24. marec 2021 | #ZDRAVJE
Danica Avsec: Brez darovanja organov ni zdravljenja s presaditvijo
prim. Danica Avsec, dr.med., direktorica zavoda Slovenija-transplant, foto: Oskar Letonja
V Sloveniji od leta 2002 za donorsko in transplantacijsko dejavnost aktivno skrbi zavod Slovenija-transplant, kjer deluje tudi centralna koordinacijska pisarna nacionalne transplantacijske mreže, ki je bila ustanovljena leta 1998. Mreža, ki jo sestavlja enajst donorskih bolnišnic po Sloveniji, Center za transplantacijsko dejavnost v UKC Ljubljana in Center za tipizacijo tkiv, ki deluje v sklopu Zavoda RS za transfuzijsko medicino, omogoča delovanje donorskega in prejemniškega programa ter zagotavlja, da imajo dostop do zdravljenja s presaditvijo vsi, ki ga potrebujejo. Slovenija-transplant vse od ustanovitve vodi prim. Danica Avsec, dr. med, svetnica in odgovorna zdravnica za donorsko dejavnost. Po njenih besedah predstavlja darovanje organov eno najvišjih oblik človeške solidarnosti. Več o zdravljenju s presaditvijo, njegovem pomenu in ne nazadnje o tem, zakaj se je nujno pogovarjati o darovanju organov, pa v spodnjih vrsticah.Lani je minilo 20 let od začetka sodelovanja Slovenije z evropsko mrežo Eurotransplant. Kaj vključenost v mrežo pomeni, kakšne pravice in dolžnosti ima vsaka država članica?
V evropski neprofitni fundaciji Eurotransplant trenutno sodeluje osem držav, mi smo se vključili kot peti. Mreža pokriva 135 milijonov prebivalcev, kar še omogoča obvladljivo logistiko, saj med državami ne sme biti prevelikih razdalj. Vsaka država mora ob vključitvi izpolnjevati določene pogoje, najpomembnejši med njimi je vsekakor kakovost delovanja na nacionalni ravni. Nekatere države, kot so Srbija, ki se je zelo trudila za članstvo, prav tako Črna Gora, Romunija, Bolgarija, prav zaradi pomanjkljivosti domačega sistema niso bile sprejete. Zadnja se je leta 2014 pridružila Madžarska, ki se je kar dolgo pripravljala na članstvo. O vsaki pridružitvi se v Eurotransplantu na široko pogovarjamo in preverjamo pogoje.
Za nas je to sodelovanje izjemnega pomena, saj brez njega ne bi dosegali rezultatov, ki jih, oziroma bi bila učinkovitost zdravljenja s presaditvijo v Sloveniji nasploh vprašljiva. Z Eurotransplantom namreč izmenjamo kar od 60 do 70 odstotkov pri nas pridobljenih organov, ki jih, seveda, v določenem časovnem zamiku presadimo našim bolnikom, a v trenutku pridobitve jih zaradi zahtevanega ujemanja med lastnostmi darovalca in prejemnika preprosto ne moremo uporabiti. Sodelovanje je pomembno tudi zaradi nujnih primerov, ki jih v glavnem rešujemo tako, da prejmemo organ s področja Eurotransplanta. Gre za srce, jetra in pljuča. Tako prejet organ moramo prioritetno vrniti, če se pojavi potreba in primeren prejemnik drugje. Prav tako smo sami obvezani, da ob objavljenem nujnem primeru pošljemo organ drugi državi članici.
Kljub številnim izmenjavam, ki potekajo med državami, vsi stremimo k izpolnjevanju cilja ’naši organi za naše bolnike’. Ob zaključku leta delamo bilanco, kjer je zaželeno, da kaže uravnano izmenjavo. Se pa kdaj zgodi, da nekega organa ne moremo uporabiti – ker nimamo primernega bolnika ali ker ima organ kakšne specifične lastnosti -, zato ga preprosto podarimo, namesto da bi ga uničili. Vsi tako ravnamo, a izključno takrat, ko organa v domači državi ne moremo uporabiti.
Darovanje organov je tema, ki se ji pogosto izogibamo, saj je povezana s smrtjo. Zakaj je smiselno, da o tem razmišljamo za časa življenja? Ne nazadnje tako tudi prizanesemo svojcem, ki bi se morali odločiti namesto nas.
O darovanju organov se pravzaprav moramo pogovarjati, če si to želimo ali ne. Če se ne želimo ali če nam je to odveč, si zatiskamo oči pred boleznijo in smrtjo. Žal smo vsi preveč pogosto nerealni v odnosu do našega življenja, do našega zdravja.
Na voljo imamo uspešen način zdravljenja za bolnike, ki potrebujejo presaditev, darovalci po smrti pa so tisti, ki nekega organa ne potrebujejo več. Njihovo telo ni več vitalno, a v nekaterih primerih so določeni organi še sposobni delovati v drugem telesu. V novem telesu, z novimi vitalnimi razmerami.
V času odločanja o darovanju resda ne razmišljamo ravno o sebi, temveč o tem, da bomo pomagali nekomu, ki potrebuje pomoč, a hkrati ne moremo mimo tega, da se lahko tudi sami znajdemo v vlogi bolnika. Ko tako razmišljamo, bi najbrž bili hvaležni, da imamo na voljo tovrstno zdravljenje. Brez darovanja organov ni zdravljenja s presaditvijo.
In seveda, dobro je vedeti tudi to, da s svojo opredelitvijo prizanesemo bližnjim, saj se jim tako v trenutkih slovesa z drago osebo ni treba odločati še o tem. Žal se pri nas v 80 odstotkih primerov še vedno odločijo svojci, saj se v družinah še vedno dokaj redko pogovarjajo o tej temi. Naše raziskave so pokazale, da na tem področju v daljšem času ni vidnega napredka. Zato želimo sporočiti javnosti, naj v družini opravijo pogovor o darovanju. Slednji je celo bolj pomemben kot to, da se opredelimo v registru.
Vsako drugo oktobrsko soboto obeležujemo evropski dan darovanja organov in tkiv, namenjen spodbujanju ljudi k razmisleku o posmrtnem darovanju. Na kakšni ravni je ozaveščenost prebivalstva o pomenu darovanja in samem zdravljenju s presaditvijo.
V Sloveniji je ozaveščenost dobra, slabši so pogovori znotraj družine. Po naših podatkih podpira darovanje 80 odstotkov ljudi, kar pomeni, da so do neke mere seznanjeni s to temo. Evropski dan darovanja je sicer res namenjen ozaveščanju, informiranju široke javnosti in tudi medijev, vabilom k sodelovanju, se pa ob tem dnevu predvsem želimo zahvaliti vsem, ki so kadarkoli darovali, vsem družinam, ki so bile ob izgubi sposobne sprejeti in podpreti to možnost, in prikazati zgodbe ljudi, ki so bili zdravljeni s presaditvijo organov. Dan se torej obeleži širše, se pa praznuje v eni državi kot glavni, v vseh ostalih pa se organizirajo satelitska praznovanja. Slovenija je zelo veliko naredila za promocijo tega dneva, saj smo v obliki EU projekta prijavili smernice za enotno praznovanje, tako da je dobilo veliko večji pomen, kot ga je imelo v sami zasnovi. V projektu je sodelovalo 12 evropskih držav.
Lani uspešno presadili 114 organov. Vir: Brošura Daj življenju priložnost, izdal Slovenija-transplant, februar 2021
Kateri so najpogostejši pomisleki pri odločanju za darovanje?
Pomisleki so zelo različni. Pri pogovorih z družinami se lahko zgodi, da se svojci ob slovesu začnejo zavedati, da s pokojnikom niso imeli urejenih odnosov, kar je tako boleče, da niso pripravljeni na pogovor in odklonijo, ne da bi razmišljali.
Pogovor lahko otežita tudi določen kulturni okvir in vera, pri čemer ne gre za nasprotovanje darovanju, temveč so lahko ljudje manj seznanjeni o tem ali se ne želijo odločati na racionalni ravni. Ta skupina ljudi se na smrt najbližjih odziva zelo čustveno, svojci glasno jokajo in izražajo žalost, umaknejo se od pogovora.
Pri razlogih posameznikov za odlašanje z opredelitvijo pa je zgodba nekoliko drugačna. Nekateri se bojijo trgovanja z organi, drugi imajo predstavo, da bi z odločitvijo za darovanje priklicali nadse nesrečo, tretji zagovarjajo tezo, da moramo slediti naravnemu poteku, pa čeprav se sami vedno odzovejo, če potrebujejo zdravljenje. Ne poznam primera, da bi nekdo zavrnil nujno presaditev.
V naši raziskavi smo ugotovili veliko razliko med urbanimi in ruralnimi območji. V slednjih, kjer so ljudje v stiku z zemljo, vodo, življenjem, je bila podpora darovanju večja. V mestih se o tem pogovarjajo ob kavici, obkroženi z betonom in asfaltom, zato jim je po mojem mnenju resničnost potrebe po darovanju bolj oddaljena. Opredelitev za darovanje je tema, kjer moraš biti pristen.
Kdo se lahko odloči za darovanje organov in kako poteka vpis med darovalce? Že nekaj časa se ta lahko opravi tudi elektronsko.
Odloči se lahko prav vsak in s tem podpre zdravljenje s presaditvijo. Treba je namreč vedeti, da je samo v dveh odstotkih smrtnih primerov, ki se zgodijo v bolnišnici, pokojnik primeren za darovanje. Sliši se malo, a če pomislimo, koliko smrti se zgodi, pridemo do številke 80, 90 primernih darovalcev v enem letu. Primernih za začetek postopka, saj potem sledi še dodatna selekcija, ki zmanjša število na 60 realiziranih darovalcev. Mi smo jih v lanskem letu realizirali 52.
Res je, odločitev za darovanje lahko že nekaj časa oddamo tudi elektronsko, na sodoben in varen način. Ta posodobitev je sicer botrovala rasti števila opredeljenih, a glede na vse pobude ljudi, ki so bile podane, preden smo vpeljali ta sistem, bi pričakovali več elektronskih opredelitev.
Kako je z dostopnostjo teh podatkov? Kdo ima dostop do njih in kdaj?
Podatki se lahko preverijo šele po zabeleženi smrti. Dostop do registra imajo pooblaščeni zdravniki, v Sloveniji jih imamo 20, ki lahko pogledajo, kakšna je bila opredelitev.
Povprečna starost umrlih darovalcev se dviguje. Vir: Brošura Daj življenju priložnost, izdal Slovenija-transplant, februar 2021
Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko začne proces odvzema organov?
Proces se začne s potrjeno smrtjo, pri nas zaenkrat še vedno velja možganska smrt, in pridobljenim soglasjem. Ta dva pogoja morata biti izpolnjena. Pravilo ugotovljene smrti, ki ga ne prevajamo in mu rečemo ’death donor rule’, je nekaj, kar je nujno preveriti pred začetkom postopka odvzema, prav tako pa je nujno soglasje umrle osebe ali svojcev. Temu sledijo postopki ocenjevanja primernosti in številne preiskave in šele nato pride na vrsto sam odvzem.
Ob nastopu smrti se ugotovi, da je pokojnik vpisan v register darovalcev. Kakšen postopek sledi?
Pogovorimo se s svojci, jih seznanimo s postopkom odvzema, zaradi opredeljenosti za darovanje je pogovor bistveno lažji, potem pa sledijo povsem medicinsko strokovne faze, kot sta ocenjevanje in vzdrževanje organov. Umiranje fizičnega telesa je proces, zato notranje organe še nekaj časa vzdržujemo s pomočjo aparatov in nekaterih močnih podpornih zdravil, ki jih v intenzivni terapiji uporabljamo, da se ohrani še tisto minimalno delovanje na periferni ravni, ki omogoča odvzem in začetek ponovnega delovanja določenega organa v novem okolju, v novi osebi.
Če pokojnika ni v registru darovalcev, se lahko za odvzem njegovih organov odločijo svojci. Kdo in kako se o tem pogovori s svojci v tako občutljivih okoliščinah?
Seveda, v takih primerih se odločijo svojci. Ker se lahko zgodi, da je del družine za, del pa proti, smo zelo pozorni do njihovega mnenja in v primeru nasprotovanja ta navadno premaga. Tisti, ki so proti, namreč zelo težko sprejmejo odločitev o odvzemu in se lahko pozneje, v času žalovanja pojavijo kakšni dvomi in zapleti. Zato večinoma upoštevamo ta ’ne’, če je res dokončen.
Za pogovore s svojci so pristojni t. i. koordinatorji, nacionalni ali bolnišnični, ki imajo dodatna izobraževanja o veščinah komunikacije, o tem, kako primerno posredovati slabe novice in naslavljati vprašanja o darovanju. Pri sporočanju slabe novice je izjemno pomembno, da si vzameš čas, izraziš podporo, sočutje, daš tudi svojcem čas, da sprejmejo slabo novico na čustveni ravni. Slednje omogoča samo tišina, zato ne smemo siliti v sogovornika ali pretirano opisovati položaj. Tišina omogoči, da svojci sprejmejo slabo novico vsaj v tistem trenutku, kasneje, v procesu žalovanja se seveda pojavijo še druga čustva in nekateri ljudje potrebujejo tudi psihološko pomoč, da lahko v nekem času zaključijo z žalovanjem. S pogovorom gremo skozi proces sprejemanja čustev v krajšem času, zato da so se v določenem trenutku pripravljeni pogovarjati ali pa vsaj slišati in se odzvati na vprašanja o darovanju.
Zelo pomembno je tudi, da čustva poimenujejo, povedo, da so žalostni, jezni, razočarani, da potrebujejo več časa. V teh pogovorih delujemo kot mediatorji, saj je naša naloga zgolj, da izrazimo podporo, zato poskrbimo tudi za to, da naši koordinatorji mentorji opravijo mediacijski tečaj. Poleg psihološkega znanja pa je ključnega pomena sočutje.
Lani so darovalci podarili 136 organov. Vir: Brošura Daj življenju priložnost, izdal Slovenija-transplant, februar 2021
Ali so organi uporabni ne glede na starost umrle osebe oziroma ali obstaja kakšna starostna meja za organe?
Za vsak organ velja drugačna starostna meja, a najprej je treba ločiti, da pri umrli osebi ocenjujemo, ali je primeren kot darovalec in ali so primerni njegovi organi oz. kateri. To sta dve različni ocenjevanji. Nekdo je lahko darovalec ledvic, pa noben drug organ ni primeren. Ali darovalec jeter, pa četudi je star 90 let, ostali organi pa so neprimerni zaradi starosti. Jetra so namreč lahko stara do 90 let, ledvice so prav tako primerne do dokaj pozne starosti, pri srcu in pljučih pa je ta meja nižja. Dolgo časa je bila zelo strogo postavljena pri 55 letih, danes je višja, skoraj tja do 70 let, ker je ključna biološka starost. Kadar govorimo o starosti, je poleg podatka, za kateri organ gre, zelo pomembna še funkcionalnost.
Kako je s pravico do zdravljenja s presaditvijo organov, je tovrstno zdravljenje pri nas dostopno vsem?
V Sloveniji je zdravljenje s presaditvijo po načelu enakosti dostopno vsem, ki ga potrebujejo. To je takrat, ko so vse ostale terapevtske možnosti izčrpane in ni več odziva na medikamentozno zdravljenje zaradi končne odpovedi organa. Pri ledvicah je sicer na voljo še dializno zdravljenje, a transplantacija vendarle omogoča višjo kakovost življenja in več svobode, do slednje pa imamo vsi pravico.
Zelo smo lahko ponosni na to, da ima vsak pravico do tovrstnega zdravljenja, saj v mnogih državah po svetu ni ne enakosti ne dostopa, kljub velikim potrebam. Prav tako smo lahko ponosni na zavod Slovenija-transplant, osrednjo inštitucijo, ki bdi nad izvajanjem donorske medicine in se, seveda, tudi povezuje s transplantacijo v ožjem smislu. Slovenija-transplant je s svojimi sodelavci vključen v proces transplantacije s pripravo organov vse do trenutka, ko se organ vsadi v novega bolnika, v novo življenje. Poleg tega pa skrbi za podatke, transparentnost in varnost. Smo zavod z izjemnim poslanstvom , da se slednje uresničuje, pa so nujni ljudje. Skratka, ta enakost sloni na številnih pogojih in lahko smo ponosni, da jih država Slovenija razume in poskuša izpolniti.
Koliko pacientov na letni ravni potrebuje presaditev organov in katerih?
S presaditvijo organov zdravimo okrog 120 pacientov na letni ravni, to je povprečje več let, na čakalni listi pa jih je trenutno 200. Tu nisem upoštevala roženic, kjer so še dodatne potrebe, še 200 primerov čakajočih. Lani smo opravili 75 presaditev roženic. V največ primerih se izvede presaditev ledvic, kar hitro za njimi smo s številom presajenih src in jeter. Oba programa sta v Sloveniji zelo močno razvita, še posebej program za srce, in v zadnjih dveh letih tudi program za presaditev pljuč.
Kako bi ocenili področje transplantacije v Sloveniji? Slišati je mogoče, da naši zdravniki dosegajo velike uspehe.
Veliko se govori o tem, ker imamo zelo kvaliteten program za presaditev srca, v zadnjih letih smo bili vodilni v svetu. Lani so nas Američani za las prehiteli, sicer pa smo bili nekaj let absolutno prvi na svetu s številom izvedenih operacij na milijon prebivalcev. Nazadnje je bila zelo odmevna presaditev pljuč pri odpovedi zaradi covidne bolezni. Izjemne rezultate beležimo tudi pri transplantaciji ledvic, tako smo res na samem vrhu med razvitimi državami.
Rezultati niso samo primerljivi, ampak so celo boljši, pri čemer je naša prednost, da živimo in delamo v manjšem okolju, kjer se ob dobrem sodelovanju naredi več in bolje. Že sama možnost za sodelovanje veliko pomeni, če jo izkoristimo v smeri dobrega sodelovanja, pa prinese rezultate, na katere smo lahko zelo ponosni.
Čakalna doba za vsak organ je pod letom dni. Vir: Brošura Daj življenju priložnost, izdal Slovenija-transplant, februar 2021
Kolikšne so čakalne dobe za presaditev?
Čakalna doba za vse organe znaša manj kot leto dni, kar nam je prav tako lahko v ponos, saj tega niti približno ne dosegajo v Nemčiji, ki nam je vzor na številnih področjih. Tudi to je pozitivna posledica kakovostnega in celovitega načina izvajanja ter povezanosti med stroko, izvajalci in odgovornih v državi, ki namenjajo sredstva za to dejavnost.
Trenutno znaša čakalna doba za ledvice 300 dni, 247 za srce, pri čemer so visoko urgentna stanja izvzeta, 155 za jetra in 100 dni za pljuča.
Tudi ob zadnjem dnevu darovanja organov smo slišali opozorila, da število darovalcev že dalj časa stagnira, potrebe po organih pa naraščajo. Kakšno je to razmerje?
Potrebe naraščajo zaradi zelo intenzivnega razvoja medicine in seveda zaradi načina življenja. Živimo v svetu, kjer je vse več ljudi s podaljšano življenjsko dobo in pod vse večjim stresom, ti pa s seboj prineseta določene bolezni, ki potrebujejo tudi tovrstno zdravljenje.
Kaj je pomembno vedeti glede potreb? Da bi se izognili nerazumevanju, slabim praksam, kot je trgovanje, je nujno na državnem nivoju urediti, da se kar najbolje pokrije potrebe po presaditvi. Zavedamo se, da imamo še nekaj rezerv pri realizaciji darovanja in pridobivanja, na kar želimo opozoriti tako, da spodbujamo delovanje na nivoju donorskih bolnišnic.
Pri presaditvi ledvic lahko uporabimo živo darovanje, ki se v nekaterih državah izvaja v kar polovici primerov. Nekaj prostora je tudi med že obstoječimi možnimi darovalci, ki jih ne realiziramo zaradi pomanjkanja novih znanj, kadra ali sredstev v samem bolnišničnem okolju ali zaradi zavrnitev, ki je med 20- in 25-odstotna oziroma se zgodi v četrtini primerov. Mi smo sicer zelo zadovoljni s takšnim deležem, saj je ta v številnih državah, kot so Anglija, Švica, Nemčija, Nizozemska, mnogo višji, tudi do 50-odstoten. To pomeni, da ne obvladujejo prostora, kot ga mi, ki nam je z ozaveščanjem, edukacijo in primernim komuniciranjem uspelo ustvariti pozitivno klimo.
Po podatkih iz registra je za darovanje trenutno opredeljenih 10.598 ljudi. Vir: Brošura Daj življenju priložnost, izdal Slovenija-transplant, februar 2021
Nekateri strokovnjaki so mnenja, da bi lahko do večjega števila organov prišli z ureditvijo darovanja tudi po srčni smrti. Kaj pravite o tem?
To je nov program, ki predvideva možne darovalce tudi po srčno-cirkulatorni smrti. Opravili smo raziskavo, s katero smo pridobili mnenja strokovnjakov, ki so poudarili, da se mora program uvesti v skladu z etičnimi načeli in zakonodajo, in da morajo biti izvajalci, odgovorne osebe ter splošna javnost primerno izobraženi in obveščeni tem. Tako je tudi prav, zato uvajanje tega programa zahteva kar nekaj časa, a mislim, da bomo kmalu uvedli tudi to možnost.
Dodatni programi so zelo dobrodošli, ker se naša populacija stara, to pa pomeni vedno več starejših darovalcev. Ko smo začeli, je bilo ravno nasprotno, imeli smo t. i. idealne darovalce. To je bil mlad, zdrav človek, ki je umrl zaradi prometne nesreče, padca ali kakršnekoli druge poškodbe možganov. Danes lahko rečem, da je idealen darovalec tisti, od katerega lahko pridobimo in presadimo vsaj en organ, ne glede na starost ter nekatere sprejemljive pridružene bolezni.
Sprememba zakonodaje, po kateri bi bili vsi avtomatsko darovalci, razen tistih, ki bi se opredelili proti, ni bila sprejeta. Zakaj ne?
Temu se reče predvideno soglasje, ker zakon predvidi, da smo vsi darovalci, razen tistih, ki so se opredelili proti. No, že v obstoječi zakonodaji imamo člen, ki od nas zahteva podatek, ali je nekdo zavrnil darovanje, le da potem prepustimo odločitev svojcem, medtem ko pri predvidenem soglasju ti nimajo besede. Tu lahko nastopi konflikt, ki se mu pri tako občutljivi temi skušaš na vsak način izogniti.
Ravno altruistično vedenje je tisto, ki naj bi prevladalo nad strogo, ozko, pogosto nesočutno zakonodajo, zato mi stavimo na mehkobo v komuniciranju in spodbujanje medčloveške pomoči. Ob tem pa želimo izpostaviti dejstvo, da če daruješ, podariš del sebe, ne pa da ti ta del kdorkoli na silo vzame. Predvideno soglasje je v veljavi v večini evropskih držav (v 24 državah) in tudi mi bomo ponovno predlagali spremembo oz. dopolnitev naše zakonodaje, saj je za svojce laže, če niso direktno izpostavljeni odločitvi za drugo, umrlo osebo. Tudi bolj prav je tako, je pa treba to temo jasno predstaviti javnosti, da bo lahko razumela in zaupala spremembi.
Sicer smo bili ob takratni zavrnitvi predloga malce razočarani, ampak moram priznati, da to razočaranje ni bilo hudo, saj smo morali večjo pozornost nameniti komunikacijskim veščinam, ki nam pa zelo prav pridejo tudi sicer v življenju.
Kako je epidemija koronavirusa vplivala tako na odvzem kot presaditev organov? So bili ti kakorkoli okrnjeni?
Zelo smo ponosni, da smo v lanskem letu ohranili dejavnost na enakem nivoju, v primerjavi z letom poprej smo bili celo boljši. Seveda nismo dosegli bistvenega napredka, mi pa z orodji, znanjem in delovanjem, s katerimi razpolagamo, pričakujemo vsako leto malo več.
Zaradi epidemije smo se soočali s kopico težav, številne evropske države so skoraj ustavile program zdravljenja s presaditvijo. Čez noč smo morali pripraviti pravila oziroma protokole, kar sploh ni bilo preprosto. Na začetku smo se soočali s številnimi strahovi, da bomo prenašali okužbe z darovalca na prejemnika, da se bomo sami okužili, skratka, nismo povsem razumeli prenosov in s tem tudi novih izzivov. Zelo hitro smo se organizirali in z rednimi videokonferencami z vsemi državami Eurotransplanta usklajevali najnovejša spoznanja, pravila ter tudi izmenjavo in transport med državami, upoštevajoč državna navodila.
¸V jeseni je bilo malo laže, ker smo že razpolagali z več podatki o virusu in bolezni, dobili pa smo tudi nekaj več mednarodnih smernic. Še vedno pa smo morali vse to znanje in zahteve prilagoditi delovanju, predvsem pa težavam in strahovom naših bolnikom.
Nazadnje se je pojavilo še cepljenje in z njim dodatne dileme. Pripraviti smo morali smernice, ali naj se bolniki na čakalni listi prednostno cepijo, kako je z odvzemom pri darovalcih, ki so bili cepljeni ali so celo preboleli okužbo s koronavirusom, kako preprečit prenos, kdaj cepiti prejemnike po izvedeni operaciji, kako ravnati pri družinah prejemnikov itn.
Zelo hitro smo se morali odzivati, a nam je uspelo. Celo tako daleč smo prišli, da so v UKC Ljubljana mlademu človeku presadili pljuča, ki so mu odpovedala zaradi okužbe s covid-19.
Umrli zaradi covid-19 medicinsko niso primerni za darovanje organov in tkiv. Kaj pa tisti, ki so bolezen preboleli? Morebitne posledice okužbe namreč še niso znane?
Trenutno velja priporočilo, da je nekdo lahko darovalec 14 dni po preboleli bolezni, z dvakrat negativnima molekularnima izvidoma. Ker velja v večini držav, smo ga sprejeli tudi mi.
Omenili ste cepljenje. Kakšna so priporočila pri njem?
Pravzaprav cepljenje ni ovira za darovanje. Lahko se uporabijo različna cepiva, pogoj je, da po cepljenju preteče nekaj časa in da se opravi testiranja, ki izključijo prenašanje virusa. Če povzamem, cepljenje ni kontraindikacija, je pa treba vedeti, kdaj je bila oseba cepljena, in izvesti vse preiskave, da ne bi bila prenašalec virusa SARS-Cov 2.
Kaj bi sporočili vsem tistim, ki se še niso odločili, da postanejo darovalci?
Priporočam razmislek. Predvsem globok razmislek o sebi, tudi o tem, kaj bi storili, če bi bili v vlogi tistega, ki potrebuje presaditev. In ko se vprašaš, če bi sprejel takšen način zdravljenja, ti ostane zelo malo prostora za odločitev, ali bi daroval ali ne. Če sprejmeš, je etično in prav, da tudi daš. A to je res en tak intimen, globok razmislek, ki ga lahko potem podkrepiš z dodatnimi informacijami in tako razviješ več zaupanja.