12. februar 2021 | #MORJE

Alenka Artnik: V morski globini odpiram delčke svojega uma

Svetovni rekord 2020, foto: Alice Cattaneo

V morju se počuti doma že od nekdaj, morska globina pa je njen dom postala potem, ko se je nanjo dolgo pripravljala s potapljanjem v globine življenjskih preizkušenj. Brez milosti in premora so lomastile po njej. Po kopici neuspešnih poskusov, da bi našla pot na površje, je vesolju jasno in glasno sporočila, da ima dovolj. In vesolje ji je prisluhnilo. »Dovolj sem preizkušalo to punco, dajmo ji nekaj, da se bo lahko imela fino,« je menda dejalo in ji na pot poslalo potapljanje. Zagrabila ga je z vsemi štirimi, se mu povsem predala, vesolje pa najbrž še danes vsaj malo preganja dvom, da je pretiravalo. No, časa, da se ji za to odkupi, ima na pretek! Koprčanka Alenka Artnik se podaja v globine kot za šalo. In res je videti, kot bi jo morje sprejelo v svoje naročje in se skupaj z njo spuščalo vedno globlje. Prvi svetovni rekord je osvojila zelo hitro, naslednje je podirala kot za šalo in še danes se vsi čudijo, s kakšno lahkoto pristane več kot sto metrov pod gladino. Kot bi to počela vsak dan. Lani ji je kljub pandemiji in vsesplošni drami, ki je vladala svetu, uspelo doseči dva rekorda. Najprej je v disciplini z dvojno plavutko z globino 94 metrov postavila nov svetovni rekord v Grčiji, nato pa sezono kronala v Egiptu, kjer ji je uspelo še za meter izboljšati svetovni rekord v potopu na vdih z monoplavutjo, ki si ga je eno leto delila z italijansko tekmovalko Alessio Zecchini. Žal je pogovor z Alenko potekal virtualno, a kljub temu je bilo čutiti njeno pozitivno energijo in neizmerno ljubezen do potapljanja, življenja, ljudi, njeni dostopnost in skromnost pa samo še bolj pričata o tem, kako človek kljub težkim preizkušnjam ohrani svojo človeškost oziroma jo z vsakim udarcem samo še nadgradi.

Foto: Alex st. Jean

Potapljanje ni vaš prvi šport. Že pri desetih letih ste začeli trenirati kajak na mirnih vodah. S Špelo Ponomarenko Janič sta bili dvojec in dosegli kar nekaj uspehov. Kako se spominjate tistega obdobja?

Zelo lepe spomine imam nanj. Ta šport je bil moja cerkev, kot se temu reče. Četudi smo bili majhni fižolčki, smo trenirali zelo resno. Ker so bili treningi čisto vsak dan, sem nehala obiskovati nedeljske maše, zato je duhovnik klical domov in spraševal starše, kje sem. Slednji so nato sprejeli, da mi je kajak pomembnejši. Klub v Žusterni je bil moj drugi dom, z njim smo ogromno prepotovali, pa tudi veliko prijateljstev sem tam spletla. S Špelo sva enako stari, tako da sva bili idealen dvojec. Kot mladinki sva šli tako na evropsko kot svetovno prvenstvo, tako da imam res zelo lepe spomine na tistih skoraj deset let. Kljub uspehom sva se s kajakom razšla, saj se je izkazalo, da nisem ravno grajena zanj, ker imam veliko bolj razvite noge kot zgornji del telesa, ki pa je pri tem športu pomembnejši.

Življenje je bilo do vas zelo neprizanesljivo. Po izgubi brata je dolgoletno bitko z rakom pri vaših 28 izgubila mama, 4 leta kasneje pa še oče. Težko si je predstavljati, kako naj človek take izkušnje sprejme, ne da bi se zlomil. Kaj je vam dalo moč, da niste obupali?

Brat je bil prvi Slovenec, ki se je odločil za zdravljenje zasvojenosti v komuni znamenitega Don Pierina, starša pa sta bila prva Slovenca, ki sta javno spregovorila o problematiki odvisnosti, saj takrat nihče ni želel govoriti o tem. Zelo sem ponosna nanju, da sta bila tako pogumna. Simon je v Rimu in Bangkoku uspešno zaključil zdravljenje, a ga je po vrnitvi domov, isto okolje, žal, znova pahnilo na stara pota. Star je bil triintrideset, ko se je njegovo telo vdalo. Mamina borba z boleznijo je trajala pet let, v katerih je imel rak osrednjo vlogo v naših življenjih. Sprijaznili smo se s ponavljajočim se potekom – rak se je pojavil, odstranili so ga, premagan je bil, pa se čez nekaj časa spet pojavil – in upali, da bo ta začaran krog trajal čim dlje. Še zelo mlada je bila, ko je izgubila boj. Petinpetdeset jih je štela, ko jo je rak dobesedno požrl. Veliko neuresničenih načrtov je ostalo za njo. Pri očetu je bilo nekoliko drugače, zaradi raka je umrl pri 72 letih, v nekaj mesecih se je vse zgodilo.

Komaj polnoletna sem bila, ko se mi je začelo vse rušiti in so me preplavile samomorilne misli. Takrat me je sestra Tjaša, ki je živela v Ljubljani, povabila k sebi, češ da mi bo sprememba okolja dobro dela. Starša sta bila ločena, živela sem z očetom, ki se je sicer rešil odvisnosti od alkohola, je pa kljub temu bilo naporno z njim, saj je imel mejno osebnostno motnjo. Tako sem v bistvu zbežala k sestri, si v Ljubljani začela ustvarjati novo življenje in vse skupaj nekako predelovati. Seveda pri tem nisem izbirala ravno najboljših metod, pograbila sem tisto, ki mi je bila blizu, to pa je bilo sabotiranje sebe. Očitno sem morala zabresti še malo globlje, preden bi začela s potjo navzgor. Na srečo se je potem zgodil tisti odločilen trenutek, ko sem odkrila prosto potapljanje, in se je vse spremenilo.

Nekje ste dejali, da ste travme iz otroštva kar dolgo predelovali precej nekonstruktivno. Kako se spominjate tistega obdobja? Kako so stvari prihajale v vašo zavest, ste imeli občutek, da je nekaj narobe ali ste preprosto mislili, da se bo vse uredilo samo po sebi? Kdaj se je začela pot navzgor?

Vzemimo, da je to obdobje trajalo deset let, v katerih sem se prebijala skozi različne stopnje. Po selitvi v Ljubljano sem nekaj časa tičala doma, v zelo zaprti družbi, na varnem. Sčasoma sem postajala vedno bolj nemirna, veliko sem se zabavala, šele potem sem zares začela s sebi škodljivim vedenjem. Ko sem gledala naokrog, se mi je zdelo, da je vsem drugim jasno, kaj želijo v življenju, meni pa ni bilo popolnoma nič. Zavedala sem se, da sem brihtna punca, da imam nek talent, a preprosto nisem vedela, kako naj to dam iz sebe. Na koncu sem že hotela obupati, ker preprosto nisem mogla več. Čutila sem ogromno bolečino, ki sem jo poskušala preseči, ampak tako, da sem se potem počutila še slabše.

Spomnim se, da sem se nekega dne znašla na mostu, na Kodeljevem. Zima je bila, hud mraz. Zdi se mi, da sem takrat odvrgla tisti gromozanski nahrbtnik, v katerem sem toliko časa nosila vse življenjske udarce, bremena, odgovornost, in rekla, da tega nočem več. Prav na glas sem rekla: »Jaz ne morem več!« Mislila sem, da je vse to moje, šele kasneje sem ugotovila, da sem prenašala veliko balasta, ki ni bilo. Odtlej se je začelo vse obračati na bolje. Ravno takrat mi je pot prekrižalo prosto potapljanje. Ne verjamem v naključja, prepričana sem, da se vse zgodi v določenem času z določenim namenom, dobro ali slabo oziroma preizkušnje ali darilo življenja. In potapljanje sem razumela kot slednje. Kot darilo življenja, ki me je zelo, zelo dolgo preizkušalo, takrat pa je končno reklo: »Dobro, dajmo nekaj lepega tej punci, ki se je toliko trudila.« Kmalu zatem se je zgodil prvi trening.

Po potapljanju v travme ste poskusili še tisto pravo, sicer v bazenu, a menda je bila ljubezen na prvi potop

Prvih treningov ne bom nikoli pozabila, saj sem takrat še zelo nešportno živela. Po vsakem treningu sem namreč bila tako presrečna, da smo šli na grad Kodeljevo na pivo. Tako vzhičena sem bila nad tem, kaj se mi dogaja, da sem pač morala nazdraviti. Počutila sem se, kot da sem končno našla sebe, svoj namen, da sem to jaz.

Še vedno sem sicer živela enako, imela sem redno službo, a sčasoma sem bila vedno bolj v vodi oziroma pod njo in počasi mi je postajalo jasno, da moram po tej poti. Takrat sicer še nisem vedela, kako se bo to zgodilo, niti približno se mi ni sanjalo, da bom pri 35 letih vse pustila za seboj, šla v Dahab in začela z življenjem, ki ga živim še zdaj.

Za novo leto 2012/2013 je oče zbolel in aprila tudi odšel. Zadnjih deset dni je preživel v Hospicu. Moje potapljanje je bilo že zelo resno, tekmovala sem v bazenskih disciplinah in načrtovala svoje prvo svetovno prvenstvo. Oče je bil neverjeten človek v vseh možnih pogledih, a je imel tudi svoje travme. Ker sem imela občutek, da želi znova posegati v moje in sestrino življenje, je enkrat kar izbruhnilo iz mene, da je treba pustiti vse za seboj in iti naprej. Še zdaj se živo spomnim, kako se je v meni zasidrala trdna odločenost, da potapljanja preprosto ne izpustim več iz rok. Da je moje in ga ne dam. Tudi oče je začutil to moč in me ni želel ovirati. In prav po tem je zbolel in po štirih mesecih odšel, tako da sem tudi njegov odhod razumela kot sporočilo, da je izbrana pot prava. V tistih mesecih so odšle tudi najine muce, ki so bile vse življenje z nama, tako da sem se ponovno obrnila proti vesolju in mu rekla, naj zdaj počasi res neha. Šele takrat sem začela razumeti njegovo sporočilo, da moram naprej, da mi ne namerava dati premora. Kruto, jasno sporočilo, naj zagrabim življenje.

Foto: Laura Babahekian

Uspehi so prišli hitro, v vodi ste našli svoj drugi dom, za čisto posebno “domovanje” pa se je izkazala morska globina. Kako je potekalo zbližanje z njo?

Po tistem sporočilu vesolja, naj začnem živeti svoje življenje, sem pripravila kovčka in odpotovala v Dahab, ki še vedno velja za meko globinskega prostega potapljanja. Tega takrat še nisem vedela, potapljala sem se do globine okrog 40 metrov, globinsko potapljanje je bilo zame neznanka. Vedela pa sem, da imam talent, saj je bila dosežena globina kar poštena za začetnika brez izkušenj. Prvič v življenju sem se znašla tako daleč od doma, v popolnoma drugačni kulturi, zato je že to bilo izjemno doživetje. Prva dva tedna se potapljanja sploh nisem lotila, ker sem samo raziskovala novo kulturo, potem pa sem počasi navezala stike z inštruktorji, ki so imeli veliko izkušenj v potapljanju, sestavili smo ekipo in kar hitro sem začela trenirati. Pomagali so mi razviti tehniko izenačevanja pritiska, ki je nujna za potapljanje, in od takrat naprej sem se stoodstotno posvetila temu športu, povsem me je osvojilo. Od trenutka, ko sem začela trenirati s tistimi mladeniči, sem bila povsem predana potapljanju.

Kaj vse se dogaja v telesu in psihi med potopom?

Med potapljanjem se vsakih deset metrov za en bar poveča pritisk. Na globini 114 metrov pritisk znaša 12 barov. Za globinsko potapljanje je nujna močno izostrena povezava med umom in telesom. Svoje telo moraš popolnoma sprostiti in se predati temu pritisku. Če si samo malo v krču, ker nisi sproščen ali te je morda strah, ustvariš tudi fizični krč, nemogoče je izenačevati pritisk in edina rešitev je vrnitev na površje. Spomnim se, da sem morala na samem začetku razviti to čuječnost. Najbrž je ravno slednja zaslužna za tako hiter napredek. Nikomur namreč ni bilo jasno, kako sem lahko tako hitro povečevala globino. Mislim, da je odgovor prav v moji sposobnosti, da se predam. Tako kot sem se predala na tistem mostu, o katerem sem govorila na začetku, ko nisem mogla več držati v sebi tistega bremena. To zaupanje, ko se odpoveš nadzoru, mi je najbolj pomagalo pri tako hitrem napredku.

Zelo pomemben in edinstven je t. i. potapljaški refleks oziroma ’mammalian diving reflex’. Imamo ga vsi sesalci, kar dokazuje, da prihajamo iz vode. Ne nazadnje prvi del življenja preživimo v njej. Potapljaški refleks pomeni, da se sprožijo določene fiziološke spremembe. Slednje najprej nastanejo zaradi zadrževanja zraka. Spremeni se srčni utrip, ki se dvigne, nato pa korenito zniža. Telo začne varčevati s kisikom, nižji kot je srčni utrip, manj kisika porabiš. Torej je tako inteligentno, da točno ve, kaj mora storiti. Potapljaški refleks je izredno močan okrog oči, kjer imamo senzorje, ki zaznavajo vodo. Bolj ko je voda mrzla, prej se bo telo spravilo v varovalno delovanje.

Druga zanimiva sprememba v telesu je periferalna vazokonstrikcija. To pomeni, da se kri iz okončin – rok in nog – pomakne v vitalno pomembne organe – v možgane, pljuča in srce. V slednjih mora biti kisik konstantno prisoten in telo se znova izkaže s svojo inteligenco, ker iz rok in nog, v katerih ne potrebujemo toliko kisika, preusmeri kri in tako varčuje s kisikom.

Prav tako v prid temu, da se naše telo lahko potaplja v globine, govori premik krvne plazme (angleško blood shift) okrog pljuč. V telesu imamo votline, zaradi pritiska moramo ob potapljanju ves čas izenačevati zrak. V ušesih ga izenačimo s posebno tehniko, v pljučih pa ne moremo, zato to naredi naše telo. Ko zazna globino, zbere krvno plazmo v pljučih in okrog njih, da se ta ne bi zaradi pritiska sesedla. Plazma dejansko deluje kot amortizer za pljuča. Potapljaški refleks imamo vsi, ampak bolj ko ga vadimo, močnejši je. Sama sem že tako izurjena, da moj pulz – zdaj ga lahko merimo med samim spuščanjem v globino – menda pade na 20 udarcev na minuto. Izredno fascinantno je to.

Potapljanje na vdih nosi v sebi kar nekaj nasprotij. Na eni strani gre za ekstremen, nevaren, naporen šport, na drugi pa prinaša mir, tišino, sprostitev.

Mislim, da imamo ljudje še veliko umskih sposobnosti, ki jih ne razumemo in ne znamo uporabiti, morska globina mi nekako pomaga odpirati delčke svojega uma. Vsakršno plavanje pod vodo te pomirja, doživljaš prijetne trenutke, dobesedno te preplavita mir in tišina. To sicer lahko doživiš tudi v bazenu, saj je voda sama po sebi res močen element, in ko si pod njo, te že samo zadrževanje zraka potisne v poseben duševni položaj. Na začetku je to morda teže doseči, a sčasoma postane vedno laže. Prepustiš se in si v tistem trenutku popolnoma prisoten. Z globinskimi potopi sem najbolj začutila ravno to prisotnost. Bolj kot v bazenu. Kopensko življenje je polno stresa in nadzora, zato vedno pravim, da je lahko prosto potapljanje vrhunska terapija.

Foto: Alice Cattaneo

Kako pa poteka vračanje na gladino, s kakšnimi izzivi se srečujete na tej poti?

Tu pa pride do izraza trening. Biti moraš tudi telesno dobro pripravljen, sploh v prvi fazi, ko je človek plovno negativen oziroma telo preprosto tone. To pomeni, da se moraš ob obratu spopasti s silo, ki te vleče navzdol. Ogromno moči porabiš, da se sploh premakneš navzgor. Prav tako je pomembna psihična pripravljenost. Na 114 metrih ne smeš razmišljati o tem, da imaš v rokah svetovni rekord, biti moraš prisoten in osredotočen do konca. Ker se pritisk spreminja, se zrak v telesu spet širi in človek postane vedno bolj ploven. Sicer je treba do konca brcati, a pri 15, 10 metrih začutiš tisto plovnost in zadnjih nekaj metrov te dejansko samo potisne gor. Ko si na površini, moraš po protokolu v 15 sekundah sneti z obraza očala, če jih nosiš, ter kljukico z nosu, pokazati znak ’O. K.’ in na koncu še reči ’I’m okay’. Če ta vrstni red zamešaš, dobiš rdeč karton in si diskvalificiran. To sicer zveni zelo preprosto, a ko prideš iz takih globin, se lahko hitro zmedeš, zato so tudi tu izredno pomembne izkušnje.

Kakšno vlogo ima napovedovanje globine na tekmovanju? Vi ste menda zelo previdni pri tem.

Res je, načeloma sem pri globinah zelo disciplinirana. Nikoli si ne dovolim, da bi pretiravala. Morda je pomembno poudariti, da se ne ukvarjam ves čas z globinskimi potopi. Šele zadnja dva meseca pred tekmo začnem večati globino. V tej fazi je zelo pomembno, da ne pretiravam, temveč pustim, da se stvari pod vodo zgodijo. Drugače je v pripravljalni fazi, ko je motivacija za trening izredno velika in se lahko hitro pretreniram. Tu je pomembno, da ne greš čez svojo glavo in telo. Slednje je tisto, ki ti sporoča, kdaj pretiravaš, in če ga poslušaš, se boš znal prilagoditi. Morda se moraš tudi malo ustaviti in obrzdati ego, ki v tebi povečuje željo po vedno boljših rezultatih. Napovedana globina je vedno odvisna od preteklih potopov. Šele če mi pred tekmo uspe potop brez napak, vem, da lahko grem globlje, da imam še rezerve.

Posebno vlogo na vaši poti je imela potapljaška delavnica legendarne ruske potapljačice Natalie Molčanove. Takrat ste menda prišli do pomembnega spoznanja, ki je odločilno vplivalo na vašo nadaljnjo kariero.

Delavnice sem se udeležila nekaj mesecev pred odhodom v Dahab, žal, se je ravno takrat zgodila tudi tragedija, nesreča, v kateri je Natalia odpotovala neznano kam. Bili smo na Visu, odhajala je na Ibizo, vrnila naj bi se čez nekaj dni. Vsi udeleženci tečaja smo jo pospremili na trajekt. Kolona je bila dolga, nismo vedeli, če nam jo bo sploh uspelo spraviti nanj. Spomnim se, da sem držala njen kovček, ona pa me je vprašala, če sem kdaj surfala, češ da se je sama naučila leto prej. 53 je bila stara takrat. Občutek sem imela, da se zanima zame, že med samim tečajem je opazila, da imam talent, hitro sva se začutili. Dogovorili sva se, da bova ob vrnitvi – ko bi se morala začeti pripravljati za globinsko svetovno prvenstvo – skupaj trenirali. Seveda sem komaj čakala njeno vrnitev, da bom imela čast trenirati z Natalio Molchanovo. Zame je to bilo noro. Žal se ni nikoli več vrnila.

Vsekakor je to bila nekakšna pikica na i mojemu kasnejšemu odhodu v Dahab. Morda sem začutila, da moram nadaljevati z njenim poslanstvom. Tudi ona se namreč ni potapljala zgolj zaradi rezultatov, rekordov, ampak je tudi širila pomembna sporočila. Najbrž sem to nezavedno ponotranjila, čutila, da moram s tem nadaljevati.

Kaj vse mora potapljač narediti, da doseže vrhunske rezultate? Garaški treningi najbrž niso dovolj?

Garaški treningi so, tako kot pri vseh športih, ključni. Pri tem pa ni pomembno le, da so redni, temveč tudi primerni, saj se lahko – kot sem že omenila – zelo hitro izčrpaš. Ker naše telo zelo obremenjujemo, se v njem dogajajo velike spremembe. Prav zato je poleg treningov nujen tudi počitek. Zelo veliko vlogo ima tudi mentalni del, saj tudi od našega uma zelo veliko zahtevamo. Ta šport je zelo kompleksen, zato mi je tako všeč. Posebej del, ki mu sama pravim čuječnost. Ko ti uspe uskladiti svoje telo s psiho brez racionaliziranja in ega. V angleščini temu rečejo ’flow state’. Ta magija je sicer prisotna v vseh športih, a se še ne govori veliko o tem, najbrž smo preveč osredotočeni na telo, vse hočemo doseči z močjo, se mi pa zdi, da se vedno več športnih trenerjev zaveda pomena čuječnosti in jo tudi vključuje v treninge. Zame je to magija, ki jo lahko dosežeš, ko se nečemu popolnoma posvetiš, ko si nečemu popolnoma predan, ko počneš nekaj, kar te izpolnjuje. Seveda pa so nujne številne ponovitve, pri čemer zelo pomaga mentalni trening, kot so meditacije in dihalne vaje.

Foto: Florian Burghardt

Potapljanje vas spodbuja tudi k raziskovanju. Ste tudi zato brez trenerja? Želite sami priti do vseh dognanj?

Imam trenerko, Teo Košnjek, ki mi zelo pomaga pri telesnem delu, torej v fitnesu in pri plavanju, ker moram ogromno plavati, da treniram tehniko giba in hidrodinamiko. Pri drugih športih imajo navadno celo ekipo ob sebi, jaz pa sem sama sebi glavna trenerka. Sama spišem načrt, sama se odločim, kdaj bom kaj trenirala, sploh pri specifičnih treningih, kot je zadrževanje zraka. Vse je plod mojih izkušenj in vsekakor sovpada z mojim karakterjem. Seveda ne izključujem možnosti, da bi s kom sodelovala, s kakšnim specialnim trenerjem za prosto potapljanje morda. Zdaj, ko premikamo meje, mi vsaka pomoč, vsaka informacija zelo prav pride. Očitno delujem zelo dobro tudi v vlogi trenerke (smeh), tako da nekih drastičnih sprememb ne načrtujem.

Kolikšen del predstavljajo same številke, dosežki, rezultati? Menda ste sami hitro prišli do točke, ko vam to ni bila več edina motivacija? Kaj vas motivira zdaj?

Mislim, da se je motiv spremenil po prvem svetovnem rekordu, leta 2016. Z njim sem potešila svoj ego oziroma sama sebi dokazala, da sem vredna. Moja burna preteklost je terjala potrditev. A hitro sem ugotovila, da mi rinjenje v rekorde preprosto ni več dovolj. Največjo motivacijo mi še vedno predstavlja ravno raziskovanje. Sem športnica po duši, tako da mi že sam napredek pomeni izziv, rada ga imam, ker sem tudi sama sebi trenerka, rada vidim, kaj deluje in kaj morda ne. Ves ta proces mi da zadoščenje. Prosto potapljanje mi je bilo očitno zapisano v zvezdah, z njim izražam sebe, ne nazadnje lahko s prepoznavnostjo delim svojo zgodbo, ki je bila tudi povod za preplet vseh teh poti. Zdi se mi, da je dobro, da ljudje slišijo mojo zgodbo, da vidijo, da se lahko vsi znajdemo zelo globoko v blatu, a nikoli ne smemo nehati živeti.

Nesreč je pri potapljanju – na srečo – zelo malo. Kakšen je varnostni vidik tekmovanja?

Varnost je pri prostem potapljanju daleč na prvem mestu. Zdi se mi, da ga ljudje še vedno malo pomešajo z nesrečami, ki se zgodijo rekreativcem, ko jih preseneti morski tok, in ker nimajo izkušenj, jih zagrabi panika. Tudi pri podvodnem ribolovu so nesreče pogoste, saj navadno lovijo sami, brez partnerja, ki bi jih čuval. Pri nas se to ne dogaja. Potapljamo se ob vrvi, na katero si pripet, in vedno imamo varnostne potapljače, nikoli se ne potapljamo sami. Na tekmah nas spremljajo trije. Tisti, ki gre najgloblje, me je na zadnjem potopu prestregel pri 60 metrih. Uporabljal je podvodni skuter, in če bi opazil karkoli čudnega, bi me prijel in oba potegnil gor. Glavna varovalka je sonda, s katero me spremljajo ves čas potopa, saj noben varnostni potapljač ne gre z mano do konca. Z njo točno vedo, kje, na kateri globini sem. Vedno je prisotna tudi oseba, ki na površju drži vrv in po tresljajih ve, kaj tekmovalec počne, ter to sporoča varnostnim potapljačem in sodnikom. Na velikih tekmah imamo zdaj že kamero, ki nas spremlja ves čas potopa. Torej, če bi na sondi videli, da sem se ustavila, če bi na vrvi čutili, da sem se ustavila, ali če bi to opazili na kameri, bi me potegnili gor, saj je vrv na nekakšni protiuteži, ki jo sprožijo in v nekaj sekundah te katapultirajo na površino. To se zgodi v najbolj ekstremnih primerih, sama sem bila temu priča le enkrat. Načeloma pa ti varnostni potapljači pomagajo na sami površini. Tam se najpogosteje, drznila bi si reči v več kot 90 odstotkov primerov, zgodi izguba zavesti. Ko že kaže, da boš v redu, pa telo dejansko potrebuje nekaj časa, da pride kisik v obtok.

Ker doma nimate pogojev za treninge, ste se preselili v tujino, kjer tudi preživite večino časa. Pogrešate Slovenijo?

Dve skrajnosti imam. V trenutnem obdobju, ko zelo pogrešam morje in toploto, komaj čakam, da spet odpotujem na svoje priprave. Drugi ekstrem pa je, ko sem nekje proti koncu sezone, na zadnji tekmi, in komaj čakam, da grem nazaj domov. Jeseni in v začetku zime sem navadno doma, ko lahko obiščem vse svoje, nato pa spet spakiram in grem. To je moj življenjski stil in mi je prav všeč. Zdaj, žal, ne morem domov.

Med nepridipravi, ki utegnejo povzročati preglavice, je tudi ego. Imajo potapljači veliko težav z njim, kako ste ga vi ukanili?

Veliko ljudi misli, da smo prosti potapljači poglobljeni ljudje, enako sem mislila tudi sama, preden sem zares začela trenirati, a potem vidiš, da ni čisto tako. Vsak prosti potapljač se mora soočiti s svojim egom. Nekateri imajo z njim več težav, nekateri pa ga laže uravnovesijo. Zaenkrat kar dobro nadziram svojega, čeprav ima vsak športnik določena pričakovanja, zato je ego vsaj malo vedno prisoten. Vsekakor pa je v prostem potapljanju izredno dobrodošlo imeti nadzor nad njim, si naliti čistega vina, imeti čisto komunikacijo s seboj. Ker gre za ekstremen šport, se lahko kaj hitro zafrkneš, se ne poslušaš in se odločiš za potop, čeprav veš, da nisi še pripravljen nanj, in imaš potem slabo izkušnjo.

Foto: Nanna Kreutzmann

Kako vse vam jo je zagodla letošnja pandemija? Kje vas je “ujela” in kako ste se z njo spopadli?

Ujela me je na Filipinih, kjer smo imeli kar radikalno karanteno. Tri mesece sem bila na majhnem otoku Panglao, obdajalo nas je morje, v katerega pa nismo smeli. Kar hudo je bilo. Nato sva se s partnerjem odločila, da ne moreva več tam čepeti in upati, da se bo kaj spremenilo. Odpravila sva se v Grčijo, ker se je prva v Evropi začela odpirati, in po petih dnevih tranzita ter po nekem čudežu nama je uspelo priti tja. Vsaka država je namreč imela svoja pravila. Nekatere so preverjale, od kod prihajaš, nekatere pa je zanimala tvoja narodnost. Pa še do informacij je bilo zelo težko priti. V Grčiji sva lahko takoj začela trenirati v morju, tako da sem bila presrečna. Pandemija me je ves čas zasledovala, težko se je bilo skriti pred njo. Ko sem ugotovila, da se me loteva anksioznost, tak pa se ne moreš potapljati, sem se odločila za popoln odklop od družbenih medijev in se osredotočila na tisto, kar sem načrtovala že od samega začetka sezone. In uspelo mi je.

In potem ste pristali v Egiptu, kjer ste predlagali tekmo za svetovni rekord. Ste vedeli, da je to priložnost, ki je ne gre zamuditi?

V Grčiji sem že dosegla svetovni rekord v disciplini z dvema plavutkama, tako da sem polovično zadovoljila svoj letni načrt, a ker sem res veliko trenirala v disciplini z monoplavutko, sem vedela, da bom zagrabila priložnost, če se le ponudi. Ne nazadnje imam tudi sponzorje in sem zaposlena v policiji, tako da je to v bistvu moja služba. Poklicala sem lastnika potapljaškega centra v Šarm El Šejku, ki je nato poskrbel za organizacijo tekme, sama pa sem en mesec trenirala. Za tekmo za svetovni rekord moraš imeti najbolj izkušene sodnike, zdravnika zaradi dopping testa in dovolj tekmovalcev. Želeli smo manjšo tekmo, v kateri bi opravila potop, ki bi veljal za uradnega, hkrati pa se je kar nekaj potapljačev prvič preizkusilo na tekmi za svetovni rekord. Prav prijetno vzdušje se je vzpostavilo.

Izjemen potop. Brez napak. Nov svetovni rekord. Lanskemu, ki ste ga delili s kolegico in je meril 113 metrov, ste dodali še en meter. To sicer zveni malo, a v morskih globinah je to ogromno. Kako ste ga vi doživljali?

Potop je bil popoln. Pika na i. Res je bil izpeljan stoodstotno. Težko si predstavljam, da bi ga lahko izpeljala bolje, tudi zato, ker noč pred tekmo zaradi prevelike vznemirjenosti nisem spala. Kljub izkušnjam s svetovnimi rekordi navadno zelo težko zaspim pred tekmo. Zjutraj, ko sem se za silo zbudila, sem čutila, da sem popolnoma utrujena, srčni utrip je bil visok … ’Pa ne spet!’ sem pomislila. A ker se mi je to že dogajalo in sem navkljub vsemu uspela, nisem delala drame. Vedela sem, da telo ni v najboljšem stanju in bom zato morala to nadomestiti s sproščenostjo in čuječnostjo. In prav to se je zgodilo. Zanimivo, ko se znajdemo pred neko dodatno oviro in stresom, damo od sebe res največ.

Foto: Nanna Kreutzmann

Rekli ste, da se taki potopi ne zgodijo vedno, a pri vas so kar pogosti. Imate že začrtan naslednji podvig?

Naslednji podvig je priti do morja. Upam, da mi bo uspelo februarja in bom lahko začela s pripravami. S treningi sem sicer že, a so bolj ali manj na suhem. Na koledarju še nimamo tekem, razen svetovnega prvenstva, ki pa je šele oktobra v Turčiji. Odšla bom v Roatan (Honduras), kjer bom začela s pripravami, potem pa bom videla, kje bo kakšna tekma.

Imate še rezerve?

Ja! Sicer je vsak tak potop težko ponoviti, pa tudi konkurenca je izredno močna, tako da si ne morem privoščiti preveč počitka. Ravno zato sem že začela s treningi. Mislim, da lahko grem še globlje, zagotovo imam še rezerve pri sami tehniki, slednjo moram še izpiliti.

Kaj bi želeli, da svetu prinese leto 2021?

Veliko več optimizma! Želim si, da bi se vse skupaj na hitro obrnilo na dobro, da bi ljudje pozabili na 2020. Da se ga ne bi več oklepali, ker se mi zdi, da so ga nekateri začeli uporabljati kot izgovor. Sama namreč mislim, da ljudje nismo v krizi zaradi 2020, v krizi smo že zadnjih nekaj let. Ta 2020 nam je morda lahko v pomoč, da odpremo oči in se odločimo za spremembe. Upam, da bomo v letu 2021 na široko odprli oči.

Avtor: NF