11. februar 2021 | #INTERVJU

Boris Krabonja: Pregovor ’dobrota je sirota’ je največja laž!

Boris Krabonja, gonilna sila društva UP-ornik, foto: osebni arhiv

Za ljudi in pravico. Prvim (pre)pogosto predstavlja zadnji up, druga mu tako veliko pomeni, da je postal upornik. Z razlogom. Nuditi pomoč ranljivim skupinam prebivalstva. Pred UP-ornikom je socialne stiske Maribora in širše okolice reševal v društvu Žvižgač, ekipa, ki je z UP-orom začela leta 2016, pa se je do danes povečala na osemnajst članov. Novembra 2018 so v društvu odprli drugo pisarno, kjer se po pomoč lahko obrnejo prebivalci Ptuja. Boris Krabonja, profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor pravi, da mu je bila solidarnost položena v zibelko, zatorej je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo tudi aktivno začel svojo humanitarno pot.

Menda ste solidarnost podedovali po babici. Aktivno jo prenašate na svoje dijake. Ponekod imajo prostovoljstvo vključeno med obvezne šolske vsebine. Se te vrednote pri nas uspešno prenašajo na mlajše in kako je z njimi pri odraslih?

Res je, solidarnost sem najbrž podedoval po babici, ki se je do konca življenja trudila biti človek na pravem mestu in vedno ponuditi roko sočloveku. Spomnim se je kot drobne, majhne ženičke, ki ji nikoli v življenju nič ni bilo težko. Na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji v Mariboru prostovoljstvo ni v obveznem programu, temveč sodi med izbirne vsebine. Številni moji kolegi in kolegice že trideset let organizirajo različne oblike prostovoljstva. Med najbolj pomembnimi je gotovo pomoč upokojencem v domu starejših na Pobrežju, katerim dijaki s svojo družbo zapolnijo popoldneve. Lani bi morali praznovati 30. obletnico humanitarnega koncerta na šoli, pa ga seveda zaradi razmer ni bilo. Dijaki se zelo hitro odzovejo na kakršnokoli prošnjo po pomoči, zdi se mi, da jim to predstavlja eno izmed pomembnejših vrednot v življenju, vsaj veliki večini.

Je pa moja izkušnja takšna, da se ta občutek nekje na poti v odraslost porazgubi ali vsaj ohladi. Če izhajam iz sebe, se mi to zdi razumljivo, saj lahko postaneš prostovoljec takrat, ko si si uredil svoje življenje, družino, službo, vse tisto, kar pač moraš imeti. V poznih dvajsetih, tridesetih in zgodnjih štiridesetih si ustvarjaš dom in družino, takrat najbrž zmanjka tako volje kot časa. Še enkrat poudarjam, da govorim iz lastnih izkušenj. Ko pa imaš to za seboj, ostane dovolj časa, da se lahko s tem ukvarjaš. Prostovoljstvo namreč ni zapolnjevanje prostega časa, temveč precej odgovorno delo. Ne moreš se mu posvetiti en teden, mesec ali leto. Če si enkrat prostovoljec, potem moraš to delo opravljati vestno, korektno in trajnostno.

Solidarni smo lahko na veliko načinov. Kaj je tisto, kar v človeku zaneti ravno prav ognja, da začne z akcijami za pomoč? Kaj je vas “vnelo”?

Zase lahko rečem, da je to bila jeza oziroma bes na aktualno politiko, ki se v zadnjih tridesetih letih ni bistveno spremenila. Ves čas je namreč tako, da relativno velik odstotek sodržavljanov živi pod pragom revščine. V nekem trenutku sem ugotovil, da med mojimi dijaki obstajajo tudi takšni, ki so resnično lačni. Nekaj, kar je v 21. stoletju v tej t. i. zahodni civilizaciji nedopustno, ugotavljamo pa, da je tega vedno več. Ko je v moj kabinet vstopila dijakinja tretjega letnika in povedala, da ima težave z zadovoljevanjem osnovnih potreb, kot je hrana, je v meni preprosto zavrelo. Bil sem besen nase, ker tega nisem opazil. Ko mi očitajo, da pretiravam z ocenami, da je veliko revnih upokojencev, vedno opozorim na to, da reven človek ni nujno raztrgan, smrdljiv in len. Moje upokojenke in upokojenci, ki prihajajo k UP-orniku po pomoč, so večinoma urejeni ljudje in enako je pri dijakih. No, ko sem v šolskem letu 2008/2009 revščino zaznal v okolju, kjer preživim največ časa, sem se odločil, da preprosto ne morem več sedeti doma križem rok in čakati, da se bo svet spremenil na bolje.

Začeli ste kot žvižgač, že nekaj let pa se upornik. Kaj se je zgodilo s prvim in kako se je rodil drugi?

Prostovoljstvo je zelo zapletena dejavnost in sam sem se je lotil zelo naivno in nevešče. Žvižgač je bil moj idealiziran poizkus, ki ga je zaznamovala komunistična ideologija – vsi smo enaki, vsi smo enakopravni, med nami ni razlik -, a žal družba ne deluje tako. In ko sem v nekem trenutku ugotovil, da se v društvu dogajajo stvari, ki ne sodijo v prostovoljstvo oziroma so po mojem mnenju tudi kriminalno dejanje, sem se, bilo je leta 2016, umaknil. Tukaj imate, delajte sami, ne grem se več. Bil sem zelo razočaran in se odločil, da tega nikoli več ne bom počel.

A me je seveda kar hitro potegnilo nazaj. In prav v tisti transformaciji zavedanja, da moram enako mero discipline, verodostojnosti in transparentnosti, ki jo zahtevam od sebe, zahtevati tudi od svojih sodelavcev, se mi je na Facebooku oglasil legendarni frančiškanski menih, pater Bogdan Knavs, in mi ponudil svojo humanitarno organizacijo. Rekel je, da jo ima od leta 2007, a že nekaj let miruje in mi jo zato podarja. Največja prednost pa je bila ta, da je že bila vpisana v register.

Poskusil sem mu razložiti, da njegova zamisel ni najbolj modra, saj po prepričanjih stojiva vsak na svojem bregu – on frančiškanski menih, jaz pa zaprisežen komunist in ateist -, a je vse moje pomisleke na hitro odpravil, rekoč, da je v mojem vedenju bolj malo ateizma, in če kdo nosi boga v sebi, sem to jaz. Tako sem sedel v avto in se odpeljal v Ljubljano, sedla sva za mizo in moram reči, da sem zelo hitro pograbil priložnost. Pater je še vedno častni član in edini, ki ga ni mogoče izbrisati, prav tako je edini, ki lahko UP-ornika zapre v trenutku, ko ugotovi, da se v njem počne karkoli, kar ni v skladu s krščanskimi ali človeškimi načeli. In potem smo se začeli upirati.

Kako deluje društvo? Kdo in kako lahko zaprosi za pomoč, kako se zbere denar in kaj potem?

Našim uporabnikom poleg materialne ponujamo tudi pravno pomoč, za katero skrbi naša prostovoljna pravnica Sanja, odlična ženska, ne želiš si je spoznati, razen zasebno oziroma če imaš kakšne težave, če pa boš kdaj storila kaj grdega, kar priznaj, da si kriva. Potem imamo našo Miro, ki strašansko obvlada branje raznih pravnih dokumentov, elaboratov, izpolnjevanje prijavnic, ki so tako mučne, da imam včasih celo sam občutek, da sem nepismen, naši ljudje pa imajo največkrat zaključeno osnovno šolo ali kakšno nižjo srednjo, zato se težko znajdejo v teh birokratskih blodnjah. Nekaj časa smo imeli tudi psihoterapevta za pogovore in celo frizerje.

Naš cilj ni samo nahraniti in plačati položnic, temveč ljudem dati občutek, da so pomemben člen naše družbe. Tiste, ki pridejo k nam, je namreč pogosto sram, češ da nikoli v življenju niso za nič prosili, zato jim vedno na glas razlagam, da tu nihče za ničesar ne prosi. To ni UP-ornikov denar, temveč denar ljudi, ki so se odločili, da ga imajo odveč, in so ga pripravljeni dati nekomu, ki ga nima. UP–ornik je samo posrednik med enimi in drugimi. Vsi pridejo k nam po denar, ki jim pripada. In moram reči, da tako kot znam s pomočjo Facebooka prepričati ljudi, da mi pomagajo zbrati denar, tako tudi hitro prepričam ljudi, da kar radi prihajajo k nam. Čeprav vsak četrtek začnemo ob štirih, nekateri že ob pol treh stojijo pred vhodom. Ko sem se enkrat razjezil, zakaj eno uro in pol čakajo, če pa vedo, da ne moremo priti prej, je en gospod rekel: »Gospod Boris, ne se jeziti, mi se tu družimo.« Na kraj pameti mi ni padlo.

Ko naletimo na resen problem, torej izvršbo ali deložacijo, kjer dolgovi znašajo nekaj tisoč evrov, najprej to rešimo. Brez velikih besed in debat. Nato pa taka oseba ostane najmanj eno leto v naši oskrbi, da jo malo »discipliniramo«. Pogosto namreč ugotovimo, da ti dolgovi nastanejo, ko se ljudje znajdejo v stiski, in zaradi nemoči, da bi se iz nje rešili, položnico preprosto pospravijo v predal. »Česar ne vidim, ne boli«. Pa ne tega razumeti kot njihovo malomarnost ali izigravanje sistema, najbrž vsakdo kdaj doživi, da ga kakšna stvar tako teži in je ne zna rešiti, ob tem pa je še sam in osamljen, da se preprosto pretvarja, da ne obstaja. Zato poskušamo ljudi ozaveščati, jim pomagati, s pomočjo nevladnih organizacij pripravimo tudi predavanja o tem, kako preživeti z malo denarja, kako biti bolj racionalen, ekonomičen, kako nakupovati v trgovini. Nam se te stvari morda zdijo samoumevne, njim pa ne, zato poskrbimo tudi za to.

Kako lahko donirate bakrenčke tudi vi, foto: arhiv UP-ornika

Za koliko ljudi trenutno skrbite in na kakšen način?

Trenutno imamo na seznamu 1080 ljudi, nekaj več kot 600 gospodinjstev. V prvi vrsti gre za razdeljevanje prehranskih bonov ene izmed velikih trgovskih verig, za katero smo se odločili, ker so ponudili največ popusta. Poleg tega poskrbimo za mesečne položnice, pri čemer moram poudariti, da plačujemo elektriko, stanarino, ogrevanje, torej tisto, kar je nujno potrebno. Ne plačujemo pa telekomunikacij, kreditov za avte in podobno, ker menim, da se lahko človek, ki se je znašel v stiski, takim stvarem odpove.

UP-ornik sicer deluje na dveh ravneh. Ob četrtkih pridejo redni gostje, za katere moramo vedno imeti določen znesek na računu, ker so pač na našem seznamu. Hkrati pa moramo imeti fond za neznane primere, ko se k nam zateče nekdo z veliko težavo. V skoraj petih letih smo se finančno tako stabilizirali, da lahko brez težav izvajamo obe ravni. Na računu je vedno dovolj denarja, ker imamo dovolj donatorjev. Nevarno je le to, da noben donator ni večen, tako da že za prihodnji mesec ne morem vedeti, ali bomo še imeli tiste, ki jih imamo danes. Po moji presoji imamo približno sto do sto petdeset ljudi, ki imajo urejene mesečne donacije s trajnikom, saj se pojavljajo isti datumi in računi. Sicer pa imamo na seznamu 3200 ljudi in podjetij, ki so prispevali denar, eni večkrat, drugi enkrat. Od 20. aprila 2016 do decembra 2020 je na UP-ornikov račun prispelo 808.000 evrov, razdeljenih pa je bilo približno 750.000. Približujemo se torej prvemu milijonu.

Prisegate na transparentnost in skrbnost pri rokovanju z darovanimi sredstvi. Kaj vse daje UP-ornik na vpogled javnosti, da se ta lahko prepriča, da je njen denar šel v prave roke?

Na naši spletni strani vsak mesec objavimo mesečne izpiske transakcijskega računa. Našli jih boste pod zavihkom ’poročila’. Najprej so tam letna poročila, ki jih moramo oddati na ministrstvo za delo, in mesečna poročila oziroma naši izpiski. Ti so malo prirejeni, saj prekrijemo priimke, in odkar nas je na to opozorila zvesta spremljevalka na Facebooku, tudi številke transakcijskega računa. Vedno smo zelo veseli, če nas kdo opozori na napake, saj jih tako lahko odpravimo. Če kdorkoli dvomi v verodostojnost izpiskov, vabim tako podjetja kot posameznike, ne glede na darovano vsoto, naj se dan prej najavijo in nato pridejo s komerkoli želijo, pravnikom, računovodjo, finančnim revizorjem, k nam v pisarno, kjer bo imel na voljo računalnik, na katerem lahko čisto vse preveri. Edino finančno revizijo, ki smo jo imeli, sem sam poklical.

Na spletni strani društva so objavljene vse zaključene akcije zbiranja denarja s podatki o prejemniku pomoči, znesku in času, v katerem je bil zbran. Slednji kaže, da vam uspe kar hitro zbrati potreben znesek. Kolikšno vlogo imajo pri tem družbena omrežja in vaša izpostavljenost v javnosti?

Tudi sam se velikokrat zgražam nad družbenimi omrežji, vključno s Facebookom, a priznam, če bi mi ga za en dan zaprli, bi to predstavljalo ogromno težavo. UP-ornik namreč vso pomoč prejme prav zaradi družbenih omrežij, predvsem Facebooka. Moja izpostavljenost je sicer zelo pomembna, a hkrati mi predstavlja velik izziv, zato mi v zadnjem času na pomoč priskoči nov član UP-ornika Marko Podgornik, sicer direktor podjetja Mikro+Polo, ki z nastopanjem pred mediji nima težav. Res da delujem zelo samozavestno in rad govorim, a kadarkoli se pojavim pred kamero in v medijih, imam strašansko tremo in mi je zelo nelagodno. Vedno si moram ponavljati, da tega ne počnem zase, temveč zato, da bo tista ’oma’ dobila plačano elektriko.

Od konca oktobra smo bogatejši tudi za PR službo, kar se že pozna pri objavah na Facebooku, tudi na mojem osebnem profilu. Veliko manj je grdih besed, direktnih napadov na politike, sicer sem včeraj šolski ministrici napisal, da ji želim, da bi se cvrla v peklu, a sem že dobil opozorilo, da to ne sodi tja. Kritike sem bil deležen tudi, ko sem gospe, ki je bila zelo prijazna in opozorila, da imamo na spletni strani ’spam’, napisal ’kaj si ona misli, jaz sem zgodovinar, ne pa računalničar’. Nike je znorela. Skratka, zelo imam cenzuriran pristop do družbenih omrežij. Priznam pa, da se to zelo pozna, saj če smo prej večje količine denarja za posamezen primer zbrali v dnevih, jih zdaj skoraj v urah. Zgodilo se nam je celo, da smo nekaj več kot 4.000 evrov zbrali v nekaj urah. In to pripisujem delu Nike in Milene, naših piarovk, dveh izjemno sposobnih mladih deklet. No, vsake toliko časa pa moram tudi jaz malo ohranjati tradicijo pa kaj sočnega napisati (smeh).

Boris na odru na enem izmed dobrodelnih koncertov, vir: osebni arhiv

Na stiske ljudi in revščino ste v različnih medijih opozoril tudi slovensko javnost in pristojne državne organe. So se slednji kaj zganili ali ste naletel na gluha ušesa?

Zelo presenečen sem bil nad spoznanjem, da se politiki zanimajo zame. Do zadnjih parlamentarnih in občinskih volitev nisem imel takega občutka. Takrat pa so mi politiki na veliko izkazovali svojo naklonjenost, mi namenili ogromno sladkih besed, me vabili, da bi tako ali drugače vstopil v politiko in s svojo ’auro’ pripomogel k ’ne vem čemu’ … Moram pa priznati, in to je za javnost, da sem bil na zadnjih občinskih volitvah zelo neumen, prevelika naklonjenost ti pač malo poboža ego, in sem javno podprl zdajšnjega župana Arsenoviča. In to tako, da sem v Narodnem domu stal poleg njega na govorniškem odru kot njegov glavni podpornik. To je bila katastrofa. V manj kot 12 urah sem ugotovil, da sem skoraj potopil UP-ornika. Ljudje so mi strašansko zamerili, pa ne zaradi samega Arsenoviča, temveč to, da se humanitarec vpleta v politiko. Iz te napake sem se veliko naučil. Rad bi poudaril, ker so me enkrat napačno citirali, češ da je moja največja napaka, da sem javno podprl Arsenoviča. Ne, ni bila napaka. To je bila moja odločitev. Napaka je bila, da sem se sploh pečal s politiko. Tam ni moje mesto. Ljudje so se dejansko začeli obračati stran od UP-ornika. Upal sem, da bo čas zacelil rane, in je to tudi naredil. Nekaj časa kasneje sem taktično začel o tem tudi javno govoriti. Nikoli pa nam nobena javna institucija ni priskočila na pomoč.

Ste pa prejeli priznanje za posebne dosežke v natečaju Prostovoljec leta 2017, čigar častni pokrovitelj je predsednik države.

Res je … Ampak gospod predsednik ni imel možnosti, da bi se z mano rokoval, ker sem se temu spretno izognil (smeh).

Po javnih nastopih ste bili deležni tudi številnih kritik. Kaj so vam očitali in kakšna spoznanja je to prineslo? Kako se danes soočate z raznimi napadi na vas?

Ko si enkrat v javnosti, sploh če si aktiven na družbenih omrežjih, se pojavi cela vrsta zelo zanimivih ’modelov’, ki te poskušajo na različne načine žaliti ali diskreditirati. Napad, zaradi katerega sem se resno počutil ogroženega, se je zgodil leta 2015, ko smo bili priča velikemu begunskemu valu. Takrat sem se odločno postavil za pomoč beguncem in aktivno sodeloval na šentiljski meji, pa tudi jasno povedal, da bo UP-ornik, če bo treba, pomagal tudi njim. Kar precej vroče je bilo, saj so se me lotili skrajni desničarji. V Mariboru sem imel težave tudi z … Ne morem reči, da so bili predstavniki Viol, ker bi užalil tiste poštene navijače, ampak ena struja, ki nima z nogometom in navijaštvom ničesar skupnega, je zelo agresivno nastopila. Priznam, da me je bilo kar malo strah.

Največkrat mi sicer očitajo, da kradem, lažem, ponarejam podatke. Zanimivo je, da me velikokrat napadajo tudi ljudje, ki sem jim pomagal. Ker jim v nekem trenutku neham. Žal, ne moremo trajnostno skrbeti za ljudi, lahko jim samo damo določen čas, navadno je to eno ali dve leti, v tem času pa morajo tudi sami kaj storiti. Takrat se iz svetnika s skoraj božjo podobo spremenim v zlodeja. Naučil sem se, da znajo biti ljudje takšni in drugačni, me pa vse to še vedno zelo hitro prizadene. V zadnjem času se prav zato izogibam nastopom v javnosti.

Uspelo vam je pridobiti zaupanje ljudi, ki po svojih močeh darujejo denar, nekateri vam pošljejo tudi večji znesek kar v kuverti. Kaj vam to pomeni?

To me vedno znova preseneti. Dolgo smo imeli skritega oboževalca ali oboževalko, ki je v kuverti nastavljal (- a) denar, tudi nekaj sto evrov. Nekajkrat sem objavil slike bankovcev za 100 ali 50 evrov na svojem profilu in še danes ne vem, kdo je bil pošiljatelj. Zgodi se tudi, da me v javnosti ustavijo in dajo denar. Takrat se najbrž zelo bedasto odzovem, ker preprosto ne vem, kakšen odziv bi bil primeren. Ko rečem hvala, deluje tako prazno. Zahvala je premalo. Včasih čakam v vrsti v trgovini, pa se kdo obrne in mi v roke potisne denar. Nazadnje sem sedel v avtu, ker sem (spet) imel težave s telefonom, ko je nekdo potrkal po šipi. Sapo mi je vzelo. Pomislil sem, da bom sigurno dobil po nosu. Odprem, gospod pa reče: »Saj vi ste UP-ornik, ne?« In mi potisne bankovec za 20 evrov.

Anonimni darovalec je pošiljal denar kar v kuverti, vir: arhiv UP-ornika

Čemu pripisujete to zaupanje? Vaši odprtosti, iskrenosti?

Da, mislim, da ravno to. Pri meni ni tabujev, vse je odprto. Ničesar ne skrivam. O osebnih stvareh me lahko vprašaš, a ti bom na kratko povedal, da ti na to ne bom odgovoril, ker se te ne tiče. Hkrati pa vse tisto, za kar se mi zdi, da je za javnost, tudi javno objavim. Ne skrivam svojih napak. Prav vse, ki sem jih naredil v UP-orniku, sem javno priznal.

Žal se zgodi tudi, da kdo dobrodelnost izkoristi za pranje denarja. Kako naj človek zaupa določeni humanitarni organizaciji? Kdo in kako nadzira njihovo delovanje?

Po mojem prepričanju smo humanitarne organizacije absolutno premalo nadzorovane. Predstavljamo namreč zelo stihijsko okolje, sivo cono, kjer se da zelo uspešno prati denar. Načeloma sem sam proti smrtni kazni, ampak pri eni stvari sem neprizanesljiv… Včasih me malo stisne, a res imam ničelno stopnjo tolerance do pedofilije. Enak občutek mi vzbudi, ko slišim, da je humanitarec odsvojil denar, ki ni njegov. Zame je to enak zločin kot zločin nad otroki. Je nedopustno in neopravičljivo.

Zelo bi bil vesel, če bi bili pod bistveno strožjim očesom inšpekcije, da mi ne bi bilo več treba osebno klicati finančnih revizorjev. Ničesar ne skrivamo, lahko pa bi odkrili kakšne napake, za katere sploh ne vemo. Vsaj popravili bi jih! V tem je smisel nadzora. Uporniki delamo v dobri veri, da delamo odlično, ni hudiča, da česa ne delamo narobe. Radi bi delali še bolje. Na tvoje vprašanje o tem, kako vemo, katera organizacija je transparentna in katera ne, pa tako … Ko ti humanitarec reče, da je njegov transakcijski račun poslovna skrivnost, mu ne daš niti centa. Strogo prepovedano. Humanitarci nismo podjetja. Naše finance so javne.

Med najbolj ranljivimi skupinami so vsekakor upokojenci, na kar tudi javno opozarjate. Smo kot družba res postali neobčutljivi za to generacijo? Zakaj so upokojenci tako pogosto pahnjeni v bedo?

Upokojenci so tista skupina ljudi, ki je dokaj nevidna, saj so bistveno manj aktivni, povezani, nimajo nekih velikih organizacij, ki bi jih zastopale. To so ljudje, ki jih ne vidimo v nakupovalnih centrih, ne srečamo jih v parku, na promenadah, v lokalih. To so ljudje ki živijo med štirimi stenami. Danes vsi delamo s pomočjo sodobnih medijev, njim pa je to tuj svet. Kako bodo vedeli, da obstaja UP-ornik in nek Boris Krabonja iz Maribora, ki menda pomaga upokojencem. Zato smo se v zadnjem obdobju odločili tudi za klasično obliko obveščanja, s plakati.

Govorite o zadnji akciji, ko ste javnost zaprosili za pomoč pri odkrivanju upokojencev, ki živijo v slabih razmerah, pa ne poznajo UP-ornika. Vsi samski upokojenci s pokojnino, ki je nižja od 629 evrov, se lahko zglasijo pri vas in prejmejo pomoč. Kakšno in kaj morajo imeti s seboj?

S seboj morajo imeti zadnjih šest izpiskov transakcijskega računa, potrdilo o prejemu pokojnine, in to je to. Popolnoma jasno mi je bilo, da število ljudi, ki se je odzvalo vabilu, ni realno. Da je upokojencev, ki potrebujejo našo pomoč, bistveno več. Zato smo na pobudo Anje in Nejca naredili plakate, ki smo jih izobesili v lekarnah, zdravstvenih domovih, trgovinah, skratka tam, kjer se upokojenci vendarle zadržujejo. In odziv je bil odličen.

Tudi mladi se soočajo z vedno večjimi težavami. Del svojega dneva posvečate tudi njim, v šoli. S svojimi dijaki imate prav poseben odnos. Kaj vam pomeni poklic učitelja?

Tega ne jemljem kot poklic, ampak poslanstvo. Učitelj sem že 27 let, leto manj na isti šoli in lahko rečem, da se tisto, kar sem dal jaz njim, niti približno ne more primerjati z vsem, kar so oni dali meni. Mladi ljudje so kot nekakšna spužva, ki srka vase vtise iz okolja. So izjemno dobri opazovalci in zelo neposredni kritiki. Vedno jih je treba vzeti resno, tudi če kakšno stvar povedo na svoj način. Odrasli jih namreč pogosto jemljemo kot najstnike, ki imajo neke svoje hormonske motnje, ali za nedisciplinirane ali celo uporniške. Če se mi mlad človek – pri svojem delu se srečujem z mladostniki od 15 do 19 let – ne upre vsaj enkrat na teden, vem, da je nekaj hudo narobe. Ne z njimi, z mano. To pomeni, da nekaj delam narobe.

Druga vrlina mladih je ta, da preprosto nimajo časa, da bi goljufali ali se šli laži, ki jih trosimo odrasli, in gremo pri tem tako daleč, da jim celo verjamemo. Moj dijak se mi bo zlagal enkrat. Poskusil mi bo pač razložiti, kako ni mogel narediti domače naloge, ker je včeraj avion povozil njegovo babico, medtem ko je obešala perilo. To mi je res eden rekel. Taki pač so, stvari poskušajo rešiti, četudi na tako ekstremne načine, ne bodo pa lagali tako dolgo, da bi laž postala resnica. Tega mladi ljudje nimajo v sebi. Moji dijaki se namreč ne ukvarjajo z mano, temveč s sabo. Tudi z mojimi lažmi je podobno. Lahko se zlažem, a preden bom končal stavek, me bodo že odkrili. Imamo tudi dogovor, ki se ga vedno držijo, da me prvo uro pustijo pri miru, ker vedo, da sem ob sedmih zjutraj zelo tečen. A to traja kakšnih 20 minut, ker potem nekdo že naredi kaj, kar me spravi v dobro voljo.

V življenju sem imel resne težave z depresijo, a nikoli v njihovi družbi. Preprosto ti ne dovolijo počivati, z njimi ne moreš spati, biti dolgočasen, vedno moraš biti v trendu. Svojim dijakom tako zaupam, da svoj USB ključek, na katerem so vse kontrolne naloge, vedno pustim v računalniku in pustim razred odklenjen. Ne vem, koliko testov so pobrali s ključka, in me niti ne zanima. Če jih niso, so butci, če so jih, pa hvala bogu. Enkrat so mi na powerpoint prezentaciji zamenjali slike, tako da so mi namesto Perikleja dali Damjana Murka. In jaz sem vehementno pred katedrom razlagal, kako bi ga morali politiki še danes občudovati, ker je res bil človek na mestu, zavedal se je, kdaj mora odstopiti … Kliknem in rečem, naj pogledajo tega krasnega Perikleja … Pokaže pa se na pol nag Murko. Da, zabavno je z njimi.

Borisa se vse zgodbe močno dotaknejo, foto: osebni arhiv

Z društvom ste rešili veliko groznih zgodb, a kljub temu je soočanje z njimi težko. Sploh ob zavedanju, da je podobnih, ki ostajajo nerešene, ogromno. Kako se soočate s tem?

Sam ne bi zmogel. V največjo pomoč so mi moji uporniki, s katerimi se veliko pogovarjamo, ki mi dajo veliko povratnih informacij, ki jih moram slišati in ponotranjiti. Sam tega ne zmoreš, ker je preveliko breme. Trikrat na dan me prime, da bi nehal. Klasičen kalimero sem, vedno se mi godi krivica, pa ’drama queen’ sem tudi. Trikrat na dan se odločim, da bom vse zaprl, nehal delati, ker se je ta svet zarotil proti meni, in zagotovo nikjer na svetu ni tako ubogega in trpečega bitja, kot sem jaz.

Kaj storiti, da bi bilo takih zgodb čim manj? Humanitarno društvo v vsako vas ali obstaja kakšna boljša rešitev? Kdo vse je kriv za takšne zgodbe? Je njihova usoda prepuščena pripravljenosti ljudem, da pomagajo?

Res je, zato me je pogrelo spravljanje oblasti na nevladne organizacije. Od leta 2008 do 2013 bi namreč naša podalpska deželica zgnila z vsemi politiki vred, če ne bi bilo nevladnikov, nas humanitarcev, saj smo potegnili iz hudega na stotisoče Slovencev, ki so bili v res hudi socialni stiski. Sam sem velik zagovornik univerzalnega temeljnega dohodka in trajnostnega razvoja oziroma oskrbe za starostnike. Ob tako majhnem številu prebivalstva in ob vseh javnih sredstvih bi morala država poskrbeti za starostnike.

Pa niso humanitarne organizacije nekakšna potuha obstoječemu stanju, saj se lahko država izgovarja, da bodo pač že one poskrbele za šibke. Kdo bi moral storiti prvi korak k spreminjanju? A nismo to tudi mi?

Absolutno, v prvi vrsti mi, a oba veva, da se taki veliki turbulentni premiki zgodijo v desetletjih in stoletjih, ne pa v dnevih in tednih. Malo smo neučakani. Midva najbrž ne bova doživela te spremembe na bolje, ker gre res za kapljice v morje. Res pa je, in to dokazuje ravno eden izmed zadnjih protikoronskih ukrepov, da si lahko potem politika privošči, da podeli verskim uslužbencem 700 evrov, revežem pa 200, saj vedo, da bomo za slednje poskrbeli nevladniki in humanitarci. Violeta Tomič je nekoč dejala, da bi morali v času krize humanitarci stavkati. Pa smo ji pojasnili, da ne bo šlo, saj si ne moremo privoščiti, da na plečih revežev državo prisilimo, da nam prisluhne, pomaga in razume naše pozive. Vsekakor pa je to, kar zdaj počneva, korak naprej.

Člani skupine Dubioza Kolektiv z majicami UP-ornika, foto: osebni arhiv

Nekateri nasprotujejo nudenju pomoči z argumentom, da jo lahko kdo izkoristi ali da si je ne zaslužijo kar vsi, temveč samo določeni. Kaj pravite na to?

Sam vedno demantiram izjavo, da je dobrota sirota, saj ne drži. To je največja laž. V vsaki družbi, kulturi obstaja okrog deset odstotkov plevela. To so ljudje, ki so sprevrženi, delomrzni, pokvarjeni, lenuhi in podobno. Meni osebno je nedopustno, da zaradi te manjšine spregledam 90 odstotkov ljudi, ki potrebujejo mojo pomoč. Pa ne govoriva samo o finančni pomoči. Človek je človek in konec.

Ne moremo mimo epidemije zaradi koronavirusa. Kako okrnjeno je bilo delovanje UP-ornika in kakšne posledice je pustila na prebivalstvu?

Okrnjeno je bilo le toliko, da smo bili nekaj časa zaprti in delali na daljavo, a kljub vsemu smo poskrbeli za vse naše ljudi, nihče ni ostal brez pomoči. Vsaj mislimo, da ni. Od januarja dalje se UP-ornik ne zapira več, ne glede na situacijo. Na daljavo namreč ne želim več delati, potrebujem povratne informacije, saj plačana položnica in prehranski boni niso dovolj, da lahko ti ljudje normalno živijo naprej. Kakšne bodo posledice, še ne vemo, predvidevam pa, da se bo socialna stiska povečevala, saj se nam na vratih že pojavljajo družine, kjer sta tako oče kot mama izgubila službo v času korone. Priznam, nimam še prave vizije, kako se bomo tega lotili, saj je UP-ornik kljub vsemu relativno majhna organizacija in ne bo zdržala takšnega pritiska. Nikakor pa nismo in ne bomo vrgli puške v koruzo.

V društvu zbirajo tudi hrano, foto: osebni arhiv

Sredstva zbirate tudi s pomočjo različnih artiklov, ki jih lahko kupimo, ves denar pa gre vašim uporabnikom. Kako vse lahko trenutno prispevamo sredstva?

Najbolj elegantno je poslati SMS s sporočilom UPORNIK5 na 1919, naravnost s kavča. Denar lahko nakažete na transakcijski račun, ki je objavljen na naši spletni strani, imamo tudi Pay Pal, s katerim se prav tako lahko povežete na naši strani. Trenutno imamo na voljo tudi nove puloverje, v enem tednu smo jih prodali kar 14.

Neka vaša domislica pa je menda povzročila kar nekaj preglavic določenim uslužbencem na bankah in poštah …

Vedno, ko dobim občutek, da se bo UP-ornik znašel v finančni stiski, se hitro domislim kakšne neumnosti. Zadnja takšna luštna neumnost so ’bakrenčki’ (bakreni kovanci), ki jih zbiramo dober mesec dni. Včeraj so nam na banki prešteli še zadnjo pošiljko, tako da imamo po njihovi zaslugi na računu več kot 2.100 evrov. Res je, na banki zdaj že vedo, da pridem, celo prosili so me, če en teden ne bi prinesel, ker ne zmorejo več, saj ne gre samo za štetje, ampak tudi za pakiranje v posebne vrečke. Zadnjič sva s sinom tja dostavila celih 70 kilogramov ’bakrenčkov’, so naju kar že pričakovali, ker so vedeli, da prihajava. Tu v Mariboru jih prinesejo kar k nam, sicer pa pošljejo po pošti. Ko bo konec ukrepov in bomo lahko prehajali med občinami, imamo že pripravljene ljudi, ki jih bodo prevzemali na posameznih lokacijah, tudi v Kopru. To je akcija, ki je ne bomo nikoli zaključili.

Kaj želite svetu v letu 2021?

Da bi ljudje kljub hudim časom zaradi koronavirusa in želji, da bi se pred njim obvarovali, vsaj toliko spregledali, da se ne bi več odpovedali svojim temeljnim svoboščinam.

Avtor: NF