21. september 2022 | #KNJIGE

Boris Pahor živi naprej v novi preobleki Nekropole

Avtor Nekropole v stripu, Jurij Devetak, foto: Žiga Živulovič Jr./Bobo

Bilo je konec maja. V Nabrežini pri Trstu je mladi umetnik zaključeval svoj literarni prvenec. Še nekaj strani, pa bo potegnil zadnjo črto …

Nedaleč stran, pod istim tržaškim nebom, se je utrujeni starec odpravljal na svoje zadnje popotovanje. Več kot stoletje bojev, spoznanj, zmag in porazov je za njim in čas je, da leže k počitku. Z zadnjimi močmi se je uprl ob mizo, vstal in odkorakal v večnost.

Mladenič v Nabrežini je pregledal še zadnji stavek na zadnji strani nastajajočega risoromana. Na njej počivata, drug ob drugem, profesorjev pisalni stroj in njegova dobra prijateljica, skodelica kave.

Smrt in rojstvo sta si tako podala roko. Profesor Boris Pahor se je poslovil od sveta živih, mladi Jurij Devetak pa mu je podaril novo življenje v svojem prvencu, ki ga je posvetil prav neutrudnemu borcu za resnico, pravičnost, ljubezen, slovenstvo. Njegovemu najbolj znanemu romanu Nekropola, evropski klasiki pričevanja o enem najhujših poglavij v zgodovini človeštva, je ustvaril novo, mladim bralcem bližjo podobo, da se bodo lažje spopadli z zahtevno pripovedjo v izvirni različici.

Tudi mladenič je ob prvem srečanju z njo klonil pod težo besed v njej. Za dijaka višje srednje šole je bila popolnoma nerazumljiva, priznava Jurij Devetak.

‘Resno mislim … Nič nisem razumel. Povedi v Nekropoli so večkrat predolge, prav tako pa so stavki večkrat prekratki. In jezik je težak, pa pike, vejice … Vse to se je v moji glavi tako pomešalo, da sem knjigo že po nekaj straneh odložil,’ je dejal.

A niso le besede težke, predvsem je težko vzdušje, ki ga Pahor opisuje. Za soočenje z njim bi morali izpolniti pogoj, ki mu v svoji Nekropoli sledi tudi Devetak.

‘Ker prvi pogoj za najmanjšo možnost preživetja je stroga odstranitev vseh podob, ki ne spadajo v kraljestvo zla’, je zapisal nekdanji taboriščnik.

Nekropola po številnih prevodih zaživi še v stripu

V Devetakovi Nekropoli je to kraljestvo zla dobilo dodatno dimenzijo. Mladi avtor je namreč roman ponovno vzel v roke, ko mu je prijatelj sporočil, da se ga je lotil v italijanskem jeziku. Takrat se je tudi sam odločil iti do konca. Med branjem se mu je porodila zamisel, da bi lahko imel roman še eno različico.

V novi Nekropoli se prepletajo Pahorjeve besede in Devetakove ilustracije. Foto: osebni arhiv

‘Ker nisem vedel, ali ga lahko kar tako ilustriram oziroma prelijem v strip, sem takoj poklical gospoda Pahorja in ga vprašal, če bi mu ideja ustrezala. Odgovora nisem dobil, zato sem ga poklical še enkrat. Takrat me je že povezal s Petrom Tomšičem, ta pa z likovno urednico Tanjo Komadina,’ je pojasnil, kako se je začela pot risoromana.

Čas od maja 2020 do konca junija 2022 je bil naporen. Dve leti oživljanja strahu, ki je bil po Pahorjevih besedah ‘substanca njihove skupnosti ves čas’, obsojanja ‘zaradi jezika, v katerem je ljubil starše in začenjal spoznavati svet’, okolja, kjer so ‘človeka skrčili v številko’.

‘Vmes so bili tudi počitki, ker je to bila res zahtevna zadeva zame … Prvi risoroman, moja prva knjiga. Že na začetku sem poklical nekdanjega docenta, ki me je v Padovi učil o stripu, ker sem imel en kup in pol dvomov in vprašanj. Nisem vedel niti, kako naj začnem, kako naj si homogeno uredim čas. Zelo stresno je bilo, a pozitivno. Nekropola je od začetka do konca nastajala s čačkami. In na popolnoma neurejen način,’ je o rojevanju svojega prvenca dejal mladi ilustrator.

Neurejenost se je na koncu sestavila v celoto. Urejeno celoto. V njej besedilo in podobe z enako močjo režejo kruta spoznanja v nedolžno dušo nič hudega slutečega bralca. Ne tako grozovito hudega. Podobe včasih celo bolj natančno zakoličijo razsežnost teme, ki je zakrila človeštvo v tistih letih boja za spremembo zemljevidov.

Pahor ni dočakal izida Nekropole v stripu

Pahorjeva pot se je končala zelo blizu koncu nove stripovske različice njegovega najbolj znanega romana. Kot da bi se odločil, da je napočil pravi čas. Čas smrti in čas rojstva.

‘Risoroman je bil že zaključen. Pri koncu popravkov sem bil. Še zadnji dve strani sem moral pregledati. In tistega dne sem kot običajno prižgal računalnik in digitalno tablo. Bil sem na predzadnji strani, kjer (spoiler) Pahor vstane in se odmakne od pisalne mize. V tistem trenutku mi je oče pisal: “Odšel je Boris Pahor.” Bil je blazen občutek. Čudno, pretresljivo je bilo, ko sem razmišljal, da sem prejel sporočilo ravno v trenutku, ko je Pahor odhajal tudi na mojem ekranu. Neopisljiv trenutek,’ je tisti usodni večer opisal Devetak.

In tako je profesor dobil nov dom. Tam, kjer je bil najsrečnejši. V knjigi, med besedami in podobami. Da, medtem ko je avtor v izvirni Nekropoli pripovedovalec, v Devetakovi oživi pred našimi očmi kot dolgolasi starec s čepico, ki nam s svojo sklonjeno držo, našobljenimi ustnicami in pogledom, ki ga mladi avtor vztrajno skriva za nekakšnimi futurističnimi očali, šepeta o grozotah, ki so se dogajale izza vrat današnje turistične znamenitosti, kriči o bolečini, ki še vedno gospodari njegovemu spominu, priča o krivdi, ki bi jo morali že zdavnaj sprati z njegovih ramen. Obiskovalci pa samo korakajo od barake do barake, par, ki se izza ene skrivoma poljublja, ga pahne v primerjavo apokaliptične dokončnosti in neskončnosti ljubezni, drevesa, ki se bohotijo vse naokrog, pa v njem prebujajo odpor, ker so nudila skrivališče pogubi.

Pahor je videl nekaj strani nove Nekropole. Vir: osebni arhiv

Pošasti iz preteklosti za trenutek prežene smeh otrok, ki se brezskrbno igrajo na ‘s pepelom pomešani zemlji’. Niso (še) slišali za gospoda, ki piše o eni največjih sramot človeštva. Tudi Jurij Devetak priznava, da ga je spoznal šele v letih ustvarjanja risoromana. Osebno sicer ne, a mlademu Tržačanu je bilo v veliko čast, da je profesor videl nekaj zaključenih strani njegove Nekropole.

‘Pahor je bil star 107 let, ko sva se prvič pogovarjala po telefonu. O vsem mi je govoril. No, lahko bi rekel, da se je bolj pogovarjal sam s seboj kot z mano. Obujal je spomine, jaz pa sem samo poslušal. Vsega nisem razumel, a to ni pomembno. Opazil sem, da se je rad pogovarjal, in povedal mi je ogromno stvari, ki so mi potem bile v veliko pomoč pri ustvarjanju Nekropole,’ je o svoji izkušnji s Pahorjem dejal Devetak.

Nekropola v stripu je izšla ob Pahorjevem 109. rojstnem dnevu, ki ga žal ni dočakal. Jurij Devetak je prepričan, da si je roman zaslužil stripovsko obliko, saj bo ta spodbujala njegovo in mlajše generacije k branju.

Pahor si je namreč želel, da ga ne bi pozabili. Rad je citiral Spinozovo misel ’tisti bo obstajal vedno, ki se bo zavzemal za večne vrednote’. Med slednje po njegovih besedah sodi tudi narod.

‘Sam se nisem šel borit z orožjem v rokah, se pa za svoj narod bojujem s peresom. Potemtakem tudi jaz sodim med tiste, ki bodo obstajali tudi po smrti,« je dejal v enem izmed intervjujev. /p>

Nedvomno obstaja in bo obstajal. Tudi po zaslugi Jurija Devetaka in vseh nas, ki nas je profesor učil, da se absolutnega zla, ki ga je opisoval v svojih delih, lahko rešimo preko besede, umetnosti in ljubezni.

Avtor: Nataša Fajon

Povezane vsebine: