6. marec 2021 | #INTERVJU

Dorina Beržan: Od sreče sem začela pisati pesmi v dialektu

Dorina ima zelo rada Pariz. Foto: Osebni arhiv

S pesniško zbirko Scoi e onde de vita je Izoli podarila dragocen zgodovinski dokument, saj je v njej zabeležen dialekt nekdanjih prebivalcev, ki v svoji prvotni obliki ne obstaja več. Z izidom knjige je končno dobila tudi vero vase, po kateri je hrepenela vse življenje. Veliko predolgo za žensko, ki se je iz ljubezni do drugih neštetokrat odpovedala … sebi. Dorina Beržan je na svoji dolgi in razgibani poti, ki jo je po več desetletjih pripeljala nazaj domov, ohranila tisto žensko čutnost, ki kot ogenj zažari v njenih očeh, besedah, stisku rok. Sama je ta zaklad poimenovala ljubezen do ljudi. Spodobilo bi se, da bi je bila v enaki meri deležna tudi sama.

Del otroštva ste preživeli v Strunjanu. Kdaj ste se vrnili v Izolo in kako se spominjate takratne povojne Izole?

Očeta so vpoklicali v vojno, v Izoli smo imeli hišo, ki pa sta jo starša oddala, tako da sem se s štirimi leti z mamo preselila v Strunjan, v vilo starega očeta, kjer sva živeli pet let. V Izolo smo se vrnili leta 1945, ko je bilo tu vse novo. Večina ljudi je verjela v socializem in v novo vlado. Tisti, ki niso, so se takoj zoperstavili. Imeli smo tudi prvega komunista, ime mu je bilo Bruno Veste, ki pa je v času Informbiroja odšel. Prevladoval je delavski razred, ki je pač nadaljeval s svojim delom, slednje se ni nikoli prekinilo.

Kako ste doživljali množične odhode avtohtonega prebivalstva, potem ko je Izola postala del Jugoslavije?

Ne dobro. Vsi sorodniki in prijatelji so odšli. Počasi. Do leta 1954, 1956 se je mesto popolnoma izpraznilo. Prihajali so ljudje iz Slovenije, s Hrvaške in drugod, prihajali so zaradi tovarn in iz političnih razlogov. Naseljevali so ljudi, na katere se je država lahko opirala. To je bilo obdobje, ki ga nimam v lepem spominu ravno zaradi odhajanja vseh znancev in prijateljev. Kot devetletnemu otroku mi je bilo zelo hudo.

Kako je bilo po vojni s šolo? V katero ste vi hodili, v katerih jezikih ste govorili?

Šolo so zelo dobro uredili. Imeli smo učiteljico, ki se je imenovala Elza Kemperle, in mi smo bili prvi slovenski razred. Prej smo vsi hodili v italijansko šolo. Učiteljica je hodila po celotnem izolskem območju in prepričevala starše, da morajo otroci v šolo. Ta je bila v takratni Besenghijevi ulici, vsi pa smo bili v enem razredu, ne glede na starost. Tam se se naučila slovenskega jezika, saj prej nisem nikoli govorila slovensko, ampak v narečju. Italijanščine pa v tej šoli nismo imeli. Sama sem zelo hitro odšla v Koper, kjer sem ostala do konca gimnazije. Tudi tam nismo imeli italijanščine, samo latinščino, ruščino in angleščino.

Vaš razred na gimnaziji je menda bil zelo umetniški. Ste res imeli zanimive, pozneje znane sošolce?

V našem razredu je bil pesnik Bert Pribac, ki je bil 60 let v Avstraliji, Zvest Apollonio, priznani evropski umetnik, Borut Logar, ki je postal direktor koprske glasbene šole, na italijanski gimnaziji pa je bil Fulvio Tomizza, s katerim smo bili skupaj v domu. Bil je poseben, lep, zelo lepo oblečen, za razliko od nas, ki smo bili bolj slabo, držal pa se je radijskih krogov, teatra, bil je že v svojem svetu. Spomnim se, da sem ga zelo opazovala, on mene pa ni niti pogledal, vsaj mislila sem tako. Kasneje pa je v enem izmed romanov le pisal o nas, da smo nosile pisana krila, torej nas je opazil.

Kaj pa je vas takrat privlačilo?

Slovarji. Sedla sem na kakšno klopco in brala slovarje. To mi je bilo vedno zelo zabavno, še danes mi je. Škoda, da nimam odličnega spomina in vse pozabim. Sicer pa je bilo preveč interesov. Pa sem bila zaljubljena, pa sem bila neprekinjeno zaljubljena v nekoga, tudi v tri naenkrat. Pa sem bila hudo zaljubljena in trpela. Spominjam se, da sem iz nekega stranišča gledala v moški blok, če ga bom zagledala. Tako dolgo sem čakala, da sem prezebla. Potem sem ga videla dolgo let pozneje in nisem mogla verjeti, da sem bila zaljubljena vanj.

Študirali ste v Ljubljani. Francoščino in angleščino. Kaj ste želeli postati?

Moj oče je želel, da bi študirala medicino, ki pa mene sploh ni zanimala, in sem se odločila za francoščino in angleščino. Takrat smo namreč mislili, da je največji dosežek postati profesor. Jezike sem ljubila od vedno, pravzaprav niti nisem veliko razmišljala o tem, kaj bom postala.

Dorina je bila v času študija ena izmed prvih slovenskih menekenk. Foto: Nataša Fajon

V prestolnici so opazili tudi vašo lepoto. Kako ste pristali na modni pisti kot manekenka?

Opazili so mojo suhost. (smeh) Manekenke pač morajo biti obešalnik. Eva Pavlin, ki je v Delu pisala o kozmetiki in podobnih rečeh, me je srečala na tramvaju in me povabila k sodelovanju. Ker je vsak denar prišel prav, sem takoj pristala. Bile smo prve slovenske manekenke. Naučiti sem se morala hoje. Zelo so se namučili z mano, ker sem hodila kot kamela. (smeh) Oče me je naučil hoditi po moško, tam pa sem morala hoditi čisto drugače.

Odlične šivilje, ki jih je vodila Marija Kobi, so naredile obleke prav po meri. Spomnim se, da je enkrat gospa Kobi prišla, ko so me oblačili, in rekla: “Joj, prava Venera!” To je bil prvi velik kompliment, saj jih moji niso nikoli dajali, nasprotno, znali so le kritizirati. Ženski kompliment pa je veljal. Na Gospodarskem razstavišču smo imeli modne revije, na katerih je sodelovala tudi Majda Sepe in druge prave lepotice, ne kot jaz. Kasneje smo šli celo na prvi mednarodni manekenski festival v Beograd.

Izolsko dekle v velikem mestu. Kakšno je bilo študentsko življenje v Ljubljani? Menda ste se družili z imeni, kot so Dane Zajc, Rudi Šeligo … Kako je bilo v njihovi družbi?

Na začetku je bilo grozno zaradi megle in vlage. Potem pa me je premagala radovednost, saj je tam bilo veliko zanimivih stvari. Bila je opera, filharmonija, bil je teater, bili so pesniki, pisatelji … Z Danetom in Rudijem smo imeli tipične študentske debate. Z Rudijem sva si bila blizu, ker sva oba padla na izpitu pri latinščini, čeprav sva se res veliko učila. In sva se potem napila, grozno napila, do jutra sva bila mrtvo pijana.

Prijateljica, s katero sva hodili k angleščini, je bila prva žena violinista Bravničarja, tako da sem spoznala tudi glasbenike iz filharmonije. Med drugim tudi Srebotnjaka, velikega komponista, ki je dvoril moji prijateljici, zaradi česar je prihajal v študentsko naselje, potem pa smo skupaj šli poslušat Marjano Deržaj, ki je živela v istem nadstropju doma. Spomnim se je kot zelo skromno, odprto in prijetno osebo.

V tistem času sem imela zaročenca Alberta Ranerja, ki je študiral in delal v Drami, tako da sem tam spoznala čisto vse. Zaročena sem bila dve leti. Spoznala sem ga že v Kopru, skupaj sva potem odšla v Ljubljano. To je bila največja ljubezen.

Poročila se pa nista? Kaj se je zgodilo?

Pustil me je. (smeh) Preveč ljubosumen je bil. Kasneje se je kar trikrat poročil.

Kdaj pa ste spoznali svojega moža (Dušana Fabiča)?

V zadnjem letu študija. Spoznala sva se v Portorožu. Morala bi v Milano, kamor sem bila povabljena kot manekenka, a me oče ni pustil. Zato sem si takoj našla delo kot prevajalka za prvi šahovski turnir v Portorožu leta 1958. On je vsak dan prihajal k nam telefonirat in se ni več odlepil. (smeh)

Kaj vas je nato pripeljalo do sosednje prestolnice – Zagreba?

S trebuhom sem dokončala letnik, diplomirala pa nisem, ker sem dobila dvojčici. Dolgo časa me je ta diploma mučila, zdaj pa ne več. V Zagreb smo se preselili, ker je mož dobil tam službo, in spet sem morala začeti vse znova. Tipkati na pisalni stroj, se naučiti hrvaščine, no, saj mi je bilo to v užitek.

Naslednja pot je bila precej daljša, saj vas je popeljala vse do Milana, kjer ste ostali skoraj štiri desetletja.

Najprej je odpotoval samo mož, saj so mu v založbi Mondadori ponudili delo. Že od malega je risal, nato je delal na bakru, tam pa naj bi izdeloval čestitke in podobne reči. Iz Milana je klical čisto vsak dan … Bila sem zelo dobro plačana, a sem zaključila, da dvojčici ne moreta brez očeta. Shema družine bi se razbila. Zato sem šla za njim, kljub ženskemu gledanju na svet. Prebirala sem namreč vse napredne pisateljice, navdihovala me je francoska filozofinja Simone de Beauvoir, tako da se mi ni zdelo ravno pošteno, da moram vse pustiti. Prvo leto v Milanu sem imela velike psihične težave zaradi tega. Ko se ženska odpove neodvisnosti, zgubi dostojanstvo, to pa je zelo huda reč. Enkrat sem prišla v trgovino, kjer mi je prodajalka, da bi me prepričala v nakup neke stvari, rekla nekaj, kar mi je ostalo do danes v spominu. “Veste, tudi gospe kupujejo to,” je rekla. Klasificirala me je, česar pa tukaj nismo bili vajeni.

Kako pa ste se potem le vključili v milansko življenje?

Vedno sem bila v podporo možu, vedno. Zanj sem delala, v galerijah, spotoma pa sem še prevajala. Mož je pametno ravnal, ko je sezonsko najel galerije v najlepših in najbolj zanimivih krajih Italije, tako da smo se pogosto selili.

Delali ste tudi v galeriji v znameniti ulici Montenapoleone. Kako ste se znašli kot galeristka? Kdo vse je razstavljal v galeriji?

Galerijo je imela svakinja, sama pa sem jo vodila. V njej so razstavljali jugoslovanski naivci. To so bili umetniki, ki so se zgledovali po slikarju Hegedušiću. Ta je bil zelo znan v Zagrebu, nato pa so se v vaseh okrog razvili veliki naivci, kot so Rabuzin, Lacković in drugi. Posebnost naivne umetnosti je bila v njenih motivih, ki so bili ljudski, polni poezije. Svakinja je kasneje vzela tudi grad princev Borromeo na Lago Maggiore, kjer pa so razstavljali vsi Jugoslovani. Tam sem spoznala tudi princeso Borromeo in vse jugoslovanske umetnike. V tem delu sem uživala, ker sem imela stik z ljudmi, ki so notranje lepi.

Vedno nasmejana Dorina, foto: Nataša Fajon

Ste se v Izolo vrnili zaradi domotožja? Kako je bilo priti domov po tolikih letih? Kaj vse se je spremenilo?

Izolo sem neprestano pogrešala, vrnila pa sem se zaradi mame, ker brat in svakinja nista mogla skrbeti zanjo. Tu sem kupila stanovanje in bila z njo. Čez štiri leta je prišel še mož, ki pa se na Izolo nikoli ni navadil. Tako močno je bil vajen občudovanja in pozornosti, da mu je to zelo manjkalo. Tako zelo, da je postal depresiven, njegova starost je bila zelo huda. Jaz pa sem bila presrečna, da sem se vrnila. Kot prava provincialka sem v Izoli zelo uživala. Bila je veliko lepša, boljša, bilo je veliko umetnikov. Ponovno sem vzpostavila stike iz mladosti in mnogo novih. Vse se mi je zdelo čudovito. Še vedno se mi zdi.

Po vrnitvi v Izolo ste začeli pisati pesmi …

Ob rojstvu vnuka sem začela pisati pesmi v narečju. Ko sem bila mlada, sem sanjala, da bom pisateljica in bom pisala romane, potem pa sem najbrž od sreče, ker sem dobila vnuka, začela pisati poezijo. Kar instinktivno mi je prišlo, da pišem v narečju. Zdaj tudi vem, zakaj. Zaradi Izole. Takrat se je namreč govorilo v italijanskem narečju, in to je ostalo v meni kot pribito, ob tisti neizmerni sreči pa sem morala dati to na plano. Mama mi je še popravljala, ker sem ponekod tudi zgrešila, ona pa je zelo uživala, moram reči.

Vi ste v bistvu edini, ki ste ta dialekt ohranili v obliki, kot je bil nekoč. Kako se je po vaši oceni spremenil v tem času?

Ogromno se je spremenil. Vsebuje ogromno tujk, torej pravega italijanskega jezika, in veliko primesi.

V knjigi Scoi e onde de vita ste zapisali svoje spomine na Izolo, ste ponosni na zbirko?

Silvano Sau mi je zelo pomagal pri njej. Pesmi je pretipkal na računalnik, jih popravljal … On mi je dal nekaj, česar mi ni nihče drug. Zaradi njega sem začela verjeti, da sem sposobna nekaj narediti. Mož namreč ni bil takšnega mnenja. V Izoli sem doživela pravi razcvet. In to pri 73 letih. Sicer ni toliko pomembno, kdaj to doživiš, je pa hudo, če zelo dolgo čakaš na nekaj, kar si želiš. Silvano se je tako potrudil, da je bila predstavitev knjige nekaj veličastnega. Moram se zahvaliti tudi Grazielli Ponis iz Kopra in Aljoši Križ. Vsi so delali zastonj, nihče ni dobil niti centa, z vsemi pa smo postali pravi prijatelji. Čustva pritegnejo in lepo je, da so čustva pomembnejša.

Še vedno pišete? Boste še kaj objavili?

Da, še pišem. Ne veliko, ampak pišem. Hočejo, da bi objavila. Veste, kaj mi je najteže? Iskati. Morala bi poiskati pesmi, pa jih nikakor ne najdem. Ko pride trenutek, napišem pesem na papir in ga založim, potem pa pozabim nanjo.

Doživeli ste ogromno, tako lepega kot grdega. Vsi, ki vas poznajo, pravijo, da ste polni energije, prijazni, zadovoljni. Kaj je bilo tisto vodilo, ki vas je spremljalo na vaši poti in ohranjalo pozitiven pogled na življenje?

Ljubezen do ljudi.

Avtor: NF