudi intelektualk.
V svojem predavanju je Mojca Dobnikar izpostavila tudi pomen lezbijk za začetek feminističnega aktivizma, žal, pa odnos do njih tudi znotraj feminističnih skupin nikakor ni bil enoznačen, saj se je veliko žensk balo, da bi bile označene za lezbijke.
»Na sredini osemdesetih let se je ambivalenten odnos okolja do nas kazal tudi ob vprašanju spolne usmerjenosti. V zvezi s samostojnim ženskim organiziranjem je bilo namreč na tako imenovani alter sceni in v širšem okolju veliko muzanja, med drugim ravno zaradi ugibanja, da smo mogoče lezbijke. Skratka, če se hočeš družiti z žensko, je razlog za to lahko samo ta, da si želiš intimnega razmerja z njo,« je pojasnila.
A kot se mitološka Lilit ni pustila ujeti v okove podrejenosti, tako je tudi skupina z njenim imenom preživela in živela ter se v svojem delovanju osredotočila predvsem na opolnomočenje žensk. Tisti prvi aprilski večer, ki se je zgodil slabega pol leta po ustanovitvi ženske sekcije pri Sociološkem društvu, pa ima po besedah Dobnikarjeve v zgodovini feminizma osemdesetih let posebno mesto.
»Pomenil je radikalen rez, saj smo odprle javni prostor samo za ženske. Tudi na žensko sekcijo pri Sociološkem društvu smo hodile samo ženske, vendar tista srečanja niso bila čisto zares javna, ker jih nismo javno oglaševale. Prvi večer Lilit pa je bil najavljen v nekaterih časopisih in s plakati po Ljubljani, pa tudi po nekaterih radijih,« je dejala.
Radikalna je bila tudi tema tega večera. Kot je povedala predavateljica, so namreč Darinka Vrečko, Srna Mandič, Mirjana Ule, Tanja Rener in Vlasta Jalušič pred publiko 250 žensk govorile o ženski seksualnosti.
»Seveda se je obisk naših večerov nato postopno zmanjševal, ker se je tistega prvega večera marsikatera udeležila preprosto zato, ker je bilo treba biti zraven, ker je bilo v zraku, da se dogaja nekaj radikalnega, če v sicer javni prostor moški nimajo vstopa,« je še pojasnila.
V naslednjih treh letih je Lilit organizirala 21 diskusijskih večerov z najrazličnejšimi temami: ženska seksualnost, nevidno delo, abortus, pornografija, zgodovina ženskega gibanja, zdravje žensk, lezbištvo, nasilje nad ženskami, podoba ženske v reklami, žensko mirovno gibanje …
Letak skupine Lilit s programov večera. Vir: portal spol.si
Na portalu spol.si lahko preberemo, da so se ‘Lilitke’ problema nasilja prvič dotaknile maja 1987, ko so na javni pogovor povabile zagrebško feministko Vesno Mimica. Ta je že nekaj let pred tem objavila članek o svoji izkušnji ob prijavi partnerjevega nasilja, pozneje pa je bila ena od pobudnic ustanovitve SOS telefona v Zagrebu.
In kot je v nadaljevanju zapisala Mojca Dobnikar, je o nastanku ljubljanskega SOS telefona nujno razmišljati v kontekstu takratne skupne države Jugoslavije.
“Feministične skupine in pobude so na njenem območju nastajale v tesnih transnacionalnih povezavah, čeprav so bile locirane »nacionalno«, na začetku predvsem v republiških glavnih mestih. Tako je bilo tudi s SOS telefoni. Prvi je nastal v Zagrebu (1988), drugi v Ljubljani (1989) in tretji v Beogradu (1990). Spomin na to žal očitno bledi in včasih se zdi, kot da je SOS telefon nastal na osamljenem otočku v Ljubljani,” piše na portalu.
V prvi polovici osemdesetih pa je poleg ženske sekcije pri Sociološkem društvu in ženske sekcije Lilit pri ŠKUC-Forumu leta 1984 ali 1985 nastalo žensko gledališče podjetja za proizvodnjo fikcije VPF, leta 1985 pa še prvi ženski pank bend Tožibabe. Do leta 1990 se je po besedah Dobnikarjeve ustanovilo še devet feminističnih ali feminizmu naklonjenih skupin.
»Najprej vsako leto po ena, potem pa leta 1990 kar pet. Takole je šlo: leta 1986 delovna skupina za ženska gibanja in ženske raziskave pri republiški konferenci ZSMS, 1987 delovna skupina za žensko duhovno gibanje pri sekciji Lilit, na prelomu 1987 v 1988 LL oziroma lezbična sekcija pri ŠKUC-Forumu, 1989 skupina za SOS telefon pri sekciji Lilit, nato od leta 1990 društvo SOS telefon in potem leta 1990 Ženska iniciativa Koper, Ženske za politiko, Društvo za enake možnosti žensk in moških Iniciativa, Prener klub in prva ženska skupina za samopomoč v okviru sekcije Lilit,« jih je naštela.
Predavanje o drugem feminističnem valu, ki si ga je še vedno mogoče ogledati na Youtube kanalu Levice, je Mojca Dobnikar sklenila z ugotovitvijo, da so bila dolga feministična osemdeseta leta res izredno plodna, raznolika, domiselna, zabavna in tudi naporna.
»Vpeta so bila v dolgo desetletje razpada samoupravljanja in prehoda v parlamentarno demokracijo, prehoda iz socialističnega sistema v kapitalistični, iz večnacionalne države v enonacionalno, prehoda iz domovine, ki je segala ’od Vardara pa do Triglava’, v ’mojo deželo’, iz zapovedanega in tudi živetega egalitarizma v razslojevanje in vse večje razlike, kar vse bi nekatere in nekateri rade na hitro zapakirale v oznako ’prehod iz enoumja v svobodo’, resnica pa je seveda daleč od tega in veliko bolj zapletena,« je poudarila in dodala, da prav tako ne drži trditev, ki so jo nekateri lansirali še v socialističnih časih, drugi ali isti pa bi jo radi danes, da feministično samoorganiziranje pomeni getoizacijo boja za pravice žensk ali celo ignoriranje drugih družbenih vprašanj.
»V tem smislu nekatere današnje feministične iniciative, namreč tiste, ki povezujejo boje za pravice žensk z boji za pravice drugih marginaliziranih ali diskriminiranih skupin, razumem kot nadaljevanje in prepotrebno radikalizacijo naših bojev,« je zaključila Mojca Dobnikar, ki je sredi osemdesetih let aktivno vstopila v feministično polje, bila med pobudnicami in/ali sodelavkami ženskih skupin in nevladnih organizacij Ženska sekcija pri Sociološkem društvu (1984–1985), Ženska sekcija Lilit pri ŠKUC-Forumu (1985–1991), SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (1989–2002), Ženske za politiko (1990–1992), Ženski center na Metelkovi (1993–1995), Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa (2003–) ter pobudnica in/ali sodelavka projektov: jugoslovansko feministično srečanje v Ljubljani (1987), mednarodni feministični tabori, delavnice in konference (1990–1996), brezplačna pravna pomoč za ženske – žrtve nasilja (1996), prva (1997, Ljubljana) in tretja nevladna varna hiša za ženske (2000, Celje), kampanja »Kaj ti je, deklica?« (1999, 2002), portal www.spol.si.